16. 9. 13

Od Drage pri Šentrupertu do slapa Bena in nazaj - 16. 9. 2013

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni uri - ob pol sedmih in ugotavlja, koliko je že krajši dan. Vreme bo še najlepše na vzhodu, zato se odločimo, naj bo izhodišče Šentrupert. V tem prijaznem dolenjskem kraju se okrepimo s kavo, potem pa zapeljemo do ribogojnice v Dragi. Naša trdna želja je, da gremo v Nebesa. Pa nas premami kažipot za slap Beno, ki smo ga sicer že obiskali, ampak po Oglarski poti z Dol.


Torej pot pod noge po široki makadamski cesti ob potoku Bistrica! Na levi nam pozornost vzbudi urejena jasa, ki nosi ime Ranč.


Posebno se navdušujemo nad lepim vodnjakom, kozolcem in drvmi pod njim. Brez težav pridemo do križišča, kjer stopamo v Oglarsko deželo, za slap pa zavijemo v desno ob potoku Bena. Še naprej se pot nam kaže, nekaj časa še gozdna cesta, kasneje pa samo še pot. Ves čas že hodimo lepo po senci, nad nami pa modro nebo brez oblačka. Zelo lepi odseki poti se včasih spremenijo v ožine in odseke za kaskaderske podvige zaradi podrtega drevja. Plezaj preko, skloni se globoko, potegni se navzgor, spusti daleč navzdol ...


Vmes pa nešteto prečenj vode v različnih oblikah: preko pogosto spolzkih kamnov, po položenem deblu, kombinaciji obojega, z nekaterimi čofotanji kar po vodi - skratka prava preizkušnja kvalitete ravnotežja in obutve. Štirje pohodniki se obrnejo, pet pa nas vztraja do konca in po dveh urah in pol dosežemo slap.


Res je slikovit, v lepem zelenem in urejenem okolju,


ki nam nudi tudi možnost krepko zaslužene malice in pogostitve s Kraljevim vinom ob gostoljubni mizi s klopmi. Vračamo se malo hitreje, pa vseeno Elčka ne spregleda gob, ki jih doda tistim, ki jih je utrgala že na poti navzgor, Slavica pa skrbno zlaga šopek za našo današnjo slavljenko. V Dragi se nam spet prileže kupica Kraljevega, tokrat belega, potem pa smo si edini, da je čas za vrnitev domov.
V Boštanju pa nas čaka Hermina, ki danes slavi in nas pogosti z dobrotami od A (aperitiv) do Ž (župce iz gob), potem pa sta tu še dve vrsti mesa, solate, kruha, torta, zavitek ... Joj, kam bi del? V želodec, vendar! Pa še z dobrim vinom je treba zaliti. Tudi dve vrsti!
Ob čestitki zapojemo po melodiji Sinoči sem na vasi bil:

Pri Hermini smo se zbral, da praznik proslavimo:
roko toplo stisnemo in zdravja zaželimo.
Varen naj ti bo korak kjerkoli boš hodila;
sreče, zadovoljstva kup, to naša so voščila.

Da bi se še velikokrat tako lepo imeli!

Video:


15. 9. 13

Ferski otoki in Islandija - 16. 8. 2013

Okrog pol šestih jutranje sonce zažari v skalah, potem pa se pooblači in pade celo nekaj kapelj dežja.


Za zajtrk imamo gobe, ki so jih nabrali včeraj. Ko mrzlično iščem brisačo, me moji vandrovci prijazno opozorijo, da jo imam okrog vrata.
Komaj pridemo na glavno cesto, ko že zavijamo na stransko, makadamsko, ki ima pred številko celo črko F, kar pomeni, da je samo za vozila s pogonom na štiri kolesa. Ob njej vidimo redke kmetije z veliko balami trave, kasneje grmovje: zeleni hribčki, vmes pa resa. Parkiramo na začetku področja HLJÓÐAKLETTAR ob reki Jökulsá á Fjöllum, ki smo jo včeraj občudovali v slapu Dettifoss.




Več pohodnih poti vabi, mi se najprej napotimo na desno k reki. Krasen sprehod je to po poti med grmovjem, borovnicami in gobami. Z višine zremo na reko, ki si je utrla pot med visokimi bazaltnimi bloki. Na levi strani se sprehodimo v neke vrste kamnitem gozdu, z naravnimi stebri, jamami, spiralami, rozetami, satovjem iz bazalta.


To naj bi bile skale, ki šepetajo, ali skale z odmevom, vendar tega nismo pretirano preizkušali.


Nekateri se vračamo k avtobusu po prelepi zeleni dolini z bistrim potokom in zelenjem, ki že nosi nadih jeseni. Na parkirišču spet srečamo češki avtobus z napisom CDS Nachod in si rečemo: bežimo, to je celebralno dentalni sindrom z nahodom.
Pred mestom Husavik se ustavimo na razgledišču, mesto samo pa ignoriramo, čeprav je znano po turah z ogledi kitov.


Kosilo (slastno gobovo juho) si pripravimo na s soncem obsijani planoti, pokriti z mehkim mahom in obrobljeni  s slikovitimi gorami, na katerih je še precej jezikov snega.
Kmalu smo na področju Myvatn, vulkansko najbolj aktivnem področju, ki ga je lava oblikovala  pred 2300 leti.





Ob postanku v vasi REYKJAHLIĐ rahlo dežuje, mi pa se vseeno sprehodimo do cerkve in strnjene lave tik za njo. Vas s 300 prebivalci na obali jezera Myvatn je  bila uničena leta 1729 zaradi izbruha vulkana Krafla. Prebivalci so se rešili, ker se je tok lave ustavil pred vaško cerkvijo, baje zaradi molitev vaškega duhovnika. Cerkev je še vedno tu, vendar je sedanje poslopje iz leta 1972. Še vedno je mogoče občutiti vonj lave in žveplenih par od zadnjega bruhanja leta 1984. Naprej se vozimo mimo kopališča Myvatn Nature Baths. Voda zanj prihaja direktno iz vrtine National Power Company´s v Bjarnarflag-u. 3,5 milijonov litrov alkalne vode z veliko minerali je v rezervoarju (130 stopinj) in laguni (36 – 40 stopinj). Tla lagune so posuta s peskom in gramozom. Imajo garderobe za 300 gostov in so neke vrste Plava laguna na vzhodu. Malo pred kopališčem je na desni Grjótagjá – podzemna jama s toplo vodo, v kateri pa je zdaj kopanje prepovedano. Tu je tudi geotermalna elektrarnapokrajina pa kot iz filma.


Preko nižjega prelaza se pripeljemo na štiri kvadratne kilometre geotermalnega področja v bližini jezera Myvatn, štiri kilometre južno od vulkana Krafla. To je Hveraröndor Hverir: ob vznožju vulkanske gore NÁMAFJALL 
z veliko vročih vrelcev, solfater (žveplenih blatnih vrelcev), veliko fumarol (vrelcev pare), bazenov in loncev blata, ki vrejo s silno močjo. Zaradi razmer tu ni vegetacije, hlapi pa so lahko nevarni tudi za človeka. Opaziti je mogoče večbarvno glino, oblikovano pa je bilo področje ob izbruhih vulkana leta 1724 in 1728. Pri vrtanju v globini 1.750 metrov so naleteli na temperaturo 290 stopinj. Ko se povznemo na NÁMAFJALL, sicer uživamo v lepem razgledu z mavrico, naša obutev pa malo manj, ker se je trdovratno oprijemlje blato. V dolini se ne moremo načuditi brbotajočemu se blatu in pari, ki izhaja iz zloženih kamnov, kot bi bile to peči. Paziti je treba, da se ne opečeš, pa tudi nosovi že protestirajo zaradi smrada po žveplu.

Nam smrdi kot hudir, zraven pa še sika,
mi kar vse obiščemo, popolna nam je slika. Pa zakaj, pa zato ...

Blatne gojzerje si sezuvamo pred avtobusom in jih parkiramo v plastične vrečke, po nekaj minutah vožnje pa spet obuvamo.


Zdaj smo pod Kraflo in obkrožimo nekdanji krater
Viti ("pekel") s premerom 320 metrov in modrim jezerom na dnu. Nastal je ob izbruhu 1734, ki je trajal pet let. Nad jezerom je še vedno kar velika gmota snega, za kraterjem pa se nam odkrijejo še tri jezerca in cevi ter kupole za elektrarno v dolini. Od leta 1977 uporabljajo vročo vodo za to 60 megavatno elektrarno. Pri vrtanju leta 2006 so naleteli na magmo le 2,1km pod površjem.
Sezuvamo blatno obutev, na malo nižjem parkirišču pa spet obuvamo, da se napotimo na pravo lunino površino 




Ni čudno, da je na tem polju strnjene lave, kjer na veliko mestih iz tal sika para, vadila tudi posadka Apolla 11. Napravimo kar dolg obhod in smo si edini, da je področje nekaj svojskega in po svoje grozljivega. K sreči črno polje na eni strani obrobljajo hribi v najrazličnejših pastelnih barvah.
Malo proti jugu nas čaka še eno nenavadno področje: 
(»temna mesta ali trdnjave – gradovi«) - velika površina nenavadno oblikovane lave nad jezerom Myvatn, južno od naselja Reykjahlið, ki je nastala pred 2300 leti, ko se je deset metrov debela lava zlila na jezero. Voda pod njo je zavrela, hlapi so začeli prodirati skozi lavo v oblikah od vodovodnih cevi do stebrov več metrov v premeru. Stebri so do 12 m visoki. Od žveplenih mehurjev so ostale votline. Po izročilu naj bi tu pristal vrag, ko je bil vržen iz nebes, in je tu ustanovil svoje peklenske katakombe. Mogoče je to prebivališče trolčkov: 13 bratov Yola, potomci trolskega para, ki radi pojejo, pripovedujejo vesele zgodbe, včasih pa ljudem tudi kakšno ušpičijo. Dimmuborgir  se imenuje tudi norveška glasbena skupina.


Opravimo del rdeče in del modre poti, ki je malo zahtevnejša z vzponi med skalami in luknjami, potem pa se na parkirišču odločimo ostati čez noč. V bližnji hiši z lokalom (edini daleč naokoli) je dovolj stranišč in umivalnikov s toplo vodo, nihče nas ne moti, mirno prespimo v svojem hotelu na kolesih po zelo bogatem dnevu.


Video:




14. 9. 13

Ferski otoki in Islandija - 15. 8. 2013

Zbudim se in pogledam na uro: 8.15, torej na ladji 7.15. Treba bo vstati, da si v miru operem lase in stuširam. Franci me sprašuje, koliko je ura, povem mu, on pa ne verjame, trdi, da je 4.15. Še enkrat preverim in ugotovim, da sem pomotoma gledala datum, ne uro. Kljub temu vstanem in počasi uredim jutranjo toaleto. Preselim se v samopostrežno restavracijo, ki je uradno še zaprta, in v miru iščem podatke iz vodnika, ki ga je prinesla skrbna Sonja.


Na obzorju se pokaže sonce in skuša prodreti skozi kapljice na oknu. Naenkrat se po šipi ulije voda - to ni dež: iz treh pršilcev z močnimi curki perejo okna in to dvakrat. Verjetno zato, ker je praznik. Okrog štiri evre plačam za kavo in nesramno dobri francoski rogljiček, sicer pa je na ladji mogoče plačevati z danskimi in ferskimi kronami, z evri in islandskimi kronami pa samo z bankovci in ostanek ti vrnejo v danskih kronah. Najbolj so v rabi različne vrste kreditnih kartic. Zajtrkujemo še v našem zimskem vrtu, izpraznimo kabine dve uri pred pristankom,


na krovu spremljamo prihod v SEYĐISFJÖRĐUR in pristanemo po voznem redu ob pol desetih. Spet premaknemo ure za eno uro nazaj.
Nobenih posebnih postopkov ni pri obmejni organih, ne pokažemo niti potnih listov. Jaz hitim v pisarno Smyril Line-a, da se priporočim, naj našo skupino na povratku dajo v isti prostor. Avtobusa dolgo ni, natančno so ga pregledali, tudi s psom, niso pa nič zaplenili, čeprav imamo vina in žganih pijač veliko čez normalo. Češki skupini pa vzamejo kar precej piva. Srečamo se z Nikolasom iz Rimskih Toplic, ki že leta živi in dela tu, in malo poklepetamo z njim, potem pa se razgledamo naokoli.
Smo v naravno varovanem pristanišču, ki leži na koncu fjorda z istim imenom. Včasih je bilo to največje in najbogatejše mesto na vzhodu. Ima okrog 800 prebivalcev. Mesto je z vseh strani obdano z gorami, z najvidnejšo goro Bjólfur (1.085 m) na zahodu in goro Strandartindur (1.010 m) na vzhodu. Slikovito mesto je to (»biser v školjki«) s kar 36 kaskadami reke Fjarðará . Našli so ostanke grobov iz osmega stoletja in ruševine cerkvice iz desetega. Mesto se je začelo razvijati v sredini 19. stoletja (1830) kot trgovski center Dancev. Norvežani so se selili sem zaradi lova na slanike. Mesto Seyðisfjörður je dobro znano po starih lesenih zgradbah, uvoženih iz Norveške v 19. stoletju. Tu je bila prva moderna kitolovna postaja v svetovnem merilu. 1906 v mesto pripeljejo prvi podvodni telegrafski kabel iz Evrope. Mesto je bilo prvo elektrificirano mesto na Islandiji z električno energijo (1913) iz elektrarne v bližini in v njem najdemo muzej telekomunikacij. Ribištvo in turizem sta še danes najvažnejša tu. V drugi svetovni vojni je bila v tem mestu pomembna baza zaveznikov Angležev in Američanov. Iz tega časa je potopljeni tanker v fjordu. Mesto ima kamp, hotele, plavalni bazen, knjižnico, dve kinodvorani (edini v vzhodni Islandiji), pošto, trgovine, nogometni klub. V bližini so pozimi smučišča. Bogata je tudi kulturna scena (klasična glasba, jazz). Vzhod Islandije je področje z največ sonca.
Začenjamo se vzpenjati po cesti nad mestom, ob njej je več slapov z urejenimi parkirišči.  


Ustavimo se ob slapu GUFUFOSS, kjer odkrijemo tudi slastne borovnice in posebne drobne  črne jagode, ki imajo zelenje podobno resi. Tudi te so užitne, preveč pa jih ne priporočajo pojesti, ker lahko povzročijo omotico. Vozimo se mimo manjših jezer, ko pa se cesta obrne navzdol, se nam odpre razgled na mesto EGILSSTAĐIR in jezero ob njem. Mesto je center vzhodnih zalivov s 1.600 prebivalci. Prvo hišo so tu zgradili šele leta 1944, mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, z letališčem in povezavo na krožno cesto 1 pa je postalo središče vzhodne Islandije. Trgovine, banka, kolidž, bolnica - vse to imajo. Leži ob reki Lagarfljót, blizu jezera Lögurinn v obliki svinčnika, ki je tretje največje jezero v Islandiji. Sicer pa mesto živi s prihodi in odhodi trajekta v Seyðisfjörður, tu turisti zamenjajo denar in si nakupijo zaloge hrane. Tudi mi storimo tako: za en evro dobimo 156 islandskih kron, v Bonusu, ki ima še najbolj ugodne cen v Islandiji, pa meso, zelenjavo, sadje, slaščice in skyr. To je posebne vrste visokoproteinski jogurt z malo maščobe, ki je še zlasti slasten, če je pomešan s sadjem.
Do sosednje vasi se popeljemo po 301 meter dolgem mostu, ki je bil dolgo časa najdaljši most v Islandiji. Na cesti 1 preko reke Jökulsá á Dal vodi najvišji most v državi (40 m), ki so ga zgradili leta 1994. Bolj severno je bil na reki most že leta 1564. Tu naj bi strašilo in pošast včasih požre neprevidnega popotnika.




Na parkirišču pri mostu se ustavimo in pripravimo praznično kosilo: kotlete z rižem in zeljno solato s fižolom. Pridruži se nam Berdarda iz okolice Ptuja, ki z najetim avtom že dlje časa potuje po Islandiji, in lahko izmenjamo svoje izkušnje.
Naslednjih 28 kilometrov doživimo površinsko in globinsko masažo, saj nas krepko stresa po makadamski cesti z rebrci ali "rifl mašino", če so zraven še luknje, so pa to ležeče policajke. Preživeti nam pomaga dalmatinska glasba in Emanuelovi odseki rallyja, ko vozimo menda kar nad voziščem.

Dren, dren, dren, dren, dren, dren, mi se kar pelamo,
velik slap že čaka nas, svoje hece mamo. Pa zakaj, pa zato ...

Prav prija nam stopiti na noge in se sprehoditi do slapa DETTIFOSS.

To je eden slapov v Evropi, ki napravi največji vtis. Je prvi v Evropi po količini vode, 45 metrov visok, 100 metrov širok. Najbolj na jugo Narodnega parka Jokulsargljufur. Reka Jökulsá á Fjöllum teče iz ledenika Vatnajökull in ima na slapovih pretok 200 do 500 kubičnih metrov na sekundo, odvisno od letnega časa. Bile so ideje za izkoriščanje slapa za pridobivanje elektrike, ampak bazaltne plasti so na srečo preveč propustne za tak projekt. Kanjon pod slapom je 25 km dolg, 1,5 km širok in preko 100 m globok. Na reki sta še slapova Selfoss in Hafragilsfoss: prvi nad, drugi pod Dettifossom.
Vatnajökull  je največji ledenik in narodni park na Islandiji in v Evropi. Nahaja se na jugovzhodu otoka in je s površino  8.100 km², ki zajema več kot 8% države,  največji ledenik v Evropi, glede na količino ledu (3.100 km³) tudi drugi največji na svetu. Povprečna debelina ledu je 400 m, največja debelina je 1000 m. Najvišji vrh Hvannadalshnúkur (2.119 m), ki se nahaja v južnem obrobju Vatnajökulla,  je kapa ledenika. Pod ledenikom, kot v mnogih drugih ledenikih na Islandiji, počiva več vulkanov. Ledenik  je zapisan v  Guinnessovo knjigo rekordov kot objekt z najdaljšo vidno razdaljo, saj ga lahko zaradi atmosferskega loma svetlobe opazujemo iz 550 km oddaljenih Ferskih otokov.
Ogromna količina vode bobni v kanjon, meglica vodnih kapljic se dviga nad slapom in veter jih nosi tudi do nas. Na parkirišču so lepe informativne table v več jezikih, stranišča s tekočo vodo in dovolj toaletnega papirja. Tako je potem pri večini naravnih znamenitosti in: nobenih vstopnin ni, nobenih parkirnin. Skoraj neverjetno v sicer zelo dragi državi.


Ob nadaljevanju poti občudujemo polja namensko posejanega volčjega boba - lupineki se uspešno razrašča na pesku (rastlina pa je lahko tudi invazivna),


prečkamo mogočno reko Jökulsá á Fjöllum preko mosta iz leta 1957,


potem pa zapeljemo v sotesko ASBYRGI. Tri kilometre dolga in 1,1 km široka je, z do sto metrov visokimi stenami, ki jo je napravila reka Jökulsá á Fjöllum pri dveh poplavah pred deset tisoč in tri tisoč leti. Zdaj reka teče dva kilometra bolj vzhodno. Po več kot polovici dolžine sotesko deli 25 metrov visoka skalna oblika, ki je kot otok. Po pripovedovanju naj bi bila soteska odtis kopita konja z osmimi nogami od boga Odina. Soteska je porasla z brezami in vrbami, med 1947 in 1977 so zasadili tudi jelke, bore in macesne.


Med drevjem je poleti veliko borovnic, ki jih takoj najdemo, predvsem pa tudi neizmerne količine gob, jih očistimo in pripravimo za naslednji dan.

Soteska tu, stena tam, vmes zelenja malo,
kup ti gob naberi si, kar tako za šalo. Pa zakaj, pa zato ...

Po nasvetu drugih navdušenih turistov se sprehodimo do konca soteske, kjer je jezerce z račkami, nekateri pa tudi malo više v skale. Parkirišče z urejenimi stranišči in tekočo vodo nam je tako všeč, da tu ostanemo čez noč. Kar zgodaj se nam na tem otočku zelenja in miru zaprejo oči.
Prva noč na Islandiji, kjer živijo povprečno le trije ljudje na kvadratni kilometer (103 tisoč kvadratnih kilometrov površine in okrog 320 tisoč prebivalcev), ki ima največjo površino aktivnih vulkanov na svetu, največji slap in ledenik v Evropi, najsevernejši botanični vrt in golf igrišče na svetu, najčistejše glavno mesto na svetu, ljudi z najdaljšo življenjsko dobo na svetu. Leta 2008 je bila razglašena za državo, ki svojim prebivalcem nudi največjo kakovost bivanja na svetu. Imela je prvo predsednico države na svetu in premierko, ki javno razglaša, da je lezbijka. Tudi sicer naj bi bilo to najboljša država za ženske in najbolj mirna država na svetu. Kako ne bi potem tu mirno spali!

Video: