26. 10. 18

Krmelj in Kamenško - 24. 10. 2018

15 se nas zbere od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in s štirimi avtomobili se ob osmih odpeljemo proti Krmelju. 



Tam smo deset minut pred dogovorjeno uro, ampak naš gostitelj Milan Levstek nas že čaka. Upokojeni strojni inženir po rodu iz bližnje Bistrice pri Šentrupertu, ki se je predvsem ukvarjal z rudarstvom, med drugim pa je bil 16 let predsednik Krajevne skupnosti Krmelj in 16 let predsednik Društva upokojencev Krmelj. Prava enciklopedija za podatke o kraju in premogovniku v Krmelju!
Krmelj nosi ime po mlinarju - tujca ta ni razumel in mu je povedal svoj priimek za ime kraja. Ima okrog 700 prebivalcev, krajevna skupnost pa okrog 1000. Ponaša se s šolo, vrtcem, kulturnim domom, zdravstvenim domom, lekarno, trgovino, gostiščem, včasih so imeli tudi bazen, nimajo pa cerkve. Najbližja je v Gabrijelah, kjer je tudi pokopališče. Ozka dolina reke Hinje včasih ni bila kaj prida poseljena, razvoj se je začel z odkritjem kvalitetne gline za opekarno, cinkarno za predelavo rude iz okolice Tržišča in Mokronoga, predvsem pa z odkritji nahajališč rjavega premoga leta 1809. Ta je nastal v zalivih Panonskega morja iz ostankov ogromnih dreves, praproti in do 16 metrov visokih preslic pri visoli temperaturi in pritiski pred 65 milijoni let. Še bolj se dolina odpre s progo do Trebnjega iz leta 1908 in proti Sevnici leta 1938. S pridom so izrabljali tudi kremenčev pesek in postali drugi največji industrijski kraj v sevniški občini. 




Zapeljemo se do Krmeljskega morja - bajerja, ki je dolg 250 metrov, širok okrog 100, globina pa je do 10 metrov. Okolica je lepo urejena, sevniška ribiška družina ima tu svoj dom, mi pa uživamo ob odsevu sončnih žarkov in okolice v vodi. 


Hladno je, to pa nas ne odvrne od pozornega poslušanja Milanove razlage o dnevnem kopu rudnika, ki je bil na tem mestu, pa tudi bliže Šentjanžu - Črna mlaka (Tahbau), nad nami v gozdu je bil 140 metrov globok jašek, vhodi v jame pa so bili tudi na drugih mestih. Milan niza podatke, letnice, številke in vse skupaj podkrepi s kartami in starimi fotografijami. Leta 1924 je v neurju voda zalila jamo in utopilo se je deset rudarjev, bilo pa je v toku časa še več manjših nezgod. Rudarji so si leta 1927 celo zgradili bolnico z 18 posteljami in dvema stanovanjema za zdravnike. Rudnik je imel veliko različnih lastnikov, mogoče je bil najbolj pomemben Andrej Jakil, ki je prišel leta 1918 in ga je posodobil (lastna elektrarna!) ter ga imel v lasti do konca druge svetovne vojne, med katero so ga izkoriščali predvsem Italijani, leta 1941 pa so partizani minirali vodne črpalke. Po vojni je rudnik obratoval do leta 1962, ko so ga zaprli s postopkom redne likvidacije, ker ni bila zagotovljena prodaja premoga. Leta 1960 so ga izkopali 116 tisoč ton. Milan je v rudnik prišel leta 1953, v njem delal osem let in v tem času odslužil tudi eno leto vojaškega roka, zamenjal pet direktorjev, leta 1962 pa se je moral prekvalificirati in v Metalni ob delu doštudiral strojništvo. Moški so v glavnem našli delo v Metalni, ženske pa v obratu Lisce. Na rudnik spominja lik Knapca, ki so ga oblikovali na šoli, ime gostišča Barbara, med ljudmi pa so še vedno tudi živi posebni izrazi v zvezi z rudarjenjem: knap, štajger, pozdrav srečno ... Leta 1966 je bil ukinjen potniški promet po železniški progi in leta 1996 železniška proga v celoti. 


Spodnji posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Sonce je ogrelo ozračje in mi se odpeljemo nad naselje Hinjce, kjer obiščemo štiri temeljne kamne opazovalnice 4 okupacijske meje 1941/1945. Tu je namreč potekala meja med nemško in italijansko okupacijsko cono 


in na mejo spominja tudi spomenik v Krmelju, ki je delo Rudija Stoparja. 



Zazremo se v naselje v dolini, hribe naokrog, polja okrog cerkve svete Marjete v Kamenici (začetki že leta 1391), predvsem pa nas mika občasno s soncem obsijano pobočje Kamenško z vinogradi in zidanicami. 


Nanj se odpravimo peš - v glavnem po gozdu toplih jesenskih barv. 




Na poti proti lovskemu domu se nam pridruži še sošolka Sonja Pelko in skupaj pogledujemo proti Kumu, Leskovcu, Brunku in Lisci, predvsem z vrha z nadmorsko višino 434 metrov. 


Spodnjo sliko je posnela Nevenka Vahtar.
Tik pod njim ima Sonja vinograd in zidanico, v kateri uživamo ob pecivu, pijači, klepetu in petju. Ko se šoferji odpeljejo po avtomobile, se še malo grejemo na soncu, potem pa popeljemo povprek po Kamenškem in vračamo proti Sevnici. Ob kavici pri Felicijanu na Radni označimo obisk Krmelja kot poučen in prijeten, načrtujemo pa tudi naše bodoče pohode.


Video:


Cerje - 22. 10. 2018

Ob sedmih smo člani in članice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) ob kombiju pripravljeni na odhod. Naš današnji cilj je Cerje nad Mirnom in vožnja do tja poteka ob klepetu in brez posebnosti. Seveda je na Lomu potreben postanek za osvežitev.
Že iz doline zagledamo mogoče pomnik v obliki obrambnega stolpa, pripeljemo pa se kar blizu njega in potem po eni izmed lepih poti tam okrog nadaljujemo peš. 




Kar takoj spoznamo značilnosti letošnjega jesenskega ruja: kot črnina v vinogradu je - pol zrelo, pol zeleno. Nekateri grmi so že prav sivi od cvetja in semen, drugi s še čisto zelenimi listi, vmes pa so tisti najlepši v žarečih rumenih, oranžnih in rdečih barvah. 


Nad nami jasno nebo, temperatura pa je ravno prava za hojo. 



Z vrha (343m) se nam na severu kaže Miren ob vijugah reke Vipave z gradom, oziroma samostanom lazaristov in romarsko  cerkvijo, pa Šempeter in Nova Gorica, za ozadje je v rahli meglici venec gora. 


Po treh urah vožnje in polurni hoji nam tekne malica pri 21 metrov visokemu stolpu - pomniku braniteljem slovenske zemlje, požlahtnita pa jo še Stanka s pecivom in Slavica s pijačo. Sedemetažni stolp naj bi po zamisli arhitekta Darka Likarja povezoval preteklost s prihodnostjo. 


Temeljni kamen so postavili leta 2000. Na pobudo organizacije TIGR so ga začeli graditi leta 2002, po težavah s financiranjem pa slovesno odprli septembra 2011. Nekaj so se prepirali okrog muzejskih zbirk, ki jih je sedaj mogoče obiskati od srede do nedelje od desetih do šestih zvečer (od začetka aprila do konca oktobra, sicer pa do štirih popoldne). Ob drugih dnevih je mogoč najavljen obisk za skupine. Zaprto imajo za prvi november, božič in novo leto, pa ob ponedeljkih in torkih. Ponedeljek je, ampak Vinko se je prej pogovarjal po telefonu z vodičko in ta je prišla, kljub temu, da ji ni mogel zagotovo obljubiti obiska. 

Foto: Vinko Šeško.
Razloži nam osrednji prostor z zvezdnim nebom v poletnem in zimskem času ter reprodukcijo Pridige o grehu iz Brižinskih spomenikov, najstarejših znanih ohranjenih zapisov v slovenščini iz časa pred letom tisoč. 


Podrobno nam razloži simboliko olja na platnu "Ples življenja in smrti", mojstrovine Rudija Španzlja, ki jo nekateri imenujejo "slovenska Guernica". Podroben opis lahko presnamete s spletne strani Občine Miren-Kostanjevica. 



Ogledamo si razstave o prvi svetovni vojni, film o njej, zanimive predstavitve dogajanja na soški fronti, razstavo o obrteh in uživamo v razgledih proti goram, morju in letališču pri Trstu. Verjamemo, da bo muzej kmalu bogatejši še za druge zbirke: o davni preteklosti, drugi svetovni vojni, osamosvojitveni vojni ...

Prvi posnetek je delo Vinka Šeška.


Napotimo se naprej med slikovite grme ruja in fotogeničnih borov. Vsak korak nam odkriva nove motive in nove lepote. 



Zadnji posnetek: Ljubo Motore.
Zavijemo še k do spomenika kažipota in Borojevićevega prestola. Spomenik – kažipot, ki ga je zgradil pehotni polk IR 43, je bil postavljen v čast poveljniku 7. avstro-ogrskega korpusa nadvojvodi Jožefu, imel pa je tudi funkcijo smerokaza, saj označuje razdaljo do Lokvice in Kostanjevice. Borojevićev prestol (Cesarjev – Borojevićev kamniti stol) je dobil ime po poveljniku 5. avstro-ogrske armade Svetozarju Borojeviću von Bojni. Slavica nam servira pecivo in vino, s katerim nazdravimo miru in lepi naravi okrog nas. 





Počasi se vračamo h kombiju: za malo manj kot osem kilometrov poti smo rabili skoraj štiri ure, zato pa maksimalno uživali.

Video:







19. 10. 18

Z Libne v Krško - 17. 10. 2018

Za hojo malo povprek pride za prevoz prav vlak. Člani in članice študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), potem pa na železniški postaji. Sistem kupovanja vozovnic omogoča, da kupimo eno od Sevnice do Libne, za povratek pa od Krškega do Sevnice. Nimaš potem več skrbi in ni treba denarnice dvakrat odpirati. Stari vagoni imajo celo oznako za prvi razred, vseh sedem se nas malo stisne v kupe in okrepi z Borisovo čokolado. 



Železniška postaja Libna, ki sicer stoji v naselju Spodnji Stari Grad z mnogimi novimi hišami, nas sprejme v megli. Gremo malo naprej in smo v naselju Stari Grad


ki ima tudi cerkev svetega Miklavža, katere začetki segajo v leto 1627. Tu je bil včasih stari tok Save in leta 1828 ali 1829 so se ljudje, ki so bili pri maši, komaj rešili pred naraslo vodo, kljub temu, da je sveti Miklavž med drugim tudi zaščitnik pred nevarnostjo vode. V bližini opazimo tudi Kraljevsko dvorano Jehovovih prič, cerkve Matere Božje v Dolenji vasi, ki je na rahli vzpetini približno sto metrov stran, pa zaradi megle niti ne vidimo. Prvotno stavbo so zgradili leta 1627 in kot cerkev svetega Miklavža spominja na kugo. V naselje je tudi trgovina Kmečke zadruge Sevnica.
Prečkamo cesto in se napotimo med hišami, potem pa v hrib na zgornji plato, kjer je baje v nekem gospodarskem poslopju še del zidov nekdanjega starega gradu. 



Pri lepo urejenih hišah ni videti nikogar: odrasli so v službah, otroci pa v šoli. Samo dva konja nas pozdravljata ter tu in tam kakšen pes. 






Asfaltirana cesta preide v gozdno pot, ki nas vodi skoraj po ravnem in dolgo časa lahko uživamo med skrivenčenimi hrasti, bukvami, praprotjo ... 


Najdemo tudi smrdečo rdečo gobo  Clathrus archeri - veliki lovkar ali lovkasta mrežnica, 


kasneje pa veliko lepih dežnikaric. Pod nogami nam pokajo želodi, žir, nekaj je tudi kostanja.


Delno je pot markirana s klasičnimi markacijami, nekaj je tudi drugih znakov in puščic - področje je res popularno za hojo.


Preseneti nas cela mreža jarkov, ki se vijejo po nekem sistemu, na določenih mestih so nekdanja skopana utrjena mesta. Kasneje nam domačin razloži, da so to strelski jarki iz druge svetovne vojne, ki so jih ujetniki in domačini morali kopati za Nemce, da so se ti vkopali in nadzirali področje daleč naokoli. Jože pa se spomni, da je morala njegova mama sem hodit kopat. 




Pri veliki skupini gob napravimo skupinsko sliko, potem pa še opazujemo dva močerada, ki očitno ne vesta kod in kam. Glede na smer premikanja k vodi ali od vode bi lahko napovedali vreme, ampak klimatske spremembe so očitno zmedle tudi te živali.


Ko pridemo iz gozda med vinograde, se nam odpre pogled na Vrbino, Savo, velike pokrite površine - nasade jagod, nuklearne elektrarne iz leta 1981 pa tudi ni mogoče zgrešiti, že zaradi dima ne. 



Pod nami so med vinogradi in travniki posamezne hiše, gospodar enega travnika ob poti pa nas z napisom prijazno vabi na klopco, da si odpočijemo in uživamo v sicer malo zamegljenem razgledu. Vsak vleče iz nahrbtnika kakšne dobrote, malo se okrepimo, klepetamo in sončimo. Nam se nikamor ne mudi ...
Ko nadaljujemo pot, se nam na severozahodni strani pokaže cerkev in po dolgem ugotavljanju ter spraševanju domačinov ugotovimo, da so tam Zdole. Pred končnim vzponom se še malo spustimo, potem pa zakorakamo 



mimo lovskega doma do cerkve svete Marjete. To je najstarejša cerkev v župniji Videm (1580), sicer pa je bil ta kraj obljuden že v prazgodovini (700 - 400 pred našim štetjem), o čemer pričajo najdene gomile. Ravno poldne zvoni, mi pa gledamo proti tovarni Krka, trgovskemu središču Qlandija, gradu in vinski kleti v Leskovcu, cerkvi svete Jožefe na Trški gori, kamnolomu v Guntah, 



Sremiču (Grmadi) in slikovitim Zdolam. Ugotavljamo, da je Krško z okoli sedem tisoć prebivalci res nekaj posebnega: Župnija Videm spada v Škofijo Celje, Župnija Krško pa pod škofijo Novo mesto. 


Hiša s številko 1 blizu cerkve je bila včasih res imenitna, zdaj pa bi jo bilo treba popraviti.


Spuščamo se v gozd in ugotavljamo, da so s Krškim povezani Janez Vajkard Valvazor, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič, družina Hočevar, Janez Mencinger, Viktor Parma, Boris Cavazza, Miran Rudan, Sašo Hribar ... Sicer pa poznamo ta kraj tudi po sadjarstvu in vinogradništvu, pa seveda po speedwayu. Spomnimo se tudi, da se je industrija v Krškem začela s Tovarno celuloze in papirja leta 1939 in upamo, da VIPAP kot njen naslednik še dela.


Za nekaj časa stopimo iz gozda med vinograde in ogrado s kozami, potem pa se spet spuščamo po gozdu vse do cerkve svetega Mihaela v Stari vasi. 


Tam nas preseneti znak za Pešbus - zbirno mesto za šolarje, da peš v spremstvu odraslega odidejo v šolo.


Po bonbonih nam zadiši iz tovarne Imperial - Šumi, po kavi pa v lokalu Lokal, kjer nam zelo hitro in prijazno postrežejo. 


V bližini železniške postaje nam Janko razloži, da številka na belem kamnu pomeni število kilometrov do Beograda, potem pa se dobre volje odpeljemo z vlakom spet v Sevnico.


Za devet kilometrov poti smo porabili tri ure in 40 minut (všteti so tudi postanki), uživanje v lepi jesenski pokrajini in odlični družbi pa je tako neizmerljivo.

Video: