28. 10. 14

Iz Šentruperta v Nebesa - 27. 10. 2014

Hladno in megleno jutro, ko se Ponedeljkova skupina z dvema avtomobiloma odpravlja na pot proti Šentrupertu. V lokalu pri cerkvi iz 15. stoletja, ki je ena največjih gotskih cerkev v Sloveniji, se ob odlični kavi dokončno zbudimo, potem pa začnemo pešačiti. 




Najprej mimo kozolca - lepotca, ki sicer ne spada v muzej na prostem Dežela kozolcev, je pa še posebno lep, ker je v naravnem okolju. Cesta nas vodi do Drage, kjer pri ribogojnici zavijemo na stezo po gozdu. 


Lepo se dvigamo, pot se razširi, na koncu pa spet zoži in po dobri uri smo v Nebesih


No, ne čisto pravih: pri lepo urejeni izletniški kmetiji, 


od katere je z nadmorske višine 602 metra lep razgled na Šentrupert z okolico. Mize in klopi kar vabijo k malici in pošteno se okrepčamo, 

Foto: Vinko Šeško.
potem pa še fotografiramo na vzletišču za jadralne padalce. Do sedaj smo se držali markacij in oznak Steklasove poti, naprej pa jo uberemo v dolino malo po svoje: na levi pustimo Viher s cerkvijo, uživamo med vinogradi, zidanicami in vikendicami, 


občudujemo jesenske barve vinske trte, 


bahate vrtnice in veliko drugih rož ... In že smo v dolini pri avtomobilih. Čeprav je bilo nekaj težav s ključi enega od avtomobilov, smo preživeli lepo jesensko dopoldne s prijetnim druženjem.

Video:

Po mandarine - 25. in 26. 10. 2014

Junija smo se na izlet Planinskega društva Lisca Sevnica na Pelješac in Mljet vozili ob delti Neretve in dozorel je sklep: še letos hočem tu obirati mandarine. Priložnost se je pokazala konec oktobra pri agenciji Turizem Toni.
----------------------
24. 10. 2014
-------------------------------------------
S Tilčko ob pol polnoči hitiva proti avtobusni postaji, čeprav je odhod napovedan šele pet minut čez polnoči. Večina udeležencev se je vkrcala v Celje ob enajstih - torej je za njih to v bistvu trodnevni izlet, pa tudi za nas iz Sevnice, saj nas udobni avtobus čaka že pred predvidenim časom. Poznava samo pet ljudi in vodičko Ireno - zanimivo bo spoznavati sopotnike in sopotnice.
----------------------
25. 10. 2014
-------------------------------------------
Odhod točno ob uri, da ne spravljamo v zadrego sopotnikov iz Krškega in Brežic. Ob enih smo že na meji, kjer samo hrvaško uradnico zanimajo naši dokumenti, sicer pa formalnosti hitro opravimo. Spravimo se počivat, ker pa je zunaj le devet do deset stopinj, kasneje celo samo šest, se je treba kar zavijati v oblačila in šoferja prositi za ogrevanje. Ob pol dveh in pol štirih se za krajši čas ustavimo, med potjo okusimo tudi nekaj dežja in burje, sicer pa se vse dogaja nekako v polsnu. 


Bolj me začne zanimati okolica med postankom ob pol sedmih, ko smo že blizu Makarske. Lepo urejeno počivališče Odmorište Raščane Gornje s kapučinom za enajst kun, zanimivimi nadstreški za piknike, lično urejenimi sanitarijami, pogledom na Biokovo in dolino pod njim: čas je, da se zbudimo in česa ne zamudimo. Na vzpetini nad parkiriščem je spomenik, takih je v teh krajih po letu 1995 še veliko. Nadaljujemo vožnjo proti Pločam in ob cesti opazimo trdnjavo za obrambo pred Turki v kraju Vrgorac, tudi take trdnjave so tukaj številne. Občudujemo, kako so v dolini Dušina znali ohraniti obdelovalno zemljo in so hiše umaknili pod in v hrib. Kmalu po pol osmih smo na mejnem prehodu Nova Sela in hitro napredujemo po Bosni - Hercegovini proti Medjugorju. To je mesto, ki je leta 1981, ko se je Marija - Kraljica Miru začela prikazovati, imelo le 150 prebivalcev. Do leta 1991 število naraste na skoraj 1.400: več kot 99 procentov je Hrvatov, en Srb in nič Muslimanov. 


Hoteli in lokali rastejo kot gobe po dežju, težko bi rekli, da se pri tem držijo kakšnih urbanističnih načrtov. Verski turizem je v polnem razmahu, saj je to poleg Fatime in Lurda najbolj obiskano romarsko mesto v Evropi, domačini pa bi morali v mestu in okrog njega še veliko urediti: predvsem zapuščene parcele med negovanimi njivami in vinogradi. Medjugorje je prvič omenjeno leta 1599, župnija postane leta 1892, od stare cerkve iz 1897 so samo še ostanki, novo so zgradili leta 1969 in jo posvetili svetemu Jakovu. Od leta 1981 je kraj obiskalo okrog 30 milijonov ljudi, tu organizirajo zbore mladih, seminarje, duhovne vaje. Posebna skupnost skrbi za narkomane.
Na parkirišču je že zjutraj ogromno avtobusov, največ iz Hrvaške in Italije, med obiskovalci odkrijemo celo Brazilce. 


Prileže se nam sendvič s pijačo, potem pa gre vsak po svoje za dve uri in pol. Sprehodimo se najprej mimo križevega pota 


in velikega kipa vstalega Kristusa slovenskega avtorja Andreja Ajdiča. Posebnost bronastega kipa so kaplje na telesu, ki izgledajo kot solze, in nihče ne zna razložiti, od kod so. Mimo pokopališča vodi pot na Križevac, na katerem so leta 1934 zgradili skoraj devet metrov visok betonski križ z relikvijamo iz Rima. Postaje križevega pota so bile najprej leseni križi, leta 1988 pa so bili postavljeni bronasti reliefi profesorja Carmela Puzzola. Dobro se jih spominjam iz leta 2008, ko smo sevniški planinci ob taboru v Nevesinju obiskali tudi Medjugorje in v hudi vročini, ki tu lahko doseže tudi 40 stopinj, nekateri prišli samo do tretje postaje. Tokrat se s prijateljicama napotimo preko polja do naselja Podbrdo pod hribom Crnica, na katerem je mesto Marijinega prikazovanja. Povsod je veliko trgovin in stojnic s spominčki in publikacijami. Zanimivo, da so cene v evrih in kunah, v domačo valuto - konvertibilno marko jih morajo trgovci šele preračunati. 


Začne rositi in precej strma pot navkreber po kamnih je kar naporna, še posebno, ker se tare romarjev različnih starosti. Za onemogle so domačini pripravili posebne nosilnice. Manjše in večje skupine se vzpenjajo z molitvijo in pesmijo mimo reliefov profesorja Carmela Puzzola s prizori iz veselega in žalostnega dela rožnega venca, ki so jih postavili leta 1989. 


Vsi se zbirajo okrog kipa Kraljice Miru iz leta 2001, ki je napravljen po modelu kipa Dina Felicia pred župnijsko cerkvijo. Na tem mestu naj bi se Marija z detetom 24. junija 1981 prikazala skupini otrok. Prikazovanj je bilo potem še več in Marija naj bi ob vsakem predala tudi sporočila. Uradni Vatikan zaenkrat tega še ne priznava. 
Polni vtisov zapuščamo Medjugorje in se odpravimo v 40 kilometrov oddaljeni Mostar. Vozimo se preko planote z manjšimi naselji, kamenjem, grmovjem, redkim nizkim drevjem, potem pa se na desni odpre dolina in po cesti, vkopani v hrib, pridemo v Mostar, mesto z okoli 65 tisoč prebivalci. To je sončno mesto z okoli 260 sončnimi dnevi letno, poleti se temperatura povzpne na 40 stopinj in več. Kot glavno mesto Hercegovine je njeno kulturno in gospodarsko središče z lesarsko, kovinarsko in usnjarsko industrijo. Naseljeno je bilo že v prazgodovini kot vhodno mesto na zahod, v Evropo. Veliko zgradb priča o času vladanja Turkov, tudi Avstroogrska je tu pustila viden pečat. Tako je tu mesto mešanja vzhoda in zahoda, islama in krščanstva. Reka Neretva ločuje muslimanski del na vzhodu in del s Hrvati in nekaj Srbi na zahodu. Most na Neretvi jih povezuje. Včasih je bil lesen, pripet z verigami, "mostari" so bili njegovi čuvarji. Kamnitega je ukazal zgraditi Sulejman Veličanstveni v 16. stoletju. Če most ne bi zdržal, bi dal arhitekta Hajrudina ubiti, zato je ta pred otvoritvijo pobegnil in mosta ni nikoli videl v vsej njegovi lepoti. 20 metrov visok most z 29 metrov dolgim lokom je zgrajen iz kamnitih blokov iz bližnje vasi (največji blok: 2,5 krat 1,5 krat 0,8 metra), ki jih povezuje železna kostrukcija. Zgornja plošča je iz bračkega kamna. Novembra 1993 je bil v vojni zrušen, ampak Bosanci so rekli: Nek so ga srušili, mi čemo zgradit lepšeg, boljeg in još starijeg. To jim je z mednarodno pomočjo tudi uspelo, stroške ocenjujejo na 12 milijonov evrov, na otvoritvi leta 2004 je bil tudi Princ Charles. 


Most in stari del mesta spadata pod Unescovo zaščito. Ob prihodu v mesto smo najprej pozorni na hribovito okolico, v kateri izstopa Velež pod snegom in sporni križ na Humu v opomin in spomin na vse žrtve. Vozimo se po krožišču s šestimi izhodi - avenijami s platanami, ki so ga uredili že okoli leta 1900. 


Sprehodimo se do frančiškanskega samostana in cerkve z najvišjim zvonikom v Evropi (107 metrov), iz katerega se sliši zvon devet kilometrov daleč. Cerkev so gradili leta 2000 na mestu starejše, ki so jo uničili v zadnji vojni. Poleg Sarajeva je bil Mostar najbolj razrušeno mesto v zadnji vojni. 


Zdaj pa do starega dela mesta in mosta! Trgovinice s spominki, lokalčki in stari most z dvema trdnjavama. In že je tu "mostarska lasta", fant, ki je za 35 evrov pripravljen skočiti z mosta v Neretvo. Temperatura zraka je 15 stopinj, občasno tudi piha, reka pa ima celo poleti samo 12 do 14 stopinj. Po dolgih pripravah fant elegantno skoči in nadaljuje stoletno tradicijo. Vsako leto je po obnovi mosta spet tekmovanje v skokih. Na vzhodni strani mosta se vije ulica z obrtniki in trgovinicami Kujundžiluk, kjer še vedno ročno obdelujejo baker in tkejo preproge. Ob tekmovanju v skokih leta 2004 je neko podjetje za proizvodnjo kave predstavilo džezvo, v kateri naj bi iz 63 kilogramov mlete kave skuhali kar 800 litrov mamljive tekočine. Po trditvah izdelovalcev naj bi bila ta džezva največja na svetu, z njo pa si želijo uvrstiti tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Po podatkih organizatorjev je džezva visoka 1,7 metra, težka pa 40 kilogramov. Za izdelavo v skladu s tradicijo so potrebovali dva meseca. Mi kupujemo veliko manjše džezve, ob klicu mujezina k molitvi pa si privoščimo tudi bosansko kavo iz džezve s kockami sladkorja in ratlukom za dve konvertibilni marki, zraven pa še baklavo za tri marke, kepica sladoleda nas stane eno marko. Za ceno v evrih zneske delim z dva.
Zdaj nas pot vodi proti jugu mimo letališča in med vinogradi ter sadovnjaki do Blagaja in Vrela Bune, ki je samo 12 kilometrov oddaljeno od Mostarja. 


To je najmočnejši kraški izvir v Evropi s povprečnimi 23 kubičnimi metri v sekundi izpod 200 metrov visoke skale. Potapljači so ugotovili, da je podvodni del izvira dolg 200 metrov (voda naj bi sicer tekla 19 in pol kilometra pod zemjo), izvir je 15 metrov širok, voda pa je izredno hladna in čista, v njej se prijetno počutijo potočne postrvi, v spodnjem delu te samo devet kilometrov dolge reke, ki se izliva v Neretvo, tudi jegulje. Tik ob izviru stoji derviška tekija - samostan iz 16. stoletja, ki ga je mogoče obiskati brez vstopnine, le ženske si morajo pokriti lase ter prekratko krilo ali preozke hlače, vsi pa sezuti. 


Neverjetno lepa zgradba z belo fasado in orientalsko ureditvijo. Skozi okna je mogoče videti izvir, v sobah pa tudi vernike pri tihi molitvi. Na stranišču v stavbi poleg tekije je tudi prostor za obredno umivanje pred molitvijo, ki jo muslimani opravljajo petkrat na dan. Prijazna domačinka nam razloži način umivanja. Na poti do avtobusa se čudimo zapuščeni ribogojnici, opazimo stare mline, predvsem pa veliko dreves z granatnimi jabolki. Sadeže je mogoče na stojnicah tudi kupiti. Pri avtobusu pa prava pojedina s poticami, pecivom in vinom.
Vozimo se naprej ob Neretvi do Počitelja, ki ga je Ivo Andrič imenoval Kamnito mesto. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1444, v začetku je bila to le trdnjava. Od druge polovice 16. stoletja ga intenzivno gradijo kot mešanico orientalske in mediteranske tradicije. 



Danes je to mesto muzej z zelo malo prebivalci, ki je narodni spomenik Bosne in Hercegovine in je na listi kulturne dediščine pri Unescu. Lepo se je sprehoditi mimo turškega kopališča (prvo javno kopališče v tem delu Evrope) do džamije, nekaj posebnega je stolp z uro, ki naj bi se slišala do Mostarja, tisti z malo več kondicije se lahko povzpnejo na trdnjavo. Večina sopotnikov ostane pri prodajalkah spominkov in suhega sadja v ličnih tulcih, moški nekje odkrijejo cel posušen list tobaka, le nekaj se nas napoti v hrib.
Neretva je vse širša, veliko je rastlinjakov. Cesta pelje naprej proti Dubrovniku, mi pa zavijemo levo proti Neumu. Zunaj je prijetnih 16 do 17 stopinj. V Čapljino so včasih slovenski fantje hodili k vojakom, zato je večini ime znano, vsi pa se čudimo velikosti močvirja Hutovo blato, ki ga ni mogoče izsušiti zaradi stalnega dotoka vode izpod gora. 


Letos je to pravo veliko jezero, sicer pa je to področje naravni park in rezervat za ptice. Vzpenjamo se po cesti desno od jezera v hrib in se dolgo vozimo po planoti z grmovjem in nizkim drevjem. Ob poti nas Irena opozori na hrib s kapelami - svetišče Kraljice miru, ki so ga obnovili izseljenci iz Argentine. Nekaj časa se vozimo tudi ob trasi nekdanje železnice, 


dan počasi ugaša in nam riše na nebo neverjetno lepe vzorce. 


Do Neuma se pripeljemo v temi, nakupimo vse potrebno v trgovini hotela Jadran, potem pa najdemo svoj začasni dom v hotelu Zenit iz leta 1980, ki so ga večkrat obnavljali, verjetno tudi zaradi začasne nastanitve beguncev. Nekaj časa iščemo sobe, ker do paviljona C ni dvigala, potem pa se le znajdemo. Naša troposteljna soba je zelo zanimiva: na dveh nivojih, balkon ima razgled na park in morje, imamo vse, kar rabimo. Samopostrežna večerja je okusna in raznolika, k njej prija tudi kozarec vina tega področja, spremlja jo prijetna glasba, potem pa samo še postelja in počitek po naporni noči in bogatem dnevu.
----------------------
26. 10. 2014
-------------------------------------------
Zaradi prehoda na zimski čas lahko spimo še eno uro dlje, po obilnem zajtrku pa gremo še na sprehod ob obali. 


Neverjetno, kako so domačini izkoristili vsak košček zemlje: stavbe so zgrajene tesno ena ob drugi, na hrib in v hrib. Vse je podrejeno turizmu. Naselje Neum, ki ima danes malo manj kot pet tisoč prebivalcev, pa skoraj dvakrat toliko ležišč za turiste, je omenjen že v 16. stoletju, prav razvijati pa se je začel po drugi svetovni vojni. Bosna teh nekaj nad 20 kilometrov svoje obale dobro izrablja, malo manj tranzitnega prometa bo tu, če bo zgrajen most iz Ploč na Pelješac, dela zaenkrat stojijo. Mejo s Hrvaško prečkamo brez problemov in zastojev.
Ko se začnemo umikati od morja, vozimo med hribi in hribčki, potem pa se cesta začne spuščati in pred nami je čudovit pogled na delto Neretve, njene kanale, rokave, rastlinjake za povrtnine, obširne sadovnjake. 


12 tisoč hektarov meri ta Hrvaška Kalifornija, kjer pridelajo okrog štiri tisoč vagonov mandarin. 


Nas pred nasadom pričaka harmonika skupaj s kitaro, vesela pesem, žganje in suhe fige. 


Ne moremo se načuditi, kako bogato rodijo ta drevesa, kar ne moremo nehati nabirati in pokušati slastnih plodov. Nabrano sadje odkupimo po pol evra za kilogram, v restavraciji Djudja & Mate pa nas čaka še vrečka s tremi kilogrami mandarin zastonj. Pred restavracijo se naložimo na tri trupice, posebne čolne, da se popeljemo po Neretvi. 


Za pogostitev nas čaka pršut, sir, vino ..., na poti pa spremlja glasba in pesem. 


V naselju Vid smo in takoj za restavracijo obiščemo Arheološki muzej Narona, ki lepo prikazuje ostanke rimskega svetišča, ki je bilo na tem mestu. V nekdanjem hlevu so našli 17 kipov iz marmorja naravne in nadnaravne velikosti in jih z drugimi ostanki uredili v pregledno in privlačno zbirko.
Na terasi restavracije nas čaka pojedina z glasbo, pesmijo in plesom. Po nakupu česna, vina, žganja ... in skupinski fotografiji se je končno treba posloviti. Vračamo se po že znani cesti, pred predorom Sveti Rok nas burja malo zaziba, 


na počivališču Krka nad Skradinom nas ob postanku dobro prepiha, ob pol desetih smo že na meji s Slovenijo in malo pred enajsto v Sevnici. Poslavljamo se z veliko zahvalo šoferjema za varno vožnjo, sopotnikom in sopotnicam za prijetno druženje, prevsem pa Ireni, ki ni samo izvrstna vodička, je tudi socialna delavka, medicinska sestra, animatorka, DJ z izvrstno in izbrano glasbo ..., v prvi vrsti pa Človek. Še kdaj na svidenje!

Video:















Potepanje po Srbiji, Črni gori in Bosni - 18. 10. 2014



Zajtrk ob sedmih je kraljevski: sir, kajmak, mesnata slanina, maslo, miške, sirov štrudelček, kava, mleko ali čaj. V restavraciji na železniški postaji Mokra Gora se pa res potrudijo. Ob odhodu pol ure kasneje vrhovi hribov naokrog rdijo v vzhajajočem soncu. Ozka dolina, komaj je dovolj prostora za progo in cesto, obe se večkrat umakneta v predore. Na meji se ne zamudimo veliko. Dolina se malo razširi, pa spet zoži, našo pozornost pa predvsem vzbudi velik živopisan samostan Dobrun. Po soteski reke Rzav se približamo mestu Višegrad, ki mora s hišami "plezati" v hribe, nas pa predvsem očara s starim mostom


Tega je dal zgraditi vezir Mehmed-paša Sokolović, turški janičar - po rodu iz teh krajev,  med 1571 in 1577. Kamnita konstrukcija z enajstimi oboki je dolga skoraj 180 metrov in v sredini razširjena. V zgodovini je bil most večkrat poškodovan, leta 1896 je v veliki poplavi voda celo tekla preko njega, zdaj pa ga ogroža povišan vodostaj zaradi elektrarne. Po drugi svetovni vojni so ga obnovili in je na UNESCO seznamu svetovne kulturne dediščine. Sprehodimo se do njega, preko njega pa ne moremo, ker ga obnavljajo, in se ob tem spominjamo tudi Iva Andrića, ki je v Višegradu hodil v osnovno šolo in mesto predstavil v delu Most na Drini. Leta 1961 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Ob Drini se sprehodimo do Andrićgrada (Kamengrada), ki ga gradi režiser Emir Kusturica.  Sama ideja je iz leta 2010, leto kasneje so ustanovili podjetje na osnovi javno - privatnega partnerstva za izgradnjo, predvideni stroški so 15 milijonov evrov.  Gradnjo so začeli s svečano prireditvijo 28. 6. 2012 ob zvokih opere Carmina Burana. Uradna otvoritev je bila točno dve leti kasneje, 28. 6. 2014 (na Vidovdan), čeprav Bizantinski dvor, Karavan saraj in gledališče še urejajo, hotel je samo ogrodje, muzej načrtujejo. 



Ogledujemo si glavno ulico s trgovinami, kinom, mestno hišo, upravno zgradbo Hidroelektrarne Višegrad, pokukamo v cerkvico, ki je replika tiste v Dečanih, se slikamo pri Andrićevem in Njegoševem spomeniku ..., 


vse se mi zdi bolj kot kulisa, ne pravo mesto.
Naprej se vozimo po ozkem kanjonu Drine, skozi veliko predorov, po vodi pa plava ogromno plastike in drugih smeti. V kraju Ustiprača zapustimo Drino in se nadaljujemo pot ob reki Prači. Mesto Rogatica ima še veliko lukenj od strelov po fasadah, povsod so še plakati od volitev, ki so bile petega oktobra. Dvigamo se na Romanijo, krasne barve bukve se družijo z iglavci, tu in tam se pasejo ovce. V drugi svetovni vojni je bil tu center partizanskega odpora, med zadnjo pa eno največjih oporišč bosanskih Srbov, njihove vojske in Radovana Karadžića. Dosežemo višino skoraj 1300 metrov nadmorske višine, potem pa se spustimo do reke Miljacke, vidimo odcep za Jahorino, ki leži 19 kilometrov južneje, dolina se oži, nekaj je predorov in pred nami se razprostre mesto Sarajevo.




Bosansko glavno mesto doživi vsak po svoje: obvezen je sprehod po Baščaršiji, čevapčiči s kajmakom se res priležejo, stojnice in trgovine vabijo k nakupom, džamije k ogledom. Večni ogenj še vedno gori, na hribih se belijo pokopališča, na stavbah lahko opaziš poškodbe iz zadnje vojne ... Razveselimo se razobešene zastave na slovenski ambasadi - življenje teče naprej.
Sarajevo zapuščamo pri dvajsetih stopinjah, neštetokrat prečkamo reko Bosno, v bližini Visokega opazimo bosansko piramido, Kakanj pa je tudi prepoznaven z rudnikom in termoelektrarno. Malo pred Zenico je konec avtoceste in naprej gre bolj počasi. Ob poti opazimo nekaj napisov za kraje v cirilici popackanih, veliko je novih džamij in zapuščenih hiš. Krajši postanek in naprej proti meji. Že je tu Brod (včasih je bil to Bosanski Brod), vozimo preko Save v Slavonski Brod, potem pa naprej proti domu. Še enkrat se ustavimo, okrepčamo in zapojemo, pospravimo še zadnje zaloge pijače. Vinko se spomni, da so za pitje trije razlogi: prihod prijateljev, odhod prijateljev in vsaka druga prilika. 


Dan pa ugaša s prelepim sončnim zahodom.
Malo pred deveto uro zvečer smo v Sevnici in vsak hiti domov s svojimi vtisi: predvsem o Srbiji, ki je več kot štirikrat večja od Slovenije in ima okrog sedem milijonov prebivalcev - kako raznolika dežela in različni ljudje! Pogosto jo poznamo in sodimo po politikih, zdaj pa smo spoznavali preproste ljudi, ki se ti dotaknejo srca. Ob poznavanju burne zgodovine lahko laže razumemo njihovo navduševanje za vojaške parade, izdelava avtomobilov za Rusijo bo mogoče dobra finančna injekcija za gospodarstvo, ruske milijarde pomoči bodo pomagale železnicam. Kljub nizkemu standardu se ljudje ne pritožujejo, dovolj mirno so sprejeli padec dinarja v primerjavi z evrom, deset procentov zmanjšanja plač tistim, ki jih imajo višje kot 25 tisoč dinarjev. Vsak se znajde po svoje. Izgredi na nogometni tekmi med Srbijo in Albanijo kažejo, kako politika vpliva tudi na šport, nekajkrat smo bili priča strahu Srbov pred Kosovim in Albanci. Kaj pa Albanci na črnogorski strani Prokletij, ki trdijo, da so jih Črnogorci leta 1912 okupirali? Pa razmere v Bosni in Hercegovini? Prav smo storili, da smo predvsem povsod uživali  v gostoljubju prijetnih ljudi in lepotah narave in poskušali odriniti težave in probleme.

Kraljevski zajtrk, meja nam je mila; v Višegradu je še vedno most.
Kamengrad v vsej svoji veličini, potem ob Drini spet tunelov dost.
                             Že brzimo preko Romanije, v Sarajevu čaka nas obed,
                             skozi Bosno, znano nam Hrvaško zdaj domov se vračamo mi spet.
Spominov lepih hranimo obilo, trenutki dragi dajejo obet,
da kdaj še uživamo na kakšni poti, da skupaj rajžamo veselo spet.

Video:





Potepanje po Srbiji, Črni gori in Bosni - 17. 10. 2014

Pred zajtrkom pakiramo v avtobus, ogledujemo hotel Borići, pri katerem še nekaj kopljejo, 


se po blatu napotimo v restavracijo Borovi. Pri tem pa se sprašujemo z melodijo Dobro jutro, gospod kaplan:

Dobro jutro, dobro jutro, planinci vi, kako ste kaj spančkali?
Dobro smo, dobro smo spančkali, o ženskah sanjali.
Dobro jutro, dobro jutro, planinke ve, kaj ste kaj sanjale?
Dobro smo, dobro smo spančkale, o trdem smo sanjale.
Trdi je, trdi je, trdi bil, pod mano se ni krivil.       KREVET - POSTELJA!

Zvečer smo se odločili, da zajtrkujemo po domače, ne klasično. V restavraciji Borovi dobimo poln krožnik obaruše: izgleda kot carski praženec iz ajdove moke, vse skupaj pa je prelito s stopljenim maslom in kajmakom. Zraven še jogurt, ki ga nekateri zamenjajo za čaj. Jaz korajžno ostanem pri jogurtu, čeprav nisem čisto prepričana, kako se bo nanj odzval moj želodec. Krasno: celo dopoldne sem lepo sita, nič me ne tišči, nobenih posebnih posledic ni. Ob osmih odhajamo, vračamo se do kraja Nova Varoš, potem pa se spuščamo in občudujemo krasne barve bukve med borovci. Na reki Uvac smo zdaj ob drugi akumulaciji - 27 kilometrov dolgem Zlatarskem jezeru, kjer se vse bolj razvija letovišče Kokin brod. Nas pa bolj zanima Etno eko selo Vraneša, v katerega naj bi Slovenec - Celjan vložil milijon tristo tisoč evrov. 


Na lepem mestu stran od ponorelega sveta je zgradil hišice v lokalnem stilu, jih tako tudi opremil, apartmaji in bungalovi so polni vezenin, restavracija ima odprto ognjišče, stranišči v skupnih prostorih sta označeni s figuricama v narodnih nošah. Gosti imajo na voljo bazen, savne, masaže, sprehode v neokrnjeni naravi, pripeljejo pa se lahko tudi s helikopterjem, ker je pripravljen prostor za njegov pristanek.  


Mi se sprehodimo do razgledišča nad reko Uvac, ki v 11 kilometrov dolgem Radoinskem jezeru spet dela slikovite meandre, ne manjka pa tudi beloglavih jastrebov. Vsa tri akumulacijska jezera predstavljajo 500 milijonov kubičnih metrov pitne vode, voda pa stalno ustvarja tudi okrasje mnogih podzemnih jam in poganja turbine elektrarn.
Nadaljujemo vožnjo v smeri Užic, vozimo se preko Zlatibora z veliko skupino hotelov, malo pred Užicami pa zavijemo proti zahodu in se v Kremni spomnimo prerokov družine Tarabići, katerih prerokbe vladarjem so se izpolnile. Pa druge tudi: voda na Tari res teče v hrib, ker jo ob ugodnem vodostaju črpajo iz Drine v višeležeče akumulacije in po potrebi uporabijo; napovedani ognjeni konj je gotovo železnica, napoved o prevladi rumene rase pa tudi počasi postaja resničnost.


Najprej se napotimo v Drvengrad, ki ga je leta 2002 zgradil srbski režiser Emir Kusturica za snemanje svojega filma Življenje je čudež (Život je čudo: gradnja železnice, vojna, ljubezen med Srbom in Muslimanko). Skupina 22 lesenih zgradb na hribu daje vtis originalnih starih hiš, večina je hotel, veliko je trgovin, nekaj lokalov, v katerih ne strežejo coca cole, na stojnicah ponujajo domače žganje, med, pletenine. Na trgu stoji cerkvica, tu je celo zapor, nekaj starih avtomobilov ... Ulice nosijo imena slavnih osebnosti, kraj pa je tudi prizorišče vsakoletnih festivalov filma in glasbe.
Spustimo se v dolino in zapeljemo na železniško postajo Mokra Gora, 


kjer se tudi nastanimo v lepo obnovljeni stari stavbi. Na hribu nad njo že dve leti stojijo zanimivi apartmaji, ki pa še vedno niso gotovi. Ob pol dveh se vkrcamo na vlak, ki nas popelje po edinstveni ozkotirni progi Šarganska osmica (76 cm), ki so jo gradili med letoma 1916 in 1925 za povezavo med Beogradom in Sarajevom. 


Višinska razlika med Mokro Goro in Kremno je bila poseben izziv graditeljem in ti so ga rešili z 22 predori v skupni dolžini 5,4 km  in petimi mostovi na dolžini 13,5 kilometra. Proga se dviga v velikih krogih oblike osmice. Leta 1974 je bila proga ukinjena, 2003 delno obnovljena za turiste, 2011 obnovijo še del do Višegrada (ta del letos renovirajo), o trasi do Užic pa ne razmišjajo več. Pri vkrcavanju imamo nekaj težav s pravim vagonom, navdušeni smo nad starimi vagoni, ki imajo celo peč za ogrevanje. Sicer pozimi vlak ne vozi, razen za božično-novoletne praznike, ko vagone ogrevajo s plinskim pečmi. 


Naši pogledi sledijo predorom, pokrajini z redkim drevjem, razgledom v dolino. Sama največ časa preživim na prostem in poskušam uloviti čim več zanimivih motivov. 

Foto: Vinko Šeško.
Tako zastonj dobim šargansko frizuro, od prijaznega sprevodnika pa tudi veliko podatkov. Na postaji Šargan Vitasi imamo daljši postanek, potem pa se vračamo s krajšimi postanki na dveh postajah in več razglediščih: razgledišče Krst nudi pogled na progo na dveh nivojih, postaja Golubići ima derezino in avto na tirih, zanimivo je tudi razgledišče s kamnom ljubezni, na katerega daš roko in si nekaj zaželiš. 


Najlepše urejena je postaja Jatare, kjer se je mogoče povzpeti ob slapu v gozd in na razgledni stolp, mi pa jo izkoristimo tudi za malico. S proge se večkrat odpre pogled na Drvengrad in proti koncu na cerkvico - Bele vode. Po skoraj dveh urah in pol se vrnemo na postajo Mokra Gora, kjer se poslovimo od našega srbskega vodiča Gorana in njegovega sina. 


Dovolj časa imamo še, da se zapeljemo do cerkvice Janeza Krstnika, ki so jo začeli graditi leta 2000 na temeljih starejše in izvira zdravilne vode Bele vode. Z njo si umijemo oči, za to naj bi bila dobra, za pitje pa ni. Sprehodimo se po lepo urejenem bregu reke Kamišine in si z zanimanjem ogledujemo železnico in vlakovne kompozicije, ki so jih včasih uporabljali za spravilo lesa.
V restavraciji na železniški postaji nam pripravijo okusno večerjo: zelenjavno juho, teletino v omaki, pire krompir, mešano solato in pecivo. Pivo Jelen prav prija ob vsem tem. Čeprav ni ne vem kako hladno, so radiatorji v sobi topli, pijača pa verjetno greje zapoznele goste v restavraciji, ki ob dveh ponoči še kar pojejo.

Med borovci mirno smo zaspali, obaruša se dober zajtrk zdi.
Drvengrad v soncu nas pozdravi, vlak ponudi nove radosti.
                            (Melodija: Fijaker stari)

Video