31. 1. 08

V središču Avstralije - 31. 1. 2008



Polet iz Cairnsa v Ayers Rock je trajal manj kot tri ure in zdaj smo prav v središču Avstralije. Ogledali smo si že sveto goro Aboriginov Uluru in še eno kamnito tvorbo Kata Tjuta. Okrog pa pustinja s suho travo in kakšnim drevesom. Veličastno! Pretekle dni je bilo tu 42 stopinj, danes samo nekaj čez trideset. Ampak suho vročino laže prenašaš kot kaj bolj soparnega. Sicer pa: klima, vročina, klima, vročina, klima... Malo že kihamo. :-)

30. 1. 08

Koralni greben - 30. 1. 2008



Za danes je na vrsti izlet na koralni greben z ladjo. Celo noč lije in dež ne poneha niti zjutraj. Saj je čisto topel, ampak nadležen. Še vkrcavamo se med kapljicami. Zadiši po kavi, za dobrodošlico pri razigrani posadki na katamaranu so še piškoti. Povsod smeh, veselje, in, kaj je hotelo sonce: pokazalo se je. Krasne barve morja: od temno do svetlo modre, pa skoraj zelene, ogledovanje podvodnega sveta s čolnom, ki ima prozorno dno, nekateri se odločijo za masko in plavutke, spretnejši in pogumnejši se celo potapljajo s kisikovo bombo - razlogi za pravo veselje. Korale so prekrasne, vmes še vse polno živopisanega življenja. Da ne bi zanemarili kopna, obiščemo še sipino - majhen otok, ki je poln ptic. Tudi kosilo je na plovilu, prava pojedina. Ker smo skoraj ves dan na soncu, niti mazanje s kremami ni veliko pomagalo, opeklo nas je celo skozi tanke majice. Zdaj pa ponovno mazanje in malo neprilik... Večerni sprehod razkrije lepote mesta Cairs z živahnimi ulicami in veliko zelenja.

29. 1. 08

Cairns - 29. 1. 2008



Danes, v torek zgodaj zjutraj, smo končno v Avstraliji: pristanemo v mestu Darwin, potem pa poletimo naprej v Cairns. To je blizu tam, kjer je sloviti koralni greben. Zjutraj nas še vse krmežljave na carini dobro pregledajo, predvsem je važno, da nimamo nobene hrane. Zdaj smo izgubili še dve uri in smo devet ur pred Slovenijo. Od nedelje pa že nobenega pravega spanja. Ampak, program je program: najprej na obisk k domorodcem - Aboriginom, ki nam zapojejo, zaplešeje, predstavijo zdravilne rastline, povedo kakšno zgodbo, učijo pa nas tudi metati bumerang in kopje. Pravi naravni talenti smo, sami sebe pa le ne pobijemo. Tudi igranje na didgeredoo nam ponudijo, pa ostane le pri poslušanju. Z gondolsko žičnico se popeljemo nad deževni gozd, se povzpnemo do starega rudarskega mesteca Kurande, potem pa se s starinskim vlakom vrnemo v dolino. Vmes pa gozdovi, slapovi... in v dolini nasadi sladkornega trsa. Mesto Cairns nas bo gostilo dve noči in zadnji čas je, da začnemo to gostoljubje tudi izkoriščati.

28. 1. 08

Singapur - 28. 1. 2008



Krasno letališče: čisto - baje zaradi visokih kazni, veliko cvetja in celo palme, z okusom urejena oprema, dobra pitna voda. Internet zastonj, temu primerna gužva. Ampak pet minut si bom vzela! Torej uro in pol leta do Frankfurta, 12 ur do Singapurja, Qantas je krasna gostiteljica, še kratke nogavice ti dajo za udoben let. Čez nekaj ur naprej v Avstralijo. Čas nam pa kar naprej kradejo, do zdaj so ga nam že sedem ur. Tudi to je del našega vandranja!

27. 1. 08

Pakiranje - 27. 01. 2008


Tako, pa je! Spakirano, namreč. Saj to je že več ali manj rutina: imaš nek seznam, po njem še kaj čaraš in dodajaš, ko se še česa spomniš, ampak še vedno je neka majhna skrb, kaj sem važnega še pozabila. Sicer pa: potni list, kreditna kartica, nekaj gotovine... to je najvažnejše, glava se me pa tako še drži.
Še preverjanje temperature v jugovzhodni Avstraliji. Aha, okrog trideset stopinj. To je še kar v redu, tam je pač poletje. Kar bo več, bo malo bolj nadležno, ampak, kaj hočemo, bo pač treba potrpeti. Torej: Avstralija in Nova Zelandija, here we come.

23. 1. 08

Na Vojsko in Hleviško planino - 23. 1. 2008


Krasen, sončen, za uživanje ustvarjen dan! Sredin planinski izlet nas je popeljal najprej do Idrije, kjer se je polovica planincev in planink izkrcala in krenila na Hleviško planino (eni po krajši, večina pa po daljši poti), drugi pa smo precenili, da bo bolj prijetno pripeljati se z avtobusom do Vojskega in se potem spustiti na Hleviško planino. Cesta je samo za dobre živce, posebno še, če voziš avtobus. Vojsko je vas na malo več kot 1000 metrov nadmorske višine s cerkvijo, domom šolskih in obšolskih dejavnosti, čudovitim razgledom na venec gora proti severu.





Po malici pa pot pod noge: kar nekaj časa po cesti, ampak okolica je bila lepa, še pogledi na zasnežene gore, pa od vetra skrivenčene breze. Potem pa v gozd in po mnogih prijetnih poteh proti Hleviški planini in koči pod njo. Če imate radi grebene, ki se na obe strani spuščajo v dolge strmine, potem je to pot za vas. In, če so še s soncem obsijani! V bližini vrha vabi veliko udobnih klopc, ampak mi se nismo dali zapeljati. Simpatična gostitelja v koči sta poskrbela za hrano in pijačo, potem pa nas je čakala samo še pot v dolino.
Idrija je zanimiv kraj z mnogimi znamenitostmi, tudi okolica vabi, zato se bo treba v ta konec še odpraviti.

21. 1. 08

Razmišljanje o dobrodelnosti - 21. 1. 2008

Danes me je v poštnem nabiralniku spet čakalo pismo s priloženim plačilnim nalogom za prispevek v dobrodelne namene. Časopisi in revije imajo svoje akcije, popularne oddaje na radiu in televiziji nam po svoje pihajo na dušo, pa dobrodelni koncerti, plesi... Take stvari mi res dajo misliti. Razumem, da strnemo moči in prispevamo po svojih močeh ob izrednih prilikah, katastrofalnemu potresu ali poplavi, recimo. Ne moremo pa na tak način reševati vseh socialnih problemov doma in po svetu, še posebno, če so v glavnem posledica delovanja ali nedelovanja sistema v neki državi. Ob vseh znanih zlorabah v zvezi z zbiranjem dobrodelnih sredstev pa se vse bolj nagibam za direktno pomoč človeku, ki jo rabi, torej v roke, če je le mogoče.
Sicer pa mi je danes uspelo v trgovinah zapraviti nekaj denarja tudi zase. Tudi to je včasih treba. :-)

20. 1. 08

Steklasova pot - 20. 1. 2008



Tretja nedelja v mesecu in čas je za planinski izlet. Pridni prevozniki nas skrbno porazdelijo po jeklenih konjičkih in že smo na poti proti Šentrupertu. To je izhodišče Steklasove poti in danes smo jo prehodili približno polovico. Naslednji mesec je na vrsti drugi del. Megla je tako gosta, da komaj vidimo obrise stare cerkve, mi pa se napotimo preko polja, pa na Veselo goro, izmenjujejo se cesta in gozdne poti. Razveselijo nas že razcveteli telohi in presenetijo prvi letošnji zvončki. Previdno kukajo iz listja, mogoče samo preizkušajo ozračje, če je že prišel njihov čas. Smo že med vinogradi in zidanicami oziroma vikendi. Nenadoma se znajdemo nad meglenim morjem in odkrije se čudovit razgled: na jugu se na ogled postavlja Snežnik, na zahodu so hribi kot otočki, na severu nam mežika Kum. Najvišja točka našega pohoda je cerkev svete Barbare na Okroglem. Pomembna pa je tudi njena soseda - turistična kmetija, kjer smo osvežili našo energijo. Potem pa je šlo samo še navzdol proti Šentrupertu.
Razigrano in malo glasno se spravljamo spet v avtomobile. Veseli zaradi lepega dneva, uspešno opravljeni poti... Tudi kakšen kozarček je bil kriv. Pa ni vedno res, da se Slovenci in Slovenke ne znamo sprostiti brez njega.

19. 1. 08

Okolje in energija - 19. 1. 2007



Danes naju je sprehod s Tilčko vodil ob Savi proti hidroelektrarni v Boštanju in ob opazovanju s kamnitimi škarpami utrjenih brežin brez vsakega zelenja sem spet začela razmišljati o ceni elektrike. Ne o tisti ceni na računu, ampak, kaj vse smo pripravljeni uničiti, da bi jo pridobili. Od Boštanja do Krškega eno samo gradbišče: drevesa in grmovje na bregu, travniki in veliko njiv, vse je šlo. Pri Radečah so vsaj posadili drevje, kako bo niže, ne vemo. Vem, da rabimo energijo, da je treba sklepati kompromise, se čemu odpovedati, ampak vsaj malo tudi poskušajmo pomagati naravi, da zaceli rane. Saj navadno se sama res potrudi, vsaj na dolgi rok.
In še nekaj mi je prišlo na misel: izkoriščanje vetra in vprašanja okrog takih elektrarn in veternic. V začetku sem bila vneto proti njihovi postavitvi, po potovanju v Španijo in Portugalsko nisem več tako prepričana. Ko stojiš čisto blizu take velikanke, je skoraj ne slišiš. Neslišno reže zrak in nekaj ustvarja. Verjetno je to in hidroelektrarne le bolje kot za okolje veliko bolj obremenjujoče in brezperspektivne termoelektrarne in nevarne nuklearke.
Više v hrib skozi Legoje proti Zajčji Gori se je treba povzpeti, pa te pozdravi šopek trobentic, malo više vrtiček razcvetelih telohov. Narava se ne da! In zaveš se: vse se začne pri majhnih stvareh. Takoj zdajle grem ugasnit luč, ki gori po nepotrebnem.

18. 1. 08

Delo za skupno dobro - 18. 1. 2008

V današnjem času pogosto rečemo, da hočejo imeti ljudje vsako delo plačano. Pa ni tako. Če samo pogledamo bogato dejavnost društev, je v njo vtkano nešteto ur prostovoljnega dela.
Zakaj sem se ravno danes spomnila na to? S planinsko skupino smo bili zmenjeni, da gremo počistit Jurkovo kočo na Lisci. Ker pa obnovitvena dela še niso bila končana, je delo odpadlo. Kar malo razočarana sem bila. No, bomo pa drugi teden na vrsti, saj delo ne bo ušlo.
Kaj nas pravzaprav žene k zastonjskemu delu? Želja po priznanju? Druženju? Jaz imam v glavnem zelo dober občutek, če nekaj napravimo, da bo vsem bolje, lepše. Spet zadovoljstvo v drobnih rečeh, torej.
Zadovoljstva in pripravljenosti sodelovati pa je tudi pri meni hitro konec, če je treba pospravljati smeti okrog bloka, ko vendar vem, da jaz ne smetim. :-)

17. 1. 08

Iz Laškega na Grenlandijo in Islandijo - 17. 1. 2008

Tako daleč? In to v enem dnevu!
Seveda v Laško zares: z namakanjem in plavanjem, kosilom, kavico..., na Grendandijo in Islandijo pa v Ljubljani z vodičem agencije Trud, ki nam je z besedo in sliko pričaral prve vtise o teh daljnih severnih deželah.
Pri Grenlandiji sem si najbolj zapomnila ledenike, plavajoče ledene plošče, muškatno govedo, in dve zanimivosti: tu drevo zraste v desetih letih en milimeter; pri lovu na severnega medveda pa kožo dobi tisti, ki ga prvi zagleda, ne tisti, ki ga ustreli.
Islandija je dežela večnega ledu in vročih vrelcev, mogočnih slapov in poštenih ljudi. Znani so islandski konji, pa njihove ovce, ptiči njorke, na severu lahko občudujemo kite.
Navdušeni smo bili nad predstavitvijo, malo manj pa nad ceno takih potovanj. No, upamo, da nam letos uspe malo cenejša varianta obiska Islandije, Grenlandija pa bo morala še malo počakati. Da zadenem na loteriji, recimo. :-)

16. 1. 08

Na Mariborsko Pohorje - 16. 1. 2008







Zlata lisica je mimo, zdaj smo pa mi na vrsti. S Tilčko sva odšli na inšpekcijo, če je na Pohorju ostalo sploh še kaj snega. Je, če gledaš bolj od daleč in nisi zahteven. Še sreča, da nobena od naju ne smuča, pa sva bili zadovoljni z razgledom, no, nekateri smučarji tudi s smuko.


Gondolska žičnica je gotovo hitrejši način, da prideš na Bellevue, kot pešačenje. Gneče ni bilo, upokojenci imamo lep popust, pa sva izkoristili priložnost. Zato pa sva malo hodili do Bolfenka, krivili meglo in blato na gozdnih poteh, da ne moreva dalje, pa le nekako po asfaltni cesti prikolovratili celo do Aparthotela. Ta stoji na mestu nekdanjega Železničarskega doma in, kdor malo pozna te predele, lahko takoj vidi, da se nisva spustili v kakšno dolgo avanturo. V hotelski peči je lepo prasketal ogenj brezovih drv, zadišal je še sadni čaj, kuharica osebno pa je prišla ponudit borovničev zavitek. Božansko!






Ob poti sva občudovali mogočno jelko, obiskali apartmajsko naselje Bolfenk, še tiste hišice ob zgornjem delu smučišča in - najina inšpekcija je bila končana. Po tako napornem delu se prileže izdatna malica in telečja obara z vrčkom piva v pivnici in gostilni Štajerc (seveda v Mariboru) je bila več kot primerna izbira.


Naj bo še tako meglen in neobetaven dan, lahko si ga napraviš privlačnega!

15. 1. 08

Rekreacija - 15. 1. 2008

Torek zvečer je rezerviran za rekreacijo na šoli in to druženje je spet kamenček v mozaiku zadovoljstev. Upokojeni tako nekako obdržimo povezavo z nekdanjim službenim mestom in danes nam je Mojca obljubila po dva kazenska kroga teka, če ne nehamo klepetati. Ta torkova ura in še ena v petek pri Romani v Športnem domu (v okviru programa Univerze za tretje življensko obdobje) pa nas tudi navajata na tipe vaj, ki so potrebne za razgibavanje celega telesa in ohranjanje kondicije. Drugače je, ko to poteka pod strokovnim vodstvom, takrat se že potrudiš, doma pa se kar naenkrat ne spomniš več vsaj polovice vaj in si en, dva, tri gotov. Vsaj jaz. Si bom morala napraviti seznam in delati po njem. :-) Tudi za prihajanje na te vaje dvakrat na teden bi se lahko našel kakšen izgovor, da ne greš. Ampak, da nimaš v čem nesti opreme, takega izgovora si pa ne moreš več privoščiti. Šola nas je namreč na prednovoletnim srečanjem zaposlenih in upokojenih opremila z ličnimi nahrbtniki. Domiselno, ne? In uporabno!

Sodobne metode diagnostike - 15. 1. 2008

Predavanja in druženja v okviru Društva univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica so zmeraj prijetna, obenem pa tudi izziv. Tokrat smo s predavatelji razmišljali o računalniški diagnostiki in spoznali diagnostični sistem Oberon, razložili pa so nam tudi pomen meditacije, homeopatskega zdravljenja, zdravljenja po principih ajurvede. Tudi o magnetno-resonančni terapiji smo nekaj slišali, pa o reiki zdravljenju tudi.

Sama se na vrat na nos ne odločam za kaj strašno alternativnega. V glavnem zaupam uradni medicini, sploh je nujna pri akutnih stvareh. Pri zgoraj omenjenih pa mika predvsem to, da naj bi bili ti postopki in zdravila bolj naravna in brez stranskih učinkov. Pretirano kopičenje klasičnih zdravil me vedno bega in straši: včasih te potegnejo v začarani krog, iz katerega se težko izvlečeš.

Zanimivo bi bilo dobiti mnenja tistih, ki so na tem področju že kaj izkusili - v pozitivnem ali negativnem smislu.

Na Limbarsko goro iz Moravč

Ponedeljek je. Čas za ponedeljkovo planinsko skupino, da krene na pot.
Smeh in dobra volja že kar zjutraj in odločitev: danes gremo na Limbarsko goro. Vožnje je ravno dovolj, da se zdani in se mi dobro zbudimo in razklepetamo. V Moravčah je v bližini cerkve veliko parkirišče, super! Tudi kavice ni bil problem dobiti. Potem pa po levi varianti proti cilju. Bolj se dvigamo, gostejša je megla. Skušamo se dogovoriti s psi, ki nas ogovarjajo ob hišah; vešče preskakujemo električne pastirje in pozorno gledamo, kje so markacije. Velik del poti je speljan lepo po gozdu, kjer se navdušujemo nad sveže zelenim mahom na kamnih in skalah, med odpadlim listom pa že kukajo telohi in odpirajo svoje glavice.

Po dobri uri hoda se na vrhu skoraj zaletimo v cerkev, tako gosta je megla. Gostišče pod njo pa nas gostoljubno sprejme s toplo lončeno pečjo, okusnim čajem... Stop, vsega pa res ne smem izdati. Ker imamo bogato domišljijo, smo videli celo krasne razglede, ki so sicer s tega mesta. Vračamo se po drugi poti, ki je malo daljša, ampak tudi prijetna. Najbolj smo se razveselili tropa različnih koz v ogradi.

Zdaj pa proti domu! In glej ga zlomka, kaj hitro se megla razkadi in posije sonce. Pa nič za to: včasih je treba izkusiti malo slabše, da znaš bolj ceniti boljše.

ZA BRSKANJE: http://www.burger.si/Moravce/LimbarskaGoraUvod.htm, http://sl.wikipedia.org/wiki/Limbarska_gora,
http://www.hribi.net/gora.asp?gorovjeid=25&id=530

Pivka in hribi okrog nje - 12. 1. 2008

Druga sobota v mesecu je in čas za planinski izlet z avtobusom. Vremenska napoved pa: dež, dež, dež... Marsikdo se je raje obrnil v topli postelji in spal naprej, kot zgodaj vstal in se ob šestih zjutraj pojavil na avtobusni postaji. Ampak ravno v tem je največji dosežek: da premagaš svoje pomisleke in lenobo in vseeno greš.

Danes so bili na vrsti hribi okrog Pivke. Krasno, teh krajev do sedaj nisem poznala. Pivka pa mi je ostala v spominu predvsem po sivih kasarnah, ki jih je mogoče videti z vlaka ali ceste. In ravno te stavbe so bile naš prvi cilj. Ogledat smo si šli začetke Parka vojaške zgodovine, ki je kar široko zasnovan projekt. (http://www.tank.pivka.si/) Z eksponati in filmom vam predstavijo tankovsko artilerijsko zbirko, po dogovoru pa vas zapeljejo tudi do podzemnih utrdb, ki so jih zgradili že med obema svetovnima vojnama. Nam je prijazni spremljevalec Jože zelo natančno predstavil ta podzemni svet in možnosti terena za predstavitve bitk, adrenalinski park... Zelo spretno je prepletal svetovno zgodovino s preteklostjo svoje družine in nas zabaval s svojo slikovito govorico. Kakorkoli že, veliko nas je bilo enotnih v mnenju, naj ostanejo te vojaške stvari v muzejih, naj bodo boji le na poligonih, ne pa v resnici.



Težke misli o vedno novih vojnah pa je prepodila narava okrog nas. Napotili smo se proti vasi Narin in oči spočili na prijetno rjavi barvi trave, malo temnejših hrastovih listih, vedno lepo sivozelenih brinih, da slikovitih borov sploh ne omenjam. Delno je to Krpanova pot, ves čas pa lepo utrjena, razkošno široka in ne preveč naporna. Kaj pa napovedani dež? Tistih nekaj kapljic res ni kaj posebnega, za občasno močan veter (posebno pod Šilentabrom) pa smo bili tako opremljeni. Jože nas je vodil v toplejšo dolino, v svojo vas Narin (http://e-lookout.com/narin.htm), ki so jo s projekti za obnovo podeželja komaj obudili od mrtvih. Za turiste so se že dobro pripravili in imajo še veliko zanimivih načrtov. Dober primer pa je tudi turistična kmetija Pri Andrejevih, kjer je naš Jože gospodar (hišni hlapec, kot pravi on). S svojo zagnanostjo za ohranjanje zgodovine in njeno prikazovanje nas je prepričal, da se bomo z njim še potepali okrog Pivke. Mogoče iz smeri Ilirske Bistrice. (http://www.rad-dobrojem.si/index.php?key=oceart&id=105)


14. 1. 08

Sejmarska pot - 2. 1. 2008

Novoletni dan je bil kod iz škatlice vzet: sončni žarki so se igrali v snežinkah, ki so se v milimeterski plasti nabrale na tleh ponoči, še bolj pa v bleščečem ivju na drevesih in v grmih.



Drugi dan novega leta pa je oblačen in bolj mrk. Torej ga je treba napraviti bolj svetlega! Ni boljšega, kot je pohod. Pa krenimo po sejmarski poti, ki je vodila tam od Škocjana v Sevnico. Letos so se organizatorji odločili, da jo organizirajo iz Zgornjih Dol na Presko in potem preko Telč nazaj na izhodišče. Ampak, kako naj se temu prilagodimo mi iz Sevnice? Z osebnimi vozili smo se zapeljali na Presko, se spustili mimo slapa Jasenk po dolini mlinov do Zgornjih Dol in se tam pridružili domačinom. Sama hoja je bila prijetna in ne preveč naporna, čeprav je bilo kar nekaj snega. Starejši ljudje iz teh krajev so znali povedati veliko zanimivega iz davnih dni, tudi razmišljanja o sedanjosti in prihodnosti ni manjkalo. Bolj naporno pa je bilo na začetku poti in postankih v Rogačicah in na Preski, kjer so nas gostoljubni vaščani kar zasuli z jedačo in pijačo. No, mi se s Preske nismo vračali z ostalimi, da bi šli kar domov, je bilo pa spet prezgodaj. Kako le, ko sta pa Elčka in Vinko pripravila v svojem zavetišču na Češnjicah pri Primožu pravo pojedino.
Dovolj za en dan? Kje pa! Saj je vendar sreda in čas za zimske urice in prijetno druženje v planinskem zavetišču Pod svetim Rokom v Sevnici. Uf, to bo pa res naporno leto!

Boštanj - 29. 12. 2007



Kaj bi občudovali jaslice samo v Celje in Ljubljani, ko pa imamo čisto blizu v Boštanju res veličastno postavitev. Poleg jaslic so predstavljene še vse cerkve tega področja v miniaturi in tudi cela cerkev izžareva ubranost dekoracije. Potočki tečejo, žage delajo, mlini se vrtijo; ves čas pa se na predstavitvi menjavata noč in dan. Res občudovanja vredno!

Praznična Ljubljana - 27. in 28. 12. 2007

Ljubljana je v decembru vedno praznično odeta v lučke in prijetno vzdušje na različnih prireditvah. Letos sem to šla uživat celo dvakrat.


Obisk cerkva in ogled jaslic se gotovo spodobi za ta čas. Vsaj k frančiškanom je treba, pa mogoče še v stolnico, sicer pa so v vsaki cerkvi jaslice nekaj posebnega.





Najprej je potem bilo treba izmeriti utrip stojnic in nakupovalnega središča BTC podnevi, potem pa še v temi uživati pogled na mesto z gradu, pa z ladjice na Ljubljanici, poskusiti kuhano vino, prisluhniti zabavnemu ansamblu, pokukati na ulično predstavo...



Res je, vsak je lahko našel nekaj zase!