28. 2. 11

Dole - 28. 2. 2011

Uradno vodstvo ima danes na skrbi menjavo strehe, zato nas na pot popeljeta Tone in Vinko Š. Preko Laz in Primoža, skozi Jelendol do vasi Dolenje Dole, kjer smo parkirali že pred enim tednom. Tudi zdaj je pred gasilskim domom dovolj prostora in kmalu smo nared za pešačenje. 
Tokrat čisto v drugo smer: povzpnemo se v Segonje in radovedno ogledujemo številne lesene zidanice, ki pa so, žal, dobile modernejše preobleke in strehe. Do naselja Zloganje se je treba malo spustiti, so pa hiše tu še vedno lepo na podolgovatem grebenu, da imajo njive in travniki več prostora v dolini. 
V Škocjanu gremo na kavo in natakarica se čudi, kako pogosti obiskovalci smo. Vračamo se preko Goriške Gore in malo nam je žal, ker ni prav lepega razgleda, zato pa nam je narava drevje na višjih hribih okrasila z ivjem. 
Po daljši hoji po asfaltu se nam priležejo gozdne poti, ko se spustimo spet v dolino in ob potoku, ozaljšanim z ledom, pridemo spet do parkiranih avtomobilov. 
Kaj pa malica? Pri Elčki in Vinku na Primožu, seveda! Ob zakurjenem kaminu in kuhanem vinu veselo končujemo malo več kot triurni pohod.
Več fotografij:

26. 2. 11

Mariborsko Pohorje - 23. 2. 2011

Enkrat na leto pozimi s Tilčko z obiskom počastiva lepote Mariborskega Pohorja. Šolske počitnice so, vsi učenci in dijaki v Sloveniji jih imajo, gotovo bo gneča. Na čakanje v vrstah se pripraviva z malico in kavico na avtobusni postaji, potem pa ugotoviva, da na vzpenjači ni nobene posebne vrste, vse gre tekoče. Nova pridobitev od lani pa je spodnja postaja. Iz megle v dolini se peljeva v sončen dan in kar ne moreva se nagledati s snegom in ivjem okrašenih dreves ob trasi vzpenjače in na vrhu. 
Smučarska proga proti Arehu je zaprta, zato še posebno v miru uživava na poti proti Aparthotelu. Tu pa razočaranje: hotel je zaprt. Midve sva se tako veselili toplega napitka in dobrega borovničevega zavitka, ki sva ga poznali od prejšnjih let. Ampak v vsaki slabi stvari je nekaj dobrega: odločiva se, da pot nadaljujeva do Mariborske koče. Nekam čudno se nama zdi, da se pot spušča, ampak ni nič narobe, le najin spomin je nekam nezanesljiv. 
V koči sledi kuhano vino in jabolčni zavitek ter stvar, ki se nama kar pogosto zgodi. Prideva v prazen lokal in kmalu za nama precej novih gostov. Tudi tokrat je tako in kar hitro je tu pisana druščina pohodnikov. 
Vračava se po isti poti in še kar občudujeva zimsko pravljico. Tudi pod podplati je snega ravno prav, da hoja ni utrudljiva. V senci je kar hladno, tresti pa se začneva šele mnogo kasneje, ko izveva, da je bilo ves čas tam od minus šest do minus pet stopinj. Še dobro, da nisva tega prej vedeli, sončni žarki in temno modro nebo pa so tudi prispevali  k prijetnemu počutju. 
Sprehod skozi turistično naselje Bolfenk naju je prepričal, da so tu spet gradili. K sreči v enotnem stilu, vendar upam, da se ne bodo preveč širili. 
Še do apartmajev Martin pri smučarski progi se spustiva, da preveriva, če je tam vse v redu, in najin program bi bil izpolnjen. Prelepo je, da se ne bi sprehodili še do cerkvice Bolfenk, potem pa se res prepustiva udobju gondole na vzpenjači. 
Pokukati je treba še k Areni, ujeti lokalni avtobus do avtobusne postaje, tam malicati... Za na vlak pa čtivo, primerno okolju: dnevnik Večer in tednik 7 dni.
Več fotografij:
Video: 
Spletne strani:

21. 2. 11

Dolenje Dole - Stopno - Bučka: 21. 2. 2011

Ponoči je začelo snežiti in še kar ne misli nehati. Ponedeljkovci se z dvema osebnima voziloma zapeljemo v zimsko pravljico. 
Najprej do Škocjana, kjer je možnost za kavico in na krožišču za ogled mojstrovine v kamnu, ki je nastala  lani na likovni koloniji, potem pa do vasi Dolenje Dole. Tu je pred gasilskim domom dovolj prostora za parkiranje. 
Vaški psi nas pospremijo na pot, kmalu pa nas objame tišina s snegom pokritega gozda. Ravno prav se vzpenjamo, da je treba pošteno dihati čisti in osveženi zrak. 
Na desni se kmalu pokaže Stopno z romarsko cerkvijo Rožnovenske Matere božje in mogočnimi lipami. Prvotna cerkev je bila zgrajena pred sredino 15. stoletja, v 17. stoletju prenovljena, v 18. stoletju so zunaj dodali prižnico in kapelo. Škoda, da ni kakšne line na vhodnih vratih, tako si bogato notranjost lahko ogledamo samo na informativni tabli. Pri križu pa najdemo že ostanke razvalin cerkve svetega Petra, ki je bila prvič omenjena v 16. stoletju. 
Pot nas vodi naprej proti Bučki, kjer se najprej sprehodimo do obeh cerkev, potem pa se nam v prijetnem lokalu pri trgovini prileže malica. Kujemo že tudi načrte za kdaj drugič: Štritovsko jezero. 
Da se ne bi vračali čisto po isti poti, se povzpnemo do temeljnih kamnov opazovalnice številka 18 na okupacijski meji 1941 - 1945. Od lovske preže še enkrat uživamo razgled proti Stopnemu, potem pa se vračamo k voziloma. Ves čas pa narahlo sneži in pod nogami se meša bela moka. S hojo se približno tri ure kar dobro ogrevamo, še bolj pa nas ogreje malica in kuhano vino pri Anici in Franciju.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

14. 2. 11

Primož - 14. 2. 2011

Ponoči je deževalo in snežilo, jutro pa je dolgočasno megleno. Ponedeljkova skupina ima danes delovno akcijo. S kombijem se zapeljemo skozi Boštanj in ob Impoljskem potoku do ribnika. Tu pa pot pod noge skozi Dolnje in Zgornje Impolje do Primoža. Pri  Vinku in Elčki najprej malica, potem pa slovesna otvoritev akcije z novim orodjem in pesmijo:


Na Primož je priti kot bi prišel domov
in Češnjice nudijo topli nam krov.
Zdravja mnogo in pa varen nam korak,
da bi v njem užival vedno čisto vsak,
vedno čisto vsak, varen nam korak -
naj ostane vedno tak.

Vinko in Elčka zdaj hvala za to,
da tukaj uživata duša, telo.
Da bi sem hodili v tole dobro klet
srečni, zadovoljni mnogo mnogo let,
mnogo, mnogo let v tole dobro klet,
tu se zbrali znova spet. (Melodija: En hribček bom kupil)

Snega je samo malo in uspešno pograbimo listje po travniku, pri mizi pa zagrabimo vse, kar nam pride pod roke užitnega. Tudi klepeta in smeha je na pretek, zato se vračamo šele popoldne. 
V središču Primoža si ogledamo novo informativno tablo te krajevne skupnosti, potem po se spustimo spet do kombija pri ribniku.
Več fotografij:
Video:

13. 2. 11

Prevalo - Sveta gora - Vodice: 12. 2. 2011

Sobotni planinski izlet nas vodi daleč - vse do meje z Italijo. Okrepčilo na Lomu, potem pa veselo do Nove Gorice, mimo Solkana, naprej pa mimo kamnoloma v hrib. Že je tu Prevalo in naš lokalni vodnik, ki nas ne popelje samo po kavernah in jarkih prve svetovne vojne, ampak tudi po burni zgodovini tega področja. 
Samo delček poti po asfaltu, potem pa zavijemo v gozd in pot med drobnim drevjem, grmovjem in skalami se začne vzpenjati. Kaj kmalu so tu prvi sledovi vojne: jarki, vhodi v podzemni svet... Prižgemo svetilke in zakorakamo v en tak prehod. Pa spet naprej po stezi - kar nekaj časa tik pod asfaltirano cesto, ki pelje na Sveto goro. 
Pred 260 metrov dolgim podzemnim prehodom se razdelimo: nekateri si spet nadenejo svetilke in čelade, drugi ostanem na površini in nadaljujemo pot po stezi, potem preko ceste in po stopnicah na vrh. 
V obnovljeni nekdanji zgornji postaji žičnice je zdaj ženski samostan, nad njim pokopališče v dveh delih, potem pa romarski dom, moški frančiškanski samostan in mogočna bazilika, ki je bila posvečena leta 1932. Sicer pa sta bili na tem mestu cerkvi že v 14. in 16. stoletju. 
Na žalost je tu še gostejša megla kot na poti in ne moremo uživati razgledov. Le slutimo lahko pod sabo vasi in na drugi strani dolino Soče. Tudi notranjost cerkve je mogočna z slikovitimi vitraži, zanimivim stropom, bogatimo oltarji. Za glavnim oltarjem je veliko zahval Mariji, nekaj posebnega pa so tudi križi na notranjem dvorišču, ki jih prinesejo romarji. Nič kaj prijetno ni v tej megli, zato se umaknemo v gostišče, kjer se pogrejemo s kavo, čajem, kuhanim vinom. 
Vodnik pa nas vabi naprej proti Vodicam. Malo se spustimo, potem pa spet vzpenjamo skozi redki gozd. 
Najprej se ustavimo pri grobnici italijanskega generala M. Gonzage, potem pa še pri spomeniku italijanskim alpinskim bataljonom, ki so leta 1917 zavzeli to območje. 
V njegovi bližini se spustimo v večnadstropno galerijo zaklonišč, kjer nas preseneti skoraj sto let stari cement, pa tudi sicer so kaverne neverjetno dobro ohranjene, kot bi bile grajene za večno. Grenko nam je ob obujanju spominov na vojne čase in neštete nepotrebne žrtve. In marsikdo se sprašuje: smo se iz te izkušnje kaj naučili. Vračamo se po pobočju, ki je obrnjeno proti Soči. 
Reke dolgo ne vidimo, potem pa se le pokaže njena značilna zelena barva in daleč pod nami v meglici oba mostova v Solkanu. Na avtobusu urejamo vtise in smo si edini, da je bil to res poučen in bogat pohod.
Več fotografij:
Video:

Spletne strani:

8. 2. 11

Topolovec - 8. 2. 2011

Kulturni praznik je in s prijateljico Tilčko skušava povezati kulturo in telesno kulturo: odpraviva se na Topolovec. To je 477 metrov visok hrib, naselje pa je Vrh pri Boštanju. Pohitiva torej skozi Boštanj in se spustiva v dolino Grahovice. Sonce že toplo greje, v dolini pa se beli pomrznjena trava ter tu in tam še kaj snega, posebno okrog križa, kjer se pešpot odcepi od ceste. Steza se začne vzpenjati, ves čas pa imava na levi suho globel, po kateri voda teče verjetno samo ob nalivih. Vse je lepo suho, nič snega, blata ali zmrzali kljub senčni legi. 
Drevesa na obeh straneh vztrajajo v strmini in se v njej včasih obdržijo z zanimivim spletom korenin. 
Na desni je velika skala, pred nama pa že obnovljena kapelica. Veliko dreves je podrtih preko globeli, vendar naju ne ovirajo na poti. Križišče. Odločiva se za strmo stezo po travniku, ki kmalu zavije pod vinogradi in se zravna. 
Nad nama pa se že kaže cerkev. Le nekaj časa hodiva po asfaltni cesti, potem pa zavijeva h kapelicam, ki so zidane iz kamenja in lepo obnovljene s slikovitimi vitraži. 
Sedem jih je, avtor prizorov iz Marijinega življenja pa je domačin Rudi Stopar. Med zidanicami in vikend hišicami prideva do cerkve Marijinega vnebovzetja, ki jo je leta 1734 dal zgraditi boštanjski graščak Mordax. Uživava v razgledu na Sevnico in dolino Save, proti jugu pa ob pogledu na dolenjske hribe in griče. Lepo je lenariti in se predati toplim žarkom, pa tudi malica ne škodi. Vrniti se želiva že od začetka po globeli, pa ne gre. Nekaj časa spet korakava po poti pod vinogradi, potem pa se le pokaže možnost za spust. 
Na tem delu poti se ne moreva načuditi bršljanom: na enem drevesu je za pest debel, na drugem je veliko malo tanjših. Ob Grahovici pa naju še vedno čaka pomrznjeni travnik. 
Iz Boštanja se s ceste mimo šole odpirajo krasni razgledi, ki jih ne kaže zamuditi. Ker v želodcu že spet nekaj kruli, kreneva v Spodnjem Boštanju kar po bližnjici preko zaprtega mosta pri žagi do gostišča Felicijan. Most naju je zdržal, pica je bila slastna, pivo se je z njo krasno ujemalo... skratka: primeren zaključek pohajkovanja tik pred domačim pragom.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

7. 2. 11

Krim - 7. 2. 2011

Malo megleno jutro in sončen dan. Že pred Ljubljano nas vabi Krim. Ravna cesta proti Igu, v Iški vasi pa zavijemo proti Krimu. Do Zgornjega Iga nas vodi asfalt, pa še malo dlje. Ko zagledamo stezo iz Iškega Vintgarja, ki prečka cesto, parkiramo in markacije nas vodijo eno uro do vrha Krima. 
Pot je udobna, skoraj preširoka, proti vrhu pa malo snežena in ledena. 
Belini snega delajo konkurenco razcveteli telohi, med drevjem pa se svetlikajo vrhovi gora. 
Ko se pred nami odpre vrh, sem kot vedno - razočarana: bunkerji, drugi vojaški objekti, nešteto anten... Vse to me spomni na čas, ko dostop na ta 1107 metrov visok vrh za navadne smrtnike sploh ni bil dovoljen. Pogled je treba usmeriti na mehke mačice, ki se že odpirajo, in uživati v krasnih razgledih vse naokrog. 
Sonce nas prijetno greje, ko malicamo in z Vinkom ugotavljamo imena gora. Prihajajo tudi drugi pohodniki in uživajo v naravi. Naš vodnik Vinko nas večkrat preseneti s svojo uslužnostjo. Tokrat predlaga, da se sam vrne do kombija, mi pa naj se spustimo proti Rakitni. Rečeno - storjeno. Strumno korakamo po poti, potem pa po gozdni cesti. Samo kakšno uro hoje imamo, potem pa je naš prevoznik že pri nas. Zapeljemo se do jezerca na Rakitni, ki je zaledenelo in tisti najbolj pogumni obiskovalci se po njem celo drsajo. Mi pa se po slikoviti cesti skozi Preserje, Kamnik pod Krimom in Ljubljano vračamo domov bogatejši še za en lep dan.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani: