29. 01. 18

Bohor: Oslica in Debeli vrh - 29. 1. 2018

Ob osmih - kot navadno, se na parkirišču pri rondoju v Šmarju zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Devet nas je in dva avtomobila sta dovolj, da se skozi Blanco, Brestanico pripeljemo na Senovo. 


Na zelenici pri parkirišču nas pozdravijo jarice, ki pa so še zaprte: sonca ni, da bi jih prebudilo. V gostilni se okrepimo s kavo, potem pa lepo naprej skozi Dovško proti Bohorju. Sonce!!! Smo se že znebili megle. Ignoriramo odcep za Jevšo, na naslednjem pa zavijemo na desno in po makadamu pripeljemo na Brest, na križišče gozdnih cest. 


Tu parkiramo in začnemo hoditi proti Oslici




Na severni strani je še nekaj zaplat snega in - krasen razgled od Maclja, Donačke, preko Pohorja, do Uršlje gore, Pece in Raduhe. Zadaj pa se nekaj blešči že v Avstriji. Na pokošenem travniku je nekakšno zavetišče, na južni strani pa lesena bajtica. 




Pod nami pa morje megle z zelenimi otoki - hribi in hribčki. Oslica ima nadmorsko višino 860 metrov in tako prijetno je pohajkovati po sončnem travniku in med zanimivimi drevesi. Celo na lovsko prežo zlezem. 

Foto: Vinko Šeško.
Po skupinskem slikanju se pa le odpravimo nazaj proti Brestu. Zdaj se podamo v nasprotno smer - proti Debelemu vrhu


Poti so v glavnem suhe, tu in tam je kakšna luža, pokrita z ledom, ki pa jo je mogoče obiti. Rahlo se vzpenjamo, potem pa nam markacije kažejo strmo v hrib. Pridemo na prečno pot in ne vemo, kam. Večina gre na desno, 



Vinka in mene pa zvabi vrt kronic v strmini, zato plezava kar po brezpotju. 



Tu in tam se pokaže že kakšna jarica, kasneje še mali zvončki. Končno prideva na pot, ki vodi od koče na Bohorju na Debeli vrh, samo še malo na desno morava in sva pri oznaki vrha (921 ali 922 metrov nadmorske višine). 


Markacije in oznake so tu zelo slabo vidne. Preostala skupina se tudi prebije na vrh, 


potem pa zlagoma iščemo jarice in med njimi tudi malicamo
Za povratek izberemo bolj položno pot, ki pa je seveda daljša. 


Še vedno nas greje sonce, doline pa se zavijajo v tančice megle.


Na skoraj pet kilometrov dolgi poti smo uživali več kot dve uri.


Ko se vrnemo v Sevnico, se spomnim, da sem jarice videla tudi na vrtu hiše pod pokopališčem. 



Grem pogledat še tiste in obrobek lepotic v ulici Ob gozdu. Jarice od začetka do konca: razveselile so naše oči in ogrele naša srca.

Video:

28. 01. 18

Po evropski pešpoti E12 - 27. 1. 2018

Zgodnje vstajanje, saj je treba biti ob šestih zjutraj na avtobusni postaji. Vabita Planinsko društvo Lisca Sevnica in Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji. Kar dva avtobusa se odpravita na pot, tretji pa že tudi pobira udeležence in udeleženke pohoda po evropski pešpoti E12. V našem avtobusu je še nekaj sedežev praznih, se pa  polnijo po postankih v Boštanju, Tržišču in Trebnjem. 


V prijetnem klepetu hitro mine vožnja do postajališča Lom, kjer si malo privežemo dušo in okrepimo telo, potem pa nadaljujemo pot v Koper, pa preko meje, kjer hrvaška obmejna uslužbenka samo ošine naše dokumente ob sprehodu skozi avtobus, in že smo v Bujah


Tam se nam pridružijo še planinci in planinke iz Radelj ob Dravi, skupaj nas je okrog 160


Najprej predsednik Komisije za evropske pešpoti Jože Prah spregovori nekaj besed o teh poteh, potem pa nas pozdravijo domačini in na kratko predstavijo današnjo pot. Hodili bomo po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge Porečanka - Parenzana, ki je od 1902 in 1935 povezovala Trst s Porečem. Na 132 kilometrov dolgi progi je bilo 35 postaj in postajališč, osem predorov, enajst mostov in šest viaduktov. Pomembna je bila za prevoz kmetijskih pridelkov v mesto, prevoz rib in soli, tovarniških izdelkov, kamenja, med prvo svetovno vojno tudi vojakov in oskrbe zanje. Potniški vagoni so lahko sprejeli 30 potnikov, niso pa imeli stranišč. Zaradi ovinkov je bila povprečna hitrost 25 kilometrov na uro, najvišja pa 31, zato je bilo na kakšnem zahtevne odseku s počasno vožnjo mogoče izstopiti, se olajšati, utrgati kakšen sadež z drevesa ob progi ... V bistvu so imeli s progo ves čas izgubo in leta 1935 so jo ukinili, lokomotive in vagone razposlali na različne kraje, tračnice pa celo v Etiopijo, vendar je večina končala na dnu Sredozemskega morja. Danes po precej ohranjeni trasi poteka Pot zdravja in prijateljstva za pohodnike in kolesarje, zdaj pa še evropska pešpot E12


Zastavonoša na čelo, mi pa za njim: previdno preko ceste, 


potem pa po novejšem delu mesta Buje, mimo nekdanje železniške postaje in na traso proge. 


Na hribu za nami ostaja stari del mesta z značilno srednjeveško obliko osrednjega trga in ozkih ulic, ostanki obzidja ter dvema cerkvama iz 15. in 16. stoletja. Na tem mestu so živeli že Iliri in kasneje Rimljani. Danes je prebivalcev okrog pet tisoč.




Hoja po utrjeni poti med nizkim gozdnim rastjem in redkimi oljčniki je prijetna in nezahtevna. Zato je veliko prilike za klepet, pozdravljanje znancev in znank, spoznavanje novih ljudi. 


Na mestu, kjer je bila včasih železniška postaja za naselje Triban, si privoščimo krajši postanek za nujne zadeve in kakšen prigrizek, 


potem pa nadaljujemo pot proti Grožnjanu, ki ga že kmalu opazimo na vzpetini. 



Čaka nas še blatna pot skozi 75 metrov dolgi predor Svetega Vida, ki so ga utrdili z železobetonsko konstrukcijo. 


Kmalu za njim v predelu Stanica lahko vidimo značilno zgradbo nekdanje postaje, srečamo pa tudi veliko skupino lovcev. Tu je proga dosegla najvišjo nadmorsko višino - 293 metrov. 




Do samega Grožnjana pa se moramo še povzpeti po strmi stezi. 


Kakšno uro imamo za malico in ogled. 


Razveselijo nas sveže posajene rože pri vhodu v mesto, 



občudujemo veliko cerkev svetega Vida, ki so jo zgradili od 1748 do 1770, 36 metrov visok zvonik je že iz 17. stoletja, na tem mestu pa je bila cerkev že davnega leta 1310. Območje Grožnjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi, imelo je pomembno vlogo za časa Rimljanov, kot utrjeno srednjeveško mestece pa je omenjeno leta 1103. V toku časa je začelo propadati, danes tu stalno živi manj kot 200 ljudi, v poletnem času pa oživi kot zbirališče likovnih umetnikov in glasbenikov


Slikovite ozke ulice obkrožajo stara poslopja, skoraj v vsakem je kakšna galerija, 



mogočna pa so tudi mestna vrata iz 15. stoletja z delom obzidja. 




Za natančnejše raziskovanje nimamo časa, vrnemo se v predel Stanica in nadaljujemo pohod. Vrh Roman, Peroj, vabila na točke Ceste maslinovega ulja





pa lepi razgledi nazaj na Grožnjan






Seveda so ob poti tudi nasadi oljk, daleč v dolinah pa tudi vinske trte. Prehodimo naselje Gardoši 


in pridemo v Krasico, kjer nas čakajo avtobusi. Pred gostiščem se sicer vrti nad ognjem prašiček, ampak gotov bo šele čez nekaj ur, nam pa se mudi v Umag.


V Umagu parkiramo na velikem parkirišču blizu morja in malo poživimo "mrtvo sceno" izven sezone. 


Sprehodimo se ob obali in opazimo, da imajo še vedno ulico, imenovano po Titu. Napisi so dvojezični, na dodatnih rjavih tablah pa je še podatek, kako se je ulica včasih imenovala. Mesto ima tradicijo še iz časa Rimljanov, 


ostanki starega dela s cerkvijo in lepo urejenim trgom stojijo na polotoku, izgled pa kvari modernejša zgradba hotela zraven. Večina lokalov je zaprtih, v enem pa le najdemo možnost za uživanje ob kavici in pogledom na morje. 


Veliko ulic je prekopanih, mesto z okoli osem tisoč prebivalci se širi s kapacitetami za turiste.
Vračamo se po poti prihoda, vendar moramo tokrat na meji izstopiti iz avtobusa in v zgradbi pokazati dokumente hrvaškim obmejnim organom. Slovenskih spet ni bilo videti. Še obvezni postanek na Lomu, potem pa v prijetnem vzdušju proti domu. Hvaležni smo organizatorjem za današnji dan, kujemo načrte za naslednji mesec in obljubljamo, da bomo na E12 še prišli. Če ne prej, konec januarja drugo leto. Enkrat bo treba priti do konca - do Poreča.

Video: