20. 9. 16

Zagrad in Bojnik - 19. 9. 2016

Kakšen lep občutek, ko se v sicer deževnem jutru spet zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Bojnik, nekateri pa se nam pridružijo kasneje. V Kraljevi zidanici smo kot doma in že zjutraj nas na mizi čakajo slive, breskve, jabolka, več vrst žganih pijač, rogljički in drugo pecivo. Tone pridno nataka, Slavica hiti kuhati čaj in kavo. Kar ne da se nam vstati od bogato obložene mize. Odpremo dežnike in se odpravimo navzdol proti Zagradu. Po cesti ni problema, steza v gozdu pa je ponekod spolzka in drevesne veje nas tudi želijo pobožati. Ni čudno, da naš vodja Vinko pade in ob tem izgubi mobitel. Ampak, kdor išče, ta najde in tudi tokrat je tako. 




Sprehodimo se po Zagraškem logu pod vasjo Zagrad v občini Škocjan, kjer nam je še posebno všeč stara Rangusova hiša, ki so jo sem prenesli ob graditvi avtoceste. Okrog je še nekaj drugih starih poslopij tega etnološkega parka, označene pa so tudi nekatere naravoslovne značilnosti tega področja. Že večkrat smo bili tukaj in vse bolj opažamo, da bi bilo treba nekatere oznake obnoviti in dopolniti. Zdaj pa se začnemo dvigovati skozi naselji Zagrad in Klenovik, tudi dežuje ne več. Večina krene še proti cerkvi Svetega Tomaža, o kateri na spletni strani občine Škocjan lahko preberemo:

Cerkev sv. Tomaža v Zagradu

V jedru srednjeveška cerkvica sv. Tomaža s polkrožnim romanskim oknom in srednjeveško poslikavo na ostenju stoji na vzpetini v južnem delu vasi. Cerkev je bila v 17. stoletju barokizirana, v naslednjem stoletju pa tudi obokana. Za časa brižinskih škofov je bil v Zagradu vikariat pod oblastjo gospodov z gradu Čretež. Iz grebenasto obokanega pritličja zvonika vstopimo v notranjost cerkve, ki jo bogatijo trije oltarji. Zlati glavni oltar je posvečen sv. Tomažu, kateremu ob strani stojita sv. Primož in sv. Felicijan. V severnem oltarju je slikarska upodobitev mistične zaroke sv. Katarine Aleksandrijske, v južnem pa Poklon sv. Treh kraljev. Cerkveno opremo dopolnjuje še slika Antona Postla Brezmadežna Marija.

Štiri pohodnice si skrajšamo pot in se kar tako začnemo vzpenjati proti Bojniku. 




Užitek je opazovati zoreče grozdje v vinogradih, jablane z bogato letino jabolk, cvetje, ki se počasi poslavlja in barve listja, ki dobiva nadih jeseni. Prikaže se še sonce in nam otopli ozračje.


Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
V zidanici se nas zbere kar štirinajst in najprej gostiteljema voščimo ob rojstnih dnevih, potem pa nadomestimo izgubljene kalorije. Kar ne moremo presoditi: je boljši bojniški lonec ali pasulj? In ne moremo verjeti, kje najdemo prostor v želodcih za dobrote bogatega narezka, potem pa še za slastni jabolčni in sirov zavitek. Zaliti je treba vse skupaj z rujno kapljico in zaključiti z dišečo kavico. Sledi še fotografiranje in slovo. Lep začetek nove sezone pohodništva!

Video: