29. 11. 16

Okrog Slivniškega jezera - 28. 11. 2016

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je precej okrnjena, samo šest nas je. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo po dolini Sevnične do Dobja, kjer se ob kavici dogovorimo za program. 


Pred Šentjurjem zavijemo proti Gorici pri Slivnici in  Slivniškemu jezeru. 


Parkiramo pri lokalu in Vinko išče informacije. Okrog tri ure naj bi trajala pot okrog jezera in takoj smo za. 




Nekaj časa lahko hodimo po travnikih ob vodi in že je tu sprejemni odbor v obliki dveh krasnih labodov. Pri začetku jezera vidimo, da je pritok vode kar močan, sicer pa si o jezeru lahko preberemo na spletni strani:

Blizu kraja Gorica pri Slivnici, ob cesti proti Podčetrtku, se na 84 ha površine razprostira Slivniško jezero, ali kozjansko morje, kot ga mnogi imenujejo. Dolžina jezera je 5 kilometrov, jezero pa doseže širino pol kilometra. Nastalo je leta 1976 z zajezitvijo Drobinskega potoka in potoka Ločnica.

Vzhodni del Slivniškega jezera, vključno z izlivnim delom Drobinskega potoka in Ločnice, je opredeljen kot drstišče rib. Neformalno je razglašen za ihtiološki in ornitološki rezervat v obsegu cca. 40 ha vodnega ter obvodnega prostora. Naseljuje ga cca 119 vrst ptic in 32 vrst rib, rakov, piškurjev, žab ter školjk, v njem pa je mogoče najti tudi nekatere redke vrste rastlin.

Jezero je primerno za ribolov, vodne športe, rekreacijsko dejavnost in piknike. Na Ramni plaži, kjer je tudi gostinska ponudba, se odvijajo razne družabne prireditve.

Dostop:  Slivniško jezero leži 5 km južno od Šentjurja.

Pri hišah naselja Rakitovec moramo na cesto, vidimo kažipote za Drobinsko, na mostu pa oznako za občino Šmarje pri Jelšah. Torej je jezero čisto na meji občin Šentjur in Šmarje. Cesta pa pelje naprej proti Podčetrtku. 


Naprej ni več mogoče ob vodi, ker je tam rezervat in drstišče rib. 

Foto: Vinko Šeško.
Korakamo po cesti in se grejemo na soncu. Opazimo kažipot za naselje Lipovec, sicer pa redke hiše na severni obali nosijo oznako Tratna ob Voglajni. Domačinka nam razloži, kako naprej, kmalu se dvignemo v hrib, potem pa spet spustimo. 


Smo na nekakšnem širokem polotoku in na desni skozi drevje vidimo ožji zaliv jezera. 



Spet lahko hodimo ob vodi ali njeni bližini po ozkih stezah, ki jih sicer verjetno uporabljajo ribiči. 



Nekdanji ribiški dom je v razsulu, le dva mladeniča tam namakata trnke. Tu se jezero res zoži, bregova na obeh straneh pa dvigneta v višine. Tudi pot do pregrade je speljena više v hribu, ob njej pa se nam oči lahko spočijejo na mahu v različnih odtenkih zelene barve. 


Pregrada Tratna, ki jo je leta 1975 pomagal graditi tudi naš Vinko Govekar, je dolga 81 metrov, visoka pa 17,2 metra. 


Z informativne table izvemo tudi podatek, da jezero vsebuje štiri milijone kubičnih metrov vode, ki ima največjo globino 14,5 metrov, dolžina njegove obale pa znaša 7,8 kilometra. 


Voda je speljana na majhno hidroelektrarno, višek pa skozi poseben predor. Tu se uradno začne tok reke Voglajne, pred zajezitvijo pa je nastala ob sotočju obeh glavnih potokov. Mi se še dobro spomnimo, kako je bila včasih umazana ob izlivu v Savinjo v Celju, predvsem zaradi industrije v Štorah in Celju. Zdaj pravijo, da je s kvaliteto vode bolje. Okolica pregrade je lepo urejena, tu je tudi RTC Nivojček, v katerega je vstop samo s klubsko izkaznico ali ribolovno dovolilnico. Nasproti pa je v amfitearu med travniki in njivami lepo razporejena vas.


Steza s pregrade v hrib je za nas prestrma, zato krenemo naokrog po betonski cesti, ki pelje do hiše visoko v hribu. 


Pod hišo po ozki poti v strmini prečimo hrib in pridemo do večje jase z novejšo hišo. Spodaj ob jezeru so ostanki  tabora  s šotori v indijanskem stilu, verjetno so bili tu kakšni tabori. V resnici obala ob tem ožjem delu jezera, z izjemo pregrade, izgleda zapuščeno. Spustimo se spet čisto do vode in podpremo z malico. 


Le še nekaj sto metrov hoje in smo na cesti proti Gorici in nazaj na parkirišče. Parkiranje je treba nekako odslužiti, zato posedimo ob kavici in poklepetamo s prijazno natakarico. 


Blizu parkirišča je pomol s privezi za čolne, tu so objekti ribiške družine, prijetno pa nas preseneti tudi javno stranišče za obiskovalce jezera v posebnem kontejnerju. Na travniku je še prijetno manjše igrišče za otroke in vse skupaj prijazno vabi, da človek pride in se sprosti v naravi.
Vinko Šeško predlaga, da bi se vračali po bližnjici in tako v Gorici zavijemo na levo proti Lesičnemu. Radi bi po drugi poti prišli do Dobja, ampak verjetno spregledamo pravi odcep na desno. Tako se vozimo kakšnih deset kilometrov več: po nešteto ovinkih, skozi manjše vasi, s krasnimi razgledi od Donačke do Pohorja. Košnica, Jelce, Paridol, Repuš in končno Dobje pri Planini - najprej tisti del na hribu ob cerkvi, šele nato v dolini. To so gotovo kraji, ki jih moramo kdaj tudi prehoditi. Pa imamo načrt!

Video:


24. 11. 16

Hinje, Štajngrob, Podboršt - 23. 11. 2016

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica začenja svoje današnje druženje malo drugače: prizadevna animatorka Nevenka nam pokaže, kakšno darilo je pripravila za gostitelja na Petelinovem grebenu. Čudovitega petelina je narisala z barvnimi svinčniki, dodala lepe misli in z veseljem smo se ji podpisali pod izbrane besede. 



Tretja slika je delo Vinka Šeška.
Še fotografiranje in dogovor za današnji pohod: 19 oseb, pet avtomobilov, smer Šentjanž. Ob Mirni se kopamo v megli in do Šentjanža ni nič bolje, tudi naselje Hinje nas pričaka v megleni tančici. Do 1998 je bil to del naselja Koludrje, kar nam je dalo misliti, zakaj taka imena. Baje je enkrat s hriba pobegnilo navzdol kolo od voza in ljudje so kričali "kolu drje", nekje na sredini pa drugi "videm", v dolini se je kolo razbilo in komentar ljudi je bil "hin je".  Tako imamo zdaj naselja Koludrje, Videm in Hinje. 


Mi parkiramo na pravem mestu: tu živi Ljubotova nečakinja, gospodinjo poznamo kot krasno vodičko s sevniškega gradu, Lado se pa tudi hvali, da je tu njegova žlahta. Seveda dobimo takoj prisrčen pozdrav in dezinfekcijo, mentor Vinko pa nam da nalogo, naj najdemo kraj, kjer Lado nima sorodstva. Težka bo! 




Začnemo se vzpenjati proti Štajngrobu in pri kapelici se začne megla redčiti. 



Kmalu se nam odpre razgled proti Leskovcu, malo kasneje zagledamo še Osredek. 


Prihajamo na vinorodno območje Breško, 


potem pa na ravni odsek poti, kjer od kapelice občudujemo Viher s cerkvijo, pod nami je zaselek Orehovica, desno pa Kal pri Krmelju. Zanimivo je, da kar nekaj krajev tu okrog nosi dostavek "pri Krmelju", čeprav so v bistvu bliže Šentjanžu. 



Uživamo na soncu, se krepčamo s trdimi in tekočimi dobrotami, potem pa krenemo navzdol. 


Ob hiši z lepo urejeno okolico se sprašujemo, kakšno drevesce je to s temi slikovitimi modro-vijoličnimi plodovi. Gospodar nam ne zna povedati imena, razloži pa nam, da ima kar velike liste in cvetove. Prijateljice na Facebook-u pomagajo in rešijo problem. To je klerodendron (Clerodendron trichotomum)   ali drevo usode, ker se lahko ob zdravljenju z njim zastrupiš ali pa ozdraviš.


Ob poti nas razveseljujejo še druge raznolike barve na listih robide, različno barvito listje, pa šiške na orehu. Prehodimo Požarče in Leševje, Ovseno pustimo za drugič, opazimo pa tudi kažipot za vinsko gorico Pasjek. 



V Podborštu nas presenetijo nekatere res velike hiše in očara pogled na travnate terase pred naseljem Hinje. 



Most preko potoka je nov, ob njem pa stojita spominska tabla in obmejni kamen iz druge svetovne vojne kot spomin na mejo med nemško in italijansko zasedenim ozemljem. 




Po zeleni dolini se spet lahko zazremo proti Osredku, na desni nas spremljajo terase njiv in travnikov, na parkirišču pa nas čaka presenečenje. 



Prijazni gostitelji nam postrežejo s čajem, še toplo pogačo in namazom - zaseko ter zaseko s papriko. Namesto, da bi parkirnino in zakusko kaj plačali, moramo obljubiti, da še pridemo. Z veseljem!
V Krmelju zaključimo druženje ob kavi v lokalu Barbara, sonce pa prinesemo tudi s sabo v Sevnico.

Video:

21. 11. 16

Štagina - 21. 11. 2016

Štagina - nenavadno ime, ki pa smo ga nekateri spoznali že lani konec oktobra s študijskim krožkom Spoznavanje naravnih vrednot. Danes se k temu potoku v dolini na meji med sevniško in krško občino odpravljamo člani in članice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Osem nas je, ravno prav za dva avtomobila, s katerima se popeljemo skozi Boštanj in Log do mesta, kjer se odcepita cesti za Arto ter Lomno in Veliki Trn. 


Parkiramo, čeprav je tam pri avtobusnem postajališču nek znak za prepoved, ampak v naših letih že bolj slabo vidimo, pa tudi prostora je dovolj in nikogar ne ogrožamo. 


Ignoriramo cesto na levo in tisto na desno, pot uberemo po srednji mimo stavbe črpališča vode Arto. Na desni je še nekaj poslopij, včasih je bil tu lokal Amur. 


Ob vodi nas pozdravlja šopek lampijončkov. Asfaltirane ceste je konec pri Metelkovih (včasih Starc), kjer je bil včasih mlin s tremi kamni. 




Pri hiši imajo cel živalski vrt: kokoši, peteline, race, koze in kozla, psa, nekje se skrivajo menda tudi ovce, v čisti vodi pa živahno plavajo ribe. Race in racmani pa imajo v potoku pravo adrenalinsko progo za spust. 



Po mostu prestopimo na levi breg potoka, ki nas še razveseljuje z manjšimi brzicami. 


Gozdna pot je široka in utrjena, vodi pa samo še v bližini ene hiše - Jančeve. Na nekaterih mestih se voda potoka razliva, drugje spet si utira pot v ožinah. Na enem in drugem bregu je veliko izvirov, na več mestih pa še jasno vidimo, kje je bila voda speljana na mlinska kolesa. Mlinov ni več, le na enem mestu je še mogoče zaznati malo večjo gomilo kamenja. 




Na več mestih ležijo podrta drevesa preko struge, sicer pa drevesa krasita bršljan in mah. Veliko je dveh vrst praproti, zeleno barvo pa dopolnjujejo mlade bukve z rjavo, ki že prehaja v skoraj oranžne odtenke. 



Proti koncu doline je v hribu jama, ki pa je delno zasuta, veliko pa je tudi gozdnih poti in stez na vse strani. 




Dolina se konča z več izviri in potjo v hrib. Kmalu smo na križišču: če bi šli naravnost, bi nas pot pripeljala v Rovišče, levo na Veliki Trn, desno pa v Hudo Brezje, potem naprej v Ponikve in skozi Arto spet na izhodišče. Ker bi po tej varianti morali hoditi veliko po asfaltu, se raje vračamo po trasi prihoda. 


Na skali ugledamo močerada, po poti naprej jih je še več in vsi se plazijo stran od vode. To naj bi bil znak, da bo še deževalo. Uživamo v zeleno-rjavem okolju, tišini in odmaknjenosti in že načrtujemo povratek spomladi, ko se bo tu prebujala narava, in poleti, da se umaknemo pred vročino. Srečamo samo še dve sprehajalki, s katerima poklepetamo, ker se bežno poznamo. 

Foto: Vinko Šeško.
Pri Metelkovih nam gostoljubno ponudijo pijačo, pokepetamo in si obljubimo, da se še vidimo.


Zdaj pa nazaj k avtomobiloma.


Pohod zaključimo v gostišču Rondo v Sevnici z odlično malico, ki jo zalijemo s pivom. Anica, še veliko lepih trenutkov ti želimo! Tudi skupnih.

Video: