24. 10. 11

Lisca - 24. 10. 2011

Naš VVinVV (vodnik, vodič in voznik Vinko) ima delovno akcijo s skupino na Lisci, ker je treba očistiti rezervarje za vodo, pa kljub temu poskrbi tudi za našo skupino: organizira prevoz in malico. 
Tudi mi se odpravimo na Lisco: najprej z avtomobiloma do vodnega zajetja, potem pa peš po Sončni poti. 
Vso pot nas spremlja megla, namesto sonca pa nam včasih posvetijo jesenske barve kakšnega javorja. Tončkov dom je danes odprt, kljub temu, da je ponedeljek, in pogrejemo se ob plapolajočem ognju v pečki. Prija nam sadni čaj in tekne bograč, ki ga v Jurkovi koči malo zalijemo z rujnim vincem. Tudi na povratku nas ogrinja mehka koprena megle, dežuje pa ne in hoditi je vseeno prijetno. 
Več posnetkov:

23. 10. 11

Maribor in Skoke - 19. 10. 2011

Maribor nama je s Tilčko pogosto cilj in pohajkovanje po njem v velik užitek. Tudi danes naju pričaka v soncu, veter pa naju niti ne moti preveč. Kavica s pecivom, potem pa sprehod po parku in k trem ribnikom. 
Letos jesen ni tako barvita, pozna se poletna suša, nekaj lepih barv pa le najdeva. Prvi ribnik še vedno urejajo, upam, da jih ne bo prehitela zima. Nekatere stvari pa res rabijo čas. Nekdanja restavracija pri VEKŠ-u, recimo. Leto za letom je bilo to zaplankano gradbišče, zdaj pa se le nekaj premika, baje, da bo tam stala garažna hiša. 
Pri gradu vrvi od ponudbe: stojnice z integrirano pridelano zelenjavo in sadjem se kar šibijo, tudi kupcev je precej.
Najin glavni cilj pa je danes malo ven iz Maribora - v Skokah. Kar nekaj brskanja po internetu in spraševanja je bilo potrebno, da sva odkrili, kako z javnimi prevoznimi sredstvi priti do Letalskega centra Maribor. Naselje Skoke leži južno od Maribora v smeri proti Ptuju, takoj po Miklavžu na Dravskem polju pa je treba zaviti bolj na zahod. Sicer pa avtobusi sem vozijo ob delavnikih tudi dvakrat na uro in njihov končni cilj je najpogosteje Kidričevo. Prijazna domačinka nama razloži, da morava izstopiti na drugi postaji, potem pa zaviti levo po polju in skozi gozdiček. Sicer pa so za letališče tudi oznake in se res ni mogoče izgubiti. Sonce še vedno prijetno greje, le tu in tam je na nebu kakšen oblaček v okras, veter pa je vse močnejši. 
In, kaj sploh iščeva na letališču? Panoramski polet sva si rezervirali za ob dveh in ga nestrpno pričakujeva. Že prvi uslužbenec naju namesto v zrak postavi na trdna tla: veter je premočan za varne in udobne polete. Tudi v pisarni nama potrdijo to dejstvo in, kaj hočeva: plačava polet, ki ga bova izkoristili na bolj prijazen dan.
Vrneva se v Maribor in potešiva lakoto v Sparovi restavraciji v sklopu Europarka, ki ima daleč najlepši razgled v Sloveniji. Prekontrolirava še gradnjo Medicinske fakultete, spijeva kavo na sončku pred mestno hišo, potem pa na vlak in domov. 
Pametnejši odneha, pravijo. Bova pa še enkrat vandrali v Maribor. Enkrat bodo že v redu pogoji tudi za polet.
Več posnetkov:
Povezave:
Video:

22. 10. 11

Avstrija in Madžarska - 18. 10. 2011

Lep jesenski dan, dva Izletnikova avtobusa na poti v Avstrijo in na Madžarsko, vodenje turistične agencije Boom iz Krškega - izlet slušateljev in slušateljic Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Kavica na postajališču še osveži že tako prijetno vzdušje, meje na Šentilju praktično ni več, mi pa zavijemo na desno po avstrijski Štajerski. 
Urejena naselja, družinska podjetja s tradicijo in znanjem, uspešni obrtniki, dober standard - vse to jo odlikuje. Čudi me le veliko suhe nepobrane koruze na poljih. Se je tudi njim ne splača pobirati? Prihajamo na področje nekdanjih vulkanov, kjer je zemlja še posebno rodovitna, na gričkih se v soncu kopajo vinogradi, Bad Gleichenberg pa nas spomni na toplo vodo, ki je tu ne manjka. Avstrijci znajo naravne danosti dobro izkoristiti za turizem in termam dodajo še urejene pohodne poti, kakšen park s kipi dinozavrov, pestro kulinarično ponudbo.
Grad Riegersburg je najmogočnejša utrdba na Štajerskem, namenjena za varovanje pred Ogri, neosvojljiva na 482 metrov visokem vulkanskem hribu. Prvič je omenjena leta 1138. Poslopje je iz 16. stoletja, v 17. stoletju so ga dogradili, od leta 1822 je v lasti knežje družine iz Liechtensteina. Nekaj časa so tu živeli tudi Rajhenburžani, ko je Kralj Matjaž upostošil njihov grad. Od 108 sob jih je 24 odprtih za javnost, nekaj jih je namenjenih prikazu čarovništva, saj je bil tu leta 1650 eden zadnjih procesov proti čarovnicam in čarovnikom. Za vzpon na grad so uredili dvigalo, nekaj pa se nas odloči za sprehod skozi slikovito naselje pod gradom, obisk cerkve in peš hojo na grad. Treba je skozi več mogočnih vhodov, za obzidjem so tudi obširni vinogradi, spominski park žrtvam vojn, prizorišče za prikaz ujed, pod obzidjem pa adrenalinski park. 
Za obisk notranjosti nimamo dovolj časa, občudujemo pa čudovite razglede na okolico.
Naš naslednji cilj so toplice - Bad Blumau, ki so zgrajene po načrtih slikarja Friedensreicha Hundertwasserja  (1928 - 2000), v bistvu Čeha Stovode. 
Pri njem nobena črta ni ravna, barvite stavbe izgledajo prav pravljično, poskušajo biti tudi v soglasju z naravo. Park je nekaj posebnega: sprehajamo se mimo drevesnega horoskopa, poročni pari tu lahko posadijo svoje drevo, tudi kmetijstvo v okolici je "simbiotično".
Peljemo se proti meji Avstrije z Madžarsko mimo vasi Modinci (Modersdorf), kjer je krščanska vojska leta 1664 dokončno premagala Turke. Vodič nas pripravlja na madžarščino z izrazi, kot so "negrešpeš" (avtobus), "motašvolan" (šofer), "serekeš" (avtomat za denar), "trugakamp" ali "skeletpark" (pokopališče). Seveda mu niti za trenutek ne verjamemo, da bi bila to prava madžarščina, ki pa je kot jezik res nekaj posebnega, saj recimo pogosto slišani "igen" pomeni preprosto "ja". 
Blizu meje obiščemo središče Porabskih Slovencev Monošter (Szentgotthard) ob reki Rabi. Včasih je imel kar veliko industrije, danes so to predvsem obrati za izdelavo avtomobilskih delov. Prileže se nam obilno in okusno kosilo v restavraciji Lipa (Ettrem), prija nam tudi madžarsko vino, predvsem pa so nam všeč nizke cene pijač. Urednica tednika Porabje Marijana Sukič nam predstavi življenje in delo Slovencev na tem področju z besedo in video posnetkom. Z občutkom skupaj zapojemo dve slovenski pesmi, potem pa se odpravimo še na sprehod po mestu, kjer je veliko ulic v stilu panonskih vasi z dvema jarkoma ob cesti in mostički k vsaki hiši. Napasemo radovednost na sejmu, nekateri tudi kakšno malenkost kupijo, največ pozornosti pa naklonimo baročni cerkvi. Sicer pa se Monošter začne razvijati z izgradnjo cisterijanskega samostana (1138), njegove pristave so zametki današnjih vasi.
Posloviti se je treba. Vozimo se skozi Dolnji in Gornji Senik, potem pa preko prehoda Martinje na Goričko, ki ga doživljamo že v mraku. Še en lep lep in bogat dan je za nami!
Več posnetkov:
Povezave:
Video:

Sorica in Soriška planina - 17. 10. 2011

Lep dan se obeta in Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je namenjena na Gorenjsko. Narava je čisto jesenska: malo megle in s slano odeti travniki. Okrog Škofje Loke in po Selški dolini pa se pokaže tudi sonce in kmalu po Železnikih zavijemo na desno v hrib proti Sorici. Cestne okljuke so že precej utrdili, končali pa še ne. Pred nami se odpre pogled na krasno vasico v zavetju gora. Zapeljemo se v Zgornjo Sorico k družini Trojar, ki nas gostoljubno pogosti s "ta kratkim", čajem, kavo, potico in pecivom. Pokramljamo z gospodarjem in gospodinjo, potem pa peljemo naprej na Soriško planino do Litostrojske koče (1307m). Kljub soncu je temperatura kar nizka in prav nam pridejo rokavice. Pogumno zakoračimo po markirani poti proti Možicu. Tu in tam naletimo na krpe snega, trava ob poti pa je suha in pot prijetna. Vse bolj se dvigamo in kazati se začnejo Kamniško-Savinjske Alpe, grad na Bledu, Karavanke, nazadnje še Julijci. Ob poti pa je tudi vse več ostankov krivične Rapalske meje, ki je leta 1920 odrezala Primorsko od matične Slovenije. 
Foto: Vinko Govekar
Na vsakem primernem vrhu je kakšen bunker, tudi na Možicu (1602m). 
Na njem uživamo v pogledih na gore in Bohinjsko jezero, potem pa še v malici. 
Mimo še dobro ohranjene vojašnice krenemo proti jugu in pod Slatnikom se nam odpre pogled na Baško grapo, kukamo pa tudi proti Črni prsti. Na Lajnar (1549m) so speljane smučarske naprave, pod njegovim vrhom pa se razteza veliko vojaško poslopje, vkopano v hrib, ki je služilo za nadzor nad mejo. Spustimo se malo navzdol, potem pa spet vpenjamo na Dravh (1547m), s katerega vidimo Sorico kot iz zraka. 
Še veliko je prijetnih vrhov tu naokrog, mogoče bi se kdaj kazalo udeležiti tudi vodenega pohoda po Rapalski meji, ampak za danes je dovolj. 
Vrnemo se k Litostrojski koči, pred katero vabijo ležalniki, navdušijo nas tudi domiselno urejena notranjost in prijazen najemnik. Martinčkamo se na soncu ob kavici in klepetu, potem pa spet začenjamo spuščati v dolino. 
V Spodnji Sorici se ob spomeniku poklonimo slikarju Ivanu Groharju (1867 - 1911), fotografiramo romantične razglede... Polni lepih vtisov se vračamo domov.
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:

10. 10. 11

Z Dolenjih Dol preko Škocjana na Bojnik - 10. 10. 2011

Gorenje Dole - to mi je nekako nenavadno: kako naj bodo "gor", če so pa "dol". Tudi Dolenje Dole je čudno ime: kot bi bil kraj dvakrat "dol". Je pa ta vas v bližini Škocjana krasno izhodišče za pohajkovanje po hribih in dolinah naokrog. Pred gasilskim domom je dovolj prostora za parkiranje, potem pa pot pod noge. Danes kar nekam hitimo, saj se moramo ogreti, ozračje se je v nekaj dneh zelo ohladilo. Smer jugozahod in vzpenjamo se proti Segonju. Domačini pravijo Segoje, mi pa se trudimo in nekako nam uspe namesto Segonje povedati nekaj drugega, ker zadnji "e" nadomestimo s črko "o". 
Ob poti se vrstijo zanimive hiše, zidanice, vikendi, hribi na zahodu pa se kopajo v jutranjem soncu. 
Kmalu se nam odpre tudi pogled proti Gorjancem in v dolini pod nami na nas čaka Škocjan. 
Ampak najprej se moramo spustiti v vas Zloganje, kjer nam pozirata dva konja, z glasnim mukanjem pa nas pozdravi tudi čreda govedi, ki ima verjetno premalo paše. Cerkev ni najbolj vzdrževana: zidovi pokajo, izgleda, da se stavba na enem mestu malo poseda. Nenavadno pa je to, da ima božji hram na oknih korita z lepimi rožami. Preseneti nas nenavadni zvok kombija, ki vabi k nakupu kruha in drugih pekovskih izdelkov. Praktično za manjše kraje, da ni treba kam daleč v trgovino. 
Škocjan je zelo raznolika mešanica starega in novega, veliko je tu trgovinic in manjših obratov. Ogledamo si tudi staro središče okrog cerkve, pred katero stoji velik kip doktorja Ignacija Knobleharja, misijonarja in raziskovalca Belega Nila. Njegova rojstna hiša je nasproti cerkve, posvečena pa mu je tudi Knobleharjeva pot po okoliških krajih. V cerkvi Svetega Kancijana hranijo zemljo iz njegove grobnice v Neaplju, kjer je pokopan.
V prijetni kavarni spijemo kavo, potem pa se vračamo, tokrat po polju zahodno od Zloganja. Povzpnemo se na Goriško Goro, potem pa na desno po prijetni gozdni poti zaokrožimo pot do Segonja. Toliko kostanja je na tleh, da ga moramo nekaj nabrati. Pride nam prav v gostoljubni Kraljevi zidanici, kjer ga spečemo in dodamo dobrotam, s katerimi nas časti Elka ob svojem prazniku. 
Treba je pokusiti, če je lansko vino še dobro, kako kažejo različne vrste letošnjega mošta... Kaj zato, če je začelo zunaj rahlo rositi, bo še bolj veljalo: Kol'kor kapljic, tol'ko let!
Foto: Vinko Šeško
Več posnetkov:
Spletna stran:
Video:

9. 10. 11

Dobrač - 8. 10. 2011

Že nekaj dni s strahom spremljamo vremensko napoved na tem skrajno vzhodnemu mejniku Ziljskih Alp zahodno od Beljaka (Villach-a). Sneg bo, nekaj sonca tudi, temperatura čez dan okrog nič stopinj, Beljaška alpska cesta (Villacher Alpenstrasse) prevozna... Gremo! Res ni avtobus čisto poln, ampak vzdušje je na vrhuncu in, ko nam skrbna Darinka natrese podatke o našem današnjem cilju, se sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica res začne. 
Na Voklem se okrepimo s kavico, potem pa začnemo uživati ob pogledih na zasnežene gore na Gorenjskem. Čez Korensko sedlo se vozimo že v pravi zimski idili in skozi s snegom obložene drevesne krošnje se nam že kaže južno pobočje Dobrača. Ni ga mogoče spregledati, saj v dolžino meri to pogorje kar 15 kilometrov, na najširšem mestu pa so namerili pet kilometrov. Hitro napredujemo skozi avstrijske vasi in predmestje Beljaka, najdemo začetek Beljaške alpske ceste in se začnemo spet vzpenjati. (http://www.villacher-alpenstrasse.at/de/alpenstrasse/) Očitno želijo privatni lastniki te 16, 5 kilometrov dolge ceste vzpodbuditi uporabnike, da bi se po njej vozili v skupini, saj je cestnina za osebni avto kar 13 evrov, za posameznega potnika v avtobusu pa 2,5 evrov, pri čemer mora biti skupni znesek na vozilo vsaj 15 evrov. Cesta je odprta celo leto, ob njej pa je tudi osem parkirišč s krasnimi razgledi. Na višini 1483 metrov so uredili alpski botanični vrt, ki je odprt od junija do avgusta, in se ponaša z 900 vrstami alpskih rastlin. Ob njem je tudi posebna razgledna točka "Rdeča stena" v obliki pomola, ki nudi pogled na del pogorja, kjer se je v potresu 25. januarja 1348 Dobrač dobesedno razklal. Podor skalovja je zgrmel v Ziljsko dolino, zasul 17 vasi ter mesto Beljak, zajezil pa je tudi reko, ki je zalila še deset vasi. Začel je bruhati tudi vrelec vroče vode, kar pomeni začetek toplic na tem področju. Skoraj dvesto metrov više planinska koča Aichingerhuette med drugim nudi tudi predstavo ptic ujed in je razstaviščni prostor za skulpture. Najvišja točka, do koder se lahko pripeljemo z vozilom, je na višini 1732 metrov. To je Planina Trata (Rosstratte) z razglediščem, gorsko restavracijo, geološko potjo kamnin in fosilov ter tematskim igriščem. Ko stopimo z avtobusa, je korak negotov: parkirišče je poledenelo in previdno se umaknemo na sneg. Naprej proti najvišjemu vrhu Dobrača vodi ozka makedamska cesta za oskrbo in pešce. 
Kar hitro se odpravimo po gazi, vmes pa se že oziramo proti Julijcem, ki se nam odkrivajo na jugu. Tu in tam se skozi meglice prebijejo sončni žarki, mi pa napredujemo po snegu, katerega višina je zelo različna. Na spihanih mestih ga skoraj ni, v zametih se ti lahko udre do kolen in čez. 
Veter se na mnogih mestih igra z njim in ustvarja umetniške oblike, nam pa kar ostro brije okrog ušes. K sreči smo dobro obuti in toplo oblečeni, kljub vsemu pa se kdaj zasolzijo oči. 
Z doseženo višino so razgledi vse širši, megla nad Beljakom se trga, odpira se že Plajberška dolina na severu in nad njo venec gora, ki se občasno zaiskrijo v soncu. 
Nekaj časa hodimo po ravnem terenu, potem ob številnih ograjah, ki verjetno ščitijo pred plazovi, pred sabo pa že jasno vidimo vrh Dobrača s cerkvico, 164 metrov visokim televizijskih stolpom, postavljenim pred 40 leti, in planinsko kočo. V bistvu sta na razdalji kakšnih 30 metrov dva vrhova: najvišji Kuhriegel z značilnim križem naj bi bil visok 2166 metrov, cerkvica Marija na skali (Maria am Stein) ali Nemška cerkev pa naj bi bila najvišje ležeča cerkev v Evropi na višini 2167. Kateri vrh je potem višji? Ostali pohodniki zavijejo v kočo, z Matjažem pa želiva najprej na vrh. Pri cerkvi, ki so jo leta 1692 zgradili plajberški (Bleiberg) rudarji, rokodelci in kmetje, se proti jugu odpre Ziljska dolina, ki je nenavadno sveže zelena pod verigo zasneženih Julijskih Alp. Fantastičen pogled - kot iz letala! Po grebenu se sprehodiva mimo razglednega stolpa in vremenske hišice proti križu na drugem vrhu. 
Tik pod križem je leta 1690 graščak s Čajne (Noetsch) zgradil Marijino Slovensko cerkev (Windische Kirche) v zahvalo za ozdravitev svojega gluhonemega sina. Proti severu se odkriva dolina s toplicami Plajberk (Termalbad Bleiberg) in nad njimi spet bleščeči vrhovi. Zamet na ožini je preveč nevaren, da bi šla čisto do križa, raje se obrneva in spustiva do koče. Uradno se imenuje Dobratsch Gipfelhaus (2143m), še čisto nova je, saj so jo odprli letos 18. junija. Malo je podobna konzervi s sončnimi kolektorji, z veliko kovinskimi površinami, k sreči to omili les na nekaj delih fasade, notranjost pa je sploh prijetna, svetla in topla. K vzdušju pripomore še prijazno osebje hrvaškega rodu, ki skrbi za samopostrežno restavracijo, sobe za 40 ljudi in vse ostalo. Sicer pa je že leta 1810 Paul Muehlbacher tu zgradil skromno nastanitev za planince, v letih 1871/72 so zgradili večjo kočo, jo leta 1907 še dogradili (Ludwig Walter House), zdaj pa nadomestili s čisto novo zgradbo. Na prvo zavetišče spominja vgrajena stara plošča, na novi koči pa je še ena tabla, ki spominja na čas med 1921 in 1945, ko je bil Židom vstop v kočo prepovedan. Mi se ogrejemo s čajem, malicamo, potem pa se še večina skupine odpravi na vrh. 
Sonce še bolj svetlo zasije in v pravem blišču zapuščamo vrh. Že po nekaj deset metrih pa se s severa pripodijo megle in svet je čisto drugačen. K sreči temperatura ni pod ničlo in ne zmrzuje, tako se lahko dovolj varno vrnemo na parkirišče. 
Spet se megla dvigne, tu in tam se pokaže sonce, oblaki pa na svoj način želijo okrasiti gore. Odpeljemo se z Dobrača, za katerega nekateri pravijo, da ima ime kot "dobra gora", ker je včasih nudil bogastva svinčeve in cinkove rude, drugi pa prisegajo, da je dobil ime po dobu - hrastovih gozdovih, ki so včasih pokrivali njegova pobočja. Kakorkoli že, vreden je obiska v različnih letnih časih. Zaradi razkošnih razgledov, zelenja smrek in macesnov, prostranih pašnikov, turnega smučanja... Zaradi varovanja vodnih virov so sicer leta 1995 opustili smučarske žičnice, ampak Avstrijci si to lahko privoščijo, saj imajo dovolj ugodnih smučarskih terenov drugje. Treba se bo še vrniti in užiti bogastvo cvetja, opazovati krave na paši, preizkusiti bližnjice proti vrhu, mogoče pot po prepadnem južnem robu tik nad nekdanjim potresnim podorom, izkoristiti preostala parkirišča in njihovo ponudbo.
Domov se vračamo skozi predor pod Karavankami, kjer so trenutno zastoji do pol ure zaradi obnovitvenih del. To nas ne zmoti pri veselem petju in celo plesu na avtobusu ter načrtovanju bodočih pohodov. Gorenjske gore so še vedno okrašene s snegom, nebo nad Trebnjim pa z živopisanimi baloni državnega tekmovanja v poletih z njimi. Res izreden dan!
Več posnetkov:
Povezave:
Video:

4. 10. 11

Velika planina - 3. 10. 2011

Ko se ob šestih zjutraj zbiramo za odhod, se navdušujemo nad svetlimi zvezdami in upamo na lep dan. Ker moramo kombi vrniti že kmalu popoldne, ne smemo iti predaleč. Skozi Celje brzimo proti Gornjemu Gradu, kjer se ustavimo za kavico, potem pa se že dvigamo proti prelazu Črnivec na nadmorski višini 902 metra. Samo malo navzdol proti Kamniku, pa je že treba zaviti na desno proti Kranjskemu Raku. Da si skrajšamo pot, se peljemo še malo naprej, potem pa le parkiramo in: pot pod noge. Vzpenjamo se po gozdu, kmalu pa že ogledujemo lesene pastirske koče na Mali in kasneje Veliki planini. 
Živine na paši ni več, veliko lastnikov bajt pa želi izkoristiti lepo vreme in pridno delajo okrog njih. 
Poti na planinah so lepo označene z ličnimi tablami na suhih drevesih. Vse bolj se nam odpirajo obzorja, nebo pa je kristalno čisto in neverjetno temno modro. Za naselji bajt se razprostira rob iz sivih Kamniško - Savinjskih Alp. Povzpnemo se do Kapele Marije Snežne, ki so jo prvič postavili leta 1938, med vojno je bila požgana, 1988 pa obnovljena. Pri eni izmed bajt najdemo gostoljubno mizo s klopmi za malico.
Foto: Vinko Govekar.
Kar ne moremo se ločiti od teh prostranih pašnikov na višini 1500 do 1666 metrov z redkimi drevesi in globokimi jamami. 
Vračamo se po robu planote, da lahko kukamo proti Kamniku in še kam dlje, čeprav je dolina v rahlih meglicah. 
Na Črnivcu si privežemo dušo s pijačo in sladoledom, občudujemo lepe gorenjske nageljne na balkonih, ne moremo pa spregledati tudi ostankov naravne katastrofe v preteklih letih.
Da bi bil dan še lepši, ga zaključimo na Primožu s pojedino in proslavitvijo dvojnega praznika. Vse dobro, Elčka!
Več fotografij:
Spletne strani:
Video:

2. 10. 11

Gore - 30. 9. 2011

Dva meseca je že preteklo od Pohodnega tabora Bolgarija 2011 v organizaciji Planinskega društva Lisca Sevnica in Meddruštvenega odbora Zasavje - Posavje. Čudovito se je spet srečati z ljudmi, s katerimi smo preživeli dvanajst krasnih dni.
Zbiramo se pred planinskim domom na Gorah in klepetu ni konca ne kraja. Še posebno smo veseli, da je prišel tudi naš voznik Ivan, ki okreva po operaciji. Preseneti nas tudi srbski vodič Boro, ki se nam pridruži kljub oddaljenosti. Ob Janezovi predstavitvi podoživimo kraje, ki smo jih obiskali, in bogate trenutke na poti. Drago nam razdeli potopisni dnevnik, ki sva ga sestavila z Janezom, in že so tu načrti za drugo leto.
Tu na Gorah zbrani smo,
spomine zdaj obujamo.
Vsak od nas pa si želi,
da še skupaj kdaj bi bli. (melodija Čebelar)
Romunija ali Srbija, mogoče kombinacija obeh dežel? Organizatorjem prepustimo natančnejši program, ki se ga že v naprej veselimo.
Glede hrane in pijače smo pa tudi zadovoljni: najprej specialiteta iz krompirjevega testa, potem pa samopostrežni bife z mesnimi dobrotami, prilogami in solato. Tudi slastni zavitek ne manjka. Za piko na i pa torta in šampanjec za okrogli rojstni dan. Vse dobro, Irena, na tvojih poteh!
Marko raztegne svoj meh in oglasi se prešerna pesem: slovenska, dalmatinska, starogradska... In v spomin na pokojnega Lojzeta Slaka: V dolini tihi, Po dekle, Čebelar... Vmes pa misel: uživajmo današnji dan, kaj vemo, kaj bo jutri.
Video:

Slovenske gorice in Prekmurje - 29. 9. 2011

S prijateljico Tilčko že dolgo časa iščeva možnost, da bi obiskale Bioterme Mala Nedelja. Danes se z Mileno in Janezom tja peljemo z avtomobilom. Prijazna prevoznika najprej postrežeta s kavo in keksi, potem pa veselo po meglenem morju skozi Zidani Most, Celje in na avtocesto. Tu se megla že razkadi, mi pa si noge pretegnemo na postajališču Tepanje. Ker bi radi čim bolj spoznali ta košček Slovenije, avtocesto zapustimo pri Ptuju in že uživamo ob pogledu na starodavni grad in mesto pod njim. Pot nas vodi skozi Juršince, občudujemo drevesnico in sadovnjake, pa lepo urejene domačije. 
Kar z avtom se povzpnemo na Gomilo, ki je s 345 metri nadmorske višine najvišja točka Slovenskih goric. Z Janezom se po 60 stopnicah povzpneva na vrh kovinskega stolpa, od koder je krasen razgled na griče in doline naokrog. Grebeni z naselji se prepletajo z vinogradi in gozdovi, daleč v meglici pa se dvigajo Sleme, Donačka gora, Boč, Pohorje... 
Na prijetnih klopeh malicamo, potem pa se spustimo do Bioterm. Mala Nedelja je naselje nad njimi (http://sl.wikipedia.org/wiki/Mala_Nedelja), terme pa uradno spadajo pod Moravce v Slovenskih goricah (http://www.bioterme.si/index.php?lang=sl). 
Na prvi pogled me preseneti moderna zgradba hotela, ki kar nekako ne sodi v to zeleno dolino, razveseli pa razsežnost prostora okrog devetih zunanjih bazenov v objemu travnikov in gozda. Tudi notranji bazen je prostoren in prijeten, nudijo pa tudi savne in masaže. Prijazni uslužbenec nam v samopostrežni restavraciji s teraso razloži, da vodo (42 do 51 stopinj) črpajo iz dveh izvirov, eden je globok več kot 2200 metrov. Je ena redkih termalnih vod, ki je pitna in  dobro vpliva na želodec, sečila in splošno počutje. Kopanje v njej pa blagodejno dene gibalnemu sistemu in hrbtenici. Ko potožimo zaradi dostopnosti, nam brž pove rešitev: prevoz z vlakom do postaje Ljutomer - mesto, tam pa imajo dogovor s privatnim taksistom Hlebcem za vožnje do term (031 470 836). Vse se da urediti, če je le volja za to.
Skozi Križevce pri Ljutomeru in Veržej se podamo še v Terme Banovci, kjer se sprehodimo ob hotelu in hotelskemu naselju Zeleni gaj ter kampu in nudističnemu kampu Sončni gaj (http://www.sava-hotels-resorts.com/si/destinacije/banovci/). Še en prijeten kotiček za sprostitev.
Ker smo že tako daleč, bi bila škoda, da ne skočimo še v Dobrovnik in si spočijemo oči na orhidejah in v tropskem vrtu (http://www.oceanorchids.si/si/index.php). Vedno znova čudovito doživetje.
Domov se vračamo po avtocesti in do Celja gre res hitro. Tam si v Sparu napolnimo še želodčke in dan je popoln.
Več fotografij:
Video:

1. 10. 11

Pohajkovanje po Ljubljani - 28. 9. 2011

Topli jesenski dnevi vabijo ven in današnja Ljubljana je res lepa. Na poti iz Sevnice do nje megla zakriva marsikakšno lepoto, v našem glavnem mestu pa jo sonce prepodi.
Najprej se je treba obvezno podati do tržnice, kjer navdušujejo živopisani kupi sadja in zelenjave. V takem okolju res prija jabolčni zavitek s kavico, potem pa se oči spočijejo še na cvetju. 
Vse bolj zanimivo je ob Ljubljanici.
Sprehod po novem Kongresnem trgu navdušuje, ker so ostala vsa drevesa, zelene površine pa nudijo mladim priliko sproščenega posedanja na prostem.
Cankarjev dom tri dni nudi gostoljubje Festivalu za tretje življenjsko obdobje, kjer je poleg komercialne ponudbe veliko predstavitev bogatega dela društev upokojencev, zanimivih okroglih miz, predavanj in nastopov.

Vendar je bolj prijetno zunaj: občudovanje cvetličnih gred za slovensko skupščino, preverjanje, kako napreduje delo pri Operi, potem pa sprehod po Tivoliju, ki je bogatejši zaradi razstav fotografij na prostem. 
Na velikih panojih se predstavlja Dragoljub Zamurović iz Beograda s Pejsaži Srbije (http://www.artzamur.com/). Res zanimiva predstavitev in ni čudno, da avtor objavlja v največjih svetovnih revijah.
Mimo pravoslavne cerkve do evangeličanske ni daleč, gotovo pa ni tako blizu čas, ko bo na mestu nekdanjega Kolizeja zraslo kaj lepega in uporabnega. Vendar, dan je prelep za črne misli...
Več posnetkov:
Video: