Megla, gosta megla na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), ko se ob osmih zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Pa kaj? Danes nas je celo deset in s tremi avtomobili se odpeljemo skozi Brestanico, Koprivnico, Podsredo
v Bistrico ob Sotli.
Pri Gostilni Šempeter je dovolj parkirnega prostora, pozdravi pa nas petelin. Ne, ni petelin, to je kopun, po katerem je ta lokal znan. Kot jed ga je treba v naprej naročiti, pa tudi prezgodaj je še za tak obrok, naročimo samo kavo. Uživamo v starinsko, domače opremljenih prostorih, najbolj so nam všeč sanitarije.
Ženske so označene s kokošjo in imajo zanimiv okrogel umivalnik s starinsko pipo,
moške označuje petelin (kopun), nad pisoarji pa je obešenih vrsto zanimivih misli.
Naprej proti Orešju na Bizeljskem nas vodi pot, ustavimo se pod gradom Bizeljsko, ki se skriva v megli in drevju,
parkiramo pa pri velikih grajski pristavi in skujemo načrt za pohod.
Cesta je najprej asfaltna, pa se hitro prelevi v gozdno, po kateri je prijetno hoditi in broditi po odpadlem listju jesenskih barv.
Križišče pri Babi nas čisto zmede: poti je veliko, oznak tudi, le proti gradu Kunšperk nobene. Baje so se tu rade zbirale coprnice, pa so nas malo zmešale,
ampak drugi poskus uspe in po prijetni poti mimo lepih gob in nekdanjih grajskih ribnikov
pridemo do ruševin gradu Kunšperk, ki že stoletja žalostno propada, še vedno pa kaže, kako mogočno poslopje je to bilo.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Plezamo okrog ostankov stolpa in zidov ter lovimo motive.
Tudi narava ponuja veliko zanimivih.
Po isti poti se vrnemo do točke Križišče ob Babi, ki se tako imenuje pa skali Ajdovska baba, ki predstavlja velikanko, kakršne so tod okrog živele. Ko je enkrat hodila tu z otrokom v naročju, se je obrnila, čeprav se ne bi smela, in je za kazen okamenela. Danes ima bujno frizuro iz bršljana.
Po lepi stezi se spustimo do Vlke pečine s klopjo in varnostno ograjo. Od tu sicer obljubljajo lep razgled, mi pa vidimo le meglo. Si pa v romantičnem okolju privoščimo malico.
Steza pelje še kar navzdol in pri samotni hiši z začudenjem zagledamo avto, ki ima tablico Litve. Žal ni nikogar, da bi ga vprašali, kdo se je z njim pripeljal. Obrnemo se proti gradu Bizeljsko in nekaj časa hodimo tudi pod Vlko pečino,
sicer pa lepo po gozdu in na koncu nad vinogradi.
Zadnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Zamika nas grad od blizu in imamo srečo: Bojan Klakočar, ki z mamo živi v gradu od leta 1971, nam razloži zgodovino in popelje v nekatere grajske prostore:
kapelico svetega Hieronima,
sobe z zanimivimi štukaturami na stropu, kjer so najbolj zanimivi angelčki. V prostorih je nekaj starinske opreme in umetnine naše Jerce Šantej.
Zanimivo je urejena klet s slamo po tleh, grobimi mizami in klopmi, klado za zasmehovanje in - dobro kapljico, ki jo seveda pokusimo in nekaj tudi kupimo.
Poslavljamo se z mislijo, kaj bi se dalo vse s takim objektom narediti.
Skozi Bizeljsko, Podgorje pri Pišecah in Pišece se pripeljemo še do enega gradu.
Pišečki grad je dobro ohranjen in renoviran, razen nekaj poletnih prireditev pa še nima prave vsebine. Skrit je v gozdu in sredi parka,
Foto: Vinko Šeško.
v katerem stoji mogočna sekvoja.
Zdaj pa naprej: Pavlova vas, Sromlje, Curnovec.
Foto: Vinko Šeško.
V prijetni zidanici Cizlovih je treba občudovati cvet encijana in jesenske barve trte, pokusiti lansko in letošnjo letino, potem pa glavo zbistriti še ob kavi. Hvala lepa za gostoljubje!
Skozi Zdole in Krško se vračamo v Sevnico.
Na Rožnem preverimo, če tisti čudni kip še stoji, in res je še na mestu, samo prebarvali so ga.
Meglen, ampak kulturno in družabno zelo bogat dan!
Video:
