Gozd Martuljek - 23. 8. 2023

Šest od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, dva od Sredinih fotografov in ena, ki spada v obe skupini: skupaj devet na vlaku ob 6.35 za Ljubljano. Sicer nima zamude, bo pa čakal v Zidanem Mostu, zato tam prestopimo na ICS vlak Slovenija iz Maribora za Ljubljano. Doplačamo tri evre za višji rang vlaka, kave, ki nam pripada, pa ne dočakamo. Tudi s tem vlakom imamo zamudo, vendar vseeno še ujamemo avtobus proti Ratečam ob 8.30.

Malo po pol enajstih izstopimo v Gozdu Martuljku, bolje rečeno v Zgornjih Rutah, kakor se imenuje ta del naselja. Podrobnosti so pod video posnetki. 

Foto: Tine Uranič.

V bližini avtobusnega postajališča je Gostilna Pri Jožici, kjer restavracijo in teraso odpirajo šele ob dvanajstih, 

Foto: Vinko Šeško.

nam pa postrežejo v manjšem prostoru z res okusno kavo. 

Gorenjski motivi so naslikani po stenah, mizah in celo vratih stranišč.

Foto: Marta Brežan.

Mimo butičnega hotela Triangel z zanimivo klopjo, 

se odpravimo proti spodnjemu slapu: najprej po senčnem gozdu, potem pa po soteski ob vodi, ki je prijetno hladna. 

Treba je sicer gledati pod noge, ker je ponekod steza ozka, vredno pa se je ustaviti in uživati ob žuboreči vodi, možicih iz kamnov, prepadnih stenah nad sabo. 

Prečimo potok Martuljek in se vzpenjamo po stopnicah do drugega mosta, od koder se nam odpre pogled na slap, ki je tokrat res vodnat. 

Potem pa v hrib, na enem mestu še bližnji pogled na padajočo vodo, steza pa malo sem in tja navkreber. Tu in tam priteče nekaj vode tudi po poti, pa s čela tudi kaplja in curlja. Na gozdni cesti si oddahnemo, naprej pot ni več tako naporna. Do drugega slapa in bivakov je pot začasno zaprta. Odpre se nam pogled proti Srednjemu Vrhu, prečimo vodo in smo Pri Ingotu - brunarici na planini, kjer postrežejo tudi turistom. 

Ampak najprej po odpustke k Finžgarjevi kapelici in poklon pri spomeniku ponesrečenim planincem. Seveda ne spregledamo matere lipe s sedmimi hčerami.

Zadnje dni je osebje brunarice na spletni strani sicer napisalo, da bodo pripravljali toplo hrano samo še za konec tedna, kljub temu pa so nam lahko ponudili bučkino juho z ajdovimi žganci, pašta fižol, jabolčni zavitek ... Tako nismo ostali lačni, žejni pa tudi ne.

Foto: Vinko Šeško.

Po sončnem obdobju se začnejo zbirati oblaki in odpravimo se v dolino: dva po bližnji poti, ostali po gozdni cesti. Avtobus za Ljubljano ob 14.26 ima zamudo, v Ljubljani moramo hiteti na vlak ob 16.55, ki pa že v odhodu zamuja. Potem pa še nadomestni prevoz z avtobusom med Litijo in Trbovljami, tako smo v Sevnici šele okrog sedmih zvečer. Šele tu vidimo že na tleh kapljice dežja.

Več posnetkov

Video:

GOZD MARTULJEK

Gozd - Martuljek je razpotegnjeno naselje z dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Leži na obeh bregovih reke Save Dolinke, ob cesti Jesenice–Kranjska Gora v ozkem delu Zgornjesavske doline, med Karavankami in Martuljško skupino v Julijskih Alpah z izstopajočim vrhom Špikom (2472 metrov). In kateri so vrhovi v tej skupini ? Trem vrhovom je ime Rokav - to so Visoki, Srednji in Spodnji. Visoki Rokav je za Škrlatico najvišji vrh v tej skupini. Škrlatica in Špik sta edina vrhova, na katera pelje markirana pot. Ostali vrhovi pa so še : Martuljški Ponci (Velika in Mala), Oltar in Dovški križ ter Škrnatarica in Kukova špica. Vsi našteti vrhovi merijo preko 2400m v višino. Dosegljivi so planincem, ki naj bi imeli dobro kondicijo, poleg tega pa naj bi se dobro znašli na brezpotjih in obvladali lažje plezanje.

Nekdaj se je kraj imenoval Rute. Naselje se deli na Spodnje Rute, kjer so stari kmečki domovi in Zgornje Rute. Gozd Martuljek je dobil ime po potoku, hišna imena Srednjega Vrha pa so iz obdobja turških vpadov. Po 1. svetovni vojni je bilo tu razvito mlinarstvo, železarstvo, splavilo lesa in oglarstvo, ki se ga zdaj oživlja kot lokalno tradicijo. Še vedno je pomembna živinoreja s planinskim pašništvom, med ponudniki turističnih storitev je najvidnejši hotel Špik, več je hiš, ki oddajajo apartmaje in počitniških hiš, restavracije, pošta, trgovina, manjša cerkev Srca Jezusovega in drugo. Tu je tudi kamp Špik.

Je sedež krajevne skupnosti "RUTE" - Gozd Martuljek in Srednji vrh, ki obsega območje naselij: Gozd - Martuljek in Srednji vrh.

S severnih pobočij Martuljške skupine se vode stekajo v potok Martuljek, ki se tik pod vasjo pa se izliva v Savo Dolinko. Na njem sta dva visoka slapova. Vzhodno od naselja je občasni slap Lucifer (imenovan tudi Mokre Peči). Ob Belem potoku, ki je levi pritok Save Dolinke, so pod Kukovo špico (2427 m) številni slapiči (skočniki). Nad Gozdom - Martuljkom je vas Srednji Vrh, ki je odlična razgledna točka za Martuljško skupino gora ter izhodišče nekaterih planinskih poti po Karavankah.

Naselje, ki je bilo v preteklih stoletjih precej odmaknjeno je postalo prometno dostopnejše, ko so 1870 zgradili železniško progo Jesenice–Trbiž, ki so jo opustili leta 1966. Skozi naselje poteka tudi daljinska kolesarska povezava D-2 na odseku Kranjska Gora-Mojstrana-Jesenice.

Martuljški slapovi se nahajajo nad dolino Gozda Martuljka, območja, ki so ga že leta 1949 razglasili za krajinski park, leta 1981 pa je postal del Triglavskega narodnega parka.

Zgornji Martuljkov slap se spušča v treh stopnjah prek 110 m navpične stene. Pot do njega je sicer dokaj lahka, pot v bližino slapa pa je primerna le za dobro opremljene gornike! Zatem potok nadaljuje pot preko planine Jasenje in kot Spodnji Martuljkov slap pade čez 50 m visoko steno v 400 m dolgo in ozko, v apnenec izoblikovano sotesko – Martuljkovo sotesko. Čudovit izlet pa dopolnita še domača hrana znane brunarice Pri Ingotu in pa ogled oglarske kope na poti! Le par minut od brunarice stoji Kapela Marije Snežne oziroma Finžgarjeva kapela, kot ji pravijo. Kapela je bila zgrajena že leta 1926 in stoji poleg brunarice, ki so jo dve leti prej postavili bogoslovci ljubljanske nadškofije, da so v njej preživljali poletne dni. Brunarico so Nemci med drugo svetovno vojno požgali, ponovno pa so jo postavili na pobudo Frana Saleškega Finžgarja, ki je kot duhovnik pogosto obiskoval ta čudovit kraj pod Martuljškimi vrhovi. V kapeli vsako leto v času Velikega Šmarna, to je v mesecu avgustu, potekajo maše na prostem, ki privabijo mnogo ljudi iz doline in od drugod. Planina Jasenje: Pred 40 leti so bili v Jasenjah še trije gospodarji, ki so se vsako poletje za 14 dni preselili v Jasenje in ročno kosili travnike. Družinski člani so prihajali vsak dan iz doline, prinesli so hrano ter grabili in obračali seno. Suhega so shranili na senike. Pozimi so z voli in sanmi vozili seno v dolino. Gospodarji pa so se postarali, njihovi nasledniki so imeli službo, ki ni več dopuščala takega načina življenja. Planine so se začele opuščati in zaraščati. Zadnja košnja pod vodstvom starih gospodarjev je bila sredi 70-tih let prejšnjega stoletja. Potem se je samo še paslo nekaj glav živine. Najprej od treh kmetij, potem dveh, nekaj let pa je planina samevala. Seniki so se podrli, travniki pa zarasli. Leta 1992 jo je ponovno začel oživljati Ingo - naslednik enega od lastnikov, postavil je nov senik, očistil drevje in grmovje ter pripeljal lastno živino na pašo. Vodna črpalka pod planino - OVEN ima 30% izkoristek, voda se z lastno močjo potiska do 100 m od črpalke do odjemnika in premaga do 15 m višinske razlike.

Brunarica: Zgradili so jo bogoslovci ljubljanske nadškofije, ki so hodili v Jasenje na dopust in si v ta namen leta 1924 postavili na najetem zemljišču majhno bivalno brunarico. K maši so morali hoditi v dolino, zato so leta 1926 v Jasenjah postavili še kapelo, posvečeno Mariji snežni. Med vojno (jeseni 1942) so Nemci požgali vse pastirske domove v Jasenjah, pustili so senike in kapelico, ki so jo domačini pred požigom odprli, da se je videlo, da je to cerkveni objekt. Po vojni je Fran Saleški Finžgar izprosil pri oblasteh, da se je poleg kapelice postavil še bivalni objekt. Leta 1961 je imel tu biserno mašo. Tako se je tradicija počitnikovanja duhovnikov z opravljanjem maše nadaljevala. Domačini so bili v to tradicijo zelo vpeti in so v času maševanja vsak dan prihajali iz doline v Jasenje. S Finžgarjem so prihajali še štirje duhovniki, ki so prevzemali vlogo gospodarja kapelice drug za drugim, prihajali v avgustu na dopust, se vzpenjali na okoliške vrhove in maševali za domačine. Zadnji iz te skupine je bil Dr. Janez Oražem, ki je poslednjič maševal leta 1993. Z njim pa je že od leta 1983 prihajal Dr. Janez Gril, ki je po Oražmovi smrti (1994) nasledil to zadružno poslanstvo in letos tu obhajal zlato mašo. Nadaljuje tradicijo svojih predhodnikov, obiskuje bližnje vrhove, opravlja maše za domačine in preživlja dopust. Maše, ki je vsako leto od 5. avgusta do Velikega Šmarna 15. avgusta, se udeležujejo tudi obiskovalci martuljških slapov. Kapela je v lasti Škofije Novo mesto. Barvni vitraj je delo Veselke Šorli Puc, akademski slikar Tomaž Perko pa je narisal podobo Marije Snežne. Žal v notranjost kapele ni mogoče pokukati.

Spomenik ponesrečim planincem: leta 2007 je PD Gozd Martuljek sledilo pobudi PZS, da se postavijo obeležja za ponesrečene v gorah na določenih lokacijah in ne več posamezne plošče posejane povsod po skalah in poteh, ob katerih so vse prevečkrat ugasle, napol pogorele sveče. V spomin vsem domačinom, ponesrečenim v planinah in vsem ostalim, ki so se ponesrečili v Špikovi skupini so postavili obeležje v Jasenjah ob Finžgarjevi kapeli.

Planica - 21. 8. 2023

Počitnice se počasi bližajo koncu in čas je za izlet s pranečakinjo in pranečakom. Vlak ob 6.35 za Ljubljano ima ravno toliko zamude, da ne ujamemo avtobusa ob pol devetih za Rateče, na pot krenemo ob pol desetih po malo daljšem odmoru za pijačo. V Ratečah smo malo pred dvanajsto in kar takoj krenemo proti Planici: 

mimo presihajočega jezera Ledine, ki ima tokrat kar veliko površino. 

Mlada dva hitita, jaz pa za njima v svojem tempu. Sonce je že dobro ogrelo ozračje in na drugem delu poti nam prija senca.

V Nordijskem centru najprej pokukamo v tekaški tunel na treh nivojih s 600 metri tekaške steze. Temperatura okrog dve stopinji pod ničlo nas dobro ohladi. Sprehodimo se po razgledni ploščadi, potem pa malo okrepčamo v lokalu.

Kupimo si karti za sedežnico po šest evrov, pranečak še ni star deset let in za njega je vožnja zastonj. 

Pripeljemo se v bližino vrha letalnice in se zagledamo v globino. Opazujemo pa tudi spuste po zipline -u. Pri spodnji postajo sedežnice nas primamijo naprave za telovadbo, treba jih je preizkusiti.

Zdaj pa nazaj v Nordijski center, kjer imamo srečo, da tokrat ena tekačica na smučeh vadi. Za muzej zaračunajo šest evrov za odrasle in tri evre za otroke, se pa kar namučimo s skeniranjem kod pri vhodu, še najbolj zanesljiva je tista na moji karti in potem pohitimo skozi vhod vsi trije. Na dveh nivojih je podrobno predstavljena zgodovina smučarskih skokov: na panojih z besedo in fotografijami, video posnetki, predmeti, najbolj zanimiva sta dva simulatorja skokov in interaktivna postaja, kjer se preizkusimo v sojenju smučarskih skokov in se primerjamo z uradnimi sodniki.

Nazaj proti Ratečem gre navzdol hitreje kot navzgor in tudi manj naporno je, zato imamo do odhoda avtobusa ob 16.10 malo časa za obisk lokalne trgovine in nakup posladkov. V Ljubljani je treba še na pravo večerjo v McDonalds in v Sevnico se vrnemo šele okrog pol desetih.

Počitnice se iztekajo.

Več posnetkov

Podrobnosti o Ratečah in Planici.

Video:

Bled in Pokljuka - 16. 8. 2023

Deset od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenje Sevnica nestrpno pričakujemo na Železniški postaji Sevnica, če bo imel vlak za Ljubljano ob 6.35 kaj zamude. Nima je in z njim se pripeljejo še tri, na Bregu se pridruži še ena, skupaj nas je torej 14 za potep na Gorenjsko. Do Ljubljane sicer pridobimo pol ure zamude zaradi del na progi, ni nam pa treba prestopati na nadomestni prevoz z avtobusom. Imamo ravno še toliko časa, da si kupimo rogljičke, potem pa se na številki sedem vkrcamo na avtobus proti Bledu. Vožnja je hitra in udobna, saj vozimo po avtocesti in brez postankov. Edino to nam ni všeč, da se lahko peljemo samo do Bleda, za naselje Mlino pa moramo prestopiti na avtobus za Bohinj.

Veselo zakorakamo v prijetno dopoldne ob Blejskem jezeru, mimo pleten in s pogledom na otok ter grad. Podrobnosti pod video posnetki. Pogovarjamo se o značilnostih Bleda, 

Foto: Marta Brežan.

povzpnemo po stopnicah do Vile Bled, kave pa si tu ne privoščimo, cena štiri evre in pol se nam zdi le malo previsoka. Smo že pod Belvederjem, 

Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.

prijazni italijanski par nam pomaga pri fotografiranju, potem pa nadaljujemo pot proti Zaki. 

Z lesene potke ob vodi občudujemo razgled in spremljamo razigrane račke na vodi.

V Restavraciji Zaka Camping Bled na terasi počivamo ob kavi in drugih napitkih (kava z mlekom: 3,20, malo pivo: 4,20). Potem pa v hrib na razgledišča. Precej strmo pot po gozdu je voda zelo uničila, treba je paziti tudi po steptanih peščenih delih, trenutno to ni ravno "nezahtevna pot". Ozka steza na Ojstrico je polna turistov, zato se odločimo za daljšo pot na Malo Osojnico (iz Zake uradno 40 minut). 

Na grebenu kukamo proti Bohinjski Beli in naseljem Kupljenik pod Babjim zobom, pod nami pa se spreletavajo padalci. 

Z razgledišča se nam odpre čudovit pogled na Blejsko jezero z okolico, fotografiranja ni ne konca, ne kraja. 

Ob spustu moramo še posebej paziti, da nam kje ne spodrsne.

V Zaki se na hitro malo okrepčamo, 

potem pa pohitimo ob Jezeru v središče naselja. Tu in tam nas razveselijo cvetoči lokvanji, povsod pa je tudi veliko kopalcev, vsak si išče svoj košček plaže, tudi naša dva sta med njimi. 

Na Avtobusni postaji Bled počakamo do 14.28 na posebni turistični avtobus, ki v juliju in avgustu štirikrat na dan zastonj pelje na Pokljuko in nazaj. Malo več kot pol ure traja vožnja po lepi cesti do Rudnega polja, kjer imamo dobre tri ure za odkrivanje te visoke kraške planote. Vreme pa se začne kujati: grozijo temni oblaki, tudi grmeti začne, 

zato se zatečemo na teraso Hotela Center, kjer nas presenetijo s ponudbo okusnih jedi na žlico: jota, ješprenj, telečja obara, golaž. Seveda izkoristimo priložnost in se dobro podpremo, cena obroka je devet evrov in 50 centov.

Da bi porabili kalorije se napotimo proti Uskovnici, čeprav začne rahlo deževati. Pa ne za dolgo, čez čas se pokažejo celo sončni žarki. Navzdol na Planino Uskovnico se nam ne ljubi, ker vemo, da bi se potem vračali v hrib, 

raje se razkropimo med smreke in najdemo drobne borovnice, ki se že poslavljajo, maline, jagode, brusnice pa še niso zrele. Najvztrajnejši najdejo celo gobe. Sprehodimo se do Energijskega parka, 

pasemo radovednost ob Pokljuški vojašnici, pregledamo kažipote in informacijske table 

ter se poklonimo sveti Barbari, ki je med drugim tudi zavetnica rudarjev, ker jo je oče zaprl v temni stolp, da je ne bi okolje pokvarilo. Ob tem se spomnimo, zakaj Rudno polje: v 16. stoletju so tu kopali železovo rudo in za talitev porabili les bukovih gozdov. Nasadili pa so hitreje rastočo smreko, ki raste na premajhni nadmorski višini in je zato bolj podvržena škodljivcem. Kljub temu pa nam je ljuba njena pomirjajoča zelena barva in uživamo ob svežem zraku teh širnih gozdov.

Ob 18.30 je čas za povratek z avtobusom na Bled, kjer ne čakamo dolgo na avtobus za Ljubljano ob 19.30. Tudi ta je direktni po avtocesti in v Ljubljani imamo dovolj časa za nakup hrane in pijače za večerjo, potem pa se odpeljemo z mednarodnim vlakom ob 21.05 proti Sevnici (spet nič nadomestnega prevoza z avtobusom). Ob pol enajstih smo doma.

Dolg in bogat dan!

Več posnetkov

Video:

BLED IN POKLJUKA

Bled je mesto in turistično središče s približno pet tisoč prebivalci in središče Občine Bled v Sloveniji. Je naselje s središčem na vzhodnem obrobju Blejskega jezera, ob katerem leži in ga ozemeljsko tudi v celoti zaobsega ter spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 507,7 m, sredi razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine, na prehodu iz Radovljiške kotline v vzhodno vznožje Julijskih Alp. Od zgodnjega srednjega veka je to ime za fevdalno posest, ki je obsegala prostor med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. Današnje mestno naselje je nastalo z združitvijo vasi okoli jezera, ločuje pa jih vrsta samostojnih vzpetin (Grad 599 mnm, Straža 646 mnm, Kozarca 558 mnm, Velika in Mala Osojnica 756 oziroma 685 mnm in Ravnica 729 mnm, Ojstrica 611 mnm). Mestno naselje je pričelo nastajati sredi 19. stoletja, ko so kmetje najprivlačnejša kmetijska zemljišča ob vzhodni obali jezera pričeli prodajati premožnim meščanom za gradnjo počitniških vil in so se vasi pričele zraščati. Uradno je Bled pridobil status mesta oziroma samostojnega naselja šele leta 1960. Na Bledu imajo poleg več hotelov sedež tudi Javni zavod Triglavski narodni park, Visoka šola za hotelirstvo in turizem Bled, IEDC poslovna šola Bled, tu je konferenčno-prireditvena Festivalna dvorana Bled, drugo blejsko prizorišče pa je Ledena dvorana Bled. Bled slovi po prireditvah najrazličnejših zvrsti.

Zgodovina Bleda. 

Vila Bled, nekdanja predsedniška rezidenca, je danes preurejena v šarmantni historični hotel, prežet z umetniškimi deli priznanih slovenskih slikarjev. Leži v mirnem predelu tik ob jezeru, z urejenim privatnim kopališčem. Obdana je s čudovitim parkom in parkiriščem za goste. Vila Bled je sinonim za vrhunsko kulinariko, njena restavracija se uvršča v kulinarične vodiče, kot je Gault&Millau. Gostje lahko uživajo na terasi z veličastnim razgledom na Blejski otok. Hotel ponuja pestro paleto sob in suit, opremljenih v originalnem značilnem slogu petdesetih let preteklega stoletja. Gostje se lahko sprostijo v hotelskem wellness & spa centru ter si privoščijo masažo. Vila Bled je izjemno prizorišče tudi za elegantne poslovne in osebne dogodke. Na posestvu se nahaja še Kavarna Belvedere z edinstvenim razgledom na Blejsko jezero.

Že v 19. stoletju je tu nastal dvonadstropni dvorec s stolpiči, ki je odražal značilnosti tedanje dunajske arhitekture in hkrati spominjal na angleške vile. V letih 1883 in 1885 ga je dal zgraditi plemič, knez Ernest Windischgrätz. V rokah avstrijske rodbine je ostal do leta 1922, dokler stavbe ni kupil Aleksander Karađorđević, kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev. Stavbo so po bitki iz prve svetovne vojne poimenovali Suvobor. Aleksandrova žena, kraljica Marija, in njuni trije otroci so vsa poletja preživeli v blejskem dvorcu. Najmlajši, princ Andrej, je bil tu celo rojen. V desetletjih pozneje, kar razkriva tudi hotelska knjiga izbranih gostov hotela Vila Bled, so te kraje Karađorđevićevi potomci še obiskovali. Na Bledu, ki je veljal za mondeno alpsko letovišče, je kralj Aleksander v bližini Suvoborja načrtoval novo vilo. Staro je želel prepustiti ženi, ob tem pa si je zamislil gradnjo nove rezidence. Za arhitekta je izbral Jožeta Plečnika, ki je načrte za dvorec tudi naredil. Kralj je avtorja zasnove po obisku predsednika Češkoslovaške Tomaša G. Masaryka izbral jeseni leta 1922. Plečnik se je resno lotil načrtovanja deset let kasneje. Rezidenco je arhitekt zasnoval na vzpetini nad jezerom, kjer naj bi stala kot modern odgovor na srednjeveški Blejski grad na drugi strani. Dela za novo vilo so stekla leta 1934, a niso potekala dolgo. Istega leta jih je prekinil atentat na kralja Aleksandra v Marseillu. Tako so od Plečnikove zasnove ostali le 30-metrski stebri nad jezerom, na katerih danes stoji paviljon Belveder, poznan tudi kot Titova čajnica. Kraljica Marija se ni odločila za nadaljevanje gradnje, temveč se je raje lotila pozidave prostorov stare vile. To so med letoma 1937 in 1938 podrli, na njenem mestu pa je po zamislih Plečnikovega učenca, blejskega mestnega arhitekta Danila Fürsta, začela nastajati nova vila. Načrte je prehitela druga svetovna vojna, čeprav so Nemci gradnjo v grobem nadaljevali. Gradnjo je po prirejenih Fürstovih načrtih in navodilih Tita leta 1946 po posredovanju ministra za gradnjo Ivana Mačka prevzel Vinko Glanz, arhitekt, prav tako Plečnikov učenec, ki se je podpisal tudi pod slovenski parlament. Za dokončanje projekta je imel arhitekt zelo malo časa. Za dobavo gradbenega materiala, ki ga v povojnem času ni bilo lahko dobiti, in končne opreme stavbe je imel pičlih šest mesecev. Ker mu je to uspelo, si je Glanz prislužil Titovo naklonjenost. To je arhitektu prineslo položaj glavnega projektanta protokolarnih objektov v nekdanji Jugoslaviji. Vile Bled, kot pravi vodja recepcije današnjega hotela Vila Bled Bojan Malej, Tito ni obiskal pogosto. "Večkrat je bil tu v času informbiroja, po obnovi Brda pri Kranju pa je bil raje tam." Nazadnje se je v alpski rezidenci za dan ali dva ustavil leta 1977. A ne glede na to je v vili ob jezeru Tito gostil številne goste. O korejskem voditelju kroži posebna zgodba, ki nam jo je povedal Bojan Malej: "Pravijo, da je Kim II Sung ob svojem odhodu iz predsedniška apartmaja odnesel tudi posteljo in nekaj pohištva. Ko so Titu prišli povedat, kaj se dogaja, naj bi rekel: "Neka nosi, samo da ide.". Kot hotel so objekt odprli leta 1984, nekateri obiskovalci tu preživijo tudi do pol leta. Dvoposteljna soba za eno noč z zajtrkom – skoraj 300 evrov.

Neogotska župnijska Cerkev svetega Martina z velikimi slikami križevega pota in svojskim lestencem. Freske so delo Slavka Pengova, lestenec pa je izdelal Ivan Pengov. Stara cerkev je stala na tem mestu že v 14. ali 15. stoletju, sedanjo pa so zgradili v letih 1903 - 1905. Prostor ob njej lepo zapolnjujejo stavbi lepo urejenega župnišča in Starega farovža z nekaj sobami, lokalom (doma izdelan sladoled) in prodajalno spominkov. Marijino znamenje  je zasnoval Plečnik.

Jezero, ki je dolgo 2,12 km in široko od pol do 1 km, ima površino 1,45 kvadratnih kilometrov, največja globina vode je 30 metrov, poleti se prijetno ogreje za kopanje, v bolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne. 18 metrov nad jezersko gladino se dviga Blejski otok - majhen apnenčast, z drevjem porasel otok na zahodni strani Blejskega jezera med Mlinom in Zako s površino 0,82 ha. Na njem je bilo svetišče boginje Žive že v času poganskih Slovanov. Na vrhu otoka, na urejeni terasi, stoji srednjeveška, v baroku popolnoma prezidana Cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob leta 2019 prenovljeni cerkvi stoji samostojen zvonik z baročno čebulasto kapo, visok 52 metrov. Nedaleč stran, nad mogočnim stopniščem, sta dve hiši, nekdanji proštija in mežnarija, kapelica Matere Božje, kapelica Lurške Matere Božje, župnišče in manjši svetilnik. V 8., 9. stoletju kapela, v 10. prva zidana cerkvica, v 11., 12. stoletju razširitve, 14., 15. stoletje dozidave, v 17. stoletju barokizirali (današnja oblika).

Ob blejskem geološkem prelomu je blizu jezera termalni vrelec (23°C), zajet v pokritih bazenih dveh hotelov. Bled je postal tudi središče gospodarjenja z obsežnimi gozdovi Vzhodnih Julijskih Alp in je sedež uprave Triglavskega narodnega parka z informacijskim središčem, čeprav leži izven njegovih meja. Na Bledu je razvit veslaški šport, ob jezeru je Olimpijski Veslaški center Mala Zaka, v Veliki Zaki je tudi Camping Bled. Turistično je Bled poleg jezera, Blejskega otoka s cerkvijo, kamor prepeljujejo ljudi z blejskimi "pletnami", Gradu in okolice znan tudi po znamenitih kremnih rezinah oziroma kremšnitah, ki jih je leta 1953 v blejskem Hotelu Park začel izdelovati slaščičar Ištvan Lukačević iz Vojvodine. Dimenzije: 7x7x7. Vojvodinska moka, ne uspejo, če jih delaš slabe volje.

Pletna: to je leseno plovilo z ravnim dnom. Tipična pletna je dolga od sedem do 7,5 metra, široka pa od dva do 2,30 metra. »Dve nista enaki, vsaka pletna je unikatna, saj jih je treba prilagoditi tudi višini pletnarja, da lahko upravlja vesla, ki so dolga približno tri metre.« Večina pleten sprejme do 18 oseb, izdelane pa so praviloma iz macesnovega lesa, ki ga najprej pet let sušijo. »Približno osemdeset odstotkov je ročnega dela. V izdelavo pletne je vloženih od šeststo do sedemsto ur dela, v kar pa ni všteto barvanje, za kar je potrebnih še nadaljnjih sto ur.« Vzdržujejo jih potem lastniki sami. »Pozimi jih potegnemo iz vode, razstavimo na posamezne dele in jih posušimo, na koncu pa se lesene dele še zbrusi in na novo polakira.« Vsako leto splavijo tudi kakšno novo pletno. Pri tem je zelo pomembna enakomerna obtežitev čolna in treba je ustrezno sesti, da je vse v ravnotežju. Pletnje izdelujejo domačini (tri mesece), tradicija gre iz roda. Pletno upravlja pletnar, kar je še danes zelo cenjen poklic, ki ga ne more opravljati kdor koli. Izraz pletna je prevzet iz bavarskega Plätten 'plovilo s ploskim dnom'. Pletna je po zaslugi vrlih ladijskih tesarjev skozi leta dobila današnjo podobo. Prvi zapiski v cerkvenih knjigah o pletnah segajo v fevdalno dobo 12. stoletja (plitvice). Takrat so revnejši kmetje iz vasice Mlino, ki leži na južni obali blejskega jezera dobili od oblasti nalogo da namesto desetine, prevažajo romarje na otok. V času vladavine Marije Terezije so bile pravice za lastništvo pletne podeljene kmetom, katerim je bila dodeljena slabša obdelovalna zemlja. Naziv se od takrat prenaša iz roda v rod, zato pletnarstvo ostaja v družinah več stoletij. Prve pletne današnje oblike so izdelali domači tesarji iz tesarske delavnice na Mlinem v letih 1900–1902. Za vzor jim je služila knezova ladja, čoln, ki ga je leta 1883 dal pripeljati na Mlino knez Ernst Windisch-Graetz.  Na Blejskem otoku je 23 pleten in vse so lepo vzdrževane.

Smučišče Straža, jezero z otokom in na Blejski grad na strmi pečini, ki se dviga 139 m nad gladino Blejskega jezera. Prvič je bil  omenjen leta 1004, dolga stoletja sedež velike gorenjske posesti briksenske škofije, sicer različni lastniki, zdaj pa gosti muzej.

Na mestu, kjer je danes jezero, je bila včasih dolina s travnikom ter hrib s skalo. Pastirji so tu pasli ovce, ponoči pa plesale gorske vile. Te so prosile pastirje, naj ne spuščajo ovac na travo pri skali, kjer one navadno plešejo. Pastirji so se jim le smejali. Ko si je neke noči na popašeni ruši najmlajša in najlepša vila zlomila nogo, so vile priklicale vodo, ki je zalila dolino. Ostala je skala, na kateri je danes grad. Zgodba o potopljenem zvonu pa pravi, da je vdova, ki so ji razbojniki ubili moža, zbrala vse zlato in srebro in dala vliti zvon, ki bi zvonil v njegov spomin. Ko so ga z ladjo peljali na otok, se je začel vihar in ladja z zvonom se je potopila. Nekateri še zdaj včasih slišijo njegovo zvonenje. Vdova se je umaknila v samostan, po njeni smrti pa je papež poslal za cerkev na otoku zvon, ki je danes znan kot "zvon želja".

Pokljuka je z gozdom pokrita visoka kraška planota v Julijskih Alpah. Je največja zaokrožena gozdna površina v Triglavskem narodnem parku. Dolga je 20 km in skoraj toliko tudi široka. V razponu od 1000 do 1400 m je okoli 6300 ha gozdov, v katerih prevladuje smreka. Razgibano površje skritih brezen, zaraščenih kont in vrtač in dolinic je ostanek delovanja pokljuškega ledenika. Za njim so ostala pokljuška barja in zamočvirjene, težko prehodne gozdne površine. Barja spadajo med najjužnejša visoka barja v Evropi. Prvi zapisani podatek o pokljuških gozdovih je v izročitveni listini iz leta 1004, s katero je nemški cesar Henrik II. Sveti (972-1024) daroval briksenškemu škofu Albuinu (Tirolska) posest med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. V 16. stoletju, ko je železarstvo doseglo svoj višek, so na Pokljuki kopali in talili železovo rudo, zato pa rabili veliko drv. Bukev so počasi nadomestili s smreko. Pred nekaj stoletji so na Pokljuki prevladovali bukovi gozdovi, ki pa so danes zaradi intenzivnega oglarjenja v preteklosti močno razredčeni. Smrekovi gozdovi na Pokljuki dajejo posebno kvaliteten - resonančni les, ki nastane zaradi počasne rasti. Pokljuka je izhodišče za številne planinske poti v visokogorje Julijskih Alp. Na obrobju ogromnih gozdov na številnih prastarih planinah še danes pasejo živino. Pozimi na Pokljuki prirejajo mednarodna biatlonska tekmovanja (tudi svetovni pokal), odlični tereni za tek na smučeh, poleti pohodništvo in kolesarstvo.

Pokljuška soteska, tudi Soteska Ribščice je 1500 m dolga soteska ob vzhodnem vznožju alpske planote Pokljuka nad dolino reke Radovne v Triglavskem narodnem parku. Soteska je suha, v spodnjem delu pa se pojavi potok Ribščica (pritok Radovne), ki je ob zadnji ledeni dobi odvajal vodo iz Pokljuškega ledenika in izklesal apnenčaste kamnine do 50 m globoko. V osrednjem delu soteske so številni fosilni ostanki, naravni mostovi, na najožjem, neprehodnem delu pa so že leta 1930 speljali 800 m turistične poti (lesene mostove v partizanskem prehodu, imenovane Galerije kraljeviča Andreja). Med znamenitosti soteske sodi tudi Pokljuška luknja, (skalna votlina z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni, v kateri naj bi se med svojim begom v Nemčijo skrival Primož Trubar; skozi luknjo vodi pot naprej na Staro Pokljuko) ter Stranska soteska, ki jo ob deževnih obdobjih napolnjuje 22 m visok slap.

Viri: Wikipedia in informacije Občine Bled.

Tržišče in Škovec - 9. 8. 2023

Osem od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica nas čaka na odhod vlaka ob 6.45 proti Tržišču, dve Krčanki se nam pridružita, ko pripelje njun vlak. Do Tržišča je komaj toliko časa, da smo pozorni na pet predorov in se zavemo težav, ki so jih graditelji imeli, ko so do leta 1938 končali ta odsek. Zaradi premogovnika v Krmelju so progo iz Trebnjega do Tržišča zgradili že trideset let prej, leta 1908. Ko so rudnik leta 1966 zaprli, so ukinili tudi progo Krmelj - Tržišče.

Nekaj minut čez sedmo izstopimo in pozdravi nas zvon Cerkve svetega Jurija na hribu nad nami. Sicer pa je v Tržišču, ki ima okrog 200 prebivalcev, poleg te cerkve iz 13. stoletja še Cerkev svete Trojice s pokopališčem iz 16. stoletja (obe sta bili med drugo svetovno vojno požgani), včasih pa je bilo pokopališče pri Cerkvi Marije Vnebovzete.

Na križišču se nam pridruži Mimi, kasneje pa še Ani - dvanajst apostolov ali "apostolic". 

Mimo kotička z veliko pletenko se sprehodimo do trgovine Urban, kjer si privoščimo kavico. Pot nadaljujemo mimo Osnovne šole Tržišče, katere izgled z lesenimi pregradami preko oken se nam zdi malo čuden. 

Ogledujemo si terasasto streho, poraslo z rastlinjem, na enem delu delavci nekaj urejajo. Nad stavbo je pot preko Lanišča, kjer so včasih sejali lan, delno asfaltirana, naprej pod kamnolomom pa še makadamska. 

Proti Kaplji vasi (poseljena že v prazgodovini) ne gremo po travnikih, zaradi rose izberemo cesto. Skozi strnjeni del naselja napredujemo više v gozd. Po njem je hoja prav prijetna, gob pa ne najdemo. Ko pridemo iz gozda, smo v bistvu že v Škovcu - zaselek Petelink, do središča vasi pa se je treba še malo povzpeti. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Prej pa si na lepo urejenem počivališču Trata privoščimo malo počitka in osvežitve 

in pogled proti Svetemu Vrhu.

Škovec je kraj z okoli 60 prebivalci, ki je znan že iz 15. stoletja kot Šibkovec. Vedno znova z urejenostjo kraja dokazujejo, kako zasluženo so leta 2010 dobili naslov najlepše vasi v Posavju in dosegli tretje mesto med najlepšimi izletniškimi kraji v Sloveniji. Lepo urejen kozolček za prireditve, z deščicami na posušenem drevesu označeni pomembni dogodki v kraju, 

prijetno otroško igrišče (ga je bilo treba preizkusiti), 

pitnik vode, klopce, domiselno skrite smeti ..., hiše pa kar tekmujejo z urejenostjo fasad in okolice. Posedimo pri mizi in malicamo, sonce nas ravno prav greje. Hišo v bližini prekrivajo, mimo pa prideta tudi dve znanki, tako kraj ni tako izumrl, kot se nam je zdel ob obiskih v preteklih letih. Pri domačinki dobimo dobro dezinfekcijsko sredstvo, 

potem pa se ustavimo še pri etnografski zbirki Leopolda Borštnarja. 

Foto: Marta Brežan.

V dolino se spustimo po cesti mimo znamenja in počivališča Rina. Že leta 1919 je izvir vode služil za gospodinjstva in napajanje živine, leta 1940 pa je usahnil in voda se je pojavila na drugi strani hriba, tu pride na dan le ob velikem deževju. Do sedaj na tem mestu še nisem videla vode, tokrat pa po malem curlja. V okolici so tudi opuščeni rovi rudnika cinka iz 19. stoletja, rudo so predelovali v topilnici v Krmelju. 

Pot po cesti si od manjše ribogojnice naprej popestrimo s precej blatno stezo ob potočku, 

na katerem najdemo tudi nekdanje perišče. 

Na Železniško postajo Tržišče se vrnemo zgodaj, 

ogledamo si kapelico s sliko Slomška in svetega Krištofa in počivamo na klopeh. 

Vlak proti Sevnici ima odhod ob 11.53 in je točen. Deset minut čez dvanajsto smo v Sevnici in s Krčankami imamo še ravno toliko časa, da se okrepčamo v pivom.

Dopoldne s prijetno družbo in uživanjem na poti.

Več posnetkov

Video: