28. 12. 10

Ljubljana - 28. 12. 2010

V tem prazničnem času se splača obiskati Ljubljano, saj so glavne ulice bogato okrašene, na programu pa je tudi cela vrsta prireditev. V mrzlem jutru se s Tilčko najprej ogrejeva s kavo in rogljičkom, potem pa posvetiva jaslicam v frančiškanski, nunski cerkvi ter stolnici. Nikjer ni pretirane gneče, zato lahko v miru uživava te posvečene prostore. Na tržnici je za delavnik kar živahno, odpirajo pa se tudi že lične hišice prazničnega sejma.
Midve pa se odločiva, da se popeljeva v trgovski center na Rudniku, kjer je najin prvi cilj Mercatorjeva Supernova. Telečja obara in vino nama prav tekne in da novo energijo za pohajkovanje in raziskovanje. 
Kar naenkrat pa presenečenje: pozdravi naju mala Nika, ki si z mamico in atijem tudi zvedavo ogleduje pisane lučke in žareče predmete. Če bi se kaj dogovarjali za srečanje, se gotovo ne bi tako zlahka dobili. Nekaj časa skupaj ogledujemo vso bogastvo trgovske ponudbe, potem pa se midve vrneva v stari del  mesta, kjer je pred stojnicami že kar živahno. 
Nad hišami pa kukajo vrhovi Kamniških Alp. Treba je pokusiti kuhano vino, ki diši na vsakem koraku, posneti kakšen video posnetek za spomin... Na vlaku pa se oči kar same zapirajo, da bi se odpočile od vsega lepega.
Več fotografij:
Video:

27. 12. 10

Popraznični ponedeljek - 27. 12. 2010

Zadnje srečanje ponedeljkove skupine ni na pohodu, ampak v lokalu ob kavici. Ob desetih se pojavimo v piceriji Plus v starem delu Sevnice in zasedemo mizo na "odru" - dvignjenem delu lokala. Veseli smo, da smo zbrani vsi člani in veselje se še stopnjuje ob mošnjičkih, ki jih v imenu Božička prineseta Slavica in Tone, pa Hermininih angelčkih... 
To sploh ni srečanje samo ob kavici, ker se začne z aperitivom, Aničino potico, nadaljuje pa s Hermininimi picami. Franci "jegermaistru" doda še refošk in kmalu smo prav glasna druščina. Z voščili in dobrimi željami se razidemo in obljubimo, da v prvih dneh novega leta spet odidemo na planinski pohod.
Zbrani vtisi s pohodov
----------------------------------------------------
S prijateljico Tilčko si popoldne privoščiva romarsko nakupovalni pohod v Boštanj. Najprej se okrepiva s kavico, potem pa malo po trgovinah. Na poti proti cerkvi občudujeva lep pogled na Sevnico z okolico, ki se koplje v soncu. 
Jaslice v župnijski cerkvi Boštanj so vsako leto lepe in bogate, tudi sicer cerkev kar žari v prazničnem okrasju. Spet so na vrsti trgovine in nekaj malenkosti celo kupiva. Največ pa je bil vreden sprehod in uživanje v vsem lepem.
Video:

20. 12. 10

Kopitnik in Gore - 20. 12. 2010

S kombijem smo hitro skozi Zidani Most, Rimske Toplice, Marno in nad Turjem. 
Hribi na severu se že ogledujejo v sončnih žarkih, veter pa podi oblake nad nami. 
Pogumno krenemo po cesti proti domu na Kopitniku in uživamo v zimski pokrajini. Malo po cesti, malo po bližnjicah in že smo pri domu, ki samuje na romantični jasi. Slavica nas okrepi s toplim kuhanim vinom, potem pa naprej proti Goram. Sonce se pokaže, pa spet skrije - kot bi se igralo z nami skrivalnice. Uršlja gora se pokaže izpod oblakov, Raduha pa se pokriva z oblačnim klobukom. Cerkev na Gorah se blešči pred nami. 
Pod domom se oziramo v savsko dolino proti Radečam. 
Ponedeljek je, zato je planinski dom uradno zaprt. K sreči pa kmalu pripelje prijazna oskrbnica in nam postreže s čajem, pričara slastno malico in z nami poklepeta ob kavi. 
Še do cerkve se povzpnemo, potem pa po cesti vrnemo h kombiju. In sonce nas spremlja vse do doma. Smo ga že zaslužili!
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

19. 12. 10

Zimska nedelja - 19. 12. 2010

Spokojno nedeljsko popoldne je: le malo vozil na cesti, skoraj nobenega hrupa, le redki sprehajalci, ki jih je na plan zvabilo sonce. Škoda bi bilo zamuditi to zimsko idilo v naravi, tudi sama stopam po shojenih gazeh na Hraste. Prav užitek je stopiti tudi v neshojeni sneg. 
Redki otroci uživajo pri sankanju, le kje so drugi? Ali vedo, kaj zamujajo? 
Na nebu se sem in tja potikajo oblaki, da ne bi bila modrina predolgočasna. 
Krasen razgled se odkriva daleč naokrog, narava počiva pod mehkim belim kožuhom.

Zvečer pa še en užitek: koncert Godbe Sevnica, ki nas je popeljala od opere preko vedno zelenih slovenskih popevk do poskočnega rocka. Pri tem sta jim pomagali pevka Alenka Godec in napovedovalka Bernarda Žarn.  Še vedno prijetno odzvanja v ušesih...

Več fotografij:

14. 12. 10

Lisca - 13. 12. 2010

Danes ponedeljkova skupina slavi zaključek pohodne sezone. Ob osmih se z avtomobili zapeljemo do Cerja, potem pa lepo počasi proti vrhu Lisce. Okrog nas se začnejo igrati snežinke in njihov ples nas spremlja vse do Jurkove koče. 
Prijetno toplo je v njej, zadiši pa tudi po domačem žganju, kuhanem vinu in čaju. 
Na mizi se kmalu znajdejo različne sladke dobrote, najbolj pa nas preseneti Elka, ki je za vsakega izmed nas spletla tople nogavice. Letos nas pa res ne bo zeblo v noge. 
Vodja Vinko nas uradno pozdravi in spregovori o našem delu, Anica pa niza spomine na pohode. Ogledamo si posnetke, ob njih obujamo spomine in načrtujemo za naprej. Kosilo v Tončkovem domu nam še posebno tekne, saj ga je pripravilo prijazno osebje v lepo urejenih prostorih. Po obvezno kavici se vrnemo v Jurkovo kočo, kjer se zabavamo ob odpiranju daril srečolova. Ves čas pa zunaj potiho naletava sneg in oblikuje čudovito kuliso zimske pravljice. Kar malo žal nam je, ko se je treba vrniti v dolino.
Več fotografij:
Video:

Lisca - 11. 12. 2010

Nekateri člani ponedeljkove skupine vsako leto okrasimo pred prazniki Jurkovo kočo. Pri Tonetu in Heleni se najprej dobro podpremo za delo. 
V koči ogenj prijetno prasketa, ko razvijamo trakove in lepimo snežinke. 



V kotu kraljuje praznična smrečica in na koncu s kozarcem vina nazdravimo opravljenemu delu. 


Sonce pa se poslavlja in ožarja Lisco in nebo.

Več fotografij:
Video:

Celje pred prazniki - 10. 12. 2010

S Tilčko običajno uživanje v Laškem, kjer si skoraj vsak teden privoščiva kopanje in kosilo, danes podaljšava še s skokom v Celje. Trgovski del hitro obdelava, zaradi manjkajočih dokumentov se mi obeta nakup prenosnega računalnika šele jutri, zato pa je bolj ploden sprehod po starem delu mesta. 
Snežinke že žarijo v toplih barvah, na ulicah so skupine smrečic polne lučk, pripravljene so tudi že prodajne hišice, ki zaenkrat še samevajo brez blaga. 
Najbolj razkošna je občinska stavba, ki se spet kiti z zavesami iz lučk na vseh oknih. Pred poslopjem pa je še bogato okrašena smreka. Res pravo praznično vzdušje!
Več fotografij:
Video:

6. 12. 10

Laze, Telče, Bojnik - 6. 12. 2010

Zaradi Miklavževih obiskov in bližnjega cilja krenemo na pot pol ure kasneje, pa je kljub temu še malo temačno, ko na Lazah stopimo iz avtomobilov. Sneg nam sveti na poti, sonce pa je nekje daleč za oblaki. 
Pogumno koračimo po cesti mimo Drušč, razgledi se nam izboljšujejo. 
V dolinah je drevje kar zasuto s snegom, tu po grebenih pa se je že otreslo belega bremena. 
V bližini Telč se nam pogled odpre vse do Gorjancev. Cesta je splužena, le tu in tam je na njej kakšna krpa snega, bolj zahrbtni pa so kosi ledu, na katerih ti lahko spodrsne. 
Na Bojniku po uri in pol hoje najdemo toplo zavetje v zidanici Slavice in Toneta, ki se jima zahvalimo s skromno pozornostjo. Ob kuhanem in surovem vinu ter malici postajamo vse glasnejši in tudi kakšen vic pade. 
Kar težko se je spet spraviti nazaj, ampak dežja pa res ne bomo čakali. Ta nas začne blagoslavljati, ko se na Lazah spet vkrcavamo v vozila. Nam je prav, saj bomo kmalu pod domačimi strehami.
Več fotografij:
Video:

29. 11. 10

Lisca - 29. 11. 2010

Snega je po Sloveniji kar precej, zato se ni varno odpravljati kam daleč. Ponedeljkova skupina računa, da se bomo z avtomobiloma lahko pripeljali do Sel pod Lisco, pa cesta nad vasjo Lisce ni sveže splužena, zato en avto zavije v Polano. In tam nas čaka sončni vzhod za bogove. Sončni žarki se prebijajo skozi oblake in kot žarometi osvetljujejo dolino pod nami. Tako tople barve so, da nas kljub hladnemu vetru ne more zebsti. Nad vasjo je sneg še čisto deviški in samo Vinko se upa zagaziti vanj, ženske pa se vrnemo na cesto proti Liscam in Selam. 
Drevje je kar zasuto s snegom, Razbor se pod nami koplje v soncu, cerkev na Lovrencu se skrivnostno odkriva izpod gmote oblakov in megle. 
Korak je treba previdno zastaviti, ker je snega na cestišču ravno dovolj, da podrsava pod podplati. Više se nam na sever odkrivajo slikovite doline med grički, kjer megla in sonce ustvarjata nenavadne vzorce. 
Ob robu ceste je veter oblikoval s snegom prave zavese, ponekod celo s prešerno zavihanimi robovi, drugje v kombinaciji z ledenimi svečami. Včasih je treba visoko stopiti preko zametov, drugje snega skoraj ni, ker ga je veter odpihnil, drevje pa se kiti z drobnim ivjem. Proti Sevnici se nam odpre čudovit razgled do Gorjancev: doline so polne puhaste megle, ki jo veter raznaša sem in tja, hribčki žarijo v soncu. Razmere so iz minute v minuto spreminjajo, saj nas malo pred kočama na Lisci ovije gosta megla. 
Sliko je posnel Vinko Šeško.
Gostoljubna Jurkova koča je pravo mesto za čaj in malico ter ogrevanje pri zakurjeni peči. Počasi se odpravimo v dolino in ne moremo verjeti, koliko ivja in snega je sonce že stopilo. Včasih dobimo na glavo ali za vrat kakšno snežno pošiljko z vej nad nami, hojo pa nam je olajšal snežni plug, ki je očistil cesto na Lisco. Okrog poldneva smo že v Sevnici, kjer si privoščimo kavico in klepet, da ne bi bili prezgodaj doma. Ko stopimo iz lokala, nas osveži dež - ne smemo biti prikrajšani za kakšno obliko vremena.
Več fotografij:
Fotografije Vinka Šeška:
Video:

22. 11. 10

Okrog Bojnika - 22. 11. 2010

Danes se vsem iz ponedeljkove skupine nekam popoldne mudi, zato je na vrsti krajši pohod. S kombijem se zapeljemo na Malkovec pri Tržišču in pristanemo v gosti megli, ki nas spremlja celo dopoldne. 
Pogumno se odpravimo skozi Pavlo vas in se malo pomudimo pri cerkvi svetega Jakoba. Ogledujemo si zidanice in vinograde, potem pa povzpnemo spet na Malkovec. Približno eno uro je bilo hoda. 
Sliko je posnel Vinko Šeško.
To je seveda premalo. Popeljemo se skozi Slančji Vrh do križišča za Otavnik in eno uro posvetimo še naselju Jeperjek in tamkajšnjim goricam. Prijazni domačini nas še nekajkrat dezinficirajo, končno zavetje pa najdemo spet v Tonetovi zidanici, ki je postala že skoraj naš drugi dom. Tako dobre volje smo, da se še megla malo dvigne, in smo deležni vsaj malo razgledov.
Več fotografij:

15. 11. 10

Tinjan - 15. 11. 2010

Ko se peljemo po cesti ali železnici v Koper in smo že čisto blizu njega, na hribu na desni strani lahko vidimo televizijski pretvornik in cerkev. 
To je Tinjanski hrib (374 metrov), ki ga danes planinci in planinke ponedeljkove skupine osvajamo iz vasi Osp, nad katero prizadevni plezalci iščejo poti navzgor po strmih skalah. 
Mi pa jo uberemo navkreber po lepih stezah med borovci, prelepimi brini in rujem, ki že izgublja svoje značilne jesenske barve. Vse bolj se nam odpira pogled na avtocesto in mogočen viadukt, vasi proti gradu Socerb, potem pa še Trst v vsej svoji veličini. 
Vasica Tinjan na vrhu je opustela, le tu in tam vidimo kakšnega človeka, ostali so po službah in otroci v šoli. Pred vetrom se umaknemo v zatišje lepo obnovljene kamnite hiše in malica nam res tekne.
Že po vaseh ogledujemo drevesa z oranžnimi kakiji, največ pa teh sladkih plodov občudujemo v nasadih v Strunjanu, kjer jih kar nekaj zabojčkov kupimo za domov. Za prijetnejši povratek se osvežimo še z letošnjim refoškom in kljub oblačnemu vremenu doživimo prijeten in bogat dan
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

14. 11. 10

V neznano - 13. 11. 2010

Ugibamo, ugibamo... in končno nekdo ugane, kje je cilj izleta v neznano Planinskega društva Lisca Sevnica: Špičnik. Večina le debelo gleda, Darinka pa hitro razloži, da je to na meji z Avstrijo v občini Kungota. Tepanje - kratek postanek, potem pa lepo mimo Maribora proti Svetemu Juriju. Vmes še poberemo našo vodičko in že se vzpenjamo med vinograde in peljemo po vinski cesti prav po meji. 
Nekaj nenavadnega nas čaka, ko zavijemo v Berghausen: zavetišče za medvede, ki bi jih sicer morali usmrtiti. Dvanajst jih je našlo zatočišče pri osemdeset let starem možakarju, ki je pravi poznavalec teh zveri. Za močnimi rešetkami izgledajo čisto krotko, človek bi jih kar počehljal po njihovih debelih kožuhih. A močne šape s krempji in ostri zobje nas opozarjajo. Medvedka se veselo kopa v bazenu, njena soseda se sladka z medom - prava idila. Nam postrežejo s sokom, vodo in vinom, potem pa se zapeljemo na izhodišče za vzpon na Plački vrh. 
V manj kot pol ure smo na vrhu tega najvišjega hriba tega področja (510 metrov), ki so ga leta 2000 povišali z 28 metrom visokim razglednim stolpom. Seveda zlezemo na vrh in občudujemo razgled daleč naokoli. Informativne slike so nam v pomoč pri določanju gora in naselij. Pod mogočno bukvijo si privoščimo malico, potem pa se napotimo po obmejni panoramski poti med vinogradi, malo gor, malo dol. 
Tu in tam so obmejni kamni, pa table z napisi o državni meji, ampak pogosto sploh ne vemo, v kateri državi smo. Zanimivo se nam zdi, da tu v vinogradih ni teras, vrste trt se vijejo strmo v hrib. 
Na kmetiji Vrezner poskusimo kakovostno polsuho vino in se okrepimo s kavico. S šopkom in krono iz šipkovih vej čestitamo Martini in Martinu za njun god in že smo spet na poti. 
Naš končni cilj dosežemo pri kmetiji Dreisiebner, kjer kljub nemško zvenečemu priimku živijo prav na meji zavedni Slovenci. 
Pod spomenikom svetemu Juriju se nam odpre enkraten pogled na cesto v obliki srca, ki je speljana med vinogradi. Okusna večerja, dobra kapljica, vesela pesem in ples - pravo Martinovanje si privoščimo. Na zahodu se sonce poslavlja v žarečih rdečih in modrih barvah, ko je treba še v staro klet na pokušino. Naši vneti muzikanti nas v sprevodu odpeljejo do avtobusa in poslovimo se od teh lepih gričkov, kjer v bistvu ni več meje med obema državama, pa tudi lepotam narave ni meja.
Več fotografij:
Fotografije Vinka Šeška:
Video:
Spletne strani:

8. 11. 10

Lisca - 8. 11. 2010

Megla, rahlo pršenje, kasneje pravi dež z zoprnim vetrom... Ponedeljkova skupina pa gre vseeno na pot. Iz Cerja na Lisco po tako imenovani "sončni poti", ki je danes vse razen sončna. Ampak dovolj široka in udobna, da koračimo po njej z odprtimi dežniki poleg vetrovk, bund in pelerin. 
Proti vrhu pa smo kar v nevarnosti, da postanejo naši dežniki baloni, tako se veter zaganja vanje.

V Jurkovi koči prijetno prasketa ogenj v pečki, diši po čaju in dodatkih, kar pozabimo na mokra oblačila in hladno vreme. Malica in mošt - to nas še dodatno ogreje, pa tudi klepet in dobra volja.

Tudi na povratku ne neha deževati, ampak veter tu in tam raztrga meglo in nam nakloni pogled v dolino. Ne more nam pa vzeti dobrega občutka, da smo se kljub slabim razmeram sprehodili in prezračili ter se rešili kakšnega posedanja v zaprtih prostorih.

3. 11. 10

Maribor - 2. 11. 2010

Ko je na vrsti izlet Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, smo lahko gotovi, da bo to bogata in zanimiva ekskurzija. Organizatorka Joža že zna poskrbeti za vse. Tisto, kar je ne uboga prav rado, je navadno vreme in ob prvem postanku na postajališču Tepanje nebo že rahlo škropi po nas. Pa nam Anica zagotovi, da bo v Mariboru sonce. In res je tako. 
Najprej nas prijazno pričaka in pozdravi direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, ki nam s svojima sodelavkama predstavi filma o Mariboru med drugo svetovno vojno. Kar ne moremo verjeti, da je na to, že takrat močno razvito industrijsko mesto, padlo okrog deset tisoč bomb, da je bilo v bombandiranju ubitih vsaj 500 ljudi, uničenih pa je bilo skoraj polovica zgradb. Razstava o času osamosvajanja Slovenije na tem področju nas prepriča, da se zgodovina vedno znova poskuša ponavljati. Nostalgični spomini pa nas obhajajo ob razstavi Retro-vizija, saj so leta 1960, 1970, 1980 tudi naša leta in med predmeti v kuhinji, dnevni in otroški sobi najdemo veliko znanega. Razstava Spomenik mariborski industriji nas popelje v zlate čase Maribora z uspešno industrijo. V prikazani trgovini spet iščemo ljube predmete iz naše bližnje zgodovine, pa grenko nam je pri duši, ko razmišljamo o propadu večine tovarn in obratov.
Vodička nas popelje po mestu: k spomeniku Rudolfa Maistra, ki bi se tudi danes še lahko boril za naše meje, pa  k novejšemu spomeniku, ki ga domačini imenujejo Kojak, ker je podoben plešasti glavi tega filmskega junaka. Že je tu mogočna frančiškanska cerkev s samostanom, pa grad in muzej. Mimo slovite kavarne Astoria se sprehodimo do Gosposke ulice, potem pa do židovske četrti s sinagogo. 
Ob Dravi nas pozdravlja Vodni stolp, v delegaciji za sprejem pa so tudi snežnobeli labodi, ki hitijo k dravskemu bregu. Na Lentu ne pozabimo obiskati več kot 400 let stare trte modre kavčine, naš sprehod pa nadaljujemo k minoritski cerkvi in samostanu, v katerem je po novem lutkovno gledališče. 
Na Glavnem trgu občudujemo rotovž iz leta 1515, v bližini pa tudi slikovito fasado nekdanje lekarne in kužno znamenje. Maribor se ponaša tudi s sedežem Pošte Slovenije, ki je zraven stolnice - cerkve Janeza Krstnika. Spomenik Antonu Martinu Slomšku spominja na izrednega človeka: pisca knjig, pesnika in škofa, ki je prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu so še stavbe Nadškofijskega ordinariata, Univerza in gledališče.
Pošteno smo si zaslužili kosilo, zato krenemo v Desetko in se dobro podpremo. 
S prijateljico si ne moreva kaj, da ne bi krenili med jesenske barve mestnega parka, pa tudi kavica ne sme manjkati.
Čakajo nas še zbirke Umetnostne galerije Maribor, kjer se trudimo razumeti sporočila modernega slikarstva, pa nam to različno uspeva. Vsake oči imajo pač svojega malarja.
Na povratku si v romantičnem večernem vzdušju veselo zapojemo in kujemo načrte za prihodnost.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani: