23. 4. 10

Rastoke in Plitvička jezera - 20. 4. 2010

50 slušateljev in slušateljic Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se danes podaja na zadnjo ekskurzijo v tem študijskem letu. Prijazna vodička nam na poti proti Karlovcu in Slunju predstavi našo sosednjo državo, kjer se narava razcvita v nešteto cvetovih predvsem sliv in divjih češenj. Med temi lepotami pa ruševine hiš iz "domovinskog rata". 

V turističnem centru Mirjana nas prijazno sprejmejo domačini in vodička Mirjana nam s ponosom predstavi Rastoke, kjer reka Slunjčica oblikuje slikovite slapove ob izlivu v kanjon reke Korane. Še danes voda žene nekaj mlinov, zanimiva mlinarica nam pokaže delovanje mlina, proda nekaj moke in predstavi svoje življenje. Po 50 letih dela je morala delati mojstrski izpit in pravi, da je zdaj diplomirana mlinarica. Le naslednikov žal nima.

Rastoke imenujejo tudi "Male Plitvice", mi pa si ogledamo tudi prave Plitvice. Narodni park s 16 jezeri je gotovo eden najlepših v Evropi. Leta 1979 je bil vpisan tudi v seznam naravne dediščine pri UNESCU. Na sprehodu, vožnji z ladjo in vlakcem občudujemo slapove, jezera, vso neizmerno lepoto vode.


V turističnem naselju se okrepčamo z enolončnico ("ličko varivo"), ki jo primerno zalijemo. Gostiteljica organizira tudi možnost za nakup sirov, tako nam res nič ne manjka. Tudi dobre volje ne! Se že veselimo ekskurzij v naslednjem študijskem letu.




  


Video:
http://www.youtube.com/watch?v=TOtRNqjlE4U
http://www.youtube.com/watch?v=2YKgmVl7LO4
http://www.youtube.com/watch?v=y32EpvkCuVQ
http://www.youtube.com/watch?v=TQapnYqcGx0
http://www.youtube.com/watch?v=EgpiEs_VlQc
http://www.youtube.com/watch?v=keHDpXkmLq8
 

http://www.youtube.com/watch?v=JQPuQRdWj08

Zanimive strani:
Rastoke - Mirjana
Rastoke
Rastoke - Slunj
Narodni park Plitvička jezera
Plitvička jezera

Blagajev volčin pod Velikim Kozjem - 19. 4. 2010


Narava s pomladjo malce zamuja, zato morajo rože kar pohiteti s cvetenjem. Člani ponedeljkove skupine smo pravilno sklepali, da se splača odpraviti iz Rimskih Toplic na Veliko Kozje. Zapeljemo se še naprej od tovarne otroškega pohištva, potem pa le parkiramo kombi in nadaljujemo peš. Pot je lepo speljana skozi gozd, pa po grebenu, mimo samotne hiše z zvedavim mladim konjem, pa spet skozi gozd. Na dveh mestih se pod listjem skriva kar veliko snega. Med mogočnimi bukvami dosežemo vrh, potem pa se spustimo še na skalo s čudovitim razgledom. Tako lepo mesto na soncu je treba izkoristiti tudi za malico. 


Nekateri se vračamo po bolj strmi poti, ker ob njej pričakujemo rastišča Blagajevega volčina. Malo ga je, zato se nam pa niže pokaže v vsem svojem sijaju. Drobni beli cvetovi se stiskajo med zelenimi listi in nas ovijejo z oblakom čarobnega vonja. Rastlina, ki nosi ime botanika Riharda Blagaja, je zavarovana od leta 1898. Raste tudi pod Kopitnikom, na Zaplani in na Gori pri Polhovem Gradcu.
Dan zaključimo pri Čaterju v Marija Gradcu, kjer kuhajo slastne malice, znani pa so tudi po potici iz pregrete smetane. Sicer že upokojena šefica Marija, ki pa še vedno priskoči na pomoč pri delu, s sevniškimi planinci vandra po svetu. Tokrat se razveselimo srečanja še z dvema vandrovcema: Faniko in Karlijem ter malo potrdimo še en obrnjen list na mojem življenjskem koledarju.

22. 4. 10

Na Lisco pred Marokom - 18. 4. 2010


Vandrovci in vandrovke se konec aprila odpravljamo v Maroko in danes je kondicijska tura ter zadnji sestanek pred odhodom. Z Brega na Lisco naj bi hodili, ampak oblaki nad nami ne obetajo nič dobrega. Na železniški postaji se sicer zberemo, se dezinficiramo s sredstvom proti L-gripi (Liscini, Lisičji, predvsem pa Lažni!), potem pa z vozili odpeljemo do naselja Lisce. Sledi vzpon na Lisco in v Jurkovi koči sestanek. Na povratku nas zmaka pohleven dežek, tako smo pripravljeni na marsikaj - predvsem pa na notranjo in zunanjo močo. 

Očistimo Slovenijo - 17. 4. 2010

Planinci in planinke že dolga leta skrbimo za čisto okolje in imamo vsako leto akcije čiščenja. Skupni slovenski akciji smo se člani in članice Planinskega društva Lisca Sevnica pridružili tako, da smo čistili vse markirane poti v občini, posebno skrb pa smo posvetili tudi Lisci.
Zbor naše skupine, ki je zadolžena za odsek od Boštanja do Vitovca, je pri Hermini, kjer se okrepimo s kuhanim vinom, kavo in višnjevim zavitkom. Na začetku poti se moramo prav potruditi, da najdemo kakšen odpadek. Ko se povzpnemo iz doline Grahovice skozi gozd, na njegovem robu najdemo cel kup plastičnih vreč od umetnega gnojila in dve gumi. Vreče se hitro polnijo, pri Anici in Ladu pa nas čaka prava sprostitev za oči: polje belih narcis, za želodčke pa je tu zeliščni liker, kava, kivi, pecivo... Kar težko se odpravimo naprej. Na Okiču so domačini že končali z akcijo in nas pogostijo z vinom. Brezovica je kraj za malico in potem proti Vitovcu spet ugotavljamo, da domačini dobro skrbijo za čisto okolje. Odpirajo se nam čudoviti razgledi in odločimo se, da se vračamo preko Apnenika. Še na treh mestih nas vabijo na pijačo, zato ni čudno, da se domov vrnemo šele proti večeru.
Bil je to lep dan prijetnega druženja z ljudmi v skupni akciji. Meni pa se vse bolj porajajo vprašanja, zakaj naj bi čistili tisti, ki ne smetimo; ali smo res vsi odgovorni za divja odlagališča, kot so to izjavljali nekateri. Predvsem bi morali še bolj poudarjati, kje so mesta za zbiranje odpadkov, in ne nazadnje, kakšne so kazni za odlaganje odpadkov kjerkoli. Ne verjamem, da ni mogoče izslediti vsaj nekaterih krivcev. In še: namesto, da se hvalimo s količino pobranih smeti, bi bili lahko ponosni takrat, ko bi bile vreče prazne ali vsaj manj polne.

Dan pohodništva - 16. 4. 2010

Osnovna šola Sava Kladnika Sevnica vsako leto organizira dan, ko se večina učencev in učenk z učitelji odpravi na pohode. Planinsko društvo Lisca Sevnica pomaga pri vodenju.
Lepo jutro obeta sončen dan in s sedmošolci krenemo proti Pečju. Cvetje na vrtovih nam hoče povedati, da je pomlad v razmahu, tudi travniki in gozdovi se odevajo v zeleno barvo. V Tihi dolini vodnik Vinko predlaga, da res izkusimo tišino. Sicer pa si imajo mladi, pa tudi mi malo starejši, veliko povedati. Pridno ugotavljamo, kdo kje stanuje, katere hribe in naselja vidimo... Pri Grilčevih na Pečju je čas za malico, vračamo pa se po grebenu in pod gradom "zašpilimo" klobaso. 
Res je treba mlade na marsikaj opozoriti, jih opomniti na pravilno obnašanje v naravi in med seboj, ampak je vredno, ko vidiš, da jih hoja pritegne in v glavnem na pohodih uživajo.

13. 4. 10

Resa v snegu - 12. 4. 2010


Napoved pa taka: dež, v višjih legah sneg. Na Koroškem je zjutraj še vedro - gremo tja. S kombijem smo hitro skozi Celje, Velenje, Šoštanj in že požiramo kilometre do naselja Zavodnje. Vrhovi hribov so beli od svežega snega, ki ga je še več na Slemenu in ob cesti proti Črni na Koroškem. V dolini se snežinke spremenijo v dežne kaplje, mi pa po kratki osvežitvi nadaljujemo pot proti Žerjavu. Tu naokrog je bila včasih prava "Dolina smrti" zaradi rudnika svinca in cinka ter njune predelave. V bližini vrtca in šole parkiramo vozilo ter se odpravimo naprej peš. Med Jazbinskim potokom in Hudim grabnom se vleče greben Novega Pogorevca (870 m), Mornovega vrha (978 m) in Pogorevca, kjer se višina dvigne nad tisoč metrov. Med borovci in grmovjem se kmalu začenjajo raztezati prave poljane cvetoče rese. Bogati cvetovi in živa barva, kar pa više začnejo zagrinjati snežinke. 
Ponekod je sneg že čisto pokril nešteto drobnih cvetov, drugje so goste veje borov prestregle bele kristale. Pot pa se vijuga, malo dviga, spet zravna, ponuja poglede skozi meglo in sneg na Žerjav, pa spet na drugo stran v Hudi graben. Zdaj že kar krepko gazimo sneg, zato ne nadaljujemo poti, ampak se vrnemo na izhodišče. 

Na poti in v kombiju kar dvakrat izgubimo črn dežnik, po čudnih poteh potuje neka kapa... Konec dober - vse dobro! Malicamo na toplem v kombiju, na povratku pa napravimo še ovinek preko Lisce, da spoznamo novega oskrbnika Tončkovega doma. Dober vtis napravi na nas in upamo, da bo ta planinska postojanka spet zaživela. 

Več fotografij:      
Video:      

11. 4. 10

Učka - 10. 4. 2010

Druga sobota v mesecu - čas za avtobusni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Do zadnjega kotička napolnimo avtobus Prahovega Toneta in ta nas kaj hitro preko Postojne, Ilirske Bistrice in mejnega prehoda Jelšane - Rupa dostavi na parkirišče Poklon, ki je že več kot 900 metrov visoko v 20 kilometrov dolgem grebenu Učke. 


Na tem mestu naj bi romarji iz Istre na povratku še enkrat pogledali proti Trsatu in se poklonili, zato tako ime. Do najvišjega vrha Učke Vojaka nam obljubljajo uro in pol ali dve uri hoda, pa se mi ravnamo bolj po prvem podatku. Pogumno lezemo v hrib po lepo speljani poti med bukvami, ki jih tu blizu morja res ne bi človek pričakoval. Svetlo plave očke jetrnika si nas ogledujejo, mi pa njih. Tu in tam so še zaplate snega, kmalu pa doživimo tudi to, da nas blagoslovi pohlevna plohica. 

Na vrhu pa toplo sonce! Kaj hočemo, je pač april. Povzpnemo se na kamniti stolp, ki so ga zgradili leta 1911, in je bil med prvo svetovno vojno karavla. Z njegovimi petimi metri so najvišjo točko v Istri dvignili na 1401 meter in omogočili krasen razgled na celino in Reški zaliv. Poleg razgleda si privoščimo še malico in občudovanje kolesarjev, ki so tudi pririnili sem gor. Turistični delavci so se zelo potrudili z označevanjem planinskih ter kolesarskih poti, učne poti in posameznih znamenitosti. Z Vojaka pa je mogoče tudi skočiti s padalom. No, mi se zanesemo predvsem na svoje noge in zavijemo strmo navzdol do vasi Mala Učka. Vmes naše poglede razveseljujejo zvončki in brinovi grmi. V vasi je veliko zapuščenih hiš, nekaj pa tudi obnovljenih. Izviri bistre vode bodo mogoče privabili še koga, da si bo tu uredil občasni ali stalni dom. Naprej krenemo v smeri Lovranske Drage in nekaj časa hodimo skoraj po ravnem ter pogledujemo nazaj proti vrhu, malo pa tudi po zanimivo oblikovanih bukvah. Kmalu se nam odpre pogled proti Cresu, odpre se pa tudi nebo in nas začne kar dobro namakati. Pot je sicer zelo slikovita, veliko je z mahom pokritih zidov in ostankov nekdanjih hiš, s kamni utrjena pot pa vodi kar naprej navzdol. Vode imamo že krepko dovolj in skoraj spregledamo mogočna drevesa kostanjev, ki so tudi značilna za to področje. Razveselimo se avtobusa  v Lovranski Dragi in se odrečemo sprehodu do slapa in tudi tistemu naprej do Medveje. Spusta naj bi bilo za tri ure; no, mogoče pa je bila kakšna minuta manj. V toplem zavetju avtobusa se zapeljemo v Lovran in Medvejo, potem pa poslovimo od obale in krenemo proti domu. Na mejnem prehodu nas čaka presenečenje: obmejno kontrolo opravljata dva simpatična tujca (gotovo iz Evropske unije), ki svoj nos vtakneta v vsak naš dokument, v stranišče, hladilnik, omarico za kuhanje kave, vse prtljažnike... Čisto pa pozabita na police nad našimi glavami! Skoraj bi jima prišepnili, naj bosta vendar malo bolj temeljita. :-)

Tako prijetno nam je ob zalogah naših vinogradnikov in natakarju Tonetu, da še postankov ni potrebnih veliko. Soglasno ugotavljamo, da je Zlatku in Darinku uspelo pripraviti čudovit dan. Se kmalu spet vidimo! 

Več fotografij:   
Video:   

7. 4. 10

Jurklošter - 7. 4. 2010


Z gospodom patrom doktor Karlom Gržanom nas je 25 slušateljev in slušateljic U3 odkrivalo skrivnosti Orionovega pasu v okolici Jurkloštra. Najprej smo v cerkvi prisluhnili razlagi, potem pa se iz naselja Blatni Vrh peš napotili na teren in poskušali doživeti povezanost med nebom in zemljo. Vodička nam je predstavila zgodovino kartuzije, ki so jo ustanovili leta 1167, pokazala skrivno knjižnico, domnevno grobnico Veronike Deseniške, zanimal pa nas je tudi stolp, v katerem je nekaj časa živela pesnica Svetlana Makarovič. Kot nema priča preteklosti je ob kartuziji tudi kamniti most čez Gračnico.

1. 4. 10

Vsakdanja angleščina - 31. 3. 2010

Dvajset sredinih popoldnevov smo se srečevali v študijskem krožku Vsakdanja angleščina. Naj je bil dež, sneg, sonce - mi smo našli zavetje v topli in svetli učilnici Srednje šole Sevnica in odkrivali skrivnosti angleškega jezika.  Neverjetna mora biti volja ljudi, ki so večinoma že zaključili svojo poklicno kariero, da sedejo spet v šolske klopi in se nečesa učijo iz osebne potrebe in želje. Posebna moč tega študijskega krožka pa je v prijaznosti in medsebojni pomoči ter inovativnosti pri ureditvi učnega prostora in ustvarjanju dobrega vzdušja. Kot mentorici mi je skupina zato pomenila izziv in vzpodbudo pri iskanju vsebin in načinov dela. Hvala za vse prijetne trenutke!