29. 02. 20

Brestanica in Senovo - 25. 2. 2020

Tokratna ekskurzija Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica je namenjena spoznavanju bližnjih krajev. Kljub nekaj odpovedim zaradi bolezni se nas 50 zbere ob devetih na Avtobusni postaji Sevnica. Nič ni videti, da bi bil danes pustni torek. 



Z avtobusom se zapeljemo do Termoelektrarne Brestanica, kjer pa nam pripravijo zanimiv sprejem v stilu današnjega dne. 


Aleš Štricelj s tremi pomočnicami, vsi v športnih dresih, nam pripravi ogrevanje, ki ga sami izžrebamo: počepi, metanje na koš in ples. Se mu pozna, da v podjetju skrbi za projekte, tudi tega je podrobno pripravil in skrbno izvedel. 



Potem nas po predpisih opremijo s čeladami in prijazna Josip Gašparinčič ter Stanko Banič nas strokovno vodita po elektrarni, katere lastnik je GEN. Njen začetek sega v leto 1939 ob premogu Rudnika Senovo, leta 1941 izgradnjo nadaljuje okupator, 1943 začne obratovati prva parna turbina. Leta 1961 začne obratovati drugi turboagregat, konec 60-tih let pa je treba iskati druge razvojne možnosti. Leta 1975 uresničijo takrat edinstveni plinsko-parni proces, elektrarna ima moč 90 megavatov. Plinske turbine začnejo delovati leta 2000, leta 2009 preuredijo stikališče, od 2008 do 2010 investirajo v sončno energijo, trenutno postavljajo plinski blok 7, s katerim se bo moč dvignila na 400 megavatov (skoraj polovica Nuklearne elektrarne Krško). Priključeni so na plinovod, večina plina je ruskega, nekaj tudi alžirskega. Nekaj plinskih blokov ima možnost obratovanja na plin in tekoče gorivo. Včasih so uporabljali primarni bencin, potem mazut, ekstra lahko kurilno olje, od konca leta 2019 pa samo še dieselsko gorivo. Sprehodimo se mimo nekdanjega hladilnega stolpa, ki je zdaj skladišče vode, blizu pa je tudi stavba za kemično pripravo vode


Nad nami se dvigajo trije rezervarji: vsak sprejme 6,5 milijonov litrov goriva, v bistvu je elektrarni namenjena vsebina enega, v drugih dveh so državne rezerve, pri polnem obratovanju pa bi vse tri porabili v dveh tednih. Zagotavljajo sistemske storitve - so ročna rezerva za povrnitev frekvence, pokrivajo izpade in morajo biti sposobni izvesti zagon v dvanajstih minutah. Pomembno je, da imajo diesel agregat in možnost zagona brez zunanjega vira napajanja. Povprečno beležijo okrog 300 zagonov letno za uro ali uro in pol, lani so imeli v zadnjih letih največjo proizvodnjo: 26 gigavatnih ur. 







Sprehodimo se skozi enega od blokov, potem pa v prostor pred stikalnico


kjer je slikovito predstavljena zgodovina podjetja. 


Dobro se spomnim teh ploščic po tleh iz časov, ko sem v 60-tih letih tu opravljala prakso. 


Še več spominov pa ima mlajši brat, ki je v stikalnici delal vso aktivno dobo, starejši pa pod to streho tudi kar nekaj let. Zaposlenih je trenutno okrog sto ljudi različnih profilov, tehniki in inženirji pa so sodelovali tudi pri gradnji elektrarn na spodnji Savi.  
Poslovimo se od Termoelektrarne Brestanice in sprehodimo do Bazilike Lurške Matere Božje na bližnjem gričku. 


To je največja cerkev v Posavju ter ena največjih in ena od sedmih bazilik v Sloveniji. Imenujejo jo tudi Slovenski Lurd, ker so za njeno izgradnjo ob obletnici prikazovanje Marije v Lurdu, prispevali ljudje iz cele Slovenije. Papež Pij XI jo je proglasil za baziliko 8. junija 1929 in kot taka mora biti središče liturgičnega in pastoralnega dogajanja, posebej povezana s Svetim sedežem. Je tudi znana romarska cerkev, ki med drugim na prvo nedeljo v septembru gosti srečanje bolnikov, invalidov in starejših.


Na vhodu opazimo zanimivo opozorilo glede izklapljanja mobilnih telefonov. 


Sprejme nas župnik Jože Špes, ki nas najprej povabi, da zapojemo Marijino pesem, potem pa spregovori o zgodovini Brestanice, ki je bila prvič omenjena leta 895. Ima enega najstarejši gradov v Sloveniji, omeni posesti svete Eme, obdobje Salzburške škofije kot lastnice leteh, pomen francoskih trapistov in žalostne čase druge svetovne vojne, ko je bilo na gradu Rajhenburg zbirno taborišče izgnancev. 
Cerkev svetega Petra pri pokopališču, katere začetki segajo v obdobje romanike (11. - 12. stoletje) in so jo večkrat dograjevali, da je bila širša kot daljša, je postala premajhna. Ideje o novi cerkvi se pojavijo okrog leta 1900, župnik Jožef Cerjak začne zbirati potrebna sredstva po celi Sloveniji, Ana Korban podari zemljišče in leta 1908 je ob 50-ti obletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu vse pripravljeno za gradnjo. Načrte za cerkev v novo romanskem slogu je zasnoval arhitekt Hans Pascher iz Gradca. Stavba je zelo velika: dolga je 51, široka 22 in visoka (glavna ladja) 16 metrov. Na zahodnem pročelju stojita kot dva mogočna stražarja dva enaka zvonika, ki svoja pozlačena križa dvigata 56 metrov visoko. Za stavbo so uporabili opeko iz opekarne, ki je bila na mestu sedanje Termoelektrarne Brestanica in v lasti trapistov. Bila je zelo trda in je kasneje niso uporabljali. V dveh letih je bila triladijska cerkev pod streho, poslikal jo je Oswald Bierti (tudi cerkev svetega Nikolaja v Sevnici), prizore iz vseh skrivnosti rožnega venca pa Peter Markovič. Kipa Luške Marije in svetega Jožefa sta bila posvečena v Lurdu. Okna so izdelali v Innsbrucku, na barvnem steklu so imena darovalcev - posameznikov, družin in vasi. Sicer pa ima vsaka ladja svojo svetlobo in sonce se čez dan "sprehodi" po vsej cerkvi. Cerkev je 2. julija 1914 posvetil mariborski škof Mihael Napotnik - na dan, ko so po železnici mimo peljali posmrtne ostanke cesarskega prestolonaslednika Ferdinanda in njegove žene. Orgle so iz leta 1929, leta 2002 so jih restavrirali. Najnovejša pridobitev je oltar z modernimi mozaiki  patra Marka Rupnika iz leta 2014, ko so praznovali stoletnico posvetitve. Še veliko stvari bi nam župnik lahko razložil, pa nas je v cerkvi do kosti zazeblo in smo se mu zahvalili za gostoljubje.
Ogreli smo se pri kosilu na Senovem v Gostilni Senica: dve vrsti mesa in kos klobase, kislo zelje, matevž, nekaj pijače za poplaknit, za povrh pa še krof. 


Da bi končali v stilu pustnega torka, se je pojavil obiskovalec v halji in s čudnim inštrumentom, 


skrivnostno pa je izginila tudi prizadevna organizatorka Ana Jelančić in poslala svojo zastopnico.
Vračali smo se s spoznanjem, da imamo tudi blizu Sevnice veliko zanimivosti, ki so vredne ogleda.

Video:







24. 02. 20

Zagrad - 24. 2. 2020

Danes nas je devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zbranih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Oblačno je, tu in tam pade kakšna kaplja. S tremi avtomobili se odpeljemo na Bojnik (Otavnik) v naše "zavetišče" pri Kraljevih. 



Pozdravijo nas trobentice, lepo urejen vinograd in drevje, ki že brsti. 

Foto: Ljubo Motore.
Zadiši po stari slivovki in kavici, zraven pa se priležejo slastni krofi.










Med vinogradi se spuščamo, potem pa po gozdnih poteh in malo tudi po cesti vse do Klenovika, kjer nas navdušijo odsevi v mlaki. 



V Zagradu, ki je bil prvič omenjen že leta 1074 kot središče 28 okoliških vasi, 


so leta 2019 odprli Zeliščarski center JV Slovenije


ki ima v okviru Zagraškega loga tudi urejene visoke grede za vzgojo zelišč. 




Pod vasjo leži naravna vrednota - dolina Goriškega potoka, ki spodjeda bregove in oblikuje meandre in tolmune. Preko njega so speljali lične lesene mostičke in na bregovih postavili klopi in prostore za oddih v naravi. 



Izvir vode je bil včasih glavni vir pitne vode za vas, korito pa perišče in napajališče za živino. V hribu nad dolino je še več izvirov, tudi vode, ki ima kisel okus kot slatina. 


Mlaka je pester življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam. 


V kamninah se skrivajo številni fosilni ostanki nekdanjega življenja. Tu je prava zakladnica avtohtonih rastlin; bela murva, črn trn, glog, češmin, trdoleska in druge grmovnice. Prava redkost je že domala izumrla drevesna vrsta - brst. V parku je rastišče raznovrstnih praproti, srčne moči, tavžentrože, okolje je zelo ugodno za razvoj polžev. Vsa značilna drevesa imajo ob sebi umetelno izdelane kamnite tablice z slovenskim in latinskim poimenovanjem. Kamnosek je izklesal lične tablice z oznakami, na nekaterih le težko preberemo besedilo, ker so ga prerasli lišaji. Nekdanja vaška gmajna je postala s postavitvijo treh poslopij etnološki park in muzej na prostem. 




Še posebno lepa je Rangusova hiša iz konca 19. stoletja, ki so jo sem prestavili iz deset kilometrov oddaljenega naselja Stranje pri Škocjanu, in je kulturni spomenik. Lesena, s slamo krita stavba, skriva v sebi tudi nekaj starinske opreme: 


skozi okence je mogoče videti peč z zapečkom in nekaj pohištva. Dva vrtova, kašča, svinjak in čebelnjak dopolnjujeta podobo.


Po krajšem oddihu se zagrizemo v strmino med vinograde in zidanice. 



Proti jugu se nam odpirajo lepi razgledi, le Gorjanci se poskušajo skriti v megle. 





Večina vinogradov je vsaj obrezanih, če že ne povezanih, nekateri lastniki pa so svoje parcele opustili in trte tudi posekali. 

Posnetek je delo Vinka Šeška.
V eni izmed zidanic se malo okrepčamo, 


potem pa po gozdu nadaljujemo pot nazaj na Bojnik. 





Na grebenu kukamo proti Telčam vsi veseli, da je vreme zdržalo.


Drugo fotografijo je posnel Vinko Šeško.
Tu nam je Slavica pripravila pravo "mizico, pogrni se" z bogatimi narezki, obloženimi kruhki, fižolom z redkvico... 


Nazdravimo s cvičkom in laškim rizlingom, ki sta oba dobila zlato diplomo na ocenjevanju vin Društva vinogradnikov Sevnica - Boštanj februarja 2020: odlična sta! Ko zadiši po kavi, je na vrsti še pecivo - pogostitev in pol! 
HVALA LEPA ZA GOSTOLJUBJE!

Video: