31. 12. 11

Ljubljana - 29. 12. 2011

S prijateljico Tilčko pred koncem leta navadno obiščeva praznično okrašeno Ljubljano. Danes je prilika za to.  Najprej so na vrsti jaslice v Frančiškanski cerkvi, potem sprehod po tržnici in obisk stolnice. 

Splača se tudi obiskati rotovž z lepo okrašeno smreko, razstavami in svojskimi jaslicami. 
Stojnice na različnih trgih so že odprte, me pa se najprej podpreva s kosilom v samopostrežni restavraciji, potem pa z avtobusom odpeljeva na Rudnik. 
Supernova je res lepo okrašena, pokukava pa tudi v Leclerc s polarnimi medvedi in pingvini ter Rutar, ki po dekoraciji ni nič posebnega. 
Rahlo začne pršeti, ko se vračava nazaj v center mesta. Ta žari od lučk, trepeta od bučne glasbe in opojno diši po kuhanem vinu. Med dežne kaplje se začnejo mešati še snežinke in čas je, da se umakneva v zavetje toplega vlaka, iz katerega je prav prijetno opazovati naletavanje snega.
Video:

30. 12. 11

Sevnica - 27. 12. 2011

V prazničnih dneh ima Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica navado, da se člani in članice zberemo ob kavi in še kakšnem dodatku, preverimo delo v preteklem letu in načrtujemo za novo leto. Predvsem pa je to tudi prilika, da se zahvalimo prizadevnima Anici in Vinku, ki skrbita za bogato delo skupine in dobro počutje vsakega izmed nas.

Še varnih korakov in lepih poti
skupina si naša gotovo želi.
Naj znaki, prijatelji vodijo nas,
v veselju naj mine skupni nam čas. 

21. 12. 11

Bojnik - 19. 12. 2011

Ko se v Sevnici na parkirišču zbiramo, nekaj rahlo naletava, pa ne moremo razločiti, če je to dež ali sneg. Ko parkiramo v Tržišču, že razločno vidimo snežinke. 
Skozi nje pa razkošno razsvetljene jaslice. Po bližnjici krenemo navkreber, pri cerkvi krenemo po cesti proti Malkovcu. Snega je tudi na travnikih in njivah nekaj in zimska idila nas spremlja tudi na Slančjem vrhu in Bojniku. V gostoljubni Slavicini in Tonetovi zidanici se najprej pogrejemo, potem pa okrepčamo s trdimi in tekočimi dobrotami. 
Posloviti se je treba in vračamo se skozi Vodale do Tržišča in ob cesti se še malo pogledamo v prometno ogledalo. 
Ni važno, kakšno je vreme, dan si sami napravimo lep!

16. 12. 11

Lisca - 13. 12. 2011

Ponedeljkova skupina danes izjemoma "uraduje" v torek. Z avtomobili se zapeljemo do Cerja, potem pa lepo počasi mimo Svetega Jošta, nekateri pa po Sončni poti, proti vrhu. 
Ta je v oblakih ali meglicah, morje megle je pa tudi pod nami. Čeprav je že skoraj sredina decembra, sploh ni mrzlo in s čel kmalu kaplja in curlja. V Jurkovi koči nas čaka dezinfekcija, topel čaj in kuhano vino, potic, pit in drugega peciva pa je spet toliko, da ne bi bilo potrebno naročiti nobene druge malice. Obujamo spomine na pohode v letu 2011 ob prikazu posnetkov, ki jih je pripravil skrbni vodja skupine Vinko, njegova Anica pa nas razveseli še z ugodnim finančnim položajem. V Tončkovem domu se potrudimo ob res okusni kmečki pojedini, ki jo potem še krepko zalijemo. V koči je vzdušje na višku, ko začnemo odpirati dobitke srečolova in res nam je žal, ko je treba spet v dolino.
Več posnetkov:
Video:

9. 12. 11

Lisca - 9. 12. 2011

Začenjajo se praznični dnevi. Trgovci so to sicer oznanili že kmalu po prvem novembru, jaz pa mislim, da je dovolj zgodaj na prvo adventno nedeljo ali pa s prihodom Miklavža.
Ekipa Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica je danes popoldne urejala Jurkovo kočo na Lisci in upam, da se bodo v njej dobro počutili vsi, ki bodo tu praznovali.


Več posnetkov:

5. 12. 11

Češnjice pri Primožu - 5. 12. 2011

Bliža se zima in skrajni čas je za delovno akcijo pri Elčki in Vinku na Češnjicah pri Primožu. Ko se ob sedmih zjutraj dobimo, se nad nami zbirajo grozeči oblaki, zato se odločimo, da se z vozili zapeljemo do konca. Srknemo malo "ta kratkega" za dezinfekcijo, potem pa grablje v roke in horuk nad listje. 
Ravno prav suho je, da nas pri grabljenju lepo uboga, zrak pa tudi ni premrzel, zato se z delom hitro ogrejemo. 
In že gospodinja kliče k mizi s pecivom, čajem in kuhanim vinom. Saj bi še posedeli pred prijetnim prasketanjem ognja v kaminu, pa se bojimo, da nas dež ne prehiti. 
Vse več je velikih kupov listja, ko moramo spet k mizi: tokrat je na vrsti kavica. Veter preganja oblake, nam pa ne nagaja preveč. Neverjetno hitro končamo delo in smo spet pri mizi: okusna enolončnica, kup dobrega kruha in tri vrste vina. Ta delovna akcija je res najtežja v tistem delu pri mizi. 
Hermina sliši nekaj pri vratih in tam se baje sreča s pravim Miklavžem, ki je prinesel polno košaro sladkih kakijev. Ko pokusimo še nešplje in že drugič dvigujemo k ustom kavine skodelice, se spomnemo, da je danes pravzaprav dan za pohod. Odločno smo proti predlogu gostiteljev po kakšni dodatni hrani in končno krenemo peš proti Lazam. Blagoslovi nas nekaj dežnih kapljic, česa hujšega pa nismo deležni.  
Zapuščamo Primož. Lepi so razgledi proti Gorjancem, kasneje proti Bohorju, na Lazah pa že uzremo tudi domačo Sevnico.
Video:

28. 11. 11

Bela krajina - 28. 11. 2011

Na pot krenemo ob pol sedmih - kot navadno. Ponedeljek je čas za pohod naše skupine. Skozi Bučko, Škocjan, Novo mesto, preko Vahte, skozi Metliko - vse do Drašičev zdržimo vožnjo v enem kosu. Parkiramo pri Pečaričevih, kjer poskusimo različna olja. Najbolj nam tekne orehovo ter lešnikovo, obe sta tudi zelo zdravi in kar nekaj stekleničk se preseli v prtljažnik od kombija. Za zdravje pa je treba kaj napraviti tudi v smislu gibanja. 
V soncu se blešči cerkev Svete Ane na Vidošički gori in pogumno krenemo mimo soseske zidanice in cerkve Svetega Petra, 
se spustimo v dolino, potem pa vzpnemo med vinograde. V sencah se še vedno blestijo kristali iz ivja, v vinogradih pa biseri iz kapljic. Občudujemo prijetne rjave barve odpadlega listja, praktično razporeditev vinogradov, različne oblike zidanic. Skozi Železnike se vzpenjamo proti Vidošičem in cerkvi Svete Ane. 
Vse bolj se nam odpirajo razgledi nazaj na greben z Drašiči, na desni so hrvaški hribi s cerkvicami, pred nami se kažejo Gorjanci, vse naokrog pa vinogradi, vinogradi, vinogradi... Vse bolj nam kruli po želodcih, tudi grla so že pošteno suha in kot naročeno naletimo na odprta vrata Mavretičeve zidanice.  Na toplem soncu malicamo in pridno zalivamo hrano z metliško črnino. 
Sledi degustacija v kleti in suhi muškat postane naš favorit. Gospodinji zapojemo čestitko za rojstni dan in ta nam gostoljubno natoči še prvaka te kleti iz buteljke. 
Med vinogradi in po gozdu se spustimo do studenca in kapelice Lurške Matere božje, potem pa zavijemo nazaj v Drašiče. 
Všeč so nam nekatere lepo obnovljene stare hiše, še bolj pa gostoljubnost ljudi tu okrog. Enoglasno se odločimo, da se v te kraje še vrnemo.
S kombijem se vračamo domov po poti, ki jo poznamo že od zjutraj, le pri Badovincu se ne moremo upreti kavi pri šegavem gostilničarju, od Hermininega slastnega peciva pa tudi ne pustimo niti drobtinice. Kar ne moremo se raziti in pri Anici in Franciju na Logu še malo poklepetamo ob kavi, pijači in prigrizkih. Škoda bi bilo prehitro končati ta čudovit program.
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:

27. 11. 11

Izola in tam okrog - 17. 11. do 24. 11. 2011



17. 11.
Vse je spakirano že predčasno, pred odhodom imam čas prelistati še časopis. Take situacije so pri meni nevarne - gotovo kaj pozabim. Še pred osmo zjutraj se s prtljago na avtobusni postaji zbiramo člani in članice Društva upokojencev Sevnica, da se z avtobusom popeljemo na letovanje v Izolo. Z dobro voljo skušamo popestriti megleno jutro, po obvezni kavici na Lomu pa se nam dobrika že tudi sonce. Ko hočem napraviti kakšen posnetek, zaman segam po fotoaparatu. Očitno je ostal doma na mizi. Kaj pa zdaj? Navadno na takih pohajkovanjih napravim sto do dvesto posnetkov dnevno, zdaj pa jih bo treba očitno shranjevati kar v svoj spomin. Tolažim se s tem, da sem v teh krajih že ogromno slikala, da je vreme kljub vsemu malo megleno, ruj je bil na vsaj treh mestih že lepši... Preživela sem osem dni brez fotografiranja in to - težko.
V hotelu Delfin se pozdravimo z nekaj znankami iz Brestanice, ki odhajajo, potem pa vselimo v sobe. S Tilčko sva zelo zadovoljni, saj lahko z okna in velikega balkona uživava pogled na Izolo, pa tudi oprema v sobi je moderna in prijetna. Po okusnem kosilu se sprehodiva do mesta, ugotavljava, kako so dobro uredili prostor med marino in nekdanjo tovarno Delamaris, prijetno pa je tudi na soncu popiti kavo. Naročiti je treba obvezno podaljšano, drugače jo je samo za nekaj požirkov. V bazenu je kar precej gneče, ki so razredči šele tik pred večerjo. Obroki so po že znanem pravilu: pri kosilu samopostrežna juha in bogata izbira solat, pri večerji je samopostrežba pri solatah, glavno jed naročimo za oba obroka za naslednji dan izmed treh ponujenih menijev, za posladek pa so tudi različne možnosti.
18. 11.
Bujenje ob pol sedmih in kakšno minuto pred sedmo že čakamo pred bazenom, da za dobro jutro malo zaplavamo. Po želji sledi še telovadba v vodi ali na suhem, midve pa si raje v miru in brez gneče privoščiva zajtrk, ki je po izbiri in res bogat. Jaz sem še posebej vesela različnega sadja.
Sonce vabi in danes je za začetek na vrsti panoramski izlet po vaseh nad Koprom. Z avtobusom se zapeljeva v Koper, sprehodiva med trgovskimi centri, ki segajo že skoraj do železniške in avtobusne postaje, potem pa vkrcava na mali avtobus s 16 sedeži, ki nas popelje po naslednji relaciji: Koper, Šalera, Gažon, Šmarje, Puče, Koštabona, nazaj v Puče, Krkavče (tu obrnemo), Padna (obrnemo), Nova vas, Sveti Peter (deset minut postanka, potem obrnemo), Nova vas, Puče, Šmarje, Pomjan, nazaj v Šmarje, Gažon, obrat in nazaj v Srgaše, Koper. Dve uri vožnje po čudovitih grebenih s slikovitimi vasmi za vsega en evro in 60 centov. In neprecenljivi pogledi na žareči ruj in druge jesenske barve. 
Po kosilu si privoščiva nekaj počitka z branjem, potem pa sprehodiva po marini in novem naselju na Livadah.
19. 11.
Danes naju čaka daljši sprehod, ki se ga vedno znova veseliva. Vzpon na Belvedere, potem pa po razglednem robu do Strunjana. V hotelu Svoboda je obvezen počitek s kavico, pri hoji ob solinah lahko opazujeva še mednarodno regato, potem pa zavijeva v hrib po cesti za hotelom Salinera. Kmalu stopiva na prijazno stezico nad Pacugom, strma pot navzdol pa naju pripelje v Fieso. Še samo nekaj korakanja po lepo urejeni poti in po skoraj triurni hoji sva v Piranu. Cerkev Svetega Jurija so lepo obnovili, še vedno pa je tudi krasen pogled na strehe stavb v starem mestnem jedru. Ni kaj dosti časa, treba je na avtobus, da ne zamudiva kosila.
Popoldne se spet posvetiva Izoli, kjer poteka prireditev v zvezi s kostanjem. Stojnic s ponudbo ni veliko, je pa zanimiv kulturni program.
20. 11.
Po običajnem jutranjem plavanju in obilnem zajtrku jo mahava skozi naselje Jagodje do trase Paranzane - ozkotirne železnice od Poreča do Trsta. Ta 123 kilometrov dolga proga, ki so jo gradili od 1900 do 1902, je povezovala 33 istrskih mest: 78 kilometrov pa hrvaškem, 32 po slovenskem in 13 po italijanskem ozemlju. Danes je to Pot zdravja in prijateljstva za kolesarje in pohodnike. V Jagodju in pred Portorožem sta ohranjena dva predora, sicer je pot speljana med polji in vinogradi in res je užitek hoditi po njej. Malo pred Strunjanom srečava veliko skupino policistov, ki s psi nekaj iščejo. Potolažijo naju, da ni nič nevarnega, če pa najdeva kaj denarja, naj sporočiva. Ne vem, kaj natančno so iskali, mogoče res denar, ker je bila v teh dneh oropana pošta v Semedeli. Gotovo pa niso bili na nedeljskem sprehodu, kot je to omenil eden izmed policistov. V Portorožu se prileže sprehod po sončni obali, popoldne pa še po Izoli.
21. 11.
Današnji načrt - izlet na Debeli rtič, zaradi neugodnih avtobusnih zvez pade v vodo, zato pa si temeljito ogledava Koper. Celo tisti pred leti opevani zapor odkrijeva. Udobja v notranjosti pa raje ne bi preizkušali, kar verjameva, da je na višini. Po kosilu si najdeva pot skozi izolske vinograde in samo upava lahko, da teh površin ne bodo pozidali. Na velikem pokopališču še vedno razkošje cvetja in sveč.
22. 11.
Že nekaj časa si želiva raziskati svet med izolsko bolnico in Šaredom. Danes se z avtobusom zapeljeva do bolnice, potem pa pot pod noge v hrib. Po lokalnih cestah in kolovozih hodiva med sijočim rujem in uživava v razgledih na Izolo, kasneje na Koper, Ankaran, Debeli rtič, Trst... Kar nekaj časa pot vodi v smeri Šmarja, potem pa se priključi že znani evropski pešpoti E6. Ko prideva mimo Baredov, je pod nami spet Izola, pogled pa že sega vse do Pirana. Do Šareda vodi široka in dolga prašna cesta med vinogradi in nasadi oljk, strm vzpon v vas pa je poplačan z razgledom na Piranski zaliv ter Savudrijo in počitkom s kavico. Po najkrajši poti se spustiva v Izolo in po skoraj treh urah zaključiva ta čudovit pohod po sončnih hribih nad Izolo. Popoldne sončne žarke loviva še po izolskih pomolih.
23. 11.
Danes malo piha, zapeljeva se v Piran, kjer znova odkrivava lepote ozkih ulic in starih zgradb. Ob obali naju spet lepo greje sonce in sprehodiva se do Portoroža in Lucije. Po povratku z avtobusom, kosilu in počitku si privoščiva ponovno Jagodje ter hojo po trasi nekdanje železnice. Tokrat med vinogradi proti Izoli.
24. 11.
Še zadnjič plavanje v bazenu in obilni zajtrk, potem pa pakiranje. Ker odhajamo šele ob pol dvanajstih, še zadnjič obhodiva obalo do Simonovega zaliva, kjer valovi pljuskajo nekaj metrov visoko, se posloviva od vinogradov ter posladkava v slaščičarni. Nasmejani predamo štafeto upokojencem in upokojenkam iz Krškega, ki nam grozijo, da nas bo smeh minil še pred Postojno. Res je tam konec sonca, se nam pa odprejo vse lepote ivja, ki je zavilo naravo v pravo zimsko pravljico. Ne, nasmeh na naših ustih ne zbledi: veseli smo tega, kar nam nudi narava. Saj ni nujno, da je vedno sonce. Da ne bi prišli lačni domov, se v Štorovju okrepčamo s kosilom, ob razhajanju pa obljubimo, da gremo drugo leto spet letovat v Izolo.

15. 11. 11

Bogastvo ruja - 14. 11. 2011

V malo več kot tednu dni se mi obeta, da bom že tretjič uživala ob pogledu na jesensko bogastvo ruja. Če to ni nadstandard! S kombijem se Ponedeljkova skupina zapelje skozi Sočergo do cerkvice Svetega Kvirika, kjer je dovolj prostora za parkiranje. 
Že kar tam nas obkrožajo živopisani grmi, ko pa nekaj časa koračimo po ravnem, potem pa malo spustimo navzdol, se pred nami odpre planjava. 
Zdi se nam, kot bi na njej gorele ognji, vmes pa ponosno stojijo osameli bori in košatijo nežni brini. Ko pogledaš preko doline, se zaveš, da je nasprotni breg tudi poln ruja v najrazličnejših odtenkih sijočih barv. Ko hodimo po robu, se odpira pogled v dolino na desni. Jasno se riše pod nami mejni prehod Sočerga, okrog pa polja, gozdovi, manjši zaselki in v daljavi v meglicah Buzet, še dlje za njim pa Učka. Vendar je treba gledati tudi pod noge, saj je pot speljana po zanimivo razjedenih skalah. 
Foto: Vinko Govekar
Že je pod nami Veli Badin,  spustimo se k naravnemu mostu in malicamo pod zanimivo oblikovanimi spodmoli. Na povratku najdemo zelo lepo markirano pot skozi redek gozd, više pa se priključimo na že prehojeno pot. Pri cerkvi se s spoštovanjem sprehodimo po pokopališču, kjer lepo okrašeni grobovi spokojno počivajo na skrbno pokošeni trati.
Nismo še gotovi z našimi ogledi. Vinko nas pelje proti morju - vse do Strunjana, kjer nakupimo olivno olje in kakije. 
Foto: Vinko Govekar
Martinovo je sicer že mimo, ampak nikoli ni prepozno za proslavljanje. Klet na kmetiji Jogan v Pobegih nad Koprom je prav primeren kraj za to. Z nono se že dobro poznamo, ker smo bili že večkrat njeni gosti, danes pa nam postreže tudi mlada gospodinja. Čudimo se, kako lepo govori slovensko, čeprav je po rodu iz Romunije. Refošk je odličen, hitro je na mizi še sir, tudi vsak od nas ima še kaj svoje malice, za posladek še vinski liker - prava fešta! Potem pa sinu mlade gostiteljice poplešejo prsti po tipkah harmonike... Kako malo je treba za čudovit dan!
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:

12. 11. 11

Koroška - 8. 11. 2011

Kot je to pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica že v navadi, je avtobus za izlet na Koroško poln do zadnjega kotička. Hitimo skozi Celje in Velenje in šele malo pred naseljem Mislinja najdemo primeren lokal za jutranje okrepčilo. Odpre se nam polje proti Slovenj Gradcu, na levi pa v rahli meglici samo slutimo Uršljo goro.
Zavijemo proti Kopam in se ustavimo v vasi Legen, ki se lahko pohvali z zelo staro cerkvijo Svetega Jurija, katere začetki segajo v deveto stoletje. Tu nas pričaka prijazna vodička, v cerkvi pa nam vodič razloži zgodovino tega zanimivega kraja, kjer si je mogoče pod steklenim podom ogledati tudi ostanke staroslovanskih grobov. Seveda nam je zanimivo tudi to, kje bila doma gospa Štefka Kučan.
V Slovenj Gradcu je naš prvi cilj Medičarstvo in svečarstvo Perger, kjer ostrmimo nad raznovrstnostjo in izgledom izdelkov. Če se tradicija poveže z umetnostjo Oskarja Kogoja, je vse mogoče.
Navdušeni smo tudi, kako lepo je ohranjeno staro mestno jedro, kjer izstopa cerkev Svete Elizabete. Njena romanska zasnova je iz 13. stoletja, leta 1500 pa so jo temeljito prezidali. Zgovorni  župnik nam razkaže bogato baročno notranjost, potem pa še Sokličev muzej z raznolikimi eksponati kulturne dediščine. 
Sprehodimo se še do kipa Oskarja Kogoja, konja nenavadnih oblik, ki je upodobljen tudi na situli iz Vač. Spomnimo se tudi slikarja Tisnikarja in dejstva, da je Slovenj Gradec "Mesto glasnik miru", takih pa je na svetu samo 83.
Skozi Ravne in Prevalje se zapeljemo do rudnika v Mežici, kjer se namenimo globoko v osrčje Pece. Oblečejo nas v površnike, nadenejo nam čelade in v škripajočih vagončkih se zapeljemo v rudnik. Kar 15 minut traja vožnja in večini se zdi zelo dolga, pa tudi hitra, čeprav je v resnici le deset do dvanajst kilometrov na uro. 
V dveh skupinah se napotimo po rovih nekdanjega rudnika svinca in cinka ter skušamo dojeti, kako težko je bilo delo rudarjev. V več kot treh stoletjih rudarjenja so odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude, za kar so morali skopati preko 800 km rovov. Leta 1988 so rudnik začeli zapirati. Meni se okolje ne zdi preveč grozeče: zaradi postavitve rovov narava sama poskrbi za dobro zračenje, za preveč vode v spodnjih etažah delajo črpalke, še kar dovolj svetlo je. Ko pa ugasnejo luči... Posebnost rudnika, katerega začetek sega v daljne leto 1665, je, da so okrog šest kilometrski rov izkoristili za kolesarjenje z gorskimi kolesi, razmišljajo pa tudi o podzemni vožni s čolni po rovih, kjer je dovolj vode. V muzeju si ogledamo še razstavo o rudniku, rekonstrukcijo stanovanja rudarske družine, minerale in fosile ter razstavo fotografij rastlinstva in živalstva tega področja.
Vračamo se spet skozi Ravne in Kotlje, v bližini katerih obiščemo nekdaj znani Rimski vrelec, ki žalostno propada. No, mineralno vodo si je vseeno mogoče natočiti.
Pozno kosilo v gostilni Dular v Podgori nam res tekne in za konec zapojemo: "Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo!".
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:

11. 11. 11

Cerje - 7. 11. 2011

Zaskrbljeno gledamo pohodniki in pohodnice Ponedeljkove skupine, ko Vinko kombi usmeri proti zahodu, vremenska napoved pa obeta malo lepše vreme le na vzhodu. Ker pa se potrudimo na jugozahod, nam ni hudega. Mimo Štanjela in skozi Miren, potem pa v hrib. 
Ko okrog nas zažari ruj, zapustimo kombi in se napotimo uživat po planoti Cerje. Tu in tam kakšna kapljica, malo vetra, včasih žarki sonca, kot bi posvetil žaromet na ta oder, kjer narava kaže svoje najlepše slike. Svinčeno sivi oblaki, ampak kar naenkrat vmes okno modrine - prav dramatično je vse okrog nas. 
 
Grejejo pa nas tople barve: od rumene, oranžne, rdeče, vijoličaste: ko že misliš, da si videl vse odtenke, te presenetijo novi. Vmes pa zeleno grmičevje, nekaj sivega brina, da se oči spočijejo od bleščečega ruja. 
Poti so lepo označene in ne moremo zgrešiti spomenika v čast nadvojvodi Jožefu in kažipota iz prve svetovne vojne, Borojevićevega kamnitega stola, ki je dobil ime po poveljniku 5. avstro-ogrske armade Svetozarju Borojeviću von Bojna, mogočnega spomenika braniteljem slovenske zemlje v obliki obrambnega stolpa pa tudi ni mogoče spregledati. 
Navdušeni fotografi skoraj pozabimo malicati, toliko je krasnih motivov okrog nas. Končno se le zberemo in ugotovimo, da se bo treba posloviti.
Vračamo se skozi Komen in Tomaj, kjer vinogradi tekmujejo v barvah z rujem. 
Še dolgo bomo sanjali samo še v barvah!
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:

S planinci v neznano - 5. 11. 2011

Najprej pohodniki in pohodnice Planinskega društva Lisca Sevnica tipamo po bližnjih ciljih, ker vremenska napoved ni ravno najboljša, potem pa postajamo bolj drzni in končno odkrijemo cilj izleta v neznano: Kobjeglava in Devin. Ob prvem kraju se takoj spomnemo na pršut, drugi pa je meni še posebno dragocen, ker tam še nisem bila. Darinka nam predstavi program, Vinko pa razloži, kako je današnje gostitelje srečal pod Krnom. Lokalni vodiči so res dragoceni in tudi naš se izkaže. 
V Kobjeglavi nas najprej čaka malica s pršutom, slastnim kruhom in teranom. Oglasi se tudi pesem in dobre volje krenemo naprej. Žareče barve vinogradov, drevja in ruja nas spremljajo na vsej poti. Komaj opazimo, da smo že v Italiji, ko z obale v Sesljanu (Sistiana) že pogledujemo proti Devinskim stenam. Do Devina se zapeljemo z avtobusom, potem pa pot pod noge. 
Žal nimamo toliko časa, da bi si ogledali notranjost gradu, ki so ga obnovili v dvajsetih letih preteklega stoletja, ker je bila zgradba iz 15. stoletja uničena od italijanskega topništva v prvi svetovni vojni. Od še starejšega gradu pa so ostale samo še ruševine. Mimo mednarodne šole krenemo na začetek Rilkejeve poti po Naravnem rezervatu Devinske stene (območje Wilderness). Pesnik Rainer Maria Rilke (1875 - 1926) se je na povabilo lastnikov mudil v gradu od oktobra 1911 do maja 1912 in tam napisal znane Devinske elegije. 
Pot je lepo vzdrževana in pogled nam uhaja nazaj h gradu, pa po strmih stenah k morju. 
Jaz pa se najbolj vesela živih barv ruja, ki se postavljajo na ogled levo in desno.  Sesljan se nam pokaže še iz ptičje perspektive, nad njim pa nas že čaka avtobus, da nas popelje še bliže Trstu. 
Nacionalno svetišče Marije Matere in Kraljice nad Trstom je naš naslednji cilj.  Cerkev na vzpetini Vejna (Monte Grisa) je bila posvečena leta 1966, trenutno pa moderno betonsko zgradbo obnavljajo. Sprehodimo se po spodnji in zgornji cerkvi ter najdemo vsak svoje videnje te cerkve, h kateri vodi tudi zanimiv križev pot. 
Vodič nas popelje še k plezalnim stenam pri Trstu, kjer kar vrvi od začetnikov in tistih bolj izkušenih plezalcev. S svojo glasnostjo in prešernostjo zbujamo pozornost, sploh, ko Pepi raztegne svoj meh in nekateri kar na cesti zaplešejo. V rahlih meglicah pod nami leži Trst, na zahodu se beli grad Miramare, kukamo pa tudi k našemu morju.
Vračamo se v Kobjeglavo in najprej obiščemo pršutarno, kjer se na zraku suši okrog tisoč pršutov. 
Občudujemo tudi slikovit spomenik borcem iz druge svetovne vojne, ki predstavlja elemente kraške hiše z vodnjakom. 
Pri gostitelju pa nas že čaka okusen pasulj, ki ga je skuhal naš Janko. Tudi pršuta in kruha ne manjka, vse pa je treba še malo zaliti z dobrim teranom. Spet se oglasi harmonika in marsikoga zasrbijo pete. Gospodar nam razkaže okolico hiše in predstavi svoje ideje in načrte - še se bo treba vrniti sem.
Z veselo pesmijo se vračamo domov in nič nam ni žal, da je bila tokrat tura malo krajša. Zato pa toliko slajša!
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video: