26. 4. 16

Iz Radeč na Brunk in Leskovec - 25. 4. 2016

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je danes številčnejša kot nekaj preteklih tednov: devet nas je. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Radeč in tam okrepčamo s kavico. 


Zapeljemo se še malo nad Radeče proti Brunku, parkiramo ob vstopu markirane Radeške planinske poti v gozd. 



Objame nas nežno zelena barva pomladne bukve in drugih dreves, ob poti pa  nas razveseljuje bujno borovničevje. 



Tretjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Ko pridemo iz gozda, nas preseneti pogled na Kum: bel je, kmalu pa se nam pokaže tudi zasneženi vrh Lisce. Nas pa spremlja belina cvetja hrušk in prelepih jablanovih cvetov z rožnatim nadihom. 






Savska dolina je bela od megle. Po cesti se dvigamo proti Rudni vasi, zastrmimo v krasno rumeno modro kombinacijo travniških rož, potem pa smo že na razpotju za Brunk. 




Tega že vidimo, tudi pot do njega, ki se nekaj časa celo spušča, potem pa zravna. Na travnikih je neverjetno veliko trepetlike, ki se mi zdi zelo podobna brezi, je pa res iz rodu topolov. 




Že se bližamo cerkvi Svetih treh kraljev v naselju Brunk, ki je še v radeški občini. Če stopimo preko ceste, smo v občini Sevnica, naselje Budna vas. Prijazna gospodinja s kmetije Škoporc - Zavrl nam opiše okolico, spomni nas na žalostne dogodke iz druge svetovne vojne in popelje v cerkev, ki je pravi biser iz 16. stoletja. Zraven nje je tudi Marijina kapela iz približno istega obdobja. Obnovljena je streha zgradb, notranjost pa še čaka na restavracijo, zaradi tega je slovita Rossinijeva slika v radeški cerkvi. Posladkamo se še z limonovim likerjem, potem pa nadaljujemo pot proti Leskovcu v Podborštu. Kocutna je nekdo omenjal, edina hiša, mimo katere smo šli, pa nosi uradno oznako Srednik. 



Oziramo se nazaj proti Brunku, kasneje pa uzremo v dolini še Šentjanž na Dolenjskem. 




Ko se vzpenjamo po cesti proti cerkvi Matere božje iz 16. stoletja, nas ta pozdravlja z bleščečo belino, okoli 400 let stara lipa, ki je bila pred časom poškodovana, se pa tudi bujno obrašča. 


Na klopeh pri mizi nad cerkvijo malicamo, potem pa spustimo v naselje Leskovec v Podborštu, ki se  ponaša z laskavim nazivom "Najlepša hribovska vas v Sloveniji v letu 2005". 



Meni je najlepše v njej polje s starim drevesom in križem. Pri njem se spustimo v gozd in po lepi poti pridemo v Rudno vas in na križišče, kjer smo zjutraj zavili proti Brunku. Res lepa krožna tura! 


Zdaj se vračamo v Radeče po že znanih poteh, le razgledi so lepši, ker v dolini Save ni več megle. 



Sneg na pobočjih Kuma je že skopnel, pozdravlja nas cerkev Svetega Miklavža na Močilnem, vidimo tudi cerkev Žalostne Matere božje na Žebniku. 


In pot po gozdu je še vedno krasna.
Avtomobila nas potrpežljivo čakata in zapeljemo se proti Radečam. Na Dobravi nas ustavi pridna sredina pohodnica Nevenka, ki jo zmotimo pri delu na vrtu. 

Foto: Vinko Šeško.
Delo pa ni ovira, da nas ne bi pogostila s svojimi specialitetami. Tako v prijetnem okolju in sproščenem klepetu zaključimo današnji pohod.

Video:

21. 4. 16

Štrit in Križe - 20. 4. 2016

Nekam hladno je, ko se študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbira pri rondoju v Šmarju. Pogled na termometer potrdi naše občutke: samo dve stopinji kaže. Dvajset se nas je zbralo in s petimi avtomobili se zapeljemo po Impoljskem grabnu, skozi Zavratec in proti Bučki. 



Na križišču Vejer je dovolj prostora za parkiranje, peš pa ne nadaljujemo poti proti Bučki ali Raki, ampak se napotimo proti Štritu. V Sevnici sonce, tu pa megla, da komaj kaj vidimo v okolici. 


Ne prezremo pa točke Mlinarjeve poti Marjetičev mlin, preberemo vse na informativni tabli in se držimo prebranega: nekateri izdelajo priročne piščalke, vsi skupaj za zapojemo Ob bistrem potoku je mlin. Hiše, vrtovi in njive v Štritu so lepo urejeni, občudujemo cvetje od vijolic, tulipanov, španskega bezga do potonik. Veliko konkurenco pa jim dela tudi razcvetelo drevje. 




Pod cesto pogled pritegneta dva konja, ki se paseta in igrata na pašniku, pod njima pa zagledamo čoln. Seveda, ob Štritovskem jezeru smo, čeprav ga skoraj nič ne vidimo. To je z meteorno vodo zalita nekdanja glinokopna jama z dolžino več kot 200 metrov, 120 metrov široka, voda je globoka od 10 do 15 metrov, površina pa  znaša okrog 1,5 hektara. Nima površinskih dotokov in odtokov. Ker je megla pregosta, opustimo idejo, da bi jezero obhodili, in se po isti poti vračamo proti avtomobilom. 


Lado nas opozori na prijeten kotiček malo pred tablo za Dule, ki bi ga bilo res škoda prezreti. Pri Hrvatovem mlinu stoji maketa mlina, kjer se sestavni deli premikajo, če obrneš vodno kolo, na posebni tabli se lahko preizkusiš v poznavanju delov mlina s pretikanjem žic v prave luknje, na informativni tabli pa je izziv, če razumemo pregovore. Recimo: Iz te moke ne bo kruha. Za nas velja to v tem smislu, da danes ne bomo prehodili vseh desetih kilometrov Mlinarjeve poti, saj to niti ni bil naš namen, nas je pa zamikala za kdaj drugič. Gotovo pa lahko izrečemo en velik bravo za vse, ki so to pot oblikovali, če jo presojamo po dveh točkah od šestih. Včasih je bilo na potoku Čolnišček devet mlinov in dve žagi, snovalci pa poskušajo ohraniti to kulturno dediščino, izkoristiti lepote narave in obiskovalcem ponuditi nekaj posebnega. Tudi mi smo se naužili žuboreče vode, zelenja in cvetja okrog nje, postavili majhno mlinsko kolo na žleb ..., se počutili spet malo otroci. 


S pašnika nad cesto nas zvedavo opazujejo krave, mi pa njih. 


Megla se počasi dviga, ko na Vejerju samo preverimo, če nas avtomobili še čakajo, mi pa krenemo proti naselju Dolenje Radulje s cerkvijo Svetega Mihaela. 


Na levi in desni pred vzponom med vinograde se odpre zanimiv pogled na grad Radeljca, ki so ga postavili v 16. stoletju, izmenjalo se je veliko lastnikov, leta 1943 je bil grad požgan in kasneje delno obnovljen. Ostanki pričajo o nekdanji mogočnosti. 


Med vinogradi in zidanicami se vzpenjamo in oziramo nazaj proti Bučki, Stopnemu in Gorenjim Raduljam. Ob poti je veliko cvetočega zimzelena, glede na število cvetov se nam obeta bogata letina jagod, vrtički pa so polni različnih rož in grmičkov. 





Kmalu se nam začnejo odpirati razgledi tudi na vzhod: velike površine, ki jih pripravljajo za nove vinograde, naprej pa Rovišče pri Studencu, zadaj Veliki Trn ...
V Trbovčevi zidanici imamo kratek postanek za klepet in dezinfekcijo, pri zidanici na Križah pa nam že maha Marija, da slučajno ne bi zašli. 



Na sončno senčni terasi smo deležni aperitiva, čaja, dveh vrst vina in kave, vmes pa domiselno oblikovanih sendvičev v obliki ptičev in slastne gibanice. Tako bogate pogostitve pa res nismo pričakovali! Razvezali so se jeziki, ovlažila grla, tudi nekaj pesmi smo zapeli.

Foto: Vinko Šeško.
Kako naprej, oziroma nazaj na izhodišče? Kolikor prisotnih, toliko idej! Pa je Vinko odločil: peš do avtomobilov, kdor ne, naj se z dvema šoferjema, ki ju bo Marija peljala na parkirišče, dogovori za prevoz. 13 nas je pešcev in vsaj malo porabimo dobljene kalorije do avtomobilov, 


v Sevnici pa smo šele okrog pol dveh. Za tako bogat in lep program je vredno podaljšati običajno dolžino pohoda.

Video:

19. 4. 16

Boršt in Lovrenc - 18. 4. 2016

Lepo pomladansko jutro kljub slabši vremenski napovedi in šest članov ter članic (tri plus tri) Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na običajnem zbirališču pri rondoju v Šmarju. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo po dolini Sevničine do Krakovega, tam pa levo v strmino pod Lisco, skozi naselje Lisce, preko Sel do Polane na drugi strani Lisce. 


Parkiramo na začetku vasi in se oziramo po naših ciljih: po vznožju Radeža naj bi se povzpeli na Boršt. Ob tem razmišljam, kako se zemljepisna imena pri nas ponavljajo: tu imamo vas Polano in hrib Radež, bolj jugozahodna nad Loko, oziroma Račico, pa zaselek Polano ter hrib in zaselek Radež. 


Po lepi poti hodimo in občudujemo svežo travo, rože med njo in s cvetjem pokrita drevesa. Prečkamo potoček, ob katerem sta še dva izvira, potem pa se nad samotno hišo, kjer se pase nekaj krav, drugega življenja pa ni videti, začnemo vzpenjati. 


Zanimivi so pogledi v dolino in pajkovo mrežo cest po njej. 


Na sedlu stoji križ, mi pa zavijemo v levo, občudujemo cvetoče grme gloga, potem pa pot zavije na desno in mi z njo. 



Kmalu stojimo na prostranem travniku z lepim razgledom proti severu in dvema vrstama kukavic. Poleg  rastlin pa nas na poti pozdravlja tudi ptica kukavica s svojim neumornim oglašanjem. Boršt je to ali tudi Šeškov hrib po družini, ki je tu včasih domovala. Travnik je lepo vzdrževan, na njem stoji novejša zgradba, ki služi verjetno kot vikend hišica. Ob ogromnem posekanem drevesu se malo odpočijemo in okrepimo, potem pa po skoraj isti poti vračamo do avtomobilov. 


Le niže se spustimo do potoka, da lahko bolj od blizu opazujemo lehnjak


Ob poti pa opazimo še veliko lepot narave, ki smo jih prej prezrli.
Da bi šli peš do Lovrenca, je predaleč, zato se preko Sel tja zapeljemo. 






Žal bi nam bilo, če se ne bi: encijan ali Clusijev svišč je v polnem cvetju. Toliko ga tu že dolgo nisem videla, vmes se razcvita tudi opojna zlatica in žanjevca tudi ni malo. Tudi obiskovalcev je kar precej, Lado pa budno pazi, da kdo teh nežnih cvetov ne bi ogrožal. Planinsko društvo Lisca Sevnica vsako leto tako dežura na tej botanični naravni vrednoti državnega pomena. Pri cerkvi še malicamo in poklepetamo z obiskovalci, potem pa je treba v dolino.
Do kave pridemo šele po malici, ampak smo enotnega mnenja, da je mogoče ob vseh naravnih lepotah zdržati brez nje eno dopoldne. 

Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Pa prisrčna hvala skupini za vse lepe želje in darovano cvetje!

Video: