Vremenska napoved za Vzhodno Slovenijo niti ni tako slaba. Ob pol šestih vedro vreme, ob pol sedmih tudi, ob pol osmih dežuje. Tako se člani in članice študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje zberemo ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) pod dežniki. Spremenimo prvotni načrt in vseh trinajst se nas v treh avtomobilih odpelje ob Sevnični do Krakovega, pa naprej preko Lisc na Lisco.
Ta je zavita v meglo, ampak Tončkov dom je že odprt in pozdravlja nas z lepo okrašenim vhodom.
Samo na hitro občudujemo na novo urejeno jedilnico in kamin, v katerem kmalu zatem tudi zakurijo, potem pa se umaknemo v domače urejeno posebno sobo. Z zanimanjem si ogledamo posnetke iz zgodovine Lisce, tudi tiste v preddverju toaletnih prostorov, naročimo tople napitke in uživamo v prešernem klepetu in smehu.
Družbo nam dela tudi domača psička, ki je potem, ko dobi kaj za pod zob, pripravljena dati "petko" s svojo tačko. Ker za ta prostor opazimo, da ni prepovedan vnos svoje hrane in pijače, kot je to zapovedano za glavno jedilnico, si obilno postrežemo s slastnim bananinim pecivom iz Ivankinih rok, že od parkirišča naprej pa se kar naprej pojavljajo tudi čokoladni jajčki, čeprav so velikonočni prazniki že mimo.
Dovolj časa imamo za fotografiranje v različnih pozah, potem pa skozi okno le opazimo, da se megla umika in na nebu kaže celo nekaj modrine.
Na teren torej! Mimo Jurkove koče se po stopnicah počasi vzpenjamo proti vrhu in to res počasi,
ker nas vabijo slikoviti žanjevci, kukavice in še kaj.
Na vrhu piha, kljub temu pa nam uspe napraviti gasilsko sliko.
Še en krog po grebenu, pogled na Razbor v megli, pa mimo igrišča ter kapelice in že smo spet pri parkiranih avtomobilih.
No, dramatičnega pogleda v dolino z meglenimi oblački pa tudi ne kaže zamuditi.
Vračamo se skozi Lisce, zavijemo proti Razborju, tik pred njim pa smuknemo na desno v Okroglice. Mimo Močivnika ter potem v hrib in smo - na Lovrencu. Še dva avtomobila pripeljeta moško skupino upokojencev iz Brežic ter Krškega in z njimi smo edini obiskovalci.
Za začetek ne vidimo niti cerkvice, veter pa odnaša megle in začuda so tudi cvetovi Clusijevega svišča (encijana), ki je v Sloveniji zavarovan od leta 1922, odprti.
Veliko jih je: posamezni, v parčku, po trije skupaj, pa tudi skupinice po pet in devet.
Vmes ravno tako modre mračice in zaplate žanjevca,
tu in tam kakšna kukavica.
Za cerkvijo, ki se je zdaj že čisto odkrila, na grebenu z nadmorsko višino 722 metrov
odkrijemo trato z opojno zlatico, ki je endemit - raste samo na področju med Kumom in Bohorjem. Nekaj je odkrijemo tudi na poti proti kapelici. Cerkev svetega Lovrenca na Gori nosi nad korom letnico 1709, baje pa je bila tu cerkev že leta 1545 in mogoče je v njej pridigal celo Primož Trubar. Na informativni tabli lahko preberemo:
Prekrasno področje je to in Občina Sevnica ga je leta 1994 z odlokom zavarovala kot Zavarovano območje narave (Botanični naravni spomenik). Vendar bo odlok ostal črka na papirju, če se ne bodo ljudje zavedali, da je nesmiselno izkopavanje encijana, ki bo potem žalostno propadel v kakšnem skalnjaku. Saj je mogoče v cvetličarnah kupiti seme podobnega Kochovega svišča in si v vrtu vzgojiti modrega lepotca. Planinsko društvo Lisca Sevnica sicer skrbi za zaščito z ograjami in dežuranjem, vendar najvažnejša je zavest o pomenu zaščite rastlinskega bogastva.
Spustimo se do kapelice z lepim šopom narcis, v njej pa nas vedno znova razžalosti plastično cvetje in neugledne podobe. Ne bi bilo tega mogoče lepše urediti?
Pod svetlo zelenimi vejami bukev se vračamo k avtomobilom in se čudimo množici čisto majhnih novih bukev in tistih, ki rastejo že kakšno leto ali več.
Nekdo predlaga še sprehod po Razborju in takoj smo soglasni. Torej nazaj skozi Okroglice in do župnijske cerkve svetega Janeza Krstnika v gruči nekaj hiš na simpatičnem grebenu, ki pa zaradi izpostavljene lege ob kakšni nevihti ni več tako simpatičen. Sicer pa je naselje dobilo ime po močnem severnem vetru - burji. Lepo urejen kraj z okoli 160 prebivalci je leta 2008 je dobil naziv najlepše hribovske vasi v Sloveniji. Sprehodimo se do Kulturnega doma, ki pogosto gosti obiskovalce in obiskovalke Razborskih večerov. Tu so doma pesem, ples, folklora, gledališka igra. Zelo odmevna je bila uprizoritev Pasijona leta 2007.
Zaziramo se v dolino Save, potem pa nam starejši domačin odpre cerkev, da se še v notranjosti čudimo njeni veličini.
Lepo je tudi okrašena s pomladnim zelenjem in cvetjem. Na tem mestu je včasih stala stara majhna cerkev, ki so jo dograjevali, zgradili novo in to leta 1867 porušili. Leta 1868 je bila posvečena sedanja, tretja cerkev po vrsti, leta 1874 pa so zgradili še zvonik in postavili oltarje in prižnico. Župnija pa je Razbor že od leta 1813, zdaj jo oskrbuje župnik iz Loke pri Zidanem Mostu.
Pred cerkvijo stoji svojevrstna oglasna deska Razbornik: ostanek drevesa s lesenimi tablami in vžganimi važnimi podatki o kraju. Hodimo mimo šolskega poslopja, ki ga je postavil znani učitelj Blaž Jurko leta 1886. Že nekaj časa tu ni več osnovne šole, je pa bila nekaj časa "šola življenja" za odvisnike. Trenutno je prazna. Sicer pa se je reden šolski pouk začel na Razborju že leta 1849 v kaplaniji.
Ogledamo si še pokopališče, poklepetamo ob zidu, se malo okrepčamo - kar ne da se nam domov na ta dan, ki se je iz deževnega prelevil v prijetnega sončnega.
Pomahamo Lovrencu, cerkvi na Radežu (Polana), zidanicam in hišicam na Okroglicah, potem pa - domov.
Video:
