29. 11. 12

Kal, Bransko, Gradec - 28. 11. 2012

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot je optimističen, ne bojimo se dežja. Z avtomobili se popeljemo skozi Krmelj, Šentjanž, zagledamo mavrico nad Rupo, potem pa naprej do transformatorja na križišču pri Kalu. Ta Kal naj bi bil uradno spet pri Krmelju, čeprav je bliže Šentjanžu. 
Spustimo se proti naselju, ob poti pa opazimo po drevesih neverjetno veliko bršljana, katerega stebla so ponekod debela kot zapestje. Na drobno začne rositi, ampak mi se ne damo: pelerine, vetrovke, dežniki - vse nam pride prav in dež je tisti, ki mora popustiti. Našo pozornost pritegne tudi kapelica, v kateri teče voda studenčka izpod oltarčka. Ko se po grebenu bližamo nekdanji šoli in cerkvi Svetega Martina, se že jasni. Z nami je Lojze, ki je iz teh krajev doma, in za nas obuja spomine na čase svojega šolanja in kaže, kje so igrali med dvema ognjema, na strminah pa imeli več stražarjev, ki so lovili žogo. Prijazni domačin nam odklene vrata cerkve iz prve polovice 16. stoletja, v kateri je najstarejši oltar Svetega Antona, poleg njega pa je še oltar Svete Lucije in glavni oltar Svetega Martina. Sprehodimo se po pokopališču in komentiramo priimke, sorodstvene vezi. 
Pod mogočnim drevesom pri stari šoli merimo jakost energije, naenkrat posije sonce in naše sence se prevesijo v dolino Grdega grabna, kjer je tudi veliko področje grdo podrtega drevja. Mimo križa jo mahnemo v hrib, kjer se tudi moramo izogibati polomljenim vejam. Na Branskem se ob zapuščenih in delno zapuščenih zgradbah spomnemo tragedije iz sedemdesetih let, ko je bilo zaradi spora med sosedoma nekaj ljudi mrtvih. V gozdu zaslišimo motorno žago in ne moremo verjeti, da je sedeminosemdeset let stari Lojzetov brat tako spreten z njo. Malo pokramljamo z njim, potem pa se podamo v gozdove Jatne do spomenika dvema kurirjema, ki sta bila tu ubita februarja 1945. 
Malo se okrepčamo, potem pa cesti in bližnjicah pridemo v zaselek Gradec, ki uradno spada pod Kladje pri Krmelju. Tu se poslopja petih gospodarjev stiskajo drug k drugemo pod kamniti breg, da bi pustila več prostora travnikom, pašnikom in njivam. Na Lojzetovem domu nas pogostijo s pijačo in prijaznim pogovorom o pogojih reje živine in odkupa mleka. 
Ko se spuščamo, na levi strani pogledujemo proti Osredku in Leskovcu, na desni pa se nam pod Vihrom skriva Svinjsko - cilj našega naslednjega pohoda. Na gričku pod vasjo so komaj zaznavne ruševine gradu, ob katerem naj bi bila globoka jama z zakopanim zlatim teletom, nad vasjo pa naj bi bili iz zraka vidni keltski okopi. 
Vrnemo se k vozilom in v Krmelju ob kavici dopolnimo zapisnik. Škoda bi bilo na tak dan ostati doma!
Video:

27. 11. 12

Prekmurje - 26. 11. 2012

Da se izognemo napovedanemu dežju, je danes naš cilj severovzhodna Slovenija - Prekmurje. Od Celja naprej hitro napredujemo po avtocesti, čeprav smo ves čas ujeti v meglo. Najdemo izhod za Mursko Soboto, potem pa malo krožimo po poljih do Beltincev, ki so prvič omenjeni leta 1322. Ime naj bi naselje dobilo  po kobili Beli - Belotinci ali naj bi bili to Beletinci - prebivalci Beletinovega naselja. Kraj s skoraj 2500 prebivalci, mi pa s ceste komaj vidimo do prvega bloka. 
Pa se nam kar posreči najti grad, katerega nastanek sega v 14. stoletje. V teku časa je izgubil enega izmed štirih stolpov in nekaj ostalih sten, potreben je obnove, lastništvo pa tudi ni dokončno urejeno. V enem od preostalih stolpov je lepo urejena restavracija, kjer nam prijazno postrežejo s podatki o gradu in kar žal nam je, da je še prezgodaj za malico. Tu je še turistična pisarna in muzej zdravstva na tem področju. Prav lahko si predstavljamo okrog gradu obrambni jarek z vodo iz potoka Črnec, park pa nas razveseli s svojo obširnostjo, lepoto dreves in modeli starih koles ter zaklonišč. Z obokanimi podzemnimi rovi je bil grad povezan s kaščo in cerkvijo Svetega Ladislava, ki je eden najpomembnejših spomenikov arhitekture poznega 19. stoletja v Prekmurju. Cerkev je sicer nastala leta 1742, ob koncu 19. stoletja pa so jo prenovili in razširili ter dozidali Marijino kapelo z družinsko grobnico rodbine Zichy. Poleg cerkve je pomanjšana kopija stebra Svetega Teodorja v Benetkah, zraven je še beneški vodnjak in častitljive javorolistne platane. Spomnimo se tudi, da so Beltinci dom Beltinške bande, da se je tu rodil Vlado Kreslin, pa tudi Vlado Poredoš od Orlekov.
Pot nadaljujemo do Odrancev z okrog 1600 prebivalci, ki naj bi bila z manj kot sedmimi kvadratnimi kilometri najmanjša občina v Sloveniji. Značilna dolga vas ob cesti, za zgradbami pa polja in travniki. In na začetku naselja ogromna romarska cerkev Svete Trojice, za katero so imeli načrte Plečnikovega asistenta že leta 1946, pa niso dobili dovoljenja za gradnjo. Tudi sicer so imeli težave, saj se je leta 1966 pri gradnji kupole smrtno ponesrečilo osem delavcev. Osmerokotna stavba je bila končana leta 1967, zadnja dela pa opravljena leta 2005. Pogled pritegne sedem fresk Staneta Kregarja in slika za oltarjem Štefana Hauka, skupaj je to čez 220 kvadratnih metrov poslikane površine. Spomenik pri cerkvi pa spominja na prvega odranskega župnika Lojzeta Kozarja - duhovnika, pisatelja, prevajalca, ki je v Odrancih tudi umrl.
Zapeljemo se še malo naprej do Črenšovcev in v nekaj kilometrih prečkamo kar tri občine. Skozi Turnišče (že četrta občina!), ki je bilo v 16. stoletju najprej trg, potem pa celo svobodno mesto z zelo razvito obrtjo (kovači, mlinarji, ceh čevljarjev in kovačev), vozimo počasi, ker bi radi ugotovili, če obrat tovarne Planika še dela. Nismo uspešni, prepričamo pa se, da je kraj romarsko središče z dvema cerkvama in kapelo.
V želodcih že malo kruli, zato se ustavimo v Gostilni pri Lujzi v Dobrovniku. Kaj bi vendar jedli v Prekmurju: bograč, zraven kruhove venčke perece, za povrh pa še retaše, zavitke z jabolčnim ali bučnim in makovim nadevom. Zalijemo pa vse z žlahtno kapljico iz okoliških vinogradov, ki jih je okrog sto hektarov. Ni čudno, da se potem prav počasi odpravljamo s parkirišča proti Bukovniškemu jezeru, mimo energetskih točk, kapele Svetega Vida in Vidovega izvira. Po lepem jesenskem gozdu se povzpemo do Strehovskih goric, ki jih prekrižarimo po dolgem in počez. Megle ni več, obsije nas toplo sonce. Najbolj so nam všeč stare cimprane kleti in obnovljene hišice s slamnato streho. 
V bližini pokopališča uživamo v kotičku Društva vinogradnikov Strehovci, pri vinotoču Urbanova klet pa se še malo sončimo.
Spet se spuščamo proti umetnemu akumulacijskemu Bukovniškemu jezeru, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Bukovnica, da bi ublažili visoki val pomladnih voda in mogoče namakali polja, vendar tega (še) ne počnejo. Veliko je približno osem hektarov, globoko pa od dveh do petih metrov. Jesensko listje nam šumi pod gojzerji, ko jezero obhodimo, potem pa se poslovimo in odpeljemo skozi Bogojino na avtocesto in proti domu. Kako drugače izgleda pokrajina v popoldanskem soncu, ko ni več skrita v tajanstveno meglo!
Video:

22. 11. 12

Osredek in Kladje pri Krmelju - 21. 11. 2012

Nadaljujemo z raziskovanjem Dolenjske. Z avtomobili se zapeljemo skozi Šentjanž do Osredka pri Krmelju in najdemo parkirni prostor pri Ireni in Janezu.  
Sledi obvezna dezinfekcija in potem vzpon do cerkve Svetih Primoža in Felicijana. 

Na poti opazimo nenavadno lipo, poskušamo pomiriti nekaj psov, dodobra pa vznemirimo tudi čredo goveda. 
Janez priskrbi ključ od cerkve, ki ima osnovo iz 17. stoletja, in lahko si jo ogledamo tudi od znotraj. 
Nadaljujemo pot proti Kladju pri Krmelju in se čudimo, zakaj "pri Krmelju", ko sta vendar obe naselji bliže Šentjanžu. Spet smo na meji z radeško občino in njihovi planinski poti. Svibno se nam skriva v megli, odkriva se Počakovo, prepoznamo pa tudi pas Kuma tik pod vrhom. 
Kladje nas razveseli z zanimivimi vrati na stari hiši in gostoljubjem družine, ki ima žago. 
Zavijemo še malo v Jatno do vrha Šop, da občutimo veličino tega gozdnatega področja. Skupina brez se klanja moči narave, ob poti pa zavržene avtomobilske gume pričajo o nevzgojenosti nekaterih ljudi. 
Vračamo se spet skozi Kladje, potem pa zavijemo po cesti navzdol in po bližnjicah spet v Osredek. Na levi nas iz megle pozdravlja Leskovec, ki smo ga obiskali pretekli teden, na desni pa nas čaka področje za naslednjič.
Tokrat je bil pohod malo daljši: predvsem zaradi prave gostije pri Janezu in Ireni. Prisrčna hvala!
Video:

Socerb in Strunjan - 19. 11. 2012

Gremo pa kakije! Ampak malo bomo tudi hodili, zato z avtoceste proti Kopru zavijemo že pri oznaki za Socerb. 
Takoj za vasjo Kastelec parkiramo kombi in najdemo markacije mimo cerkvice in lepo urejenega Vaškega doma. Polagoma se vzpenjamo mimo obnovljenega kala, ko se ozremo, pa že vidimo morje. 
Na križišču poti krenemo v levo po pašnikih med redkim drevjem in kmalu smo pri Sveti jami z edinstveno jamsko cerkvijo v Sloveniji. 
Ta je v vhodni dvorani iz časa na prehodu 16. in 17. stoletje in v njej naj bi prebival Sveti Socerb. Jamo sestavljajo 231 metrov dolgi in 44 metrov globoki rovi v dveh nivojih, po spodnjem teče potok. Nam je dostopen samo vhod, ker je za obisk potreben predhodni dogovor. 
Pod nogami nam zašumi lipovo listje, potem pa krenemo še proti gradu Socerb, kjer se nam odpre prekrasen pogled na Trst, Koper in rjave hribčke v okolici Tinjana. 
Oblaki se razmaknejo in sonce nam obsveti pokrajino kot na odru. Grad Socerb so postavili že v srednjem veku, v lasti so ga imeli različni lastniki, obiskal in upodobil ga je tudi Janez Vajkard Valvazor. Leta 1780 ga je strela močno poškodovala in danes je le delno obnovljen. Malicamo kar na grajskih stopnicah in sonce nas lepo greje. Po isti poti se vrnemo do kombija, potem pa veselo proti morju!
Da ne bi premalo hodili, se ustavimo na Dobravi nad Izolo pri hotelu Belvedere in opravimo del evropske pešpoti do Strunjana. Oziramo se nazaj na Izolo, v daljavi se nam še vedno kaže Trst, potem pa na drugi strani Strunjan in Piran.
Krajinski park Strunjan nas sprejme z malo blatnimi potmi in lužami, ker je ponoči deževalo, je pa užitek hoditi po štiri kilometre dolgem in do 80 metrov visokem flišnem klifu s plastmi laporja in peščenjaka. 
Pot po robu je dobro zaščitena z močnimi lesenimi ograjami in od velikega belega križa se ob njih spustimo do hotela Svoboda, kjer nas že čaka kombi.
Pri Knezu se dobro založimo s kakiji, potem pa obrnemo proti domu. Še obvezen postanek v Pobegih nad Koprom za pokušnjo refoška ter malvazije in lep dan se za nas končuje: od Postojne naprej nas spet zagrne gosta megla.
Video:

15. 11. 12

Leskovec v Podborštu - 14. 11. 2012

Sonce nas že v Sevnici vabi na teren, ob vožnji skozi Krmelj in Šentjanž pa je še malo megleno. V Šentjanžu zavijemo na levo, potem pa kmalu na desno ob Hinji. 
Pri Streharju se usmilimo avtomobilov, ki se mučijo po makadamu, jih damo počivat in pot nadaljujemo peš. 
Kmalu smo pri kamnolomu, desno od njega odkrijemo zapuščeno hišo, više na hribu pa nas vabi cerkev na Leskovcu. 
Ko že dobro dihamo v hrib, zapustimo gozd, levo in desno se razprostirajo pašniki, za šopek je živopisana češnja na robu, pred nami pa ekološka kmetija Kos v Rupi pri Šentjanžu. Še malo se povzpnemo in dosežemo mejo med radeško in sevniško občino, pri kapelici križišče in pohodnikom ljube markacije - tokrat za Radeško planinska pot (RPP). 
Usmerimo se proti Leskovcu in na levi se nam že začnejo odpirati pogledi v dolino: pod nami zelenijo travniki v okviru dreves, ki so odeta v jesenske barve, malo dlje Žebnik, kmalu tudi Svibno. Kljub meglicam oko zazna tudi Kum, Kopitnik, Veliko Kozje. 
Še vedno na meji med občinama je tudi Špičasti kamen - skala, na kateri naj bi nekoč stala Marija, pod njo pa naj bi bilo zakopano zlato tele. Kaj bi kopali, ko pa so se pozlatili gozdovi in narava nudi toliko različnih lepot! 
Pred Leskovcem se ustavimo še pri križu na križišču, potem pa zakorakamo na najvišjo točko nad vasjo. Leta 2005 je bila vas razglašena za najlepšo hribovsko vas v Sloveniji. Nekateri smo bili malo kritični in se spraševali, zakaj. Ob mizi in klopcah si na hitro privežemo dušo in uživamo v razgledih. Sonce kot z žarometom osvetli Brunk, tik pod nami pa se na ogled postavlja cerkev Žalostne matere božje, ki je bila prvič omenjena v 16. stoletju, sedanja zgradba pa je iz časa okrog leta 1700. 
Ob njej je vsaj 400 let stara lipa, ki pa je bila pred nekaj časa poškodovana in je zdaj obžagana. Tako Leskovec iz doline nima tiste znane podobe cerkve z lipo. 
Polagoma se spuščamo v smeri Šentjanža, ki se nam kmalu pokaže v dolini. 
Mi pa zavijemo v Murnce, kjer so ob spomeniku kiparja Julija Renka in obrisih hiše spomnimo pogumnih fantov Milana Majcna in Jančija Mevžlja, ki sta 29. oktobra 1941 v nekdanji Vodenikovi hiši izgubila življenji v neenakem osemnajsturnem boju proti 140 napadalcem - nemškim okupatorjem. Še se spuščamo mimo težko dostopnih hiš do našega izhodišča. V gostilni Repovž v Šentjanžu ob kavici strnemo vtise za zapisnik in se polni lepih vtisov vrnemo v Sevnico.
Video:

13. 11. 12

Cerje in Komen - 12. 11. 2012

Kar naj dežuje, saj ima naš kombi streho, mi pa dežnike. Na Lomu še popijemo nekaj tekočega in vročega, potem pa naprej. Tako zavzeto, da nam je Vipavska dolina nekam kratka in gremo obračat na italijansko stran. Če pa ni nobene meje! Na levi strani pa na hribu že vidimo naš cilj - spomenik braniteljem slovenske zemlje na Cerju. Vozimo se skozi slikoviti Miren z romarsko samostansko cerkvijo Žalostne Matere Božje na mestu nekdanjega gradu in zavito reko Vipavo, potem pa v hrib in kmalu smo na parkirišču in izhodišču za pohod v kraljestvu žarečega ruja. 
Informacijski tabli nas tudi podučita, da smo na Poti miru. Dežnike odpremo toliko, da se prezračijo, sicer pa okrog nas vse žari v vijoličasti, rdeči, oranžni, rumeni in zeleni barvi. 

Vmes pa temnozeleni bori, malo svetlejši brini, že malo utrujena trava in na listih biseri kapljic. Ko misliš, da si najlepše že videl, se odpre nova slika, drugačna kombinacija, barvitost na svojski način. Noge kar same nosijo od grma do grma, zaidejo kdaj na manj izhojeno pot, prsti pa ne nehajo pritiskati na gumbe fotoaparata. 

Že smo pri spomeniku, ki je še vedno nedokončan in samoten, ozek nadstrešek pa le nudi malo zavetja za malico. 
Odpirajo se razgledi na Miren, Novo Gorico, tja daleč v Italijo in na drugi strani se v daljavi blešči morje pri Tržiču (Monfalcone). 
Sprehodimo se nazaj h kombiju in nadaljujemo pot skozi Opatje selo, Kostanjevico na Krasu, Komen, Dutovlje, Tomaj, do Sežane. Počasi, počasi! S Krasa vendar ne bomo šli brez požirka terana. Tega najdemo na domačiji Vina Kukanja v Komnu. 
Pa ne samo letošnji in starejši teran, tudi prekajeno vratovino, panceto, pršut, hrenovke iz kozjega mesa ... Malo pozno, vendar dostojno proslavimo Martinovo, potem pa si še na terenu ogledamo prašiče krškopoljske pasme, ki uživajo na prostem pod hrasti in čredo koz tam zraven.

Do Ljubljane spet dežuje. Mirna vožnja in predenje motorja marsikoga zaziblje v prijeten sen. Pred očmi pa so še vedno bogate barve in v ustih okus po dobrotah Krasa.
Video

11. 11. 12

V neznano - 10. 11. 2012

Sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica v oktobru je v neznano. Zjutraj se kar precej namučimo, da uganemo današnji cilj. 
Z avtobusom se zapeljemo do Vojnika, si privoščimo kavico, potem pa prepustimo lokalnim vodnikom Planinskega društva Vojnik
Po odpustke se vzpnemo po stopnicah k podružnični cerkvi Marija sedem žalosti, ki nas preseneti z bogato poslikavo, dragocenimi orglami in odlično akustiko. Poleg predsednika Planinskega društva Vojnik nas pozdravi še sam župan Benedikt Podergajs, ki je tudi planinski vodnik, obenem pa odličen pevec in v cerkvi kar odmeva, ko mu pri petju pritegnemo še ostali. Ker je župan že peti mandat, nam lahko prepričljivo predstavi svojo občino. Vojnik se lahko res pohvali, odkar so samostojna občina: veliko dobrih obrtnikov, poskrbeli so za nove šolske zgradbe, položili veliko kilometrov asfalta, označili pa tudi planinske poti in zgradili planinsko kočo. 
Po tem kratkem vzponu hodimo malo po ravnem, potem pa po gozdu navzdol in že smo v dolini in korakamo skozi naselje Ilovca. 
Spet zavijemo v gozd in že smo v drugi dolini, kjer dva mlaja oznanjata, da Mile praznuje svojo štiridesetletnico. 
Ker nismo povabljeni, jo mahamo proti naselju Male Dole, ki pa niso niti male, niti samo doline, ampak ljubek skupek hribčkov, grebenov, dolin ... Ob manjših vinogradih se stiskajo zidanice in ob eni si privoščimo malico iz nahrbtnika, domačini pa poskrbijo za toplo in hladno pijačo. 
S polnimi želodci se vzpenjamo malo počasneje, levo in desno pa se nam odkrivajo lepote jeseni: listje bukev, češenj in brez tudi brez sonca kar žari.  Na grebenu se nam začnejo odpirati pogledi daleč na jug, malo kasneje pa tudi na sever proti Konjiški gori. V debati se nikakor ne moremo spomniti imena rjavega sadeža, ko se nam ob poti pojavi velik grm teh nenavadnih - nešpelj. 
Malo po cesti, pa po lepih gozdnih poteh se dvigamo in spet spuščamo, dosežemo naselje Brdce in zanimivo kapelico, ki združuje dve veroizpovedi. 
Gospodar nam ljubeznivo razloži idejno zasnovo in zgodovino in nas počasti z vinom. 
Spet so na hišah oznake za Male Dole, mi pa kar križarimo po grebenih in odkrivamo nove in nove simpatične kotičke. 
Nad naseljem Kladnart se usmerimo na markirano pot, ki vodi s Konjiške gore preko Tomaža v Vojnik. 
Nikamor se nam ne mudi, ena skupina se nam je zgubila nekje v kleti, ostali pa posedemo na klopi pod razkošno lipo in  si tudi privoščimo žlahtno kapljico ter doma pečeni kruh. Pot zdaj vodi predvsem navzdol skozi Črešnjevec, spet se izmenjujeta cesta in gozdne poti, na koncu pa se je le treba povzpeti mimo Hude luknje na Tomaž nad Vojnikom. 
Cerkev Svetega Tomaža so zgradili ob koncu 19. stoletja na mestu nekdanjega vojaškega gradu, pred njim pa se s krošnjo dvajsetih metrov premera baha črni gaber, ki je nekaj posebnega v Sloveniji in Evropi. 18 metrov je visok, 109 centimetrov debel, zastira pa kar 314 kvadratnih metrov površine. 
Ob njem raste še košata lipa in malo niže stoji na 444 metrih nadmorske višine prijazna planinska koča. Tu si z Martinovo pojedino privežemo dušo, igrata nam kar dva harmonikarja in razpoloženje je na višku. Skoraj bi pozabili, da so jesenski dnevi že precej kratki in po prijetni gozdni učni poti, kasneje pa po cesti že v mraku pridemo spet v Vojnik. Nekdo pripomni, da smo zjutraj izgledali, kot da smo za Vojnik, zdaj pa naj bi bili takšni, kot da smo iz njega pobegnili (iz psihiatrične bolnice, seveda). Pa ni tako: vračamo se veseli, ker smo spoznali nov košček slovenske zemlje z bogato kulturno dediščino in  prelepo naravo ter se družili s prijetnimi ljudmi.
Video