Zbiranje ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), kot je to običajno za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica. Mrzlo jutro je, zato nam najprej zadiši kavica.
Pet se nas z dvema avtomobiloma pelje na Železniško postajo Tržišče, kjer se nam pridružita še dva. Zdaj pa naprej do Koludrja pri Šentjanžu, kjer je eden od začetkov Rudarske tematske poti TK PAV.
Za nekaj minut zamudimo organiziran odhod, pa nič zato, saj Vinko dobro pozna pot.
Najprej hodimo med hišami, občudujemo lepo urejene vrtove, potem med travniki in že smo v gozdu.
Po njem nas vodijo smerokazi, na določenih točka so postavljene zanimive informativne table. Pot je prijetna, nekaj rahlih vzponov in spustov je na njej, tu in tam je blatna. Ves čas pa nas spremlja ptičji spev.
Pri duglaziji dohitimo skupino in prisluhnemo Cveti Jazbec, ki predstavlja kraj Krmelj, pomen nekdanjega premogovnika in razvoj v zvezi z njim. Opisuje tudi življenje po zaključku kopanja premoga (Metalna, Lisca), pa tudi napredek Krmelja na področju kulture in športa.
Pot nadaljujemo po lesenih poteh, ker prihajamo na področje močvirja.
Foto: Vinko Šeško.
Ob mlaki izvemo, kakšen je bil dnevni kop premoga (Tagbau - TK PAV), na katerem je delalo tudi veliko žensk. Prostor je zdaj namenjen uživanju v naravi,
pri čemer pomaga tudi Knapčeva bukvarna. Marija Imperl nam prebere nekaj utrinkov iz knjig, ki so spravljene v njej.
Mimo cvetočega čemaža se povzpnemo na široko pot, po kateri so včasih spravljali premog. Desno se strmi breg spušča do rečice Hinje in informativna tabla nas poduči o vodi.
Naš zadnji postanek je namenjen vzpenjači za spuščanje premoga. Res praktična tehnična rešitev! Od tu bi se lahko spustili v Krmelj,
mi se pa vračamo k svojima jeklenima konjičkoma.
Foto: Vinko Šeško.
Vmes pa se še malo odpočijemo in posladkamo pri mlaki.
V Gostišču Barbara se okrepčamo z malico, dovolj izdatna je, da si povrnemo energijo.
Foto: Vinko Šeško.
Zbrana družba mi s krasno orhidejo in pesmijo vošči ob obletnici rojstnega dneva. Tudi planinski prijatelji in prijateljice so zaslužni za to, da je moje življenje bogato. ISKRENA HVALA!
Vremenska napoved je bolj mokra, jutro pa je čisto v redu. Deset se nas zbere od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica in stopimo na vlak ob 7.33 za Ljubljano. Še pet se nam jih pridruži na vlaku, ki je precej poln: U3 iz Krškega je namenjen v Maribor, člani in članice Planinskega društva Videm pa na Lovrenc. V Zidanem Mostu prestopimo in smo okrog pol devetih v Celju.
Foto: Stanko Mirtič.
Foto: Stanko Mirtič.
Pričaka nas sonce in počasi se napotimo proti Avtobusni postaji Celje. Uredimo nujne potrebe, pogovorimo se o Mozirju in Mozirskem gaju, potem pa je tu že avtobus, ki nas ob 9.10 popelje proti Mozirju. Med potjo opazujemo posledice lanske poplave, vozimo pa se vse bolj v meglo in oblake.
V Mozirju ob desetih izstopimo, avtobus pa nadaljuje pot proti Solčavi.
Foto: Stanko Mirtič.
Čudimo se, koliko dobrot s kmetij je naprodaj v avtomatih, potem pa pohitimo proti Mozirskemu gaju: oblaki se nevarno zbirajo.
Foto: Marta Brežan.
Foto: Stanko Mirtič.
V lokalu posedimo ob kavi in čaju, mene pa čaka presenečenje: darilo in voščilo ob obletnici rojstnega dneva. Dež vse skupaj še malo blagoslovi, tako moramo vedriti na pokriti terasi.
Foto: Stanko Mirtič.
Pa nam ni hudega, hitro je pri roki dezinfekcija.
Vedno znova koga preseneti, da je lokomotiva pred vhodom v Mozirski gaj darilo VIPAPa iz Krškega. Ne znamo pa si razložiti, zakaj je tu: v Mozirju nikoli ni bilo železnice. Sedem evrov stane vstopnica za upokojene, zdaj pa uživat med cvetje.
Čim pokritiziram, da ne dela vodomet pri vhodu, se ta sproži. Kakšna avtomatika! Kasneje ob izhodu ni več delal.
Mozirski gaj je
park, ki je bil včasih gmajna, od leta 1974 do 1978 so ga uredili, potem
pa še večkrat po poplavah in neurjih. Za okrog sto gredic na sedmih
hektarih površine skrbi posebna ekipa, tudi veliko prostovoljcev,
zasaditve pa prispevajo cvetličarji iz cele Slovenije. Spomladi tu zacveti
okrog 500 tisoč spomladanskih cvetov, med njimi okrog 200 tisoč
tulipanov.
Začnemo sprehod med tulipani: nekateri se sklanjajo v pozdrav, verjetno jih je sneg upognil, nekaj jih je že odcvetelo, v popkih so le redki.
Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
Mačehe krasijo mavrični lok, metulja in še kaj.
Tudi zgodnji rododendroni so že odprli svoje cvetove, japonske češnje pa so na žalost že odcvetele.
Povzpnemo se na stolp in uživamo ob pogledu na cvetoče gredice in naselje Mozirje.
Foto: Stanko Mirtič.
Mimo Kapele svetega Valentina (začetek gradnje 1992, blagoslovljena 1993) se sprehodimo še do jeza, preko katerega buči Savinja. Na več mestih pa vidimo ostanke razdejanja v poplavi lani.
Na eni od zgradb je označena višina vode dne 4. 8. 2023, niso še uspeli na novo zasaditi zeliščnega vrta, težave so imeli pri urejanju potoka, ker ga ne bi smeli na svojo roko. Uslužbenec nam pove, da ne dobivajo nobene podpore od občine ali države. Zapiramo in odpiramo dežnike, ker občasno malo rosi, vendar se ne damo:
Foto: Cveta Fakin.
cvetje se blešči v kapljicah, nas pa mokrota sveži.
Po ogledu si zaslužimo malico, ki smo jo naročili Pri Peku, kjer imajo ob pol enih še vedno gnečo. V slast nam gredo pašta fižol s sladico, pečenka z zeljnimi krpicami in solato, nekaterim pa dunajski zrezek s solato. Vse skupaj še primerno zalijemo.
Tri potnice se odločijo za povratek domov z avtobusom ob 13.05,
Foto: Stanko Mirtič.
drugi pa se sprehodimo po starem delu Mozirja, ki je kot izumrl: vsi so v službi ali doma, čeprav skoraj ne dežuje več. Nekatere stare hiše so malo zapuščene, večina pa je lepo obnovljena. Pritegne nas fasada z Jakijevo umetnino, Grabnerjeva hiša (za njo Cveta najde podatek, da je njena osnova iz 18. stoletja, po vojni je tu začela delovati krojaška delavnica Elkroj, zdaj je to poslovno stanovanjski objekt) in Goričarjeva - Zvirova hiša (iz druge polovice 19. stoletja na temelju baročne hiše). Bila je prizorišče tedanjega družbenega dogajanja in zbirališče rodoljubov, leta 1893 je bila v njej ustanovljena savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva, gostila je tudi prvo društveno knjižnico, za katero je prvo knjigo podaril Anton Aškerc. Zgodovinski trg Mozirje je lepo predstavljen v Kamri.
Mozirje jekraj
z okoli 2100 prebivalci, ki je tudi sedež občine. Naselje omenjajo že v 12.
stoletju (tudi prvo cerkev), v 14. stoletju pa postane trg. Cerkev svetega Jurija je prvič omenjena leta 1241, v 16. stoletju je bila obdana s taborskim obzidjem. Večkrat so jo širili in obnavljali.
Spodnji posnetek: Marta Brežan.
Pred Cerkvijo svetega Jurija stojijo lesene jaslice in Slomškov kip z otrokoma. Imamo srečo, da so vrata odklenjena in si lahko ogledamo bogato notranjost. Celo v orgelski glasbi lahko uživamo.
Ob dveh vstopimo na avtobus za Celje, kamor prispemo v štiridesetih minutah. Dež nas neusmiljeno zmaka na poti do Železniške postaje Celje, tudi dežniki ne zaležejo kaj dosti. Ker ima mednarodni vlak 50 minut zamude, ni dvoma, da je za nas ugodnejši osebni ob 15.31 s prestopanjem v Zidanem Mostu in prihodom v Sevnico okrog pol petih.
Danes spet zgodaj vstajamo: ob petih je odhod avtobusa z Avtobusne postaje Sevnica. Skoraj poln je, nekaj jih vstopi v Boštanju, nekaj v Tržišču, ena v Trebnjem in ena na Ravbarkomandi - skupaj nas je 52. Na tem postajališči imamo 20 minut za nujne opravke, tudi nakup kave in rogljička je zame nujnost.
Zdaj že bolj bistro gledamo, celo cvetoče glicinije opazimo, da pa smo preko meje na Sočergi pod Kraškim robom (Požane na hrvaški strani) pa skoraj ne, saj nas nihče ne kontrolira.
Pred sabo pa že vidimo staro mesto Buzet z okoli 1.700 prebivalci na 150 metrov visokem gričku. Mesto ima svojo osnovo že v rimskih časih, modernejši del pa se razvija v dolini okrog vzpetine s starim delom v obzidju. Na parkirišču pred upravno zgradbo vodovoda in v bližini pivovarne Favorit nas čakata hrvaška vodnika: ženska za hitro skupino in "starejši mladinec" za počasnejšo. Se pa tudi ta izkaže z dobro kondicijo.
Kažipoti nas usmerijo na pot Staza 7 slapova, ki naj bi bila v celoti dolga med 12 in 18 kilometri. Hodimo pa peščeni cesti na desnem bregu regulirane Mirne, ob kateri so tudi lepo vzdrževane postaje trim poti. Žabe pa nam priredijo kar cel koncert. Ob višjem jezu se začne dolina ožiti,
preko Komarovega mosta, ki se imenuje po našem vodniku, prečimo rečico Draga, ki je pritok reke Mirne.
Pot je urejena, vendar ozka in treba je paziti kam stopiš. Okrog nas so redka drevesa, više pa na obeh straneh kipijo v zrak visoke skalnate stene.
Foto: Stanko Mirtič.
Občasno vidimo zaprte vhode v jame, v katerih so v 19. stoletju kopali premog, vendar ga je bilo bolj malo, bolj za družinsko rabo: domov so ga menda nosili kar v nahrbtnikih.
Pod nami ves čas šumi voda, ki si utira pot navzdol preko skal ter ustvarja manjše in večje slapiče. Pet metrov visoki slap Zagon skoraj spregledamo, slap Bačva pa z 8,8 metra že bolj pade v oči.
Tretji posnetek: Marta Brežan.
Vzpnemo se pod skalno steno, kjer nas pozdravijo slonovi rilci, mene in še koga pa pritegne gugalnica, da jo preizkusim.
Do najvišjega slapa Velika peč (Vela peć): visok 26,5 metrov, širok 5,6 metrov, se je treba malo spustiti, potem pa priti spet nazaj na stezo.
Tu se začne najtežji del poti strmo navzgor po steni Greben in ob napetih vrveh. V kamenje so ponekod vsekane stopinje, na nekaterih mestih so pripravili posebne kovinske pripomočke za bolj varno stopinjo. Važno je, da se varno držiš, skrbno izbereš, kam boš stopil, in se potegneš navzgor.
Na vrhu nas čaka prelep pogled proti Buzetu, sproščujoča hoja po ravnem
Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.
Foto: Cveta Fakin.
in za nagrado počitek z malico pri četrtem slapu (Mala peć) z ljubkim jezercem.
Ob njem po skali pleza bršljan zavidljive debeline in dolžine.
Še malo se vzpnemo in občudujemo velike kukavice, ki jih je potem ob poti še več, malih je pa na travnikih nešteto.
Lepo po ravnem hodimo do Napoleonovega mosta, ki naj bi nastal v času Napoleona, po zgodovinskih podatkih pa mnogo kasneje. Pot se vije naprej skozi gozd,
mimo zapuščenih poslopij, preraslih z zelenjem, v hrib preko predela s peskom, pa spet navzdol v gozd vse do naselja Kotli (Kotle),
kje je voda reke Mirne naredila kotle, polne vode. Voda ob propadajočem mlinu pada navzdol kot peti slap, preko reke pa vodi most, ki je označen z napisom 3T. Kako so vedeli, da imamo s sabo tri Tonete: organizatorja Toneta Šeška, voznika Tonija Praha in Toneta Svenška, ki na avtobusu skrbi, da nismo žejni in lačni?
Včasih je bil to bogat obrtniški kraj, znan po mlinarjih in krojačih. Današnjo podobo je vas dobila v 18. stoletju. Ohranjeni so ostanki 15 hiš, ki so večje od tistih v okoliških vaseh, saj so bili vaščani premožnejši zaradi svoje podjetnosti. V najboljših časih je v vasi živelo več kot 100 ljudi, danes pa je vas brez stalnih prebivalcev, saj so se le-ti po 2. svetovni vojni izselili v mesta.
Privoščimo si počitek in malico, v slast gre tudi pivo, ki ga prodaja podjetna ženska, mogoče bo v času sezone še kaj več ponudbe.
Posnetek Marte Brežan.
Večina se odpravi naprej: čaka jih še dve uri in pol pohoda: sicer navzdol, vendar večinoma po soncu, ki je ogrelo ozračje na 25 stopinj. Ob poti sta še dva slapova: Zelenšćak in Grjok, trikrat pa je treba tudi preko reke brez mostov. Trenutno voda ni previsoka, zato jo je mogoče prečiti po kamnih. Ob večjem vodostaju ne gre drugače: sezuješ se in prebredeš reko.
Manjša skupina se nas odloči, da skrajšamo pot:
po cesti se odpravimo do avtobusa, ki je parkiran pred vasjo Brnobići, pa se tista dva kilometra tudi presneto vleče. Potem pa z avtobusom v Buzet.
V Buzetu napolnimo lokal Bistro Sandy, kjer se najprej pošteno odžejamo, pri hrani pa smo v dvomih: če bomo po bogati juhi s koruzo in koščki mesa ter testeninami z mesom dobili samo še sladico, se moramo tega dobro najesti. In tako "zmažemo" vse. Potem pa začne osebje nositi bogato obložene ovale z dvema vrstama mesa, krompirjem in zeljem. Joj, kam bi del? Sledi še sladica.
Zbrana družba mi pripravi presenečenje: s pesmijo mi voščijo za obletnico rojstva čez dva dni. Pa to še ni vse: Lojze Fon iz Boštanja, ki menda prepeva že 60 let, mi na avtobusu organizira pravi živi jukebox: kar se zmislim, to mi zapojejo. Veliko narodnih od A do Ž, pa še na kakšno črko več pesmi. Hvala iz srca za te trenutke, kaj takega še nisem doživela!
Ob pesmih povratek hitro mine, ustavimo se še na kratko na postajališču Ravbarkomanda, spustimo potnike in potnice iz avtobusa v Trebnjem, Tržišču in Boštanju, ob osmih pa smo že v Sevnici.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
