26. 2. 10

Čaven - 25. 2. 2010



Četrtkova skupina je danes bolj maloštevilna, zato so gostoljubno povabili s sabo še nekaj nas - ponedeljkovcev. Pri Ljubljani smo zaviti v meglo, ko pa prodiramo proti Ajdovščini, nas že pozdravlja sonce. Občudujemo tudi ta novejši odsek avtoceste z dobro utrjenimi brežinami. V Ajdovščini zlahka najdemo odcep za Lokavec, potem pa se še kar peljemo do kamnoloma in malo naprej. V bregu nad vasjo dobro vidimo plaz Slano blato, ki je svojo moč pokazal novembra 2000. Širok naj bi bil 200 metrov in dolg 1,6 kilometra, iz doline je predvsem vidna pregradna stena. V časopisu je pisalo, da so do leta 2008 za sanacijo porabili že osem milijonov evrov. Na istem mestu pa je vas plaz ogrožal že tudi pred 200 leti.

Malo nad kamnolomom je na levi strani ceste veliko oznak za planince, zato na razširjenem delu cestišča parkiramo in se pripravimo za pohod. Naš cilj je zavetišče na Čavnu, mogoče tudi Kucelj. Navadno pa velja, da je pot pomembnejša od cilja in tudi tokrat je tako. Zakoračimo namreč po Srednječavenski poti, ki vodi po pobočjih Čavna in Male gore med Predmejo in Vrtovljami. Drugo ime je Bošnarska steza, ker so jo uporabljali predvsem lovci in gozdarji (bošnar - logar). Na uradnih zemljevidih navadno ni vrisana, del tudi ni označen, sekajo pa jo mnoge poti iz naselij v dolini na Čaven, Malo goro in tja okrog. Samo malo se povzpnemo, potem pa lepo na povprečni višini 850 metrov malo gor in malo dol. Pot je dobro vzdrževana, paziti pa je treba na korak, ker je ozka in delno še zasnežena. Menjujejo se gozd, prodišča, pod nami se odpirajo globoka brezna, nad nami dvigajo visoki skladi kamnitih sten. Ponekod so morali stezo razširiti in utrditi z bruni, na enem mestu je zavarovana celo z jeklenico. Za vrtoglave tole res ni. Sonce prijetno greje, vse več pa je tudi razgledišč: občudujemo lahko pogled na nešteto naselij v dolini, pa tudi mogočni Nanos in njegove sosede. Pod nami se pokaže tudi plaz in dobro lahko vidimo betonske vodnjake za odvodnjavanje.

Ne zmenimo se kaj dosti za smerokaze navzgor, nam je všeč tale naša smer: mimo lovske koče in še naprej. Ampak končno je le treba strmo navkreber proti Kuclju, ki ga osvajamo že kar iz jugozahodne smeri. Krpe snega nam niso nič v pomoč, saj ti lahko zdrsne in pristaneš na kakšni ostri skali. Malo pod vrhom si končno privoščimo malico in dodatno martinčkanje na soncu. A ne za dolgo: iz italijanske smeri se začnejo kopičiti oblaki in na vrhu Kuclja (1237m) smo že kar zaviti v meglo. Če do sem nismo bili deležni kaj dosti snega, se ga pa do vrh glave naužijemo na poti do zavetišča na Čavnu. Ponekod je že tako zmehčan, da noga zdrsne v globoko stopinjo, drugje poledenel in idealen za zdrse. Zavetišče je obkroženo s kupi snega, požigosamo potrebne dokumente, napravimo nekaj posnetkov, potem pa hajd navzdol po poti za Lokavec. Ampak res navzdol! Strmo navzdol! Zelo pozorno je treba paziti na vsak korak, komaj je kaj prilike za občudovanje slikovitih skal. Kar oddahnemo si, ko se spet priključimo nam znani Srednječavenski poti. Tudi megla se razkadi in v dolini se nam za slovo pokaže še sonce.

Ko se tik pred Sevnico veselimo druge kolajne Tine Maze na zimski olimpijadi v Kanadi, ga ni udeleženca, ki se ne bi strinjal, da je bil to res en lep in bogat dan.

VIDEO POSNETKI:
http://www.youtube.com/watch?v=2AI7Bbvnn0s
http://www.youtube.com/watch?v=HnFUq6Tv3LM
http://www.youtube.com/watch?v=cj_q3md_kP8

23. 2. 10

Ledavsko jezero - 22. 2. 2010



Nad Slovenijo se že kopičijo oblaki, mi se pa umikamo proti severovzhodu in si prislužimo sonce. Skozi Mursko Soboto in Cankovo se s kombijem pripeljemo na parkirišče ob Ledavskem jezeru. Reko Ledavo so tu leta 1975 zajezili, da ob visoki vodi ne bi poplavljala, ob suši pa jezero zagotavlja še vedno dovolj vode. 1500 krat 650 metrov vodne površine nudi gostoljubje več vrstam rib, znaki opozarjajo na vidre, sicer pa je obrežje zatočišče vsaj 25 vrstam ptic. Na parkirišču se začne Bernardina pot, ki so jo imenovali po biologinji mag. Bernardi Novak. Ta je z veliko vnemo proučevala rastlinski in živalski svet na Goričkem. Informativna tabla obljublja osem kilometrov krožne poti, zemljevid pa je zelo poenostavljen. Ker si predstavljamo, da je pot okoli jezera, se sprašujemo, kaj pomeni črtkana črta po sredi zemljevida. Plavalno traso? Ampak kmalu ugotovimo, da nas pot vodi skozi vas Krašči in na hribčke nad jezerom, črtkana črta pa je glavna cesta. Z zanimanjem se sprehodimo mimo vinogradov, novih hiš, posebno pozornost pa pritegnejo nekatere zapuščene hiše, ki so še po starem "na ključ" - zgrajene skupaj z gospodarskim poslopjem v obliki črke L. Veliko je še tudi starih lesenih svinjakov, odpirati pa se začnejo pogledi tudi na sosednje grebene in gričke. V vasi Ropoča se pri Kapeli srca Jezusovega obrnemo spet navzdol in spustimo na mokrotne travnike pri jezeru. Zdaj se je treba povzpeti na griče vzhodne obale in pogledati prehojeno pot na nasprotni strani. Samo zadnji del nas spet pelje čisto ob jezeru, da lahko občudujemo led, ki se počasi topi. V želodcih nam že pošteno kruli, zato si tu privoščimo malico, potem pa vrnemo h kombiju, ki nas potrpežljivo čaka. Še vedno se ne znajdemo dovolj dobro pri priključkih na avtocesto, zato se skoraj do Maribora peljemo po stari cesti skozi Lenart. Pa nam je kar prav, saj je tako bolj zanimivo.
Zadnjo sliko je posnel Vinko Govekar.

Spletni strani:
http://users.volja.net/darijanm81/favorite.htm
http://sl.wikipedia.org/wiki/Ledavsko_jezero

Teta Lojzka ima 70 let - 21. 2. 2010



Redke so prilike za druženje širšega sorodstva: ohceti je vse manj, tu in tam kakšen pogreb, bežna naključna srečanja... Vabilo tete Lojzke, mamine najmlajše sestre, je prišlo kot naročeno. Njen brat in sestri so prišli, od sedemnajstih bratrancev in sestričen pa se nas je zbralo kar petnajst, lepo se je z udeležbo odrezala tudi mlajša generacija. Še dobro, da ima Dular v Kostajnku dovolj prostora. Klepeta ni bilo ne konca ne kraja, pridno pa smo segali tudi po jedači in pijači. Vse bolj ubrana je bila naša pesem in tudi pete so nas zasrbele. Sedem je srečna številka, krat deset je še več sreče, teti želimo še naprej dovolj sreče, veliko zdravja in mnogo prijetnih trenutkov. ...in, da še večkrat skupaj veseli bi bili.

Prvi in tretji posnetek: Oto Ivačič

Video posnetki:
http://www.youtube.com/watch?v=L5b4wABjoro
http://www.youtube.com/watch?v=SC-sxn0Xjcc
http://www.youtube.com/watch?v=MzaShzkDAXU
http://www.youtube.com/watch?v=FNwk_NN_s9A
http://www.youtube.com/watch?v=vKKlrPRJfsU
http://www.youtube.com/watch?v=qzwoaVgBMfs
http://www.youtube.com/watch?v=D2Nf26FP4Pc

15. 2. 10

Po Jurčičevi poti - 13. 2. 2010



Današnji sobotni izlet ne bo daleč, zato krenemo na pot z avtobusom šele ob sedmih. Na vožnji do Višnje Gore občudujemo s snegom pokrito naravo in pogledujemo proti vzhodu, kdaj bo vstalo sonce. V našem najmanjšem mestu najprej obiščemo gostilno za nujne potrebe odtočenja in dotočenja, potem pa krenemo proti razvalinam gradu nad naseljem. Že tik nad staro šolo se prepričamo, da napovedi do pol metra snega držijo. K sreči imamo prizadevne moške, ki nam delajo gaz do Pristave. Malo si odpočijemo noge na spluženi cesti in občudujemo drevesa in hiše, ki so odete v snežne plašče. Potem pa skozi gozd in preko polja do naselja Zavrtače. Tu si privoščimo zelo malo splužene ceste, saj jo mahnemo proti gostišču Polževo po markirani bližnjici. Prileže se malica in počitek, sonce in jasno nebo pa nas vabita naprej. Ob steptanem smučišču se povzpnemo do cerkvice Svetega Duha, potem pa nas čaka korakanje po ozki gazi ob romantičnem travniku z brezami in naprej skozi gozd. Tu in tam nas osveži sneg, ki pade z vej, naporno pa ni, saj hodimo po ravnem. V vasi Velike Vrhe se odločimo, da se nam ne da več gaziti v celem snegu, in pešačimo v Muljavo kar po cesti. Tam se spodobi, da obiščemo Krjavlja in njegovo kozo. Toplo zavetje najdemo kar na bližnjih klopeh pod streho, ki jih je radodarno ogrelo sonce. Še posnetek pred Jurčičevo rojstno hišo ter okrepčilo v vaški gostilni in čudovitega dneva je konec. Zaradi visokega snega smo hodili kakšne štiri ure, to je več, kot je predvideno. Pa nič zato, smo pa zato dlje uživali.

Veš posnetkov na naslovu:
Obojestranska poravnavahttp://cid-f95986bf980eac8c.skydrive.live.com/browse.aspx/Po%20Jur%C4%8Di%C4%8Devi%20poti%20-%2013.%202.%202010

12. 2. 10

Pri Gospodični - 8. 2. 2010


Praznik ali delovni dan: ponedeljkova skupina uraduje. Mimogrede smo na Dolenjskem, skozi Novo mesto, potem proti Gorjancem. Snega je kar veliko, mi pa vseeno upamo, da se bomo peljali do Gospodične, se povzpeli na Trdinov vrh, še malo zaokrožili in se vrnili. Pa smo delali račun brez krčmarja. Cesta od Vahte naprej je bila sicer splužena, vendar še vedno snežena, pod snegom pa led. Kombi nima nič rad takih razmer, šofer pa tudi ne. Tako se odpravimo na tistih enajst kilometrov kar peš. Vabijo nas s snegom pokrita drevesa, tišina zimskega dopoldneva, tudi sneg pod nogami ni preveč nadležen. Zaradi praznika je dom odprt in nudi bogato izbiro toplih jedi in pijač. Seveda to velja izkoristiti. Šele gneča zaradi prihajajočih tekačev, ki so prisopihali iz naselja Gaberje, nas spomni, da bi se bilo treba vrniti. Tudi nazaj niso kilometri nič krajši in smo od hoje tako utrujeni, da si privoščimo na povratku kavico, pri Anici in Franciju pa še kaj drugega. Energijo je pač treba nadomestiti.

2. 2. 10

Podpeca in Pikovo - 1. 2. 2010



Hladno jutro se razvije v sončen dan, ko s kombijem brzimo skozi Celje in v smeri Koroške. Kamniške zažarijo kot v ognju, na grmovju in drevju ob poti se bleščijo kristali snega, mi pa hitimo h kralju Matjažu. Od Črne naprej so domačini dobro označili pot do snežnih gradov in brez problemov se povzpnemo po ozki cesti na ravnino Mitnek v Podpeci. V bistvu smo tisto glavno že zamudili: delavci pospravljajo gostilniške šotore, nekaj snežnih skulptur je že izgubilo svoje oblike, vmes je tudi nekaj smeti... Ampak še vedno lahko dobimo vtis, kako se je 732 graditeljev potrudilo in že osemnajstič pričaralo pravljično vzdušje. Težko se je odločiti, kateri od sto petih gradov je najlepši, vsak je po svoje izviren in zanimiv. Peca in okoliški hribi pa jim nudijo zavetje ter krasno ozadje. Da ne bi samo postopali, se odpravimo na Pikovo. S ceste se nam odpirajo enkratni razgledi na Peco in Raduho, na cilju pa nas najprej pozdravi cerkev svete Helene, potem pa še gostoljubna planinska koča. Oskrbnica je tista prava, ki ne zna samo postreči z jedačo in pijačo, ampak se z obiskovalci tudi pogovori in se jim posvetil. Kljub kratki turi tako doživimo pravo planinsko vzdušje.

Bajadera - 31. 1. 2010

Danes to ni slaščica, ampak baletna predstava v ljubljanskem Cankarjevem domu. Že sama vožnja v glavno mesto je pravo doživetje, saj se dolenjska pokrajina kar blešči v novozapadlem snegu. V čisto polni Gallusovi dvorani čakamo, da se dvigne zavesa. Prvi zvoki glasbe in pred nami se začne odvijati slikovita predstava na bogati sceni s krasnimi plesalci v zboru, še posebno pa nas navdušijo solisti. Odlično izbrani kostumi še podkrepijo vtis. Operi in baleta iz Ljubljane in Maribora sta tokrat združila moči in pripravila res izjemen kulturni dogodek.

Spletna stran: http://www.cd-cc.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=0201&Predstava=1568

Video:

Lepotice ali škodljivke? - 31. 1. 2010

Pri mami in bratovi družini v Presladolu se da res dobro in dolgo spati. Tudi danes je tako, ker je še posebno mirno vse naokrog. Pogledam skozi okno in se zazrem v ples snežink. Na njivi pa se premikajo neke temnejše sence: štiri srne nekaj iščejo v snegu. Občudujem te elegantne živali in se jih ne morem nagledati. In, kaj počnejo te lepotice? Z nogami si odkopavajo sneg in se pasejo po ječmenu, ki je posejan na njivi! Boste šle stran, požrešnice! Ni dovolj, da ste lani pohrustale ves fižol?