27. 3. 12

Nad Zagradom - 26. 3. 2012

Bojnik je vedno prijetno izhodišče za  pohajkovanje med vinogradi in zidanicami. 
Pri Slavici in Tonetu občudujemo cvetoče sadno drevje, se okrepčamo z žganimi pijačami, kavo in pecivom, potem pa se spustimo po cesti, malo skozi gozd, naprej pa med vinogradi vse do Zagraškega loga. 
Oči si spočijemo na zelenju te naravne vrednote - dolinice pod vasjo Zagrad. Izvir vode je bil včasih glavni vir pitne vode za vas, korito pa perišče in napajališče za živino. Mlaka je pester življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam. V kamninah se skrivajo številni fosilni ostanki nekdanjega življenja. Kamnosek je izklesal lične tablice z oznakami, sicer pa je gaj prepuščen bolj samemu sebi, se mi zdi. 
Ob Goriškem potoku, ki spodjeda bregove in oblikuje meandre in tolmune, stojijo tri poslopja, ki jih domačini skušajo iztrgati zobu časa. Še posebno lepa je hiša iz konca 19. stoletja, ki so jo sem prestavili iz Stranja pri Škocjanu in je kulturni spomenik. Malo poklepetamo z učenci, ki so tu na ekskurziji, potem pa sledimo potoku, ki se vije po dolini. Slikovite bregove krasi zelenje in pomladno cvetje, nekaj močeradov pa hiti proti vodi. Včasih je to pomenilo, da ne bo dežja. 
Zdaj pa bo treba obrniti: povzpnemo se skozi Gabrnik na Zagradsko goro, kjer nam pred gostoljubno zidanico zadiši malica. Kar ostali bi in se sončili. Pod nami leži vas Zagrad, razgled pa sega vse do Gorjancev. Naenkrat vidimo vsaj sedem cerkva, čisto prepričani pa nismo, ker ne vidimo več tako dobro. Zaselek Stara vina, gozd ter nekaj ceste, pa smo spet na Bojniku. Izpred Kraljeve zidanice se nam spet nikamor ne mudi, saj je tako prijetno kramljati na toplem pomladnem soncu ob prigrizku in dobrem vinu.
Povezava:
Video:

21. 3. 12

Donačka gora in Boletina pri Ponikvi - 19. 3. 2012

Zdaj je pa že čisto svetlo, ko zjutraj odhajamo na pot, in za trenutek se mi zdi, da sem kaj zameštrala z uro ter zamudila. Naš današnji cilj je rastišče velikonočnic. Ker na Boču še ne cvetijo, se odločimo najprej za Donačko goro. S kombijem hitro napredujemo skozi Planino, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, mimo Rogaške Slatine do Rogatca. Tu spijemo kavo in kukamo preko meje na Hrvaško. Peljemo se skozi staro središče kraja, pa mimo muzeja na prostem in šole, potem pa prav pod Donačko goro - do zaselka Sveti Jurij
Pri cerkvi parkiramo in se čudimo napisu, da je hoja po pokopališču na lastno odgovornost. Kaj takega pa še ne! Kmalu se bodo pojavili še napisi, da je tudi dihanje na lastno odgovornost. Sicer pa dihamo bolj plitvo, ker so na parcelo pod parkiriščem na debelo natrosili gnoja. Ker je napovedan pohleven dežek, so marsikje razvozili tudi gnojevko. Tako temeljito prečistimo naše dihalne poti.
Markacije nas usmerijo v hrib mimo kmetije, kjer nas iz hleva pozdravita dva konja, potem pa po lepih poteh do cerkve Svetega Donata. Ta je včasih stala više, v neurju pa je vanjo udarila strela in leta 1740 so zgradili novo niže v pobočju. Ne damo se zapeljati udobnim klopem in prijazni mizi, korajžno zakoračimo na ozko stezo, ki preči strmino, in je na njej kar treba paziti na korak. Še vedno pa je veliko prijetnejša kot asfaltna cesta nedaleč pod njo. Pridemo do kmetije, pri kateri opazimo tudi odskočišče za jadralne padalce, mi pa se po cesti dvignemo do Rudijevega doma
Kratek postanek za kakšen požirek in posnetek, potem pa naprej proti vrhu. 
Ko zavijemo z gozdne ceste na pot v desno, se znajdemo v vrtu snežnobelih kronic (velikega ali laškega zvončka). Celo severno pobočje Donačke gore je ena sama cvetna gredica pod mogočnimi bukvami. Hodimo po ostanku bukovih pragozdov (28 hektarov), kjer imajo svoj raj tudi žolne. Iz nekaterih debel so izkljuvale prave spomenike. Okrog nas se sliši njihovo trkanje, pa tudi drugi ptiči si imajo veliko povedati. Pot je lepo nadelana: po potrebi stopnice, ob strani zavarovana z lesenimi bruni, v okljukih se počasi dviga proti vrhu. Tabla na skali nas poduči, da je to prva označena planinska pot v Sloveniji, ki jo je leta 1853 dr. Ernst Froelich nadelal za zdraviliške goste iz Rogaške Slatine. 
Po grebenu pridemo na vrh (882 ali 884m visok), kjer je kamniti križ in na posebnem drogu državna zastava. Najlepši je razgled proti Boču, skozi veje dreves in grmovja pa tudi proti Ptuju. 
Nad nami se zbirajo grozeči oblaki, zato hitro pomalicamo in se odpravimo nazaj v dolino. Nekaj kapelj res pade, ampak skoraj bi jih lahko prešteli. Med vožnjo domov kombi opere kratka ploha, v Šentvidu pri Grobelnem pa nas sonce zvabi še v Boletino pri Ponikvi. Velikonočnic je letos zelo malo, pravijo, da zaradi suše. 
So pa te bolj dragocene in vsaka posebej je deležna naše pozornosti in vsaj dvojnega fotografiranja. 
V Dobju se je treba ustaviti zaradi okusne kave in vode z limonino rezino. Tokrat je rezina pomarančna, zaradi tega pa nismo nič manj veseli pozornosti. Vračamo se z željo, da bi dež bolj namočil zemljo. Nas ne bi nič motil, saj smo lepote tega dne že užili.
Povezave:
Video:

14. 3. 12

Dobrna - 12. 3. 2012

Elčka okreva v toplicah Dobrna, tistih krajev ne poznamo kaj dobro, zakaj torej ne bi krenili tja? Zidani Most, Celje, Vojnik, Dobrna. Na parkirnem prostoru pred toplicami parkiramo in najprej poiščemo lokal za jutranjo osvežitev. 
Odločimo se za Anino pot in krenemo lepo po cesti mimo Vile Ružičke, pa Graščine Dobrnica - Gutenek iz 17. stoletja z zanimivo fasado, ki jo je v 19. stoletju lastnik grof Franz Anton pl. Kolovrat Liebsteinski dal preurediti v pivovarno. Malo naprej so v skalo izklesali 20 metrov dolgo in pet metrov visoko jamo Ledenica (Bierkeller) za hlajenje piva. Pred njo pa je Kneippovo korito z bistro vodo. 
Lepo utrjena in shojena pot nas vodi navkreber ob skoraj suhi strugi potoka, kjer je ob večji količini vode več manjših slapov. Ob poti nam poglede razveseljuje teloh, tu in tam pa tudi zaplate spomladanske rese. Na nekaterih mestih strma pot z vsekanimi stopnicami in varovalno ograjo se dvigne v pravo pohodno avtocesto. Pred kmetijo Marošek se svet odpre v velike pašnike, mi pa predvsem zremo nazaj proti zahodu, od koder nas za kdaj drugič vabi Paški Kozjak. 
Sprehodimo se do več kot tristo let stare Šumejeve domačije s črno kuhinjo. Hiša stoji v naselju Brdce nad Dobrno in v njej je živela Ana, po kateri se pot imenuje. Skozi gozd se okrog hriba Grušovec spustimo v naselje Zavrh nad Dobrno. Večina nas malica na primernih hlodih v gozdu, Franci pa počaka in dočaka mizo s klopmi pri Flisovem križu. Odpirajo se nam lepi razgledi proti Konjiški gori, pa v smeri Dobrne: hribi in grički, lepo poseljeni in obdelani. 
Spustiti se moramo v dolino do vasi Vrba, kjer sta zanimiva stara kozolec in čebelnjak. Prijazni domačin nam to pokaže, potem pa še natoči liter rujnega. Ne branimo se ga. Zdaj že bolj jasno vidimo tudi Švabovo kapelico, v bližini pa parkiran kombi ansambla Modrijani, saj tu baje živi njihov vodja. Zavijemo na desno in kmalu pridemo do farme nojev, kjer kar nekaj časa ogledujemo vedenje treh velikih ptic, oni pa nas. 
Spet se vzpenjamo vse do cerkve Svetega Miklavža, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1567, verjetno pa je še starejša. Na južni strani je vzidan rimski nagrobni relief iz tretjega stoletja. Priklicali smo sonce in zdaj se samo še spustimo nazaj v Dobrno, prej pa še bolj pobliže pogledamo ruševine slikovite Vile Ružičke. Zgraditi jo je dal grof Aichelburg, ki je bil med leti 1864 in 1867 župan. Eden izmed naslednjih lastnikov je bil tovarnar Leon Ružička. Nekdaj slikoviti dvorec z drevoredom zdaj žalostno propada. 
V Dobrni na vzpetini ne moremo spregledati župnijske cerkve Marije Vnebovzete, sicer pa smo kmalu spet na izhodišču. Sprehodimo se po parku z mogočnimi drevesi kostanja in javorolistnih platan, pod drevesi pa se je razlila modra barva spomladanskega žafrana. Med stavbami si podajajo roko nove zgradbe s starejšimi, tudi Zdraviliški dom iz leta 1624. Ogledamo si vrelec in stare kopeli, nekateri pa tudi pokusijo vodo. Tople vrelce v Dobrni so poznali že stari Kelti in Rimljani, od leta 1542 pa velja voda kot idealno sredstvo za zdravljenje ginekoloških in uroloških obolenj, revmatičnih obolenj ter bolezni in poškodb gibalnega sistema. Voda prihaja iz globine 1200 metrov s temperaturo 35 do 36,5 stopinj. 
Ob kavici poklepetamo z Elčko in se potem zadovoljni vračamo domov.
Več fotografij:
Spletne strani:
Video:

7. 3. 12

Orhideje in ... - 5. 3. 2012

Lepote cvetja v Ocean Orchids - Dobrovnik in Tropskem raju Kurbus - Mele pri Gornji Radgoni.

Za ogled videa priporočam povečanje kvalitete vsaj na 480p in ogled na celem zaslonu, če imate dovolj hitro povezavo na internet.