31. 1. 11

Kriška gora - 31. 1. 2011

Danes smo na tihem pričakovali sonce, na poti proti Gorenjski pa sama megla. Po obvezni kavici na postajališču Voklo smo kaj hitro mimo Golnika v naselju Gozd, kjer pri planinskem zavetišču parkiramo kombi. 
Hiše so tihe, ljudje so verjetno po službah, le trije konji nas pozdravljajo s travnika. Uro in pol naj bi bilo do vrha Kriške gore in vsaj toliko časa tudi izrabimo. 
Kar strmo navkreber je treba, saj moramo doseči višino 1471 metrov. Pot pa je lepo speljana in dovolj široka, včasih okljuki omilijo strmino. 
Tiho stopamo: ne samo, da nam zmanjkuje sape, okrog nas je narava stkala bele čipke iz ivja in ob tej lepoti ostajamo brez besed. Megla zakriva pogleda kam dlje, zato se lahko posvetimo tistemu, kar nam je blizu. Srečujemo pohodnice in pohodnike, ki se že vračajo, in kar ne moremo jim verjeti, da nas na vrhu čaka sonce. Med suhim listjem na poti je vse več steptanega snega in tudi ledu, korak je treba premišljeno usmeriti, tik pod vrhom pa nam pomagajo tudi pletenice. Posebnost te poti so tudi poslikani kažipoti in prijetne klopi, ki vabijo k počitku. Potem pa... sonce!



Pred kočo se grejemo kot martinčki, pod nami morje megle, okrog nas pa bleščeči venec gora: od Storžiča, preko Košute, Begunjščice, Stola, do Triglava in še naprej. Človek bi kar tu ostal in užival. Po malici in fotografiranju si nadenemo dereze za varno pot v dolino. Spet nas ovije megla, ivje od časa do časa okrasi tudi nas, v nas pa ostajajo lepi spomini. Še topel čaj v gostilni Pr' Bajd in domov je treba.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

25. 1. 11

Dolenje Laknice in tam okrog - 24. 1. 2011

Ker ni na voljo kombija, ponedeljkova skupina potuje z dvema osebnima avtomobiloma proti Dolenjski. V Tržišču nam zadiši kavica, potem pa preko Malkovca hitimo proti Dolenjim Laknicam med Mokronogom in Šmarješkimi Toplicami. Ozračje je ravno prav mrzlo, tla pomrznjena in odpravimo se v hrib po gozdni cesti.
Kmalu nas v gozdu čaka presenečenje: mogočne razvaline gradu Spodnji Čretež, ki je bil zgrajen v 13. stoletju, leta 1770 pa je vanj udarila strela in ga uničila. Ne moremo se načuditi obsegu zgradbe in dejstvu, da mesto ni bolj znano.
V gozdu nad njim gospoduje romanski stolp Zgornji Čretež iz 12. stoletja s skoraj dva metra debelimi zidovi in čudovito obdelanimi kamni. Še danes so robovi kot bi jih odrezal, stene pa krasi mogočni bršljan. Ko se še malo povzpnemo, pridemo do razvalin graščine Čretež, kamor so se grajski upravitelji Spodnjega Čreteža preselili po letu 1770. Veliko jaso z lovsko prežo na eni strani obkroža gost pas smrek.
Po cesti med njimi pridemo do novodobnega Posestva Pule, na katerem pa ima Anderličev rod in njihova domačija tradicijo že od leta 1627. Danes je to hotel s štirimi zvezdicami, ki pa je do konca marca zaprt.
Mimo samotne kmetije se spustimo po gozdni cesti levo v dolino, kjer nas čaka potok z neštetimi meandri. Na hitro pomalicamo, potem pa kar dolgo hodimo po lepi cesti ob potoku, se povzpnemo levo v hrib in zakorakamo strmo spet v dolino do avtomobilom. Kar ne moremo se načuditi, da smo tako lepo zašpilili klobaso in tri ure uživali na zanimivi poti z neštetimi lepotami.
Da ne bi bili prehitro doma, se zapeljemo do vasi Slape z zanimivo cerkvijo, kjer na pokopališču počivajo člani rodbine Jombart-Ulm, ki je vse od leta 1825 pa do druge svetovne vojne imela v lasti gospostvi Klevevž in  Zbure. V cerkvi je grobnica Jurija pl. Moscona, ki je Klevevž kupil v 17. stoletju. Okrog pa se razprostirajo sadovnjaki na nekdanjem posestvu gradu Klevevž.
Zgradili so ga leta 1265, med vojno je bil nemška postojanka, zato so ga partizani požgali in je ostalo le nekaj zida. Pod njim pa je pravi biser: naravni spomenik Klevevž s sotesko Radulje med Homskim hribom in grajskim gričem, podzemnimi jamami s toplimi izviri in netopirji.
Mimo nekdanje grajske žage in mlina se sprehodimo do bazenčka s toplo vodo, više v hrib pa nas popelje strma steza z močno leseno ograjo ob spenjeni Radulji, ki je z nekaj ledenimi okrasi še posebno lepa.

Mize in klopi vabijo k pikniku in vrniti se bo treba, ko bo topleje in bo narava odela te lepote v zeleno obleko.
Preko Velikih Poljan in Klenovika se odpeljemo proti Bojniku (Otavniku), kjer imamo pri Slavici in Tonetu že kar stalno zavetišče. Obvezna dezinfekcija, malico zalijemo z dobro kapljico, kmalu pa zadiši tudi po kavi. Na poti so tu in tam okrog nas poplesavale snežinke, ob odhodu z Bojnika pa je okrog nas pravi snežni metež. Zima se še ne poslavlja!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

17. 1. 11

Lubnik - 17. 1. 2011

Lep dan se obeta in ponedeljkova skupina hiti s kombijem proti Gorenjski. V Sevnici ni megle, zato pa jo je na poti proti Ljubljani in še naprej veliko in preveč. Ampak na desni se nekaj svetlika: Storžič je - v vsej svoji lepoti. Tudi Škofja Loka se je že otresla meglenega plašča in nad njo nas vabi Lubnik. Ampak najprej je treba najti parkirišče in kavarno. 
Potem pa počasi v hrib mimo gradu. V senci je trava bela od slane, na obzorju pa so beli vrhovi gora. 
Vincarje - kako lepa dolina s hišo na ravno pravem mestu. Malo po gozdu navzdol in že je treba strmo navzgor med kamni in koreninami proti vasi Gabrovo. 
Sonce prijetno greje, pot se razširi, pa zopet zoži, se vije po ravnem in zopet navkreber. 
Dve uri imamo na razpolago do doma na vrhu 1025 metrov visokega Lubnika. Če smo hodili kaj dlje, smo pač več uživali. Srečujemo pohodnike, ki se že vračajo, nekaj jih rine tudi za nami. 
Na vrhu pa: krasen razgled: Sljeme na Hrvaškem, Velika planina, Krvavec, Storžič, Stol, Triglav..., na jugu Snežnik, proti Ljubljani pa doline, polne stepene smetane. 
Malicamo, se nastavljamo sončnim žarkom, klepetamo z ostalimi planinci, ki pridno prihajajo na vrh. Potem pa je treba v dolino, v meglo in vsakdanjost.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

9. 1. 11

Bohor po praznikih - 9. 1. 2011

Jutro ni prav mrzlo, na Pokojnem vrhu in še malo više pa nas ogrejejo še neverjetne barve sončnega vzhoda. 
Kar hitro se napotimo proti Bohorju in nekateri zadaj si že želijo, da bi začeli fotografirati in bi bil tempo počasnejši. 
Po travnikih je prijetna podlaga za hojo suha trava, v gozdu pa se moramo ogibati blatnih poti in krenemo kar po gozdu. Pred kratkim so tu podirali drevje in cesta je ponekod prav razrita. 
V že starejših štorih pa se nam kažejo lepi vrtički in slikovita jezerca. Povzpnemo se na Javornik (1023 metrov), nekateri tudi na Koprivnik, po dveh urah hoda pa se z ostalimi planinci in planinkami iz Posavja pozdravljamo v prijetni koči. 
Lepe želje za leto 2011, okusna hrana, dišeča kava - vse to ustvarja toplo vzdušje tega druženja. Na povratku nas spremlja močan veter v visokih krošnjah dreves, božajo pa nas topli sončni žarki in nič se nam ne mudi domov. 
Nekateri se povzpnejo celo na Skalico, drugi pa lepo počasi prikorakamo spet na Pokojni vrh.
Več fotografij:
Video:

8. 1. 11

Preko Maclja pod Donačko goro - 8. 1. 2011

Malo čudna pot se tole zdi na prvi pogled. Udeleženci sobotnega planinskega izleta pa vemo, da je to prava odločitev. V Rogatcu nas počakajo člani Planinskega društva Sloga Rogatec Straža in najprej se z avtobusom popeljemo ob meji s Hrvaško. Sotla je tu le potoček in zlahka bi jo preskočili. Mejna reka je skoraj v vsej svoji dolžini 90 kilometrov in proti izlivu v Savo v bližini Obrežja pridobi kar lepo število kubičnih metrov vode. Pri Lovskem domu Trlično se izkrcamo in krenemo navkreber. 
Nekaj je asfaltirane ceste, potem pa makedam. Na levi strmina in globel, da se ti zvrti, če si na robu; na desni zanimivi kamniti skladi. 
Ko pririnemo že kar visoko, se je treba malo spustiti in med veličastnimi bukvami prav na meji odkrijemo majhni studenček - izvir reke Sotle. Na nadmorski višini 640 metrov smo. Prileže se nam malica, potem pa naprej po gozdovih južnega pobočja Maclja, malo po ravnem in že se spuščamo po severni strani tega raztegnjenega hriba. Gozdne poti so mokre in blatne in v naselju Čermožiše, ki leži v dolini med Macljem in Donačko goro, nam zaplate snega pridejo prav za čiščenje čevljev. Sicer pa je vreme skoraj spomladansko, le mrzel veter od časa do časa zabrije okoli ušes. Pa tudi ta se bolj ukvarja z oblaki, ki kar drvijo nad nami kdo ve kam. 
Spet se začenjamo vzpenjati, tokrat imamo pod nogami cesto, pred očmi pa dolino proti Rogatcu. Pri cerkvi svetega Donata nam vodnik pove zgodbo o tem, kako naj bi ta stala nekdaj na vrhu Donačke gore, pa o streli, ki je pobila veliko romarjev. Markacije nas vodijo naprej po ozki stezi v strmini in dobro je treba paziti na korak.
Po štirih urah prispemo v Rudijev dom - planinski dom pod Donačko goro na nadmorski višini 652 metrov. Prijazno osebje nam postreže z okusno hrano in tudi pijači se ne odrečemo. Za vzpon na vrh ni več časa, sončni žarki izza oblakov nas pospremijo na kratki poti navzdol do avtobusa. Na vrh pa kdaj drugič.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

3. 1. 11

Primož - 3. 1. 2011

Mrzlo jutro in ponedeljkova skupina se odpravlja na pot šele ob pol osmih. Z avtomobiloma do vasi Konjsko, tam vozili pustimo v varstvu križu in krenemo proti Lazam. Nekaj snega po tleh in po drevju, ki se je še posebno okitilo z ivjem. Okrog nas pa megle in meglice ter tišina ponedeljkovega jutra. Na jasi občudujemo staro češnjo, ki je kot večino drugega drevja osenčena s finimi snežinkami, ko pridemo iz gozda, pa nas pozdravljajo posamezni sončni žarki.
Pa spet meglica in suh sneg pod podplati. Na poti proti Primožu se nam že bolj odpirajo razgledi, na nebu pa oblikujejo svoje slike oblaki. 
Pri Elčki in Vinku se pogrejemo, najemo, napijemo, naklepetamo... Res pravo zavetišče za telo in dušo.
Ko se končno le odločimo za povratek, ne moremo verjeti, koliko snega se je že stopilo. Še vedno pa ga je dovolj za okras in skupaj z ivjem nam nudi čudovito ozadje spusta skozi gozd pod Presko.
Več fotografij:
Video: