30. 9. 08

Slivnica - 30. 9. 2008



Ponedeljkova planinska skupina ta teden izjemoma deluje v torek. Smer: mimo Ljubljane do Rakeka, potem pa naprej do Cerknice. Pri tovarni Brest parkiramo kombi in si najdemo prijeten lokal za kavico. Vreme je sončno in pogumno krenemo po dobro označeni poti na Slivnico. Bori, vmes travniki z brini, veliko šipka z oranžnimi plodovi, pod vrhom zanimivo raščene bukve... Pogledi nam uhajajo v dolino, kjer se kažejo naselje Cerknica, bližnje vasi, Cerkniškega jezera pa je samo malo. Ura in pol hoda in že si na vrhu 1114 metrov visoke vzpetine z lepim razgledom. Koča res ni odprta, kljub temu pa najdemo zavetje za malico. Vreme se začne kvariti, oblači se, zato se ne obiramo preveč in raje krenemo v dolino. Vseeno pa nas zanima, kako je ob jezeru. Vode je zelo malo, domačini pa povedo, da jo je za ta letni čas še kar veliko, ker je bilo poleti kar dosti dežja. Ne smemo pozabiti, da je jezero presihajoče. Na poti proti domu se veselimo nadaljevanja dneva pri Elčki in Vinko na Češnjicah, to je bil v bistvu najbolj naporen del tega dneva (kulinarično). Vse dobro, Elčka, ob tvojem rojstnem dnevu!

29. 9. 08

Okrog Sedraža - 29. 9. 2008



Prijateljica Tilčka mi že dolgo obljublja, da greva pogledat, kje je nekaj časa živel njen brat. Danes sva res na tej poti: z vlakom do Rimskih Toplic, tam obvezna kavica s toplim mlekom, potem pa skozi Šmarjeto po cesti proti Dolu. Pa ne dolgo, kmalu zavijeva na prijetno gozdno pot pod Kozjico, potem pa strmo v hrib med razmetane hiše vasi Klenovo. Brez posebnih težav najdeva pravo hišo, pri sosedih pa še malo poklepetava ob šilčku. Splača za ozreti naokrog, ker se nama že odpira pogled na Turje in Marno. Ko se dovolj dvigneva, pa se nama odstre tudi Sedraž, prijetno naselje v objemu zelenih hribov. Veliko starejših in novih hiš - vse so lepo urejene, tu sta tudi dva oddelka vrtca in pet oddelkov osnovne šole. To so pa res lepi obeti za prihodnost. Domačini nama svetujejo, naj se proti Laškemu napotiva preko Govc. Ni nama žal te odločitve, ker je le malo asfalta, uživava na gozdnih poteh in cestah. Ko prideva na Trnov Hrib, se nama spet pokaže Sedraž, za njim pa Kum, bolj na vzhodu še Veliko Kozje. Tu sva že hodili, se spomniva. Samo še skozi Kuretno in preko Šmihela, pa sva v Laškem. Sonce naju lepo greje, tu in tam popiha, skoraj pozabiva, da sva na poti že skoraj pet ur. V Laškem se nagradiva še s plavanjem v toplicah. Pa naj kdo reče, da niso jesenski dnevi lepi.

28. 9. 08

Presladol - 27. in 28. 9.2008

Že čriček prepeva... trgatev veleva...



Ta konec tedna smo verjetno trgali grozdje po celi Sloveniji. Tudi v Presladolu: v soboto pri Kozoletovih, v nedeljo pri Ivačičevih. Toča je kar gospodarila tu okrog, zato se je bilo treba potruditi in odstraniti z grozdja vse suho in zeleno. Čeprav gre malo počasi, je dovolj pridnih rok, da je delo končano še pred mrakom. Ob pesmi gre vse laže, kakšen vic ali zanimiva prigoda tudi pomaga. Z dobro voljo uredimo še vreme. Na koncu pa je obvezen zaključek z "dietno" jedačo in pijačo, lahko verjamete.



26. 9. 08

Zaključek Islandije - 26. 9. 2008

Sevniški planinci imamo navado po daljšem planinskem taboru organizirati zaključek. Pred štirinajstimi dnevi smo se dobili pohodniki po Črni gori, v oktobru bo na vrsti Hercegovina, danes pa je dan za vandravce in vandravke, ki smo avgusta raziskovali Ferske otoke in Islandijo. To je prilika, da se spet vidimo, kakšno rečemo, izmenjamo fotografije. Vinko deli zgoščenke s posnetki in pripravi projekcijo, da obnovimo pot, Oto ima na razpolago že kar slike na plakatih, Alenka nas razvaja z "zdravili" v ličnih stekleničkah, Ljuba spet igra vlogo sponzorja... Da bi nam jezik bolj tekel, poskrbi Emil s penino in , da ne bi izgubili preveč energije, imamo bogato obloženo mizo, za kar se je potrudila Lidija z asistentkami. Pozdravit nas pride tudi predsednik društva, ki nas že vabi na nove pohode. Zaključimo pa kar z dvema tortama: za eno je zaslužna Lidija, za drugo pa Fanika in Karli. Da ne boste mislili, da tako okolje ne vzpodbuja ustvarjalnosti. Niko kar iz rokava strese štiri nove kitice za pesem, ki smo jo sestavljali med vandranjem in jo pojemo po napevu narodne Mi smo mi, fantje vsi.

Fotograf, Vinko naš
je imel predstavo.
Ferski in Islandija
bili so na ekranu.
...........Mi smo mi, vandravci,
...........mi smo pri koritu.
...........V njem je tudi znani ptič,
...........podoben je prašiču.
Mi smo mi, vandravci,
na mizi sta dve torti.
Karli, Fani, Lidija
so ti sladkorni mojstri.
...........Jože Prah, predsednik naš
...........je pravi fant od fare.
...........On je pravi optimist,
...........ga skoraj nič ne tare.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo. Zato, zato!

23. 9. 08

Prekmurje - 23. 9. 2008



Pozor: več kot sto sevniških upokojencev v dveh avtobusih na pohodu proti Prekmurju! Na poti se je treba v Tepanju okrepiti s pecivom in kavo, potem pa naravnost proti Muri. Kam drugam kot na Otok ljubezni. Pregledamo še edini mlin na Muri, se popeljemo z brodom na prleško stran in nazaj, z zanimanjem prisluhnemo razlagi o bürjaših, ki so včasih imeli veliko dela z utrjevanjem rečnih bregov. Ogledamo si filmske prikaze o njihovem delu, njihove pripomočke, preizkusimo pa predvsem prijetnejši izsek iz njihovega življenja - malico. Frakeljček žganega, potem pa si na ognju popečemo kruh, ga namažemo z zaseko in začinimo s česnom. Belo vino se potem tudi prileže.
Če smo se pri prehrani že pregrešili, imamo kmalu možnost napraviti nekaj za zdravje pri Bukovniškem jezeru v bližini Dobrovnika. Sprehod po gozdu z blagodejnim zemeljskim sevanjem gotovo vsakemu koristi, le redki pa imajo toliko potrpljenja, da se zadržijo na energijskih točkah dovolj časa. Pa verjeti moraš v take stvari, potem pa res lahko pomagajo.
Po duševno hrano se oglasimo v Plečnikovi cerkvi v Bogojini, kjer občudujemo nenavadno arhitekturo in lončeno posodo, s katero je arhitekt okrasil notranjost. Dokležovje nam ponudi še materialno hrano v obliki poznega kosila, ki ga v prijetnem razpoloženju potegnemo v večer. Zakaj bi se nam mudilo domov, saj imamo vendar časa na pretek!

21. 9. 08

Med Radečami in Kumom - 21. 9. 2008

Tretja nedelja v mesecu: deset pohodnikov se ne boji tistih nekaj kapljic okrog sedmih zjutraj. Smer Radeče, nekaj časa po dolini Sopote, še pred papirnico pa strmo v hrib na desni. K sreči nasproti ne prihaja veliko vozil, cesta je komaj dovolj široka za eno vozilo, je pa asfaltirana, kar ljudem v teh krajih gotovo veliko pomeni. Malo pred vasjo Čimerno parkiramo in Gregor nas popelje proti Nebeški gori. Prijazna domačinka nam postreže s šilcem žganega in mimogrede se povzpnemo na to najvišjo točko v radeški občini (958 metrov). Pozvonimo z zvoncem, potem pa uživamo razgled proti Svibnemu z dveh skal pod vrhom. Vračamo se po drugi poti in lepo zaokrožimo spet pri cerkvi v Čimernem.



Nekam kratek se nam zdi ta pohod, zato ima Gregor takoj dodatni program: gremo na Svinjsko rit. Tu je prijetna kočica radioamaterskega društva, malo naprej pa jasa s prekrasnim razgledom na Radeče, Loko in naprej ob Savi. To so Prnovše s 490 metri. Da smo malo prej imeli čudovit razgled na Zidani Most, na to bi pa skoraj pozabila.






20. 9. 08

Lisca - prijetna srečanja: 20. 9. 2008



Malo megleno in oblačno vreme. Pa kaj? Bo treba meglice razpihati! Po kratki vožnji za Sevničino in v hrib nad Krakovim z Ljubico in Danico sopiham proti Lisci. To je prvo prijetno srečanje, ker že dolgo nismo hodile v taki kombinaciji. Ob cesti parkira avto in iz njega stopi Elka. Drugo prijetno srečanje: prekaljena planinka nam vedno da novo voljo za hojo. Ona gre po bolj strmi poti, me pa po "sončni", da lahko klepetamo in uživamo. Vse svetleje je, pokaže se celo sonce, odkrivajo se nam doline na jugu in severu. Do vrha izgubimo nekaj energije, ki jo kaj hitro nadomesti slastni Ljubičin "štrudl". Za popoln užitek je treba dodati še kavo in pijačo. Tudi to se najde, poleg nje pa prijetna mlada družina, s katero se sicer nismo še nikoli videli, klepetamo pa kot stari znanci. Zakaj pa ne? Še eno prijetno srečanje! Zdaj pa nazaj! Kar hladno je, malo popiha, ko se nam nasproti prismejeta Danica in Miran. To prijetno srečanje pa je treba res ovekovečiti in na poti napravimo kar fotografski studio. In vedno znova bo prijetno - srečevati se s temi našimi spomini!

17. 9. 08

Planinski izlet na nekaj metrih nadmorske višine - 17. 9. 2008

Je to sploh mogoče? Seveda je, saj smo sevniški planinci to danes dokazali. Zapeljali smo se z avtobusom na naše morje, ki nas je počastilo s prijetnim soncem, potem pa smo se v Izoli vkrcali na ladjico. Še največji vzpon je bil na zgornjo palubo, lahko pa si ostal kar na nekaj centimetrih nadmorske višine. Vzdušje je bilo enkratno, med vožnjo smo občudovali Strunjan, pa Fieso, kasneje Piran, mimo Portoroža pa smo morali že obračati in le od daleč vrgli pogled še na hrvaško obalo. Dvakrat smo vrgli sidro na morju, da smo se lahko v miru posvetili pečenim ribam in lignjem, v Piranu pa smo se za krajši čas tudi izkrcali. Nekateri so se okopali, drugi uživali ob kavi in sprehodu. Ribe morajo plavati trikrat: v vodi, olju in vinu. Tudi mi smo jim to omogočili. Vesela pesem se je glasila do popoldanskih ur, ko je bilo treba gostoljubno ekipo ladjice zapustiti. Ob tem smo bili enotnega mnenja, da je bil ta planinski izlet res nekaj posebnega in bo kaj podobnega treba še organizirati.

14. 9. 08

Stoletnica godbeništva v Sevnici - 13. in 14. 9. 2008

Ta konec tedna je Sevnica korakala v ritmu pihalnih godb. Vse skupaj se je začelo v sredo zvečer, ko je Zoran Zelič v knjižnici predstavil svojo knjigo o godbeništvu. Godba Sevnica pa je stoletnico godbeništva v kraju proslavila z gosti na slovesnem koncertu v soboto zvečer, ki ga je obiskal celo predsednik države s soprogo. Nedelja je bila vsa v stilu godb na pihala in mažoretk: ob enajstih dopoldne so promenadni koncerti razveselili vse krajevne skupnosti v občini, domači godbeniki pa so zaigrali na Lisci, kjer so so se pevske skupine iz Posavja zbrale na prireditvi Lisca poje. Pevci pod kozolčkom, godbeniki pod napuščem, gledalci pod dežniki... Pri štirih stopinjah (še vedno nad ničlo) smo sicer zmrzovali, glasba pa zna ogreti še tako ledena srca.

Vreme prireditvam ni bilo naklonjeno, vendar je 24 godb sodelovalo v paradi po sevniških ulicah, potem pa so skupaj zaigrali še v športni dvorani. Neverjeten občutek, ko skupaj igra skoraj 1200 glasbenikov!

9. 9. 08

Od Trebnjega do Mirne - 9. 9. 2008

Na tako lep dan pač ni mogoče ostati doma. S prijateljico Tilčko se še enkrat odpraviva v Trebanjske gorice. Pot iz Trebnjega do Rodin že poznava, vendar človek vedno kaj novega najde. Njiva že rahlo odcvetele ajde, sirek kot krmilo za živino, lepa zrela jabolka v sadovnjaku... Čeprav so glavni cilj vinogradi, napraviva še ovinek do kapele svetega Martina v Lanšprežu, kjer je pokopan Peter Pavel Glavar. Pod njo je veliko panjev čebel, torej se tradicija nadaljuje.



Zdaj pa navkreber na Gradišče pri Trebnjem, kjer se znajdeva med vinogradi, starimi zidanicami in novimi vikend hišicami. Letina lepo kaže, grozdje zori in je veselo vsakega sončnega žarka. Ko zavijeva na levo, se zgodba ponovi v Stari Gori, za njo pa se trte privijajo v strmine Debenca. Če se spomnimo še Ažentala in okolice južneje, potem imamo vsaj štiri pobočja skoraj strnjenih vinogradov na sončni strani hribov v okolici Trebnjega. Vmes pa globoke doline gozdov. Na sever se nama odpre pogled kot na filmskem platnu: od Kuma, preko Lisce, do Skalice. Pred temi pa kot na dlani Mirna, Šentrupert... Ampak do Mirne je treba še priti. Skozi Praprotnico, Zabrdje in Zapuže to sploh ni težko, le nekajkrat je treba vprašati domačine, malo pogledati na zemljevid in uporabljati logiko. Na Mirni je čas še za pivo, ker je res, da na vsej poti ni bilo mogoče poskusiti vina, niti zastonj, niti za denar. Je bila pa zato glava na poti bolj bistra in korak bolj zanesljiv.

8. 9. 08

Janče - 8. 9. 2008



Tokrat ponedeljkova skupina spet "uraduje" v ponedeljek. Ker ni na voljo kombija, nam prav pride vlak, ki nas udobno pripelje do Jevnice. Tu je treba kar lepo v hrib in dve uri po travnikih ter gozdovih do Janč, ki ležijo na nadmorski višini 792 metrov. Poleg planinskih poti se nam ponujajo še Sadna cesta, Kostanjeva pohodna pot, Borovničeva pot, Gozdna in čebelarska pot. Že imena poti nam izdajajo značilnost tega področja, nas pa razveseljuje tudi resa. V naselju je značilna cerkev svetega Miklavža z bogatimo baročnimi oltarji, pohodniku pa se prileže postanek v planinskem domu. Za povratek si izberemo daljšo pot v Litijo preko Male Štange in Tujega Grma. Oko počiva na zelenih dolenjskih gričih, proti severu pa se odpira okolica Ljubljane, Šmarna gora, Miklavž, Vače, Zasavska sveta gora. V daljavi na vzhodu nam mežika Kum, višje gore pa zastirajo meglice in oblaki. Še dobro, da ostanejo tam in nas ne nadlegujejo s svojo močo. Ker je treba pogledati tudi za gobami, se pot nazaj razvleče na tri ure in pol. Tako se nam hladno pivo v Litiji še kako prileže.

7. 9. 08

Preska - 7. 9. 2008



Nedeljsko popoldne: soparno, lenobno, kot nalašč za dremuckanje na kavču ali kje drugje. Ne, to pa ne! Na Preski, simpatični skupini hiš na grebenu nad Konjskim, ki ni daleč od Boštanja pri Sevnici, se ob treh dogaja 7. srečanje ljudskih pevcev in godcev pod naslovom ZATO SMO MI SEMKAJ PRIŠLI... Tega pa res ne kaže zamuditi! Zelo veliko ljudi je bilo tega mnenja in dvorišče z okolico gostoljubne kmetije Hrovat je polno do zadnjega kotička. Lepo hortikulturno in drugače urejeno okolje te pritegne na prvi pogled, prijazni gostitelji pa dodajo še svoje, da se vsak dobro počuti. To še ni vse: Mirjam Kocjan iz Sežane nadgradi prireditev s slikarsko razstavo ŽARENJE ŽIVLJENJA. Fantje s Preske so povabili sedem skupin ljudskih pevcev in pevk (sedmo srečanje, sedmi september, sedem gostujočih - ena samo sreča, tudi z vremenom), ki so predstavile veliko že skoraj pozabljenih pesmi, pri nekaterih pa smo gledalci že kar pritegnili. Nič kaj nismo oklevali tudi pri pokušnji sladkih in tekočih dobrot po koncertu. Društvo Preska in vsi nastopajoči: hvala lepa za prijetno popoldne! ( http://www.drustvo-preska.si/)

2. 9. 08

Bohor - 2. 9. 2008



Ponedeljkova skupina tokrat deluje v torek. S kombijem krenemo ob Sevničini do stare žage pred Planino. Zdaj pa je skrajni čas, da pešačimo. Dobro napredujemo po makadamski cesti, malo še po bližnjicah, med klepetom smo mimogrede na Velikem Koprivniku (984 m). Med drevesi kukamo proti Planini in Šentvidu. Naprej pa je pot bolj adrenalinska: plezati moramo preko debelih dreves smrek in bukev, ki jih je podrlo neurje. Neverjetno, kako plitve so korenine v teh gozdovih. Nekako le prerinemo do gostoljubne koče, kjer se nikakor ne morejo zmeniti, na kakšni višini so. Na tablah zasledimo tri različne podatke, baje je najbolj pravi tisti z 896 metri. Priležejo se nam čaj, malica, potem pa še kava. Vračamo se preko Velikega Javornika, ki je s 1023 metri najvišji vrh Bohorja, v bistvu pa lepo vzdrževana jasa sredi gozdov. Pot proti Zabukovju je eno samo uživanje: prijetna senca gozdov, lepi travniki, dišeče ciklame, vabljive gobe. Vodnik Vinko spretno manevrira s kombijem in nas s prevozom počaka že pred Pokojnikom. Našega programa pa še ni konec. Na romantični jasi na Metnem vrhu nam Hermina pripravi pravo gostijo ob praznovanju svojega rojstnega dneva. Da bi še dolgo skupaj hodili, si zaželimo ob tem.