22. 6. 11

Od Abrama na Nanos - 21. 6. 2011

Danes gremo izjemoma na pot eno uro prej, kar je nekatere zmedlo in jih moramo malo počakati, s tem pa  si prislužimo kavico v Logatcu. Tam je treba zaviti proti Idriji, potem pa skozi Kalce in Hrušico do Podkraja. Na križišču moraš biti kar spreten, ker kažipot za Nanos lahko prebereš šele takrat, ko v tisto smer že zaviješ. Sonce je  visoko, mi pa se vozimo lepo po senčni cesti do Abrama. Tu najdemo parkirišče v gosti senci, se okrepčamo s slastnimi Slavičinimi češnjami, potem pa se odpravimo na pot. Do koče na Nanosu rabimo povprečno dve uri hoda, nazaj nekaj manj. 
 Štiri ure uživanja med cvetjem in zelenjem! 
Pot se sicer vzpenja, vendar ni naporna. Mehke steze po travnikih so pravi balzam za noge, zelenje in lepi razgledi pa za oči. Kakšna bolj kamnita varianta nastopa zgolj zaradi pestrosti.
Ko vidimo prvo brstično lilijo, smo vsi vzhičeni, ko je na vrsti stota, smo že bolj izbirčni. V oranžni barvi se jim pridružijo še zlata jabolka, modro zastopajo irisi, grmi šipka zardevajo v roza odtenkih, kozja brada se baha z rumeno... Potem je tu še nešteto vrst drobnega cvetja in zelenja, ki krasijo travnike, in nekatere tudi opojno dišijo. 
Ko stopiš v gozd, se ti za trenutek zdi, da se bodo oči odpočile od vseh barv, pa se znajdeš v objemu bogatih kresnic. Deževje preteklih dni je opralo poti, rosa je osvežila vse okrog nas, ponekod še preveč, saj nas božanje trav ob poti zmoči do kolen. Sonce pa kaj hitro poskrbi za sušenje.
Jasa pred Vojkovo kočo na Nanosu (1246m) gosti veliko pohodnikov in pohodnic, pridružijo se nam še kolesarji, klopi se hitro polnijo. Vesela družba vsakega prišleka sprejme s kozarčkom terana, vsak odpre zaloge nahrbtnika in pojedina se lahko začne. 
Skoraj bi pozabili iti občudovat razgled. Ta je danes res radodaren: vasi med polji in travniki na vzhodu so kot prelepa preproga, proti jugu se raztezata dva kraka avtoceste, na žalost pa odpirata tudi dve rani v obliki kamnolomov; na zahod se širi Vipavska dolina in za njo - morje; na severu pa zeleno, zeleno, zeleno... Ozremo se še na oddajnike, ki skrivnostno brnijo svojo pesem, na zaprto kočo, ki nima zapisanega urnika odpiranja, nam pa se odpirajo še vse lepote poti nazaj proti Abramu.
Pivo in kava se na koncu pohoda res priležeta, v pogovorih pa se kar ne moremo posloviti od lepot prehojene poti. Na povratku nas zapelje lepša cesta in se kar nekam čudno bližamo Čavnu. V naselju Sanabor le zavijemo proti Beli in odkrivamo lepo tesen. Domačini nas usmerijo proti Podkraju, vendar nas pred njim doleti zapora ceste: velik tovornjak z lesom se je pokvaril, zdaj les prelagajo na drug tovornjak in še vsaj eno uro ne bo mogoče mimo. Kaj hočemo, vrnemo se v Belo, tam se uspemo po zelo ozki cesti povzpeti na malo širšo proti Podkraju, naprej gre pa kot po maslu. Vse je za nekaj dobro: odkrili smo nove kraje in srečali nekaj prijaznih ljudi.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

18. 6. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 17. 6. 2011

Po vsakem vandranju je nujno, da se zberemo, obudimo spomine in izmenjamo vtise. Pred Zavetiščem pod Svetim Rokom že prijetno diši po juhi iz kotla, kuhar je res v stilu v sardinskem predpasniku s štirimi črnimi glavami, udeleženci pa počasi kapljamo in se pozdravljamo. Nevenka nas preseneti z opisom potovanja v verzih, odločimo pa se tudi, da skočimo na grad, kjer razstavlja Vinko svoje fotografije. 
Kar ne moremo se ločiti od njih, ampak v zavetišču nas čakajo nove lepote - posnetki s poti. 
Aleš medtem speče meso, na mizi je bogat izbor solat in sadja, Mimi pa ponuja sirov zavitek. Pijače tudi ne manjka, dobre volje in načrtov za naprej pa tudi ne.
Za obujanje spominov pa Sonja najde še tri zanimive povezave:



Več posnetkov:

http://www.mojalbum.com/romanaiv/17-6-2011

Video:

17. 6. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 24. in 25. 5. 2011

Še zadnjič na tem vandranju pripravimo zajtrk. 
Poslavljamo se od vinogradov in raznolike korziške pokrajine. Veliko smo videli, vračamo se bogatejši. Kaj vse bi še lahko raziskali, če bi imeli več časa in prilike? Mogoče kaj več o značilni glasbi? O štiriglasnem petju, posebnih inštrumentih (recimo flavta  iz kozjega roga s tremi ali petimi luknjicami), tekmovanju v skladanju verzov o aktualnih dogodkih na ohcetih in ob praznikih, skupinskih plesih, ki so v bistvu že gledališke igre (tarantela, moreška)... Vedno mora kaj ostati za drugič. Prisluhnemo pa lahko posnetkom skupine I Muvrini (http://www.muvrini.com/gioia_eng.html) ali si preberemo kaj na spletnih straneh (http://www.corsica-isula.com/music.htm).
Proti pristanišču Bastia se ravnina spet zoži, hribi na levi se nam približajo, na njih pa kot gnezdeca čepijo sive vasice. Mesto ima okrog 45 tisoč prebivalcev in se je razvilo iz manjšega ribiškega pristanišča. Pred francosko revolucijo je bilo nekaj časa glavno mesto Korzike, danes pa je glavno pristanišče in trgovsko središče otoka. Za naš prihod ga še posebej pripravljajo, saj kar z motorko obrezujejo palme. V pristanišču smo zgodnji, po posebnem postopku, ko nas na pravo mesto vodi uslužbenec na motorju, parkiramo in odkorakamo v mesto, nekateri pa na plažo. Ob pogledu na trdnjavo, palače, muzeje in cerkve nam je takoj jasno, zakaj je Bastia na seznamu francoskih umetnostno-zgodovinskih mest (http://sl.wikipedia.org/wiki/Bastia). 
Najprej si privoščimo kavico in dolg klepet, potem pa sprehodimo mimo spomenika padlim v obeh svetovnih vojnah in do starejšega dela mesta. Tu in tam pokukamo v kakšno trgovino za zadnje nakupe, potem pa je že čas za povratek v pristanišče. Na poti vse dni nismo imeli posebnih problemov z vročino, včeraj in danes pa nas kar dobro grejejo.
Trajekt je spet velikanski - devet etaž skupaj z garažami: ob prihodu je bil MEGA EXPRESS THREE, zdaj pa MEGA EXPESS TWO, oba sta pa od firme Corsica Ferries Sardinia Ferries (http://www.corsica-ferries.co.uk/ferry/corsica-sardinia.html). Prvi sprejme 2100 potnikov, 650 vozil in ima 1450 postelj v kabinah. Danes bi lahko naložili 1756 potnikov, 550 vozil, na razpolago pa imamo tudi 1200 postelj. Tokrat imamo tudi še posebno stopnišče z razgledom. 
Sicer pa se je mogoče zadrževati v prijetno hlajenih prostorih ali na prepišni terasi ob bazenu. Nekateri v njem namakajo noge, zaplavati pa si ne upa nihče. Vsak po svoje preživlja čas: dremanje, lenarjenje, sončenje... Z Nevenko se spraviva h kartam in pridobiva še Mimi. Spet se Nevenka izkaže kot "strup" za igro in vneto zmaguje. Po štirih urah pa je čas, da se izkrcamo v Livornu.
Kar hitro se izmuznemo iz mesta in ob sedmih zvečer drvimo proti Firencam. Zunaj je še vedno 31 stopinj, nam pa to nič ni mar, ker sedimo na prijetno ohlajenem avtobusu. Tik pred temo se ustavimo na postajališču in še zadnjič skuhamo kočerjo, tokrat je to res večerja. Med vožnjo sledi kratek obračun stroškov z veselo ugotovitvijo, da smo porabili manj, kot je bilo predvideno. Zapojemo pa tudi najbolj zaslužnim za to prijetno vandranje:
Ivan - ta suka nam vešče volan,
Fanika pazi, da nič ni bolan. Ti hojladrija...
Vojko nam skrbno varuje denar,
računa, plačuje - pravi je dar. Ti hojladrija...
Milka nam kuha, iz kuhne diši,
lačni in žejni smo vandrovci mi. Ti hojladrija...
Vinko je faca, on je ta prav:
vse nam on zrihta, vse on prprav. Ti hojladrija...
Potem pa v horizontalo. Ko se zbudim tam med drugo in tretjo uro zjutraj, smo že v Sloveniji. In 25. maja smo. To je bil včasih praznik.
Lepo je v naši domovini biti mlad... 
Ob dnevu mladosti iskrene čestitke mladim po srcu!
Iščemo stvari in pakiramo, zunaj pa se že dani, ko okrog pol petih izkrcamo Mimi in Radeta v Tržišču. Čaka ju Tone, ki prav danes slavi 60 let. 
Tone se pa heca, da jih 60 ima,
pa kakorkol pogledaš, se nič mu ne pozna.
Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi
in, da še večkrat skupaj veseli bi bil.
Tako mu zapojemo po napevu Moj fantič je prijezdil. Pa še Kolker kapljic, tolko let... In kljub zgodnji uri nazdravimo s penino. Ob takem času je verjetno še nihče ni pil.
Pri Vebru v Orešju smo pet minut pred peto. Ne bi mogli na ovinku malo počakati, da bi bila ura okroglo pet? Razhajamo se, vsak krene svojo pot.
Pride trenutek - razidemo se.
Spomini na čas ta naj večno žive. Ti hojladrija...
Več posnetkov:
Video:

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 23. 5. 2011

Prebudi nas čudovit sončni vzhod in hitro smo nared za okoli triurno krožno pot, ki nas z rdečimi oznakami dolgo vodi po gozdni cesti, potem pa se zoži v lepo potko med borovci. 
Bolj med skalami in malo bolj navkreber se je treba potruditi do "luknje od bombe" (Trou de la Bombe), luknje v skali s premerom osem metrov, ki res izgleda, kot bi jo napravila bomba. Zaokrožimo pa spet po redkem borovem gozdu, kjer občudujemo različne oblike dreves, ki jih je napravil umetnik veter. Na lepi jasi nam Vinko postreže z malico: prepečencem in pijačo, da se ne bi kdo pritoževal, da nismo imeli "all inclusive". Malo se spuščamo, pa spet malce dvignemo in pri cerkvici Svete Device pozvonimo, ter si zaželimo še veliko varnih poti.
Ker nas ta pot ni pretirano utrudila, se odpravimo še v drugo smer po zelenih oznakah. Pa se te na travniku nekam izgubijo, malo iščemo, potem pa le najdemo. 
Od luknje do luknje, pa bori so vmes,
po skalah in ketnah mi plezamo zares. Ti hojladrija...
Zdaj gre bolj zares: strmo navzgor med skalami, vendar lepo speljano. Vmes pa pravi vrtički rož, vse lepši razgledi, motivov za slikanje še in še. Kaj hitro se z Nevenko odločiva, da greva v hrib le eno uro, potem pa se na povratku prepustiva fotografski strasti. Ostali gredo naprej, pridruži se nama še Elčka, lepo malicamo, potem pa uživamo pri spustu. 
Preval je pod nami kot na dlani, v stenah pa vneti plezalci. Že same skale so dovolj slikovite, potem pa še vse cvetje...
Pri avtobusu je obrok že skuhan, z Milko pripraviva še darilo, ker zvečer slavimo rojstni dan. Pregledujem sporočila na mobitelu in evo Ljube:
Človek ni tam, kjer je njegovo telo, pač pa tam, kjer so njegove misli. 
Danes sem z vami. En širok objem vsem skupaj in vsakemu posebej.
Hvala, Ljuba, da misliš na nas! Tudi mi nate, sploh, ko zapojemo kakšno iz podarjene pesmarice.
Ko se vsi vrnejo iz skal, si privežemo dušo s hrano in pijačo, potem pa se postavi veliko vprašanje, ali je cesta proti kraju Solenzara dovolj dobra za avtobus. Riskiramo in profitiramo: res je vozišče ozko, vožnja pa je zelo slikovita, za nami ostajajo ošiljene igle, okrog nas je vse zeleno od borovcev in niže kostanjevih dreves.
Bistra reka šumlja ob poti in oblikuje privlačne tolmune, vse nas vabi k pikniku in počitku. Kar prehitro smo spet v dolini, kjer se od morja do gorskih grebenov širi ravnina s sadovnjaki in vinogradi. Kakšnih 60 kilometrov pred mestom Bastia je ravnica še širša, okrog nas so sami vinogradi, mi pa se začnemo spraševati, ali gremo na trajekt danes ali jutri. Pa se le ustavimo na primernem mestu in utaborimo za čez noč. Pred spanjem pa še čestitamo Pavli za rojstni dan. Seveda nas počasti s prigrizkom, pijača pa je prava sangria s svežim sadjem. Milka že ve, kako se tej reči streže, bolje rečeno, kako jo je treba postreči.

Ko Pavla praznuje, uživamo mi,
sangria in drugo nam dan zasladi. Ti hojladrija...
Več posnetkov:
Video:

16. 6. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 22. 5. 2011

Še enkrat se sprehodimo po obali, Ivan spretno spravi avtobus skozi vhod, že smo na poti proti Costi Smeraldi. To je bila včasih samotna pokrajina z nekaj malimi bivališči pastirjev. Potem pa je konzorcij vključno z Aga Khanom v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja tu ustvaril Costo Smeraldo in med drugim zgradil naselje Porto Cervo (http://www.360sardinia.net/itineries.php?tour=42). 
To združuje prilagajanje okolju z bolj modernimi oblikami in bogatim ter slavnim nudi luksuzno bivanje, ekskluzivne trgovine in restavracije, priveze za jahte... V vodniku beremo: "če imaš denar, zasidraj svojo jahto in uživaj v okolju; če ga nimaš, si ga ogleduj z zavistjo". No, mi smo si naselje ogledali, občudovali z okusom urejene kotičke, preveč zavistni pa nismo bili. 
Zamikal nas je še Palau s svojimi nenavadno oblikovanimi skalami, med katerimi izstopa oblika medveda (http://www.sardegna.com/en/palau/). Domačini so uredili parkirišče, napravili stopnice in ograje, turistov ne manjka. 
Že tretjič smo srečali vandrovce, ki potujejo v hotelu na kolesih, tako kot mi. Tokrat so bili to Čehi z agencijo Pangeotours (http://www.pangeotours.com/). Očitno imamo veliko somišljenikov oziroma sorodnih duš.
Zdaj pa počasi proti trajektu. V mestu Santa Teresa Di Gallura (http://en.wikipedia.org/wiki/Santa_Teresa_Gallura) smo tako zgodaj, da si po njem lahko privoščimo sprehod. V predoru za pristanišče nas napis opozarja, naj si turisti zapomnimo, da nismo v Italiji. Sprašujemo se, kaj naj bi to pomenilo. Dopoldansko degustacijo vin smo sicer zamudili, zato pa dobro prečešemo trgovine s spominki, kjer tu in tam tudi kaj ponudijo. Sprehodimo se še do razgledišča na stražni stolp in verjamemo, da je imelo mesto zaradi strateškega položaja na skrajni severni točki otoka burno zgodovino. Na začetku 19. stoletja je igralo pomembno vlogo v boju proti tihotapcem, danes ga "napadajo" samo še turisti.
Trajekt že poznamo. Z njega najprej še ogledujemo pristanišče ter mesto, pa tudi bogate vile v okolici, na drugi strani pa se vidi tudi Korzika in po eni uri zavijamo okrog slikovitega Bonifacia.
Kar takoj nadaljujemo vožnjo proti kraju Porto Vecchio, po vzhodni obali otoka. Odkrijemo kar veliko hrasta plutovca, med njimi pa bolj slabe pašnike. Mesto nas ne zanima preveč, želimo si najti cesto na prelaz Col de Bavella v masivu Alta Rocca. Kmalu se začnemo vzpenjati po gladki in lepo speljani cesti po masivu Ospedale (http://www.portovecchiocorsica.com/ospedale.html). Okrog nas sami gozdovi bora in plutovca, nazaj pa razgledi na morje. Adrenalinski park je na voljo turistom, kasneje se pripeljemo še do umetnega jezera - skratka kraji za uživanje. Mi pa kar naprej! Smo že v vasi Zonza (http://www.portovecchiocorsica.com/zonza.html) na višini 800m, v kateri je nekaj poslopij še iz 17. stoletja, turistom pa ponuja veliko lokalov in izhodišč za hojo. 
Zdaj  pa ni več daleč do prevala Col de Bavella (1218m - http://www.portovecchiocorsica.com/col-de-bavella.html). Najprej parkiramo avtobus na kar velikem parkirišču, potem pa se zazremo v sedem "igel" Aiguilles de Bavella, ki se dvignejo tja do 2134 metrov (http://www.lonelyplanet.com/france/corsica/sights/mountain/aiguilles-de-bavella). Informacije o pohodnih poteh iščemo v obeh restavracijah, kjer nam pohodniki zaupajo svoje izkušnje in svetujejo, kako in kaj. Ženska polovica norveškega in francoskega para si v zameno za informacije želi ogledati naš hotel na kolesih, seveda jima ustrežemo. Se mi zdi, da še nikoli prej nismo imeli tako razmetano. Pa, kaj? Saj smo na počitnicah! Zaspimo v varstvu kipa Noterdamske Marije.
Več posnetkov:
Video:

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 21. 5. 2011

Vinko je že navsezgodaj preučil možnosti: najamemo čolne in si z morja ogledamo zaliv Orosei pred naseljem Cala Gonone (http://en.wikipedia.org/wiki/Cala_Gonone). Parkiramo nad naseljem in se peš napotimo v pristanišče. Vmes si v kampu privoščimo stranišče in umivanje rok. Veliko agencij ponuja izlete s čolni, nas pa kar na cesti prestreže prijazno dekle in nas posvoji. Ravno dovolj nas je za dva čolna in že brzimo ob slikoviti obali. 
Naš prvi in edini postanek je pri podzemni jami Bue Marino Grotto (http://www.sardinien.com/rundreisen/barbagia/grotte/bue_marino.cfm), ki se tako imenuje po vrsti tjulnov - sredozemska medvjedica (Monachus monachus). Razdeljena je v severni in južni del, dolga 7 + 8 kilometrov, odkrivajo pa še nove dele, s stalno temperaturo 17 do 18 stopinj. Severni del je bil kar dolgo časa zaščiten in zaprt, zdaj je dostopen le manjšim skupinam za raziskovalne namene, mi pa smo obiskali približno kilometer južnega dela. Lahkoten sprehod ob vodi, ker morje sega več kot 600 metrov v jamo, tam pa se vanj izliva podzemna rečica. Pokažejo se nam vse lepote podzemnega sveta: stalaktiti, stalagmiti in stebri. Fotografirati pa ne smemo, da se bomo takoj obrnili in končali z ogledom, je stroga vodička. Občudujemo dvorano sveč, dvorano zrcal, potem pa še dvorano, kamor so včasih prihajale medvjedice v miru kotit svoje mladiče. Teh zelo redkih in zaščitenih živali od leta 1980 v jami ni več. 
Nadaljujemo vožnjo s čolni in se ne moremo nagledati zanimivih skal, malih plaž s snežnobelim peskom in kristalno čistim morjem. Zapeljemo se v nekaj manjših jam in pod kamnitim obokom. Vračamo se še hitreje in ne moremo verjeti, da smo bili na poti skoraj štiri ure.
Ob treh se zbudili in šli kar naprej,
na čolne, obalo - super juhej! Ti hojladrija...
V smeri Olbia se vozimo, kar precej je predorov, vinogradov, avtocesta je dobra, zato že sorazmerno zgodaj najdemo kamp La Cinta pri mestu San Teodoro. Ima vse, kar rabimo, tudi odprta kurišča in celo posebne deske za pranje perila, vhod pa je tako oblikovan, da je treba biti pravi mojster, da spraviš avtobus skozi. No, naš Ivan to, seveda, zmore. 
Kopanje, sprehodi po obali, kuhanje kočerje, polnjenje baterij, tistih za aparate in naših... 
Proti večeru se z Mimi lotiva še balinanja ob pogledu na skalni greben in pesmi morskih valov.
Več posnetkov:
Video:

15. 6. 11

Ko vandrovcem zadiši po Korziki in Sardiniji - 20. 5. 2011

Po zajtrku se vrnemo v naselje Barumini in zdaj brez težav najdemo pravo smer za nuraški kompleks Su Nuraxi, ki ga je leta 1997 vzel pod svoje okrilje UNESCO. (http://www.360sardinia.net/itineries.php?tour=56
Zelo lepo urejeno nahajališče iz bronaste dobe tako zgodaj še ni uradno odprto, od daleč pa si lahko ogledamo ostanke stolpa, ki je bil v originalu še za eno nadstropje višji in je imel kupolo. Okrog utrdbe se je širila tudi naselbina okrog 200 koč, pokritih z vejami in listjem, rezidenco vladarja, svetišči... Ena izmed zgradb je bila neke vrste dvorana za sestanke s kamnitimi klopmi okrog sten. To je bilo pravo vojaško in versko središče z dvojnim obzidjem in enajstimi stolpi. Sicer pa je nurag (kar naj bi pomenilo kup kamenja ali votlino v zemlji) navadno do 20 metrov visok stolp v obliki prisekanega stožca brez posebnih temeljev in stoji zaradi teže kamnov, ki lahko tehtajo celo nekaj ton. Gradili so jih že v srednji bronasto dobi (18. do 15. stoletje pred našim štetjem) in so jih uporabljali vse do prihoda Rimljanov v drugem stoletju pred našim štetjem. Od 30 tisoč takih zgradb se jih je do današnjih dni ohranilo okrog osem tisoč v severozahodnem in južnem delu Sardinije. Tudi mi smo jih tu in tam opazili ob cesti, v Baruminiju pa jim posvetimo posebno pozornost. V dolini nam domišljijo bega koničasti hrib z ostanki trdnjave Castello di Marmilla iz desetega stoletja (http://www.italyaround.com/it/sardegna/castelli/lasplassas.html), okrog pa je še več stožčastih gričkov, ki mogoče skrivajo ostanke davne civilizacije. Zdijo se nam razporejeni v nek sistem in spomnimo se patra Gržana in njegovega stavka "kakor na nebu, tako na zemlji". Okrog nas pa je še mnogo drugih lepot: gaj oljk med ovsom in rdečim cvetjem detelje, živordeči maki na polju, kot sonce rumena brnistra...
Pot proti mestu Nuoro nadaljujemo spet po ravnini z vetrnimi elektrarnami in po avtocesti hitro napredujemo. Na reki Tirsu je veliko jezero Lago Amadeo, ob cesti se začnejo pojavljati črede ovac, po železnici pa pripelje vlak, ki je le malce večji od avtobusa.
Ko prispemo v mesto Nuoro z okrog 40 tisoč prebivalci, nas ne zanimajo muzeji, ki jih tu ne manjka, niti to, da se je tu rodilo veliko umetnikov in umetnic, med njimi edina italijanska ženska dobitnica Nobelove nagrade za literaturo, ne, najbolj nam je pomemben nakup kruha in informacije o prevoznosti cest v gore Monti del Gennargentu. Da bi dobili oboje, se z Vinkom izkrcava v mestu, ostali pa se z avtobusom odpravijo iskat nakupovalno središče. Uslužbenka v informativnem središču je sicer prepričljiva, a vse ji le ne kaže verjeti, se izkaže kasneje. Po telefonu izveva, da je avtobus kakšnih pet kilometrov daleč, in odločiva se, da poiščeva taksi.
Najdeva tablo z velikimi osmrtnicami, pa tudi žive ljudi, ki si pa niso enotni, če imajo v mestu taksi ali ne. Ko tako brez miru in uspeha divjava po Nuoru, naletiva na policista, ki nekaj razpravlja z žensko, verjetno sodelavko. Pa še njiju pobarava za taksi. Možakar ni nič preveč prijazen, poskuša pa po mobitelu priklicati kolega, da bi mu povedal telefonsko številko za taksije. Zveza je nekajkrat prekinjena, težave so pri zapisu številke, kakšna bi šele bila, ko bi jo bilo treba poklicati. Po telefonu vendar ne moreš govoriti z rokami! Ženska pa zna angleško in predvsem je bolj praktična: naloži naju v svoj avto in lastoročno zapelje do avtobusa. Vmes nama natrosi še dragocene podatke o cestah, na koncu zavrne kakršnokoli plačilo in celo izjavi, da je že bila v Sloveniji. Za kakšen daljši intervju pa ni bilo časa. Obisk nakupovalnega središča je uspel, tudi midva sva kmalu nahranjena in napojena, lahko nadaljujemo pot.
Vse bolj se dvigamo, cesta je ozka, posebno še skozi vas Fonni (http://en.wikipedia.org/wiki/Fonni), ki je na nadmorski višini okrog tisoč metrov najviše ležeča vas na Sardiniji. 
Ob počasni vožnji si uspemo pogledati nekatere zanimive slikarije na hišah, naši cilji pa so še više: Monte Spada (1595m), mogoče Bruncu Spina (1829m - drugi najvišji vrh Sardinije) ali celo najvišji vrh Punta La Marmora (1834m). Prvi dve imeni področja Monti del Gennargentu (http://www.summitpost.org/monti-del-gennargentu/152970) sta znani predvsem tudi smučarjem, ker sta edini smučišči na otoku, če so zimske snežne razmere ugodne. 
Avtobus parkiramo v bližini opustelega gradbišča, kasneje pa ugotovimo, da gostišče že obratuje. Napotimo se na najbližji hrib kar na slepo, ker poti ni, in odpirajo se nam vse širši razgledi. 
Strmina se prevesi v novo vzpetino in, ko stojimo na vrhu z dvema križema, se nam odpre tudi pogled na oba najvišja vrhova. Dva pohodnika se napotita do smučarskih naprav pod Brunco Spino, pa okolja nič kaj ne hvalita, mi pa se vračamo k avtobusu po malo spremenjeni trasi. Že pri vzponu smo odkrili mnogo drobnega cvetja, pa tudi bahavih kukavic, zdaj so tu še visoki grmi rese, v globeli pa presenečenje: celi vrtovi potonik, ki jim pogosto delajo družbo tudi ciklame. Nič nas ne moti, da moramo plezati pod žično ograjo, okrog nas je kot v raju. Veter je vse močnejši, zato se moramo vrniti in poiskati zavetje v avtobusu. Milka se z ekipo še posebno izkaže: za večerjo je okusna gobova juha in pravi "šmorn" - carski praženec. 
Policajka te pelje - v tem je res čar,
juha in šmorn pa Milkin sta dar. Ti hojladrija...
Stisnemo se v spalne vreče, zunaj je le enajst stopinj in še kar naprej piha, okoli treh zjutraj pa začne rahlo deževati. Kar takoj se odpravimo v dolino, v vasi Fonni kljub čudni uri lokalni fantje vabijo k pitju, nekaj je prerekanj glede tega, da menda vozimo po enosmerni cesti v napačno smer, ampak vse se dobro konča in preostanek noči prespimo na parkirišču pred naseljem Cala Gonone.
Več posnetkov:
Video:


14. 6. 11

Zasavska Sveta gora - 14. 6. 2011

Ko se ob pol sedmih zbiramo, se že kopičijo grozljivi oblaki. Ampak, mi se ne damo! S kombijem se zapeljemo skozi Zidani Most do Save, ki je navadno naše izhodišče za turo na Zasavsko Sveto goro. Tokrat pa se peljemo še tri kilometre naprej do vasi Leše, kjer na primernem mestu parkiramo. 
Kmalu po začetku vzpona nas začnejo "motiti" jagode ob poti. Prav slastne so! Pot po gozdu pa je sploh nekaj izrednega: prijetno mehka in čisto sveže pokošena. Med drevesi se že odpira pogled proti našemu cilju. Objame nas vonj lipovega cvetja in ob travnikih pridemo na asfaltirano cesto na začetku vasi Rovišče. Tri pohodnice v zaščitnici nismo nič kaj vesele trde ceste, pa nas zapelje puščica, ki kaže desno navkreber. Da je zraven zapisan R., nas nič ne moti. Res je pot zelo strma in označena samo z belimi krogi, ne pa s standardno markacijo, me pa kar naprej. Še kar naprej se vzpenjamo, zdaj že po grebenu in na čistini ugotovimo, da jo mahamo na Roviški vrh in ne na Zasavsko goro. 
Imamo pa na njo čudovit pogled, pa tudi na Vače, Slivno in celo Miklavž. Okrog nas celi vrtovi rese, tudi pot je vsa mehka od nje. Pod seboj slutimo cesto, ampak sestop je prestrm, zato kar lepo naprej v hrib. Končno se na levo pokaže nekaj stezi podobnega navzdol. Prepričana sem, da tu svoj adrenalin preizkušajo gorski kolesarji, kasneje pa izvemo, da se tu izživlja motorist. Previdno se spustimo do ceste, kjer sestopimo čisto blizu uradne steze z Roviškega vrha. Malo hodimo po cesti, potem pa še po bližnjici, kjer je še vedno improvizirana kopalnica, da prideš na Sveto goro urejen. 
Naš podvig vzpodbudi še dva pohodnika, da gresta na Roviški vrh, mi pa se v domu podpremo s hrano in pijačo, potem pa ogledamo pokopališče okrog cerkve Marijinega rojstva. Prva cerkev je omenjena že leta 1250, kasneje pa so jo večkrat prezidavali. Okrog nje je dobro ohranjeno taborsko obzidje, prosto stoječi zvonik pa je bil včasih obrambni stolp. Spet smo v oblaku  vonja po lipovem cvetju, občudujemo urejenost župnijskega urada ter nadomestne mežnarije in uživamo ob krasnih razgledih. Nekaj kapelj dežja pa nas spomni, da je treba v dolino.
V Radečah se spomnemo, da še sploh nismo spili kave. V kavarni Galerija pri marketu Spar je ravno pravo mesto, saj si lahko ogledamo razstavo fotografskih posnetkov iz okolice Radeč, med njimi tudi odlična dela našega Vinka Šeška.
In dež? Ulil se je malo pred Boštanjem. Nobenih problemov z njim!
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:


Bosna - 12. 6. 2011

Čez noč nam ploha osveži ozračje in polni energije začenjamo nov dan. 
Najprej sprehod po parku v Banji Koviljači, potem pa zajtrk. Sicer smo razvajeni s samopostrežnimi, vendar nam tudi servirani tekne: kruh, sir za mazanje, salama in izbira med čajem, mlekom ali jogurtom. Skoraj vsi po vrsti si privoščimo še kavico, ki jo servirajo kot po pravilu s kocko sladkorja. Pa je ne damo med zobe, kot je menda predvideno, ampak potopimo v kavo oziroma kafu. 
Ob osmih se odpeljemo izpred hotela: le nekaj kilometrov je do mejnega prehoda Trbušnica oziroma Šepak, kjer se preko Drine pripeljemo v Bosno, če smo bolj natančni - v Republiko Srpsko. Takoj opazimo veliko novogradenj, ker so se sem preselili Srbi iz drugih področij Bosne, precej ljudi pa tudi dela v tujini. Čeprav je nedelja, kar precej ljudi dela na poljih, kjer gojijo pšenico, koruzo, ječmen, krompir, zelje, čebulo, česen... Veliko je tudi sadovnjakov in pridelke je mogoče kupiti na stojnicah ob cesti ali pa na veliki "pijaci" - tržnici blizu Bijeljine. V tem mestu se je število prebivalcev v zadnjem času potrojilo in zdaj šteje 150 tisoč ljudi. (http://www.gradbijeljina.com/o-bijeljini.html
Tudi mi prebrskamo tržnico po dolgem in počez, pa še dva marketa zraven. Tudi Tuševega, kjer prodajajo kar veliko izdelkov s slovenskim poreklom. 
Nekaj ljudi tega področja je res bogatih: Nešković, recimo, ima sedem bencinskih črpalk. Med njimi pa prav gotovo izstopa Stanišić, ki je nedaleč od Bijeljine leta 2003 odprl Etno selo Stanišići. V bistvu se je gradnja začela leta 2001 in še vedno traje. (http://www.etno-selo.com/
Na ravnice je iz osrednje Bosne prenesel mline, kovačnico, mlekarno in hiše iz konca 19. in začetka 20. stoletja, postavil pa je tudi apartmaje, ki od zunaj izgledajo starinsko, opremljeni pa so moderno. 
Vmes sta še mali samostan in cerkvica, nekaj gostinskih objektov in prireditveni prostor. Popeljati se je mogoče z vlakcem ali čolni po jezercih, za kar je treba plačati, sicer pa za park ni vstopnine. Po vodi plavajo beli in črni labodi, park krasi veliko rož, vse pa je precej stisnjeno v prostoru. Luksuzni hotel sicer poskuša posnemati zgodovinske zgradbe, vendar je iz čisto druge zgodbe kot leseni objekti. Škoda. Sicer pa je park prijetno sprehajališče za odrasle, predvsem pa za otroke, ki imajo za uživanje tudi čisto svoje prostore. Lahko si omislite tu tudi svatbo za 200 do 1000 gostov, manj kot 200 jih menda v teh krajih sploh ni. :-)
Po želodcih nam že malo kruli, zato se odpravimo v Donjo Bukovico, kjer je bil doma naš Rade. 
Tu nas čakajo njegovi gostoljubni sorodniki in sosedi, ki nam pripravijo pravi bosanski piknik z odojki in pečeno ovčetino. Začnemo pa s kruhom, soljo in "rakijo" - žganjem. Komaj se naši trije muzikanti spravijo k delu, že dobijo hudo konkurenco - trubače. Poskusimo se v plesanju kola in glasba traja, dokler "priteka" denar, nazadnje celo skupaj s harmoniko. Sprehodimo se po posestvu, namenimo pozornost govedu in pujskom, občudujemo lepo obdelana polja z žitom in ocenjujemo letošnjo letino sliv, ki so še zelene. Po klepetu z domačini, plesu in veselju, se je treba posloviti. Samo pomahamo si še v pozdrav in...
Že smo spet ob Savi in Brčko je naš mejni prehod za Hrvaško. Do sedaj smo na mejah samo nekaj čakali, pokazali dokumente, enkrat so nam jih celo pobrali, tu pa je drugačen red. Vsi ven iz avtobusa in z dokumenti mimo uradne osebe, ki jih skenira. Tudi Hrvati na drugi strani Save ponovijo ta postopek. Naj jim bo: gibanje je zdravo. Po avtocesti hitro napredujemo proti Sloveniji. Dve harmoniki in mi kot pevski zbor, priden natakar z dobro kapljico - kdo bi se pritoževal nad takim komfortom. Na meji med Hrvaško in Slovenijo nihče nič ne teži: zaradi lepšega malo počakamo, ni treba pokazati dokumentov, potem pa se odpeljemo naprej. Cariniki in policisti verjetno vedo, da so nas njihovi južni kolegi že dosti "zmatrali". Počasi se poslavljamo, si obljubljamo, da kmalu spet kam krenemo, ob pol dvanajstih pa smo že pri Prahu, na končni postaji. Bil je to en lep in doživet krog.
Več posnetkov:
Video:

Srbija - 11. 6. 2011

Vse skupaj se v bistvu začne že v petek s pakiranjem in poskušanjem uloviti nekaj počitka. Navadno me popoldne kaj hitro zmanjka za kakšno uro, tokrat pa to nikakor ne gre. Tudi zvečer se oči zaprejo le za kratek čas, proti polnoči pa je pri Prahu čez cesto že zelo bučno: oba avtobusa sta se vrnila iz Gardalanda. Ob pol enih se že začnemo zbirati potniki za dvodnevni  planinski izlet v Srbijo in Bosno, uradno je odhod z avtobusne postaje ob enih zjutraj. Pridruži se nam še Vebrov avtobus in kmalu hitimo proti hrvaški meji. Vsak po svoje kinka in drema do meje s Srbijo, ko nas spet budijo. Kar dolgo nas zdržijo, potem pa je čas že za zajtrk in kavo nam uspe dobiti tudi za evre, kljub napisu, da ne sprejemajo tujih valut. Južno od Sremske Mitrovice se na poti proti Loznici  nagledamo polj in vasi v ravnici. Hiše so nanizane z ožjo stranjo proti ulici, pogosto pa se potem nadaljujejo še daleč v gospodarsko poslopje. Obvezne so sušilnice za koruzo, dvorišča so travnata ter lepo pokošena in pospravljena, med hišo in cesto pa je še pločnik in pas trave. Poleg koruze je na poti še pšenica, seno pa je lepo v kopicah. Ko se na obzorju pokažejo hribi, na desni pa se približamo Drini, smo že bliže cilju. Zamujamo pa samo uro in pol. Naši gostitelji iz Planinskega društva Loznica (http://www.psdgucevo.org.rs/) so potrpežljivi in nas počakajo ter najprej se zapeljemo do spomenika iz prve svetovne vojne pod najvišjim vrhom Gučeva (779m). (http://www.mn.co.rs/delatnosti_turizam_gucevo.php
To je kostnica umrlih v grozljivi bitki, ki nam jo podrobno predstavijo. Odpira se nam lep razgled na mesto Loznica z okrog 50 tisoč prebivalci, mejno reko Drino in griče v sosednji Bosni. Gučevo je najbolj zahodni del podrinjsko-valjevskih planin in je z obsežnimi gozdovi bukve ter drugih listavcev, pa tudi nekaj bora, prava zakladnica čistega zraka, bistre vode in zdravilnih vrelcev. (http://www.psdgucevo.org.rs/index.php?option=com_content&view=article&id=44&Itemid=15) Razteza se 15 kilometrov daleč in premore tudi nekaj letoviških domov, sanatorij pa životari in čaka na boljše čase. Bolje se godi Banji Koviljači, ki v zdravstvene in rekreativne namene izkorišča zdravilno vodo - bogato z žveplom in železom, ter zdravilno blato predvsem pri revmatičnih in kožnih obolenjih. Črpajo pa tudi mineralno vodo.
Spet se zapeljemo skozi Loznico, ki ima sicer lepo urejeno središče, v smeri proti Drini pa razpadajo nekdanje uspešne tovarne celuloze, svile, kemična tovarna Viskoza (včasih zaposlovala 12 tisoč delavcev), termoelektrarna...  Je tudi sedež občine, ki pa spada med deset najmanj razvitih v Srbiji. Mogoče bodo manjša podjetja in turizem potegnila voz naprej.  (http://www.gradloznica.com/)
Mi se z druge strani po dolini rečice Štire prebližujemo planini Gučevo. Ob cesti je veliko nasadov malin in robid, pred nami pa se pokaže tudi cel hrib, porasel z lipami. Izkrcamo se v naselju Zaječa, kjer je bil včasih pomemben rudnik antimona, zdaj pa dela samo še manjša topilnica. Naprej bo treba peš, peščica potnikov in potnic pa se odloči ostati v avtobusih in se nam bo pridružila kasneje. 
V kar hitrem tempu se začnemo vzpenjati in ob poti opazujemo redke majhne hišice. Srečujemo vozove s konji, ki prevažajo drva, in vozniki se gostoljubno ustavijo, da gremo mimo. V soparnem vremenu prelijemo kar veliko potu.
Pot nas vodi skozi gozdove, preko travnih jas z veliko kukavicami, okrog 80 pohodnikov in pohodnic se raztegne v dolgo vrsto. 
Vzponov ni veliko, zato hitro pridemo v vasi Korenita do kapele Svetega Pantelejmona z vodnjakom devet Jugovića, kjer se osvežimo s hladno vodo in češnjami ter malinami. 
V bližini je cerkev in samostan Tronoša iz 13. stoletja, ki sta bila večkrat uničena. Sem je hodil v šolo tudi Vuk Stefanović Karadžić. Včasih je bil to moški samostan, danes je ženski. Zelo lepo urejeno dvorišče s pravim bogastvom rož obkroža cerkev, ki nam jo razkaže prijazna vodička. (http://www.pravoslavlje.nl/foto_manastiri_crkve/manastir_tronosa.htm)
Pot nadaljujemo spet malo navkreber, potem pa po skoraj ravnih terenih do kmečkega turizma Konak Milica. (http://www.selo.co.rs/listingview.php?listingID=376
Tu je še vse tako kot leta 1920: staro pohištvo in ostala oprema, orodje... Vmes pa ogromno rož. Prileže se nam počitek, hladno pivo in prava pojedina s kajmakom in mladim sirom, ocvirki, fižolom, solato, koruzno pogačo, lepinjami... Ko že ne moremo več, prinesejo še "pečenje".
Slabe pol ure hodimo navzdol in ob rečici Žeraviji do rojstne hiše Vuka Stefanovića Karadžića (7. 11. 1787 - 7. 2. 1864). 
Naselje Tršić je res posvečeno temu etnografu in tvorcu srbskega jezika, ki je poleg zbiranja narodnega blaga reformiral pravopis, izdal slovnico, slovar, prevedel Sveto pismo. Zanimivo je, da ga je ob tem vzpodbujal naš Kopitar. Ob hiši se sprašujemo, kako so številčno močne družine lahko živele v tako majhnih stavbah. (http://www.znanje.org/i/i22/02iv01/02iv0120/trsic.htm) Mlin, različne obrti, amfitiater za prireditve, šola, kjer je vsako leto tekmovanje v srbskem jeziku - vse to je Tršić. Tu pa nas tudi počakata avtobusa, da nas po približno štirih urah hoje popeljeta v Banjo Koviljačo.
Namestimo se na robu parka v hotelu Podrinje, ki je bil pred leti res imeniten. Čas je napravil svoje, nekaj so dodali tudi begunci in zdaj je stavba precej zanemarjena. Ampak stuširamo se lahko, prespimo v miru, dobimo tudi kar solidno večerjo, ki je niti ne rabimo, k bolj prijetnemu vzdušju pa pripomore tudi živa glasba, ki plesne pare dvigne že pred večerjo. V okolici hotela je nekaj starih vil, ki so tudi več ali manj zapuščene, bolj urejene pa so stavbe za rehabilitacijo, kopeli in blatne obloge. Najlepši pa je park. 
Več posnetkov:
Video: