23. 3. 09

Velikonočnice na Boču in pod njim - 23. 3. 2009



Veliko vprašanje zgodaj zjutraj: ali velikonočnice na Boču že cvetijo? Predvidevamo, da smo tiste pod njim že zamudili. Torej, kar na pot! Z dvema avtomobiloma smo preko Planine pri Sevnici in Šentjurja ter Šmarja pri Jelšah hitro na Podplatu pred Rogaško Slatino, kjer zavijemo levo in se še malo peljemo. Ugotovimo, da imamo do planinskega doma uro in pol hoda, na vrh na 978 metrov pa še uro. Mala malica za nas! Ampak v hrib še brez malice. Krasna pot skozi gozdove, okrašena z reso, suho travo, više pa z izruvanimi drevesi. Dom na Boču se nam že dobrika na koncu travnikov, mi pa bolj iščemo velikonočnice. Ni jih še veliko, v glavnem so popki, zato so pa še bolj dragocene. Za domom se spet zagrizemo v strmino, više smo, več je zvončkov, tudi na vrhu pod razglednim stolpom je vse belo. Piha pa piha, zato jo s stolpa s kar lepim razgledom hitro popihamo v zavetje na malico. Ko se vračamo, se nekateri cvetovi velikonočnic radodarno odpirajo proti soncu in našim očem.



Radovednost nam ne da miru: gremo preverit še na Ponikvo, mogoče pa tudi tam še kaj cveti. Kar veliko cvetov nas je počakalo, sploh za visoko smreko. Kot otroci smo veseli teh puhastih in kosmatih glavic.

18. 3. 09

Z gozdarji naokrog - 18. 3. 2009



Koliko jih je že bilo? Štirje aktivni so nas spremljali, pa še en upokojeni. Res smo bili v skrbnih in strokovnih rokah, pa še dobrih organizatorskih. Sredin planinski in naravovarstveni pohod je bil namenjen vodi in gozdu in začeli smo ga tam blizu Šentruperta na Dolenjskem. Zanimalo nas je področje, kjer izvirata Mirna, Bistrica in Sopota. Največ časa smo posvetili Bistrici, ki res zasluži svoje ime, svojo vodo pa bistri tudi v slapovih in poskokih, katerih šumenje je božalo naša ušesa. Oči pa se niso mogle nagledati belih poljan kronic. No, gledati je bilo treba tudi pod noge, saj je ponekod pot bila, potem pa je spet ni bilo... Pravi izziv za noge in ostali deli telesa so morali tudi sodelovati. V zanimivi razlagi smo spoznavali značilnosti različnih vrst gozda in rastlinja v njem. Žal nam je bilo za nekatere opuščene mline in bili tem bolj veseli vsaj dveh še delujočih. Sicer pa smo se ure in ure počutili "daleč od ponorelega sveta". Pravo odkritje nam je pomenil obisk vasi Velika Preska, ki je kot razvojna vas res lepo urejena in nudi veliko možnosti za razvoj podjetništva in turizma. Dokaz, kako ljudje, ki imajo ideje in složno delajo, lahko ohranijo svoj obstoj in obstoj mladih tudi v vaškem okolju. V galeriji smo si ogledali razstavo 50 slovenskih dreves, potem pa se sprehodili še do slikovitega naselja Polšnik. Pred njim so se nam odprle doline ter nižji hribi in za njimi kristalno čiste gore. Res dan za uživanje!

15. 3. 09

Okrog in okrog pod Lisco - 15. 3. 2009



Za lepa doživetja ni treba iti daleč. Danes smo se planinci odpeljali do Polane pod Lisco. In že takoj ovire na poti: gostoljubni domačini nam ponudijo kačjo slino in pecivo. Še dobro, da je pot na začetku bolj po ravnem. Potem pa po sončni južni strani Lisce do Ješivca. Razgled s poti proti Savi vsi že dobro poznamo, ampak vedno je prijetno zreti v trak reke, ki ga objemajo hribčki in grički. Na vrh Ješivca se kar zasopihamo, nagrajeni pa smo s prelepo sliko Kamniških Alp in pisano preprogo naselij okrog Laškega in Rimskih Toplic. Po severni strani Lisce se vrnemo na izhodišče in spet smo deležni pozornosti ljudi na Polani. Eno lepo nedeljsko dopoldne!

14. 3. 09

Na Volovjo reber - 14. 3. 2009



Vetrne elektrarne na Volovji rebri: da ali ne? To je že bilo in še vedno je vprašanje. Sevniški planinci smo si danes šli ogledat teren. Že na avtobusu se je razvnela razprava. Veliko nas je bilo takih, ki smo včasih prisegali na zaščito v okviru Nature 2000, kasneje pa smo se mnogi malo obrusili in nismo v veternicah videli le slabega. Po sprehodu v njihovi neposredni bližini na meji med Portugalsko in Španijo so marsikomu postale kar simpatični obnovljivi vir energije. V zvezi z lokacijo na Volovji rebri pa so se tokrat predvsem porajala vprašanja, če je tu dovolj stalnega vetra, je burja s sunki primerna, kakšno obremenitev za okolje pomenijo te elektrarne. Ko smo z vodnikom domačinom šest ur hodili po teh hribih, uživali na mehkih preprogah suhih trav, se čudili, da vidimo do Učke in Cresa, se nam je res zazdelo, da bi bilo škoda, vse to izgubiti. Ampak včasih je treba sklepati kompromise.

9. 3. 09

Gora Oljka - 9. 3. 2009











Ob pol sedmih zjutraj sončni žarki obsvetijo hribe jugozahodno od Sevnice in ponedeljkova skupina krene na pot. Malo naprej od Celja že vidimo pred sabo svoj cilj: Goro Oljko. Da se ne bi preveč utrujali, se s kombijem zapeljemo skozi Polzelo do naselja Podgora, kjer odkrijemo markacije za Martinovo pot. Krasna steza, ki se rahlo vzpenja do gostilne Jug. Od tu se nam odprejo razgledi proti Letušu, Kamniško - Savinjske Alpe pa se odevajo v oblake. Presenetijo nas lepo ohranjene in obnovljene stare stavbe, od njih naprej pa je pot že bolj strma. V manj kot uri in pol smo iz doline na vrhu pri domu in cerkvi Svetega Križa. Zdaj pa so oblaki že bliže in vremenska napoved se uresničuje: dež, nad 700 metrov sneg. Naša višina je 733 metrov in snežinke se začnejo nabirati na razgretih glavah in oblačilih. Nekako se namestimo pod napušči, da lahko pomalicamo, potem pa kar nazaj v dolino.

Do kombija dež že skoraj preženemo, kljub temu pa izkoristimo kozolec v bližini za svojevrstno aromoterapijo. Najprej zadišijo Francijeve rumove kroglice, ki jih poplaknemo z Elčkinimi oplemenitenimi smrekovimi vršički, iz Hermininih rok zadiši po keksih, Anica Govekar pa pričara še steklenico z refoškom. Skoraj bi pozabila: najbolj pa diši po otavi, ki je spravljena v kozolcu. Ko naše nosnice zaznajo še vonj kave v bližnjem lokalu, je dan popoln. Kaj sneg, kaj dež! "Mi mamo se fajn!"

8. 3. 09

Pomlad je pred vrati - 8. 3. 2009



Danes je pa res tak dan, da bi bil greh, če človek ne bi šel ven - v naravo. Trava zeleni, sončni žarki toplo božajo, vse več je pomladnega cvetja... Prištejmo še nežne sapice in prijetno ščebetanje ptic - prava pomladna romantika.

7. 3. 09

Nagradni izlet - 7. 3. 2009



Vsako leto avtobusni prevoznik Ivan Veber povabi svoje najbolj zveste popotnike na brezplačni izlet. Danes se nas je zbrala pisana druščina in pozdravljanja ni bilo konca. V Trebnjem se nam prileže kavica, potem pa se popeljemo na Pristavo nad Stično. Razigrana muzikanta, ki sta nam že na poti krajšala čas, nas z veselo vižo pospremita na pot. Občudujemo razgled proti Snežniku, na drugi strani se nam dobrikajo Kamniške Alpe, na zahodu pa Julijci. Mimo zanimive cerkvice svetega Lamberta se spustimo v dolino, pa spet v hrib, v daljavi že vidimo Litijo. Nad Javorjem jo mahnemo na Felič vrh, kjer s stolpa občudujemo razgled. Ko se sprehodimo skozi Bukovico, se nam na travniku spet odpre čudovit pogled na vas Javorje in venec gora. Še malo navzdol in že smo pri avtobusu, kjer nas spet sprejmeta muzikanta.



Zapeljemo se v gostilno Kepa - Pri Japu (Praproče pri Temenici). Kosilo in pijačo vsaj delno poskušamo porabiti z razigranim plesom, tudi pesmi ne manjka. Ivan, hvala za čudovit dan in še veliko varno prevoženih kilometrov - z nami ali brez nas!
V teh dneh Ivan tudi praznuje, pa še Erna in Fanika tudi. Z najboljšimi željami smo jim pripravili šopke.

3. 3. 09

Bohor - 3. 3. 2009



Zaradi predstavitve Univerze za tretje življenjsko obdobje v ponedeljek, ponedeljkova planinska skupina izjemoma "deluje" v torek. Vremenska napoved ni preveč obetavna, vsi imamo neke obveznosti že popoldne, zato odločitev ni težka: ne gremo predaleč. Kaj, ko bi preverili, če na Bohorju že cvetijo jarice? Gremo, bolje rečeno: peljemo se s kombijem do Senovega, potem pa še naprej do Srebotnega in Jablance. Okrog nas megla, rahlo prši. Nič hudega, veliko vlage je, to je dobro za kožo. Se bomo pomladili in polepšali. Pot ni preveč naporna, lepo je uhojena, levo in desno pa se strmine kitijo z razcvetelimi telohi. Tu in tam zaplata snega. Saj smo že pri koči! Gremo še na Koprivnik, tale dobra ura hoda nam pa res ni dovolj. Tu pa so na poti "ovire": na nekaterih mestih je še vedno veliko snega, vmes pa kopna mesta, kjer se drobni zvončki trudijo, da bi prišli na plan. Vmes pa rumeni gumbki z biseri rose - jarice. Kar ne moremo se nagledati teh prelepih cvetov, ki včasih še skozi snežno odejo silijo proti soncu. In danes so nam v megli tudi kot drobni sončki. Ne rinemo več proti vrhu, do sitega se nagledamo in naslikamo cvetja, potem pa se vrnemo v kočo. Malo se ogrejemo, pomalicamo, potem pa spet v dolino. Čez kakšen teden ali dva pa gremo preverjat, če so se cvetju pridružili tudi veliki zvončki - kronice.