28. 10. 13

Sremič - 28. 10. 2013

Zakaj se ne bi naužili jesenski barv kje v bližini? Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se z dvema avtomobiloma pelje do Krškega in potem na Sremič. 


Dva izstopiva pri nekdanjem gostišču Tri lučke, ostali pa se zapeljejo do turistične kmetije Radej. Naš cilj pa je pred nami: Grmada z nadmorsko višino 488 metrov, ki je dobila ime v turških časih, ko so na njej prižigali kresove kot svarilo pred Turki. 




Na vrhu ima antene, na svojih pobočjih pa živopisane vinograde. Čeprav ni sonca, trtini listi žarijo v rumenih in rdeči barvah, ob Savi se kažeta Videm in Krško, za okvir slike pa služijo Gorjanci. Više se odpre pogled na Stražo, Dunaj in Cesto na desnem bregu Save, pa tudi na brestaniški grad z okolico in Mohor. 


Proti Sevnici pa je že bolj megleno. 


Pred kočo krških planincev malo počivamo in se posladkamo s Slavičinimi potičkami, 


uživamo v razgledih, potem pa se po lepi gozdni poti spustimo do avtomobilov. Tik pred parkiriščem se planinci pri Planinčevih okrepčamo z žgano pijačo, občudujemo pa tudi cvetje na oknih, balkonih in gredah. 
Vleče nas še proti cerkvi Svetega Mohorja, katere začetki segajo v 15. stoletje, 


okolica pa nudi krasne razglede na brestaniški grad, Savo, novi del Brestanice in Senovo. Pri gostoljubnem Aničinim in Francijevem prijatelju, ki je tudi Franci, se pošteno odžejamo s tremi vrstami mošta. Je bilo pač treba zaliti s seboj prinešeno malico, da gospodarjevih nadvse okusnih domačih klobas sploh ne omenjam.


V Krškem se oglasimo pri nekdanjem sodelavcu nekaterih naših članic Daniju Mižigoju, ki nam marsikaj zanimivega razloži s področja bioenergije in predstavi zdravilno bioenergetsko sobno piramido.
Kako bi mogli brez postanka pri Anici in Franciju? Kava, vino, pivo, prigrizki ... Skoraj bi pozabili iti domov.

Video:

26. 10. 13

Ferski otoki in Islandija: zaključek na Lisci - 27. 9. 2013

Vsako vandranje je treba primerno zaključiti: tokrat smo se odločili za Lisco. Jurkova koča nudi prijetno zavetje pred deževnim in meglenim večerom, v peči prijazno prasketa ogenj, miza se šibi od dobrot. 


Prijetno se je spet srečati, pozdraviti, poklepetati in obuditi spomine. Samo dve udeleženki nista mogli priti, je pa tu tudi naš zvesti šofer Emanuel in par Veber-Košmerl s sinčkom. Vinkov sin Aleš nam pripravi pravo gurmansko doživetje z različnimi, tudi eksotičnimi, vrstami mesa, krompirjem in zelenjavo. Okusne solate pa so gotovo od Milke. Poleg zavitkov, potice, slanega in sladkega peciva je na voljo izbrana pijača in veliko sadja. Vinko nam predstavi izbor svojih posnetkov, vsak pa dobi tudi njegov komplet na dvd-ju, jaz dodam še svoje filmčke in izpis vandrovskih pesmi - dovolj gradiva za dolge zimske večere. 


Najbolj nas preseneti Pavla, ki vsakemu podari pižamo. Ker je s kratkimi rokavi, drugo leto gotovo vandramo v tople kraje. Vsi ne moremo ostati na Lisci in prespati, poslovimo pa se s trdnimi željami za ponovno snidenje.


In, kaj nam je najbolj ostalo v spominu z vandranja?
-Strpni in prijateljski odnosi med vandrovci in vandrovkami.
-Malce zadržani domačini, ki se odprejo, ko se ogrejejo.
-Neverjetna pokrajina v obeh deželah.
-Veličina narave: voda, ogenj, rastlinje ...
-Kako veliko je mogoče doseči v sorazmerno skromnih razmerah.

Ferčanom želimo, da bi spretno uporabili svojo avtonomnost v okviru Danske, Islandcem pa, da bi znali zdržati ob začeti reformi in prebroditi krizo. Sicer pa so mi še vedno neverjetni podatki, da v Islandiji, ki je petkrat večja od Slovenije (103.125 km²), živi le za eno Ljubljano prebivalcev (313.183). Ko pa enkrat vidiš vsa te prostrane ledenike, ki zavzemajo okoli enajst procentov površja, in peščene puščave, ti je vse to bolj jasno. Tudi to, da ti ljudje zaradi izbruhov vulkanov stalno živijo na sodu smodnika. 
KAKO DEFINIRATI ISLANDCE?
Stereotip bi bil tak: prijazni, neposredni, znajo tuje jezike, cenijo znanje, ponosni so na svoje izročilo in jezik, srečni, delavni, zagovarjajo enakopravnost spolov in različno spolno usmerjenih, vsak pozna vsakega, radi izstopajo v modi, uspešni glasbeniki in igralci …
NA KAJ SO ISLANDCI POSEBNO PONOSNI?
1. Narava: največji evropski ledenik, najmočnejši slap, največji previs, polnočno sonce, polarni sij …
2. Jezik: ohranili so ga v stoletjih, to je jezik sag in pesmi, 


v njem je Halldor Laxness leta 1955 dobil Nobelovo nagrado za književnost; ni zelo praktičen, imajo pa radi, kako zveni, to je jezik prednikov. 
3. Pravice: najvišji nivo pri enakosti spolov, spolno usmerjenih, svobodi izražanja, visok nivo demokracije.
4. Mornarji - ribiči: uspeli ohraniti ribolovno območje.
5. Njihovi fantje: rokometaši s srebrno medaljo z olimpijade leta 2008.
6. Moč: dva Islandca osem let osvajala naslove najmočnejših na svetu (Jón Páll Sigmarsson in Magnús Ver Magnússon – vsak po štirikrat).




7. Lepota: štiri Miss sveta iz Islandije (Guðrún Bjarnadóttir - 1963, Hólmfríður Karlsdóttir - 1985, Linda Pétursdóttir - 1988 in Unnur Birna Vilhjálmsdóttir – 2005).


8. Sreča: so eden najsrečnejših narodov na svetu, kar jih še posebno osrečuje.
9. Znanje: najvišja stopnja pismenosti na svetu, izobraževalni sistem je bil in je temeljni kamen preživetja in napredka. 80% porabljene energije je iz zelenih virov.
10. Navdih: narod je kreativen, otok daje navdih tudi umetnikom celega sveta. Dežela je popularna, lepa in prijazna, na to so domačini ponosni. Včasih so bili ponosni tudi na svoje banke, zdaj pa ne več …
SLAVNI LJUDJE 
Pevka Björk Guðmundsdóttir, župan Reykjavika Jón Gnarr (bivši komedijant), prva predsednica na svetu Vigdís Finnbogadóttir, prva premierka – lezbijka na svetu Jóhanna Sigurðardóttir, štiri miss sveta (Guðrún Bjarnadóttir - 1963, Hólmfríður Karlsdóttir - 1985, Linda Pétursdóttir - 1988 in Unnur Birna Vilhjálmsdóttir – 2005), osemkratni naslov najmočnejšega moškega (Jón Páll Sigmarsson in Magnús Ver Magnússon – vsak po štirikrat), filmski producenti Sigurjón Sighvatsson, Baltasar Kormákur, Magnús Scheving; režiser Friðrik Þór Friðriksson (nominiran za Oskarja), pisec kriminalk Arnaldur Indriðason (prevodi v 26 državah), Nobelov nagrajenec za književnost Halldór Laxness, nogometaš Eiður Smári Gudjohnsen, rokometaš Ólafur Stefánsson.
NENAVADNO!
1. V Islandiji ni priimkov. Hčerka maminemu ali očetovemu imenu doda –dóttir (hči), sin pa –son (sin). Izjema so priimki danskega izvora. Kličejo se po imenih, brez gospod ali gospa.
2. Župan Reykjavíka: Jón Gnarr. Ekscentričen komedijant, oblači se tako, kot da je vsak dan parada gejev.
3. Pivo je bilo v Islandiji prepovedano do prvega marca 1989. Zdaj je to posebne vrste praznik, alkohol pa je še vedno mogoče kupiti le v državnih trgovinah  ÁTVR (Ríkið), ki so odprte le nekaj ur popoldne in ne vsak dan. Edini prometni zastoji so pred temi trgovinami.
4. Omake. Imajo omake za vsako hrano.
5. Govorjenje ob vdihu. Značilno tudi za druge severne dežele. 
6. Pečenje na žaru. Zunaj pečejo celo leto in ob vsakem vremenu.
7. Matere pustijo svoje dojenčke zunaj v vozičkih pred lokali, da jih ne bi motil hrup v njih.
8. Islandija je najboljša na svetu na glavo prebivalca (per capita). Islandci imajo kompleks majhnega naroda, zaradi tega pogosto uporabljajo to frazo. 
9. Avtomobili. Velikanski za težke razmere na cestah, grozljivo parkirani zaradi občutka, da je tako veliko prostora.
10. Golota. Normalna stvar pri tuširanju pred bazenom in včasih tudi kopanju.
OBIČAJNA HRANA
Ribe in ovce z mehkim mesom iz čistega okolja. Skyr – podoben jogurtu (visokoproteinski z nizko vsebnostjo maščob). Recepta nikomur ne izdajo ali prodajo, kljub temu, da so si Američani zelo prizadevali za to in že delajo reklamo o islandskem izvoru.
Ogabna hrana: hákarl (fermentirani morski pes – kot bi se kdo na meso polulal), zakopani kruh (z vonjem po žveplu), posušena riba z maslom, svið (ovčja glava), slatur (krvavica), hangikjot (viseče meso – prekajene ovčje meso – kot, da bi prežvečil pet prižganih cigar naenkrat), slana riba (zelo slana!), kaefa (pašteta, ki ima barvo sivega ponedeljka), kitovo meso (pogosto jedo surovo), ovnova jajca na kislo, lifrarpylsa (jetrna klobasa z okusom po krvi in železu), brennivin (žganje iz krompirja in kumine), gellur (jeziki polenovke – v bistvu mišice za in pod jezikom: belo in spolzko, Azijci imajo pogosto namesto lignjev), hvalspik (kitova maščoba kuhana v mlečni kislini), kútmagar (ribji želodec polnjen z ribjimi jetri in ržjo: želodec z drobovjem), fiskibollur (ribje kroglice), mjólkursoðinn lundi (njorka kuhana v mlečni omaki), selshreifar (tjulnove plavutke).



Ferski otoki in Islandija - 30. 8. do 2. 9. 2013

30. 8.
Danes cel dan preživimo na trajektu. Kot običajno se zbudim ob petih, urejam zapiske v samopostrežni restavraciji, uživam ob kavi in rogljičku. Ure nam minevajo ob zajtrku v zimskem vrtu, kartanju, kosilu, popoldanskem kartanju, klepetu, branju, počivanju, večerji, ogledu Vinkovih posnetkov, kartanju ... Ob pol enajstih me zmore spanec.
31. 8.
Vstanem ob petih in še zadnjič izkoristim udobje trajekta za tuširanje in pranje glave. Za prvi zajtrk mi služi topla limonada iz avtomata, za drugi rogljiček in kava, naslednji pa je še bolj izdaten. Ob sedmih praznimo kabine, še pred deveto se izkrcamo. V Hirtshalsu je ura že deset, temperature 18 stopinj že dolgo nismo izkusili, dodatno pa nas ogreje še Marjana z žgano pijačo. Še enkrat ji zapojemo za rojstni dan, potem pa krenemo na pot proti jugu. Ob cesti se vrstijo požeta polja, koruza, zeleni travniki, krave ... Okrog dveh se ustavimo za kosilo na parkirišču pred trgovino REMI 1000 v prijetnem kraju Søften z malo manj kot tri tisoč prebivalci. Številna izkopavanja dokazujejo, da so tu ljudje živeli že v bronasti dobi. 


Vinko nas opozori na krasno urejeno pokopališče ob zanimivi cerkvi, katere začetek sega v 12. stoletje s kasnejšimi dozidavami. 



V njej se ravno zbirajo svati k poroki, na cesti pa srečamo tudi pastorja - žensko, ki stanuje v prelepi starinski hiši. Na prijetnem soncu uživamo kosilo, potem pa nadaljujemo pot. Okrog petih popoldne v bližini Flensburga prestopimo mejo in v Nemčiji izkoristimo preprosto počivališče za uporabo stranišča s školjkami in umivalniki iz nerjavečega jekla. Še eno počivališče s trgovino, ogled video posnetkov o obisku Ferskih otokov in Islandije pred petimi leti, nekaterih komercialnih predstavitev teh dveh dežel, ob desetih pa smo skoraj že vsi v postelji.
1. 9.
Ob petih rogovilim po toaletnih prostorih, kjer je dovolj prostora tudi za umivanje, pohvalim vzdrževalko za čistočo in lepo urejenost, natakarico v restavraciji pa kot edina gostja razveselim z naročilom čaja in rogljička. Smo na počivališču v bližini Magdeburga in pisani oblački nam okrasijo nebo ob sončnem vzhodu. Za zajtrk je na voljo celo enolončnica od včeraj: to ni "gablc" (zajtrk z vilicami), ampak "loefelc" (zajtrk z žlico). 


Ko nadaljujemo pot, se ob cesti vrstijo polja, bajerji, precej gosti gozdovi, ki gotovo polja dobro varujejo pred vetrom. Na nekaterih mestih so krajši zastoji zaradi obnove ceste. Čas si krajšamo z ogledom uradnih filmov o Ferskih otokih in Islandiji. 


Zanimiv je postanek na počivališču Frankenwald v bližini nekdanje meje z Vzhodno Nemčijo, kjer so parkirišča v več nivojih, restavracijski objekt pa je nad pasovi avtoceste, kot je to ponekod v Italiji. Okolica je rahlo gričevnata s travniki, gozdički, njivami in vasmi. 


Kosilo s hitrim lupljenjem krompirja si pripravimo na novem počivališču, kjer so na voljo otoki s kovinskimi mizami in klopmi, velikimi kontejnerji za smeti, stranišča s tekočo vodo in dovolj toaletnega papirja. Ob pol štirih nadaljujemo vožnjo, večkrat prečkamo Donavo, opazujemo zanimiva mesta in nekaj minut čez šesto smo že v Avstriji. Na poti dremamo, beremo knjige, klepetamo, popevamo ob glasbi, spremljamo traso vožnje, 


zagrizeni kvartopirci (kvartopirke!) pa mečejo vražje podobice na ležiščih. Ob mixu domačih skladb na avtobusu tudi zaplešemo in se pred Gradcem čudimo številu predorov. Pri odcepu za Trieben mora avtobus stati 45 minut, pa še mi izkoristimo stranišča in trgovino. Nasproti se nam pripelje drugi šofer, okrog desetih smo v Gradcu, čez dobrih 40 minut pa zaploskamo in zapojemo: "Slovenija, od kod lepote tvoje ..." Tako hitro napredujemo, da je v nevarnosti program o povratku 2. septembra.
2. 9.
Uspelo nam je! Ob pol enih parkiramo pred Vebrovo hišo v Orešju.

Žalostno je slovo, mi domov hitimo,
vse lepote in ves čar v srcu ohranimo! Pa zakaj, pa zato ...

Sonja in Jože me pripeljeta pred blok in pomagata pri prtljagi. Prav pa mi pride tudi novo dvigalo, ki so ga montirali v času moje odsotnosti. Kako se je bilo zbuditi v tišini svojega stanovanja brez dvajsetih sostanovalcev, vas zanima? Malo čudno! Pa se ti oglasi mobitel in vabilo moje ponedeljkove pohodniške skupine na praznovanje rojstnega dneva. Odhod čez eno uro. Kup prtljage sredi sobe bo že počakal!

Video:

25. 10. 13

Ferski otoki in Islandija - 29. 8. 2013

Zbudim se kot običajno - ob petih. Ljubi mir imam pri tuširanju, tudi v samopostrežni restavraciji je le tu in tam kakšna živa duša. Urejam zapiske, Vinko ima delo na računalniku. Najprej užitek ob francoskem rogljičku in kavi, potem sledi pravi zajtrk v našem zimskem vrtu. Mirno plovemo in se zabavamo s kartanjem, od kosila pa nam je najbolj všeč neke vrste golaž z govedino in gobami. V kavarni nam potem pripada kava po polovični ceni 12 danskih kron (za en evro dobimo okrog sedem kron), sicer zaračunajo 24 kron, v baru na palubi 21, v samopostrežni 16, najcenejša in največ jo je na avtomatu - 11 kron. Avtomati "točijo" tudi vročo limonado, juho, coca colo, sprite ... 


Popoldne smo na palubi in si ogledujemo Ferske otoke, mimo katerih drsimo, ob treh pa pristanemo v mestu Tórshavn


»Pristanišče boga Thora« – boga groma in bliska - je glavno mesto Ferskih otokov (najmanjše glavno mesto na svetu) z okrog 18 tisoč prebivalci na jugovzhodu otoka Streymoy (največji in najdaljši otok – 50 km, imenovan po močnem toku s hitrostjo 20 vozlov; vozel: ena nautična milja na uro = 1,852 km na uro, 0,514 m na sekundo), v bistvu v enem najslabših naravnih pristanišč v celi državi, ki je izpostavljeno močnim vetrovom in valovom. Ustanovljeno je bilo v desetem stoletju na skalnem rtu Tinganes, kjer se je vsako leto do leta 1816 sestajal vikinški parlament ting in je še danes tu sedež vlade. V 16. stoletju postane pomembno trgovsko mesto s skladišči, število prebivalcev pa le počasi raste, saj do začetka 17. stoletja tu živi le sto ljudi. 1673 požar uniči vse na rtu razen dveh skladišč. Do leta 1900 število prebivalcev naraste na 15 tisoč in danes tu živita dva od petih Ferčanov.
Izkrcamo se in do osmih imamo čas za oglede. Vreme je bolj kislo, občasno nas osvežuje pohleven dežek. Najprej obiščemo trdnjavo Skansin z rdečebelim svetilnikom in razgledom. Zgrajena je bila okrog 1580 (ferski avanturist Magnus Heinason) za obrambo pred napadi piratov. Francozi so jo uničili leta 1677, ko v 12-urnem roku prebivalci Tórshavna niso mogli ustreči zahtevi po 100 volih, 200 ovcah, 500 parih rokavic, 1.200 parih nogavic in 60 spalnih srajcah. Stoletje kasneje je bila trdnjava ponovno zgrajena, leta 1808 pa so jo uničili Angleži, ki so prišli z jadrnico in niso zahtevali nogavic in spalnih srajc. Današnjo obliko zvezde je dobila kot sedež danske artilerijske garnizije (40 vojakov), Angleži so se sem vrnili v drugi svetovni vojni in jo uporabljali kot sedež vojaškega štaba. Dva topova, obrnjena proti morju, naj bi bila obramba proti Nemcem, štirje starejši pa so iz časa danskega trgovinskega monopola. Prija nam sprehod po svežem zraku in uživamo ob lepih razgledih. 


Pešačimo do trga Vaglið z uradom za turistične informacije in knjigarno v enem najbolj ohranjenem lesenem poslopju s streho iz ruše iz leta 1860 (včasih je bila to srednja šola). Tu je več kipov: politika in pesnika Effersøe, bronasti figuri moškega in ženske, portret dveh delavcev, malo naprej pa kipi plesočih otrok iz nerjavečega jekla – to naj bi bila fontana, ki pa je v vetru preveč škropila mimoidoče, in so morali pipo zapreti. Nasproti knjigarne stoji mestna hiša iz konca 19. stoletja, pred njo kip nagca z ogromno skalo, 


malo naprej zgradba parlamenta, ki je ena najmanjših na svetu – kot predmestna družinska hiša. Zgrajena leta 1856, povečana 1907, restavrirana 2000, povezana je z modernim prizidkom. Na trati pred njo se zberejo julija državljani, da prisluhnejo govorom, ki označujejo začetek dvodnevnega praznovanja državnega praznika. Glavna nakupovalna ulica se imenuje po edinem ferskem Nobelovem nagrajencu – Niels Finsen (1860 – 1904) je leta 1903 dobil Nobelovo nagrado za medicino, ker je razvil radioterapijo za zdravljenje kožnih bolezni. 


Mimo starega pokopališča s skrivenčenim drevjem in z mahom pokritimi nagrobniki hitimo do moderne cerkve iz leta 1975 s 30 metrov visokim stolpom iz belega kamna v piramidni obliki. 


Navduši nas tudi hortikulturna ureditev z belimi marjeticami in velikimi grmi fuksij, ki jih opazimo tudi pred številnimi hišami. Nekatere so visoke kot drevesa. 


Spustimo se v zahodno pristanišče in obiščemo cerkev Havnar Kirkja – ki je bila zgrajena leta 1788, razširjena 1865. 


Znana je po srebrnem oltarnem križu iz 18. stoletja, mašni knjigi s srebrnimi okraski in modeli ladij v zahvalo posadk za srečno plovbo. Potem pa se porazgubimo po ozkih ulicah najstarejšega dela mesta. 


Nekdanje trgovske hiše iz 19. stoletja z značilno rdečo barvo fasade in belimi okenskim okviri ter travno rušo na strehi so sedeži sedanje vlade na koncu rta Tinganes. Nobenih straž in posebnega varovanja! Malo je ostalo od srednjeveškega zaradi požara leta 1673 in več sledečih (1950). Kljub temu stavbe dajejo vtis nekdanje trgovske postaje. Najbolj značilna stavba je Skansapakkhúsið, nekdanje skladišče iz leta 1749 na mestu nekdanje male utrdbe. Originalno lesena pritlična zgradba s kletjo iz kamenja, povezanega z malto iz zažganih morskih školjk, je značilna gradnja tega področja. Kasneje so dodajali nadstropja in prizidke, danes je to sedež ministrskega predsednika. Edini poslopji, ki nista bili uničeni v požaru 1673, sta Leigubúðin (skladišče kraljevih prejemkov v naravi) in Munkastovan (»bivališče menihov«) iz zgodnjega srednjega veka – najstarejša zgradba v mestu. Nasproti je Portugálið iz 1762 (stražarnica in ječa), zadaj pa ena najimpresivnejših zgradb  župnišče Reyngarður iz leta 1630 v danskem stilu. Južno od ulice Bringsnagøta (tu je živel William Heinesen, rojen 1900 v Tórshavnu, začetnik ferskega romana, ki je pisal v glavnem v danščini) se razteza Under Ryggi s starimi hišami, ki niso bile uničene v požaru 1673. Majhne hiše, ki bolje ohranijo toploto, pa tudi lesa je bilo malo. Nekateri se vrnejo na ladjo, z Jožetom pa se še enkrat podava do sedeža parlamenta 


in od njega je le kratka pot (a short dog-leg walk) do razglednega grička s kraljevim spomenikom (Kongaminni). Bazaltni obelisk so postavili leta 1882 v čast obiska danskega kralja Kristjana IX osem let prej. Zaradi razgleda ga je vredno obiskati. Mene zamikajo še ozke ulice in stare hiše nad vzhodnim pristaniščem, potem pa se tudi jaz vrnem na ladjo, čeprav je ura šele šest. Nobene kontrole ob vstopu! Večerjamo v zimskem vrtu, ob devetih zarohnijo motorji: vračamo se na celinsko Evropo. Spet kartamo, pa mi karte nekajkrat skoraj padejo iz rok, zato se že ob pol desetih odpravim spat.

Video



Radeče - 24. 10. 2013

Začenja se novo študijsko leto Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica (U3) in tudi študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot ima danes prvo srečanje. Na križišču pri rondoju se zbiramo znani obrazi, tudi dve novi članici nam nista tuji, še malo pa nas bo dvajset. Razporeditev v pet avtomobilov in smer - Radeče. 


Parkiramo pred trgovino Spar, bolje rečeni pred kavarno Galeria Caffe, kjer odložimo posladke za otvoritev razstave. Sprehodimo se do mesta, ki je bilo kot naselbina znano že v rimskih časih, pomembno obdobje v njegovi zgodovini pa je bil tudi čas splavarjenja. 


Mimo cerkve Svetega Petra iz leta 1910 se najprej med hišami, 


potem pa po gozdu vzpenjamo proti Staremu gradu. Konec 13. stoletja so ga zgradili sorodniki svibenske gospode vitezi Ratschachi na nadmorski višini 272 metrov. V 15. stoletju je bil porušen, kasneje obnovljen. V zakupu so ga imele mnoge plemiške družine, konec 18. stoletja pa pride v meščanske roke, od 1902 do 1907 je bil njegov lastnik ljubljanski župan Ivan Hribar. 



Danes so od mogočnega gradu ostale le razvaline vhodnega stolpa in nekaj obrambnega zidovja. Preberemo si podatke na informacijski tabli, občudujemo razgled na Savo in stari železni most, ki so ga odprli leta 1894, ter Radeče z okolico, 


se slikamo pod zastavo, ki vihra v vetru, v bližini pa se nam pogled ustavi tudi na grmu ruja v čudovitih jesenskih barvah. 


Nevenka obuja spomine na svoje mlade dni v tem kraju in kaže svoj dom na nasprotni vzpetini. 
Spet se spustimo strmo navzdol, pogledamo proti Dvorcu Turnu iz leta 1575, postojimo pri cerkvi, potem pa se odpravimo ob Savi. 


Učna pot Savus nas s svojimi tablami opozarja na vodo kot vir življenja, prikazuje življenje ob Savi nekoč in danes, 


nam da možnost, da se preizkusimo v poznavanju nekaterih drevesnih vrst, nas izziva z "Ali ste vedeli?" 


Hodimo po poti med Savo in graščino Novi dvor, ki ga je začel graditi Žiga Višnjegorski leta 1535, pred drugo svetovno vojno pride v last usmiljenih sester reda Svetega Vincencija, po vojni je nekaj časa sedež uprave Zasavskih premogovnikov, pozneje pa Prevzgojni dom za mladoletnike. 

Še naprej se držimo toka Save, se spomnimo različnih ribiških tekmovanj, ki jih organizirajo prizadevni Radečani, s kukalom bolje vidimo na Brunk, 


pomudimo se pod lipo na Hotemeškem polju, potem pa vračamo mimo Novega dvora in parka okrog njega, ki je začel nastajati leta 1853. Leta 1913 je bilo v njem okoli sto različnih vrst drevja in grmovnic, leta 1949 ostane le še 19 redkih eksot, v zadnjem času pa so gozdarji popisali 548 dreves. 


Vrnemo se k Turistično rekreacijskem centru Savus, kjer nam po osvežitvi z napitki spregovori predstavnica KTRC-ja o njihovih načrtih glede turizma. Splav, lepo urejeno pristanišče, gostišče in pisarna centra so velika pridobitev. Pa tudi take znamenitosti, kot je 300 buteljk penine Valvazor, ki zori v kovinski kletki v savski vodi pod pomolom.

Posnetek Vinka Šeška.
V Galeriji Caffe se še zbirajo obiskovalci otvoritve fotografij, ki so jih prispevali nekateri člani študijskega krožka. Pridružimo se jim in ob filmski predstavitvi krožka, izbranih Nevenkinih besedah ter poeziji članic U3 prisluhnemo ubranim zvokom učencev Glasbene šole Laško - Radeče. Klepet ob prigrizkih in pijači je pomenil lep zaključek otvoritve novega študijskega leta študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot.

Video 



23. 10. 13

Slovenske gorice - 21. 10. 2013

Vremenska napoved nas sili na severovzhod. Nič hudega, tam so lepi kraji. Uporabimo izvoz za Lenart in si v tem simpatičnem mestecu privoščimo okrepčilo. 


Na krožišču občudujemo visok kip možaka s palico med latniki s trtami. V šali ugotavljamo, da verjetno varuje grozdje, ne znamo pa si razložiti napisa "Ovtar". Na internetu šele izvem, da so tako v 19. in 20. stoletju imenovali varuha vinogradov, sadovnjakov in polj v Slovenskih goricah. Torej smo bili blizu resnici. Zedinimo se, da se sprehodimo okrog Negovskega jezera. Vozimo se skozi Negovo, potem pa še kar nekaj časa, da v gozdu opazimo kažipot za jezero. 


Smo v krajinskem parku Negova in Negovsko jezero, ki je zavarovano območje od leta 1967 in obsega 176,52 hektarjev. Na področju jezera, ki meri 11,3 hektarje, je bilo včasih 14 grajskih ribnikov. Znano je po redkih rastlinah: vodni orešek in pisani lokvanj. Voda z globino od 1,5 do treh metrov, pri nasipu pa pet metrov, daje zavetje številnim ribam: krapom, amurjem, smučim, ščukam, koresljem ... 


Na nasipu nam pozirata dva laboda, malo v vodi, potem pa še na suhem. 



Uro in pol hoda naj bi bilo okrog jezera, skoraj ves čas so to mehke gozdne poti, posejane s pisanim listjem, barve mogočnih bukovih dreves odsevajo v vodi, vmes pa se košatijo bori. Po vodi plavajo račke, ki se nam vešče umikajo. 


Obhod zaključimo pri veliki stavbi, kjer je včasih živel Ivan Kramberger, ljudski dobrotnik in predsedniški kandidat. Včasih priljubljeno in zelo obiskano gostišče samuje in propada.


Ogled gradu v Negovi, ki nas preseneti s svojo velikostjo, pustimo za povratek. Izkopanine dokazujejo, da je bilo to področje poseljeno že v davnih časih, sam kraj pa prvič omenjajo leta 1106. Pred cerkvijo iz leta 1710 stoji tudi pranger. Poslopja grajskega kompleksa so nastajala postopoma od leta 1425 naprej, pomembno vlogo imajo pri obrambi proti Turkom, novi grad zgradijo leta 1615. Razen najstarejšega dela je grad na zunaj lepo obnovljen, sprehoditi se je mogoče po dvoriščih, vodeni ogledi tudi po notranjosti pa so mogoči od četrtka do nedelje ali po dogovoru. V njem se vrstijo protokolarni in kulturni dogodki. 
Ob cesti nas vabi kažipot v Gornje Ivanjce na turistično kmetijo "Pri Alenki" in mi mu ubogljivo sledimo. 


Mimo največjega križa v teh krajih se pripeljemo pred lepo urejeno hišo, okrog katere so številna gospodarska poslopja in po vonju sodeč je to res kmetija. Gospodinja nas posede na pokrito teraso, ki jo še gradijo, in nam ponudi dve vrsti belega vina, obe zelo dobri. Hrano imamo s sabo, za degustacijo pa na mizo prinese različne vrste klobas. Kar nekaj kilogramov se jih znajde v naših nahrbtnikih, potem pa še domači rezanci, ajdova moka, ajdova kaša ... Imajo pa tudi bučno olje in med. 


Kar težko se poslovimo, sicer pa imajo tudi sobe, za lažji dostop starejšim in invalidom pa celo dvigalo. 
Svetujejo nam, naj se zapeljemo proti Ivanjševcem ob Ščavnici in poiščemo kakšen izvir slatine. Na informativni tabli jih omenjajo deset, vendar ni pri vseh voda primerna za pitje. 


Tik ob reki je lepo urejen prostor Ivanjševska slatina, kjer si je mogoče natočiti kislo vodo in posedeti ob ličnih mizah s klopmi. 


Na drugi strani reke je Ivanjševski vrelec, kjer je voda tudi na voljo. Pot med vrelci življenja pa povezuje kar 24 vrelcev, namenjena je pohodnikom in kolesarjem.


Ko se vračamo proti Mariboru, si ne moremo kaj, da se ne bi ustavili še ob Perniškem jezeru s površino 203 hektarjev in največjo globino 4 in pol metra, se popeljali in sprehodili po nasipu in obalah ter uživali v lepih jesenskih barvah v okolici jezera. 
V kraju Pernica vidimo napis za Malečnik in si zaželimo še tja. 


Na vrhu klanca pri naselju Celestrina se nam odpre krasen pogled na vinograde in Maribor v ozadju. 


Kar s kombijem se zapeljemo do cerkve Device Marije na Gorci iz leta 1517, ki je bila do leta 1820 obdana s taborskim zidom. Do nje vodi tudi pot mimo kapelic križevega pota iz leta 1847, za utrujene so urejene klopce v senci dreves. Okrog cerkve se razteza lepo urejeno pokopališče, s katerega je čudovit razgled na vse strani neba.
Tudi na poti domov nas povsod spremljajo žareče jesenske barve, ki nas bodo v spominih grele v mrzlih zimskih dneh.

Video: