22. 12. 16

Iz Brestanice na Mohor - 21. 12. 2016

Pohod študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: 20 se nas zbere pri rondoju v Šmarju (Sevnica), Sonja s psičko Fijo pa nas čaka v Brestanici. 


Jože z značilno kapo igra dobrega Božička in vsakega sprejme z darilcem: Bronhi bo za grlo, lešniki pa za nadomestilo izgubljene energije. 

Foto: Vinko Šeško.
Ker je kar nekaj stopinj pod ničlo, nam je prav, da se malo stisnemo v štiri avtomobile, sicer pa do Brestanice ni daleč. 



Parkirni prostor najdemo med spodnjim gradom in spomenikom izgnancem ter se pripravimo na vzpon. 


Steza na Mohor je lepo shojena in vzdrževana, ampak strma. Pod nami je pokopališče in Cerkev Svetega Petra, ki je bila včasih župnijska. 




Že kmalu nas sprejme čarobni gozd z ivjem, ki se od časa do časa usipa po nas. 



Nazaj kukamo proti zgornjemu gradu, tik pred cerkvijo pa se pokaže tudi delček Save. 




Cerkev Svetega Mohorja iz 15. stoletja je vsa v okrasju ivja, o njej pa so nanizani obširnejši podatki na informativni tabli. 


Na žalost bomo morali razgled priti občudovat kdaj drugič, ko ne bo megle. 


Na tabli so tudi stare slike naselja. Bega nas objekt na sredi hriba. Kasneje od Turističnega društva Brestanica izvemo, da so to bile "gauge" za kaznovanje nepridipravov.



Navdušeni fotografi se kar ne moremo ločiti od krasnih motivov, ki ji lovimo potem še po poti s Šutne na Sremič. Vmes se pozdravimo s skupino upokojencev planincev iz Krškega in ugotavljamo, da smo z nekaterimi že potovali in vandrali. 


Med domačijami in zidanicami pridemo do Turistične kmetije Radej, ki je okrašena s šopi bele omele in to vzbudi burno razpravo, če je varno pod njo stati, oziroma, kaj pomeni poljub pod njo. V gostinski sobi z mnogimi starinami in dekorativnimi predmeti nas čaka topla lončena peč, gospodar Tine prinese čaj in kuhano vino, ponudi pa tudi znani nagrajeni sadni kruh gospodinje Vide, po katerem segamo z velikim veseljem. In, kdo časti? Naša zvesta kosmata spremljevalka Fija, pravi njena lastnica Sonja. Hvala lepa obema, tole že kar malce presega meje običajnega gostoljubja, kajne? Spet se odpravimo med ivje v megli, Tine pa nam za slovo zaigra na frajtonarco in tako upraviči sloves muzikanta in animatorja na neštetih ohcetih in drugih praznovanjih. Kar nekaj parov se zavrti na cesti pred hišo, zasliši se tudi vrisk, potem pa se dobre volje spustimo spet v čarobni gozd - tokrat v smeri nekdanjega sejmišča. 



Pot je široka in ne tako strma kot ob prihodu, 

Foto: Vinko Šeško.
kmalu zagledamo v dolini Elektrarno Brestanica in Baziliko Lurške Marije. Prijazni kaplan nas vodi po eni največjih cerkva v Sloveniji in največji v Posavju, ki so jo gradili med 1908 in 1914. Moja stara mama, očetova mama, nam je včasih pripovedovala, kako so jo gradili: opeko so delali v bližini, kjer je sedaj elektrarna, gospod kaplan pa je navedel podatek, da je zidakov okoli milijon. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Znana so tudi številna barvna okna, najlepše je za oltarjem, ker je bilo včasih namesto oltarja. Privlačne so poslikave z naravnimi barvami, kipi so bili v glavnem posvečeni v tujini, podrobnosti pa so lepo prikazane na župnijski spletni strani. Zanimivo je tudi to, da so na dan posvetitve, 2. julija 1914, po železnici skozi Brestanico peljali na Dunaj v sarajevskem atentatu ubitega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ženo Zofijo. Sprehodimo se po baziliki, občudujemo jaslice z različnimi maketami, potem pa romamo naprej. 


Dobesedno, ker nas pot vodi še pod Svetim Boštjanom, že četrto cerkvijo ob naši poti, zgrajena je bila v 16. stoletju. Prečkamo potok Brestanica in postojimo ob črpališču vode za elektrarno. 


Zanimata pa nas tudi dva predora od nekdanje rudniške ozkotirne proge: krajšega so za pešce in kolesarje odprli pred leti, daljšega (590 metrov) pa konec septembra letos. Oba sta osvetljena, stene so utrjene in pot asfaltirana. 



Med obema človek pri gasilskem domu lahko zajame zrak (ali pa se odloči za strmo Janezovo pot na Mohor) in se ozre proti zgornjemu gradu in Svetemu Petru, potem pa spet pod zemljo. V daljšem predoru so zlasti zanimivi odseki, ki so vklesani v skalo in ne potrebujejo kakšnega posebnega utrjevanja. V virih lahko preberemo:

Sedem kilometrov dolga industrijska, ozkotirna, nadzemna rudniška železnica je bila odprta leta 1925, leta 1936 je povezala separacijo z rudnikom Ravne. Elektrificirana je bila po 2. svetovni vojni. Ohranjena je samo trasa. Železnica poteka od rudnika Ravne do separacije v Senovem in od Senovega, v zadnjem delu proge po podzemskem predoru, do železniške proge v Brestanici, kjer se zaključi vzhodno od železniške postaje.

Ob zapiranju rudnika so opustili tudi železnico, tračnice v obeh predorih naj bi odstranili leta 2006. 


Pri kamnolomu smo spet na svetlem in do avtomobilov nas vodi pot mimo železniške postaje z lepimi pogledi na oba gradova. S tem pa našega programa še ni konec: sledi malica v novoodprti gostilni Kregl na Gornjem Brezovem pri odcepu ceste za Lončarjev dol. 


Okusna kmečka pojedina nam da novih moči za delo popoldne, po njej pa se z lepimi željami poslovimo za letos.

Video: 

19. 12. 16

Lisca - 19. 12. 2016

Megleno in mrzlo jutro, za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica pa je zbiranje ob pol devetih. Dvanajst nas je, ravno za tri avtomobile: enega na Lisco in dva do Cerja pod njo. 



Ženski del izbere lažjo Sončno pot, možakarja gresta po svoje. Počasi napredujemo, da je dovolj sape še za klepet. 



Tudi Tončkov dom na Lisci je v megli, danes je zaprt, ker je ponedeljek, Jurkova koča pa nas pričaka topla in z vonjem po žganju, čaju in kuhanem vinu. 


Na mizi se znajde še različno pecivo in sadje ob Elčkinem prazničnem aranžmaju.
Najprej nas čaka uradni del: razprava o možnosti obstoja skupine in načinu organiziranja pohodov, pa poročilo skrbne Anice o udeležbi na pohodih in finančnem stanju. Ogledamo si še Vinkove posnetke in moj video kot spomin na leto 2016 in naših 37 srečanj. 



Po bogati malici in kavi se od srca nasmejimo domiselnim dobitkom pri srečolovu, 

Foto: Vinko Šeško.
napravimo skupinski posnetek, potem pa je treba domov. 




Megla je še gostejša kot je bila ob prihodu, ivje krasi travo, grmovje in drevje, mi pa smo si polepšali siv dan.

Video:

15. 12. 16

Lisca - 15. 12. 2016


Praznični dnevi se bližajo in treba je okrasiti Jurkovo kočo na Lisci. Tri članice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se s "šefom" zapeljemo prav do koče in kaj hitro opravimo z nalogo. Kako ne bi, saj nam pomaga tudi štirinožni prijatelj. Posedimo še ob kuhanem vinu in pecivu, ne moremo pa razumeti, kako je danes v meglo ovita tudi Lisca, ne samo dolina. Mi pa smo upali vsaj na kakšen sončni žarek. Naj bo okrašena koča v veselje obiskovalcem!

Video:

12. 12. 16

Iz Sevnice na Zajčjo Goro - 12. 12. 2016

Megleno jutro, da je kakšna stopinja minusa, pa za decemberski dan tako ni nič posebnega. Pet nas je danes v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica in nobenega avtomobila ne rabimo, ker smo namenjeni na bližnjo Zajčjo Goro. Kar lepo markacijam proti Lisci sledimo, čeprav ne nameravamo tako daleč. Malo pokomentiramo novogradnje ob cesti, pa, kdo kje stanuje, potem pa je že treba navkreber v gozd. Kmalu nas mine veselje do klepeta, ker rabimo sapo za kaj drugega. 


Še malo po cesti, pa po stezi in že stojimo pred Mastnakovo zidanico, da bi občudovali razgled. No, če ima človek rad meglo ... . 




V njej se koplje Sevnica, cerkev Svetega Roka pa se že rešuje iz nje. 




Na Zajčji Gori (naselje je uradno Ledina) nas obsije sonce. Na desni lepo vidimo Skalico, pa Metni Vrh, na levi pa: so to res Kamniške?


Po drugi strani hriba se spuščamo in tu se ustavimo pri gostoljubnih Prahovih. V topli kuhinji se krepčamo z orehovcem, dodamo še sveže spečene krvavice z zeljem, grlo pa poplaknemo z vinom. Ne vem prav dobro, s čim smo si zaslužili te dobrote. Gospodar nam razkaže še svojo mizarsko delavnico z neštetimi domiselnimi predmeti, pa tudi klepeta o pohodih in sprehodih ni ne konca, ne kraja. 


Da pridemo v Sevnico, se moramo samo še spustiti po gozdni stezi in travniku do Ribnikov. Kratko in sladko bi lahko imenovali današnji pohod.

Video:

9. 12. 16

Rovišče - Veliki Trn - 7. 12. 2016

16 članic in članov študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in še dve se pridružita na terenu: z zbirališča na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) s štirimi avtomobili proti Rovišču. Po senčnih krajih je ivje pričaralo zimsko vzdušje, sonce pa počasi ogreva ozračje, ko se po desnem bregu Save vozimo skozi Log, pred Impoljco zavijemo na desno ob potoku, napredujemo mimo ribnika Loke in skozi Zavratec, potem pa parkiramo pri cerkvi Svetega Urha s pokopališčem v Rovišču. V viru lahko preberemo:


Skromna enoladijska cerkev s tristrano sklenjenim prezbiterijem je bila zgrajena v 17. stol. Zvonik z laternasto kapo je na južni strani prezbiterija. Notranjščina je banjasto obokana. Glavni oltar je iz 1876, levi iz 17. in desni iz 19. stol.

Tu nas že čaka naša Martina, ki nas bo danes vodila. 


Z ivjem okrašena dolina nas čaka, da zakorakamo po njej proti Breški gori. 






Začnemo se dvigati in odpirajo se nam razgledi nazaj na Rovišče in zadaj na Križe, tu so že prve hiše naselja Hudo Brezje, strnjena skupina hiš pa je bolj na levi, zadaj Studenec. Hoja in sonce nas ogrejeta in postanek v zidanici  Vinogradništva in vinarstva Žnidaršič večini res prija. 


Gospodar nam pokaže dve krušni peči, v eni cvre mast in iz nje nesramno dobro diši. To najbolj občuti naša pasja spremljevalka Fija, ki cvili in joče, ker si želi priboljšek. Sicer pa je tu mogoče kupiti ocvirke, vino, sok iz grozdja, razgledni prostor pa je primeren za piknike in različna druženja. Kar po vinogradu se spustimo na travnik, kjer nas krave radovedno ogledujejo, mi pa njih in veličastni razvejani gaber, pod katerim izvira voda. 






V krošnjo se je mogoče povzpeti po stopnicah, tam pa obiskovalce čaka udoben lesen stol. 


Pot nadaljujemo po gozni poti proti potoku Štagina, ob katerem smo planinci hodili pred kratkim, naša skupina pa lani oktobra. Takrat smo na križišču zavili naravnost v naselje Hudo Brezje in se spraševali, kakšne so poti proti Rovišču in Velikemu Trnu. 


No, danes to spoznavamo. 



Po lepi gozdni poti se povzpnemo in, ko stopimo iz gozda, se nam odpre pogled na Smečice in nadaljevanje naše poti. Hodimo med vinogradi in zidanicami, vse je lepo vzdrževano, nekatere trte že obrezane, v drugih ljudje ravno obrezujejo, da se jim ne bi spomladi delo preveč nakopičilo. 


Sončne lege se nadaljujejo tudi v Ardru in ob vsaki zidanici nas čaka kakšna drobna lepota: grm v jesenskih barvah, zakasnela vrtnica obrobljena z ivjem, del vinogradniške opreme, lesena zgradba ... Zdaj pa se bo treba začeti res vzpenjati: mimo kapelice s podobo Antona Martina Slomška in verzi Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ (do zveličavne omike). 


Prihajamo na Veliki Trn k župnijski cerkvi Svetega Duha. Viri o njej navajajo:

Cerkev Sv. Duha na Velikem Trnu je na izjemni legi in stoji na mestu svoje starejše prednice iz 15. stoletja. Bila je zgrajena kot podružnična cerkev pražupnije Leskovec in je posvečena Svetemu Duhu. Župnija je tu od leta 1793. Cerkev je na najvišji legi v kraju, in sicer na višini 470 m nad morjem, kjer je stičišče štirih vasi: Ardro, Apnenik, Veliki in Mali Trn. 
Od nje sega pogled daleč naokoli po valoviti Dolenjski in na drugo stran, vse do Julijcev. Letnica 1885 nad portalom nam pove, da je bila tedaj cerkev deležna temeljite predelave in obnove. Njena psevdogotska ladja je značilna tovrstna arhitektura srede 19. stoletja. 
V notranjosti je brez poslikav. Ima štiri oltarje, dva daritvena in dva stranska. V glavnem oltarju je umetniško vredna podoba »Prihod sv. Duha« iz leta 1906, delo Frana Klemenčiča. Levi stranski oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, desni pa Lurški Materi božji. 
Križev pot, ki je razporejen po stenah ladje, je tudi delo Frana Klemenčiča, nastal pa je leta 1907. 

V bistvu se je tako včasih imenoval tudi kraj. Iz Presladola na levem bregu Save, kjer sem se rodila, se s hriba lepo vidi cerkev in kraj in moja mama ni nikoli rekla drugače kot Sveti Duh. Občudujemo lepo urejeno župnišče z mogočno lipo in spominsko tablo duhovniku in pesniku, ki je v tem kraju umrl. Anton Žakelj Rodoljub Ledinski (1816 - 1868) je bil tudi znani zbiralec ljudskih pesmi. 


Mimo kapelice pridemo do spomenika pri pokopališču, ki je namenjen vsem izgnancem, pregnancem, umrlim in padlim v drugi svetovni vojni. Nič hujskaškega, izzivalnega, ampak vsak se lahko tu najde. Izpred cerkve se odpirajo prekrasni razgledi: na jugu pokrajino sicer zakriva megla, drugače pa imamo kot na dlani cerkvi Svete Neže in Svete Marije na Grački gori, zadaj so Zabukovje, Lisca, Veliko Kozje. Na pokopališču postojimo pri grobu Lojzke Božič, nekdanje sodelavke, in ji v spomin prižgemo svečko. 


Župnijski upravitelj Gregor Kunej je bil tako prijazen, da nam je omogočil ogled notranjosti cerkve, ki z vsemi oltarji in križevim potom žari v soncu.  
Počasi se je treba začeti vračati. Nekdanja šola je lepo renovirana in se imenuje Naša hiša, upam, da z bogato vsebino. 



Spet smo med vinogradi, nastavljamo se soncu, v Smečicah pa nas pri Martini in Jožetu čaka prava pojedina. Ob toplem ognju prijetnega kamina se mastimo s slastnimi klobasami, sirom z orehi, gobicami, kumaricami, črno redkvico; sladkamo s čokoladnimi bonboni, orehovimi rogljički, jabolčnim in sirovim zavitkom; vse pa pridno zalivamo z odličnim čajem, raznimi vrstami izvrstnih vin in dišečo kavo. To pa res presega meje normalnega gostoljubja! Draga gostitelja, ne vemo, kako se vama bomo oddolžili. 

Foto: Vinko Šeško.
Še skupinski posnetki in pot pod noge. 




Vračamo se po malo bližji bolj južni poti, ob kateri si lahko spočijemo oči na zelenem mahu in še vedno jesenskih barvah suhega lista. Užitek za oči in srce je bil ta pohod!

Video: