28. 7. 14

Bojnik - 28. 7. 2014

Uradno ima Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica počitnice, ampak včasih nastopijo izredne razmere. Slavica ima rojstni dan in s Tonetom nas vabita na Bojnik. Zberemo se na parkirišču pred trgovino Hofer in s tremi avtomobili odbrzimo proti Tržišču. 


Posladkamo se s kavo, potem pa odločimo za dve ločeni poti: večina krene proti Vodalam, manjšina se zapelje na Malkovec in šele potem nadaljuje peš, gospodar pa se zapelje do konca - do zidanice. Zanimivo je, da je na tablicah tega avtomobila oznaka HM, kar bi lahko pomenilo Her Majesty ali His Majesty (Njeno ali Njegovo veličanstvo). Nič čudnega, saj se lastnika pišeta Kralj. 



Okrog nas se vlačijo megle in oblaki kar nekako visijo nad glavami, občasno pa tudi spustijo rahel dežek. Razgleda tako ni posebnega, je pa vlaga osvežila barve trav in cvetja, živali na paši pa se tudi ne dajo motiti. Na cilju nas čakajo tri vrste zdravila proti prehladu, zraven pa domače sadje za osvežitev in okrepitev. Po utečeni navadi slavljenki zapojemo po melodiji En hribček bom kupil:

V vinograde ljube velik je poti:
so ozke, široke, vse najdemo mi.
Pot pod noge zdaj in z nami se podaj
tja med trte zlate, kjer je pravi raj,
kjer je pravi raj, tjakaj se podaj
in veselju se predaj.

Slavica naša zdaj praznik slavi,
sreča naj spremlja te vse tvoje dni!
Zadovoljstva dosti, varen ti korak,
zdravja in veselja, to želi ti vsak.
To želi ti vsak, varen ti korak
in na zdravje mnogokrat!



Potem pa še Vse najboljše in Kol'kor kapljic, tol'ko let. Izročimo ji tudi šopek cvetja, ki smo ga nabrali ob poti in za dve dobri prgišči gob lisičk za malico. 


Naša malica pa je bolj razkošnemu kosilu podobna: slastni pohorski lonec, ki bi že sam dovolj nasitil želodce, potem pa pečenka, pečena perutnina, čevapčiči, tortelini, solate ... Manjkala nista niti zavitek in kokosova potica, kava, dve vrsti vina, sok ... Res smo se morali zelo potruditi, da smo vse te dobrote vsaj v grobem pospravili. Razveselilo nas je tudi sonce, po povratku domov pa so se oblaki spet zjokali, da smo mi imeli še en razlog za počitek.

Več posnetkov 
Video Vinka Šeška:

11. 7. 14

Španija 2014 - 30. 5. in 6. 6. 2014

Ob pol štirih imamo v Franciji "tehnični" postanek, vstanem ob šestih, ko se ob 16 stopinjah vozimo skozi italijanske predore. 


Na eni izmed črpalk si še zadnjič na tem potovanju pripravimo zajtrk. Med vožnjo po Italiji gledamo video posnetke in urejamo vtise. 


Foto: Vinko Šeško.
Vinko se trudi, da bi se vsi videli, ko nas slika na pogradih, 


dežurni pa servirajo malico v stilu tapasov: keksi, sir, za poplaknit pa sherry. 130 kilometrov je do meje, ko se ustavimo v novem objektu, 


ki ima zelo lepo urejena stranišča z mnogimi okroglimi ogledali. Temperatura se dviguje: 22, 24, 26 stopinj ob dveh. Četrt do treh prevozimo mejo s Slovenijo in kaj kmalu dobimo blagoslov z nekaj kapljami dežja. 

Foto: Vinko Šeško.
Naš zadnji postanek je na postajališču Šmarje Sap, kjer opravimo še zadnje skupinsko fotografiranje, potem pa sledi še etapa do Orešja. Pri Vebrovih ugasne motor avtobusa ob šestih zvečer. Mrzlično pospravljamo in se poslavljamo ...
Gotovo nam bodo za dolgo ostali v spominu ti skupni trenutki štirinajstih dni in čudovito raznolika južna Španija. Celotna Kraljevina Španija (Reino de España) pa je še bolj pisana. S svojimi 504.030 kvadratnimi kilometri (za 25 Slovenij) zavzema večji del Iberskega polotoka na jugozahodu Evrope, k njej pa spadajo tudi Balearski otoki v Sredozemskem morju, Kanarski otoki v Atlantskem oceanu in mesti enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Gibraltarska ožina je široka le 13 kilometrov in tako Španija pomeni most med Evropo in Afriko. Po njenem ozemlju so hrepeneli številni tuji osvajalci: Feničani, Grki, Kartažani, Rimljani, Vizigoti, Mavri. Leto 1469 je poroka katoliških monarhov Fernanda Aragonskega in Izabele Kastiljske združila Španijo. Leta 1492 Kolumb pristane v Ameriki in sledi zlato obdobje osvajanja Amerike v 16. in 17. stoletju, ki je tudi čas velikih umetniških in literarnih dosežkov. Toda vojne vodijo deželo v propad: nasledstvene, proti Angliji za kolonije, proti Napoleonu za neodvisnost, karlistične vojne. Leta 1873 za eno leto razglasijo republiko, konec 19. stoletja je čas zatona države z vsesplošno politično korupcijo in anarhizmom.  Leta 1931 razglasijo drugo republiko. Nacionalistični generali se dvignejo leta 1936 proti vladi in začne se državljanska vojna. General Franco pride na oblast s pomočjo Hitlerja in Mussolinija in Španija je za dolgo časa izolirana. Po Francovi smrti leta 1975 je za kralja razglašen Juan Carlos, dežela doživi prve svobodne volitve in legalizacijo političnih strank. Leta 1982 na volitvah zmaga Socialistična delavska stranka in začne se modernizacija Španije. Danes je država ustavna monarhija (ustava leta 1978) s parlamentarno demokracijo - dvodomni parlament Cortes. V Evropsko Unijo je stopila leta 1986, evro je zamenjal pezeto kot valuto leta 1999. Poleg španščine (kastiljščine) imajo uradno veljavo še regionalni jeziki: aranščina, baskovščina, katalonščina in galicijščina.
Kar nekaj vladarjev je poskušalo Špancem, trenutno jih je okrog 46 milijonov, vsiliti skupno kulturo, vendar se je raznolikost ohranila: številne regije izražajo močno zavest svojega neodvisnega značaja, tako se Baski in Katalonci sploh nimajo za Špance. Država je razdeljena na 17 avtonomnih pokrajin (skupnosti - comunidades autonomas) z veliko stopnjo avtonomije, ki se naprej delijo na 50 provinc. Na špansko družbo še vedno močno vpliva katolicizem, skoraj tri četrtine prebivalcev se je do nedavnega opredeljevala za katolike, med mlajšo generacijo pa je pripadnosti cerkvi vse manj. Kljub temu pa slavijo številne cerkvene praznike s tradicionalnimi zabavami. Po ustavi nobena religija ne sme imeti državnega značaja, država pa mora zagotoviti svobodo vere.
Nekaj pa je Špancem in Špankam le skupnega: družabnost in veselje do življenja. V uživanje vložijo prav toliko energije kot v delo. Temelj španske družbe je razširjena družina in nanjo se ljudje bolj zanašajo kot na institucije. Obožujejo otroke in izobraževanje ima v družbi velik pomen.
In kaj je nam značilno špansko? Bikoborbe, flamenco, hrana: tapasi, paelja, tortilja, sangrija ... Sicer pa smo na tem potovanju odkrili, da ima vsako področje kaj značilnega in dobrega. Naj živi ta raznolikost!
---------------------------------------------------------------------------------------------------------

V petek, 6. 6., se vandrovci zberemo v Zavetišču pod Svetim Rokom, da potegnemo črto pod Španijo 2014. Neumorni Vinko ima pripravljen žlahtni izbor posnetkov na panojih ter za projekcijo in ob njih na hitro obnovimo svojo pot. Sprejmemo tudi dokončni obračun, se okrepimo z jedačo in pijačo, spravimo to potovanje med spomine in se začnemo veseliti novega.

Video: 





Video Vinka Šeška:


















10. 7. 14

Španija 2014 - 29. 5. 2014

Ponoči je kar toplo, malo pred peto premik. Prigrizek najprej v avtobusu, potem zajtrk na počivališču s klopmi, mizami, vodo za pomivanje in umivanje. Okrog osmih je še sončno, ob desetih pri 16 stopinjah oblačno. Ves čas vožnje proti Barceloni vidimo v daljavi morje, ob njem manjša in večja naselja. Po enajsti uri smo v Barceloni, 19 stopinj, parkiramo v pristanišču pred akvarijem. Ta naj bi bil največji v Evropi (3.700 kubičnih metrov), zato se ga splača pogledati. Dogovorimo se za desetprocentni popust, ker smo skupina, in plačamo 18 evrov na osebo za vstopnico. Veliko je šolskih skupin, zato nam priporočajo, da malo počakamo, mi pa to čakanje izkoristimo za stranišča. 


Pred obiskom nas tudi slikajo, mi vzamemo to vse bolj za hec, dejansko pa na koncu kupimo kar veliko slik po osem evrov. Prostor je res lepo urejen, sestavlja ga 21 velikih akvarijev za 400 morskih vrst živali. Razdeljene so po sredozemskih, tropskih in manjših tematskih bazenih. Človek se ne more načuditi njihovi raznolikosti oblik in barv. Posebnost sta dva predora, krajši ima vodo na eni strani in na stropu, v drugem - 80 metrov dolgem, je voda povsod, razen na tleh. Morski psi in druge ribe plavajo v 4,5 milijonih litrov vode. Oznake za živali so v več jezikih: kratke in zanimive, posebna področja so namenjena za izobraževanje otrok. Nad vsem tem bdi cela množica strokovnjakov in delavcev za vzdrževanje. Nekaj časa se zamudimo tudi v trgovini, saj je to ena izmed zadnjih možnosti za nakup spominkov in daril, 

Foto: Vinko Šeško.
potem pa se slikamo pred stavbo, na kateri plapola tudi slovenska zastava.
Po lesenem mostu se odpravimo v mesto. Pridemo ravno v trenutku, ko ga zaprejo za pešce, razmaknejo in spustijo večje ladje v pristanišče. V nekaj minutah je most spet na starem mestu.


Na začetku ulice Las Ramblas nas vabi sedem metrov visok kip Krištofa Kolumba na 60 metrov visokem stebru (na vrhu je razgledišče), da gremo na raziskovanje Barcelone. Imamo samo malo časa, zato se odločimo za tri znamenitosti. Prva je na vrsti Sagrada Familia (Sveta družina), mogočna cerkev, katere temeljni kamen je bil postavljen davnega leta 1882. Naslednje leto je bil imenovan za glavnega arhitekta Antoni Gaudi, ki ji je posvetil 40 let svojega življenja, na koncu v njej celo 14 let živel in je tu tudi pokopan. Po njegovi smrti leta 1926, predvsem pa med špansko državljansko vojno, so dela zastala, od leta 1987 pa spet gradijo, računajo, da bo gotova leta 2030. Samo leta 2009 so za gradnjo porabili 18 milijonov evrov. Ker je ta znamenitost najdlje v mestu glede na naše načrtovane oglede, se odločimo poskusiti s podzemsko železnico


Najdemo postajo na začetku Ramble, prosimo za pomoč uslužbenko, da na avtomatu kupimo karte - deset skupaj, tako ena stane en evro trideset centov. Potem pa skrbno pazimo na pravo smer, postaje, prestopanje. In na naše stvari, ker je baje na vlakih veliko žeparjev. No, nas se k sreči niso lotili. 


Sagrada Familia je obdana z gradbenimi odri in osemnajstim stolpom (12 apostolov, 4 evangelisti, Jezus, Marija) delajo konkurenco visoki žerjavi. Stolpi so visoki toliko, kot najvišji hrib v okolici, ker je bil Gaudi mnenja, da človek ne sme graditi višjih stvari kot bog. Vrsta za obisk notranjosti je zelo velika, zato se sprehodimo le okrog cerkve in nadaljujemo pot peš proti naslednji Gaudijevi umetnini. To je La Pedrera ("Kamnolom") ali Casa Mila, grajena od 1906 do 1912: valovit osemnadstropni stanovanjski blok okrog dveh okroglih dvorišč z nenavadno streho, dimniki in zračniki ("strašila za čarovnice"), danes deloma  muzej in prireditveni prostori. V njo je Gaudi vložil največ arhitekturne drznosti in je njegovo najbolj znano delo. Na načrtu mesta najdemo ulice, ki naj bi vodile tja, eno izmed njih tudi na terenu in pogumno koračimo. Na koncu neke ulice ugledamo čudno poslopje v obliki nekakšnega storža. To je Tore Agbar - nebotičnik, visok 142 metrov (vrh strehe 144,44 metrov), s 34 etažami nad zemljo in štirimi pod njo, ki je bil končan leta 2005 in je med drugim sedež družbe za oskrbo z vodo. Gradnja je stala 130 milijonov evrov: dva ovalna cilindra iz betona, jeklena kupola, preko 4.500 oken, pa tudi toliko svetlobnih teles, s katerimi je na fasadi mogoče ustvarjati podobe s 16 milijoni odtenki barv. Oblika tega stolpa naj bi predstavljala gejzir, mnoge pa spominja na čisti kaj drugega.

Neverjetno! 
In Casa Mila, ki jo iščemo? Kar nekaj časa traja, da ugotovimo, da nekaj ni v redu, domačin pa nam razloži, da gremo ravno v nasprotno smer. Pa je na vrsti spet podzemska. 


Tudi La Pedrera je v gradbenih odrih, tudi tu je zelo dolga vrsta za vstop, zato se zadovoljimo samo z zunanjim ogledom. Zdaj smo na podzemni železnici že skoraj doma, zato se z njo zapeljemo do katedrale, da bi bilo bolj zanimivo, moramo spet prestopati. 


Katedralo so gradili od trinajstega do 19. stoletja, iz katerega je tudi čudovito pročelje. Cerkveno ladjo obkroža 28 kapel z nekaj izjemnimi baročnimi oltarji. Vinko odredi 45 minut prostega časa, v katerem je zelo pomembno najti stranišče. Ker javnega ni, lokali pa jih imajo le za goste, sedemo v restavracijo in naročimo krompirjevo tortiljo in pivo, kar stane osem evrov dvajset. Potem pa ni več časa za obisk katedrale, kjer je spet dolga vrsta. Začenja se mi dozdevati, da sem v Italiji, kjer turisti skoraj hodijo drug po drugem. Tudi tu jih bo kmalu toliko.
Peš se napotimo do Las Ramblas, najbolj znane ulice v Španiji, kjer življenje nikoli ne zamre. Ta avenija z drevoredom je kilometer in četrt dolga, ob njej pa se vrstijo mnoge palače, opera, gledališče, pokrita tržnica. Sprehodimo se lahko med pobarvanimi živimi kipi, uličnimi glasbeniki, karikaturisti, stojnicami, terasami lokalov ... Mi zaenkrat to le površno pogledamo in hitimo na Montjuic, vzpetino z nadmorsko višino 173 metrov in mogočno trdnjavo iz 17. stoletja, na katero vodijo zobata železnica in dve žičnici. V parku je veliko stavb za svetovno razstavo leta 1929 in prizorišč poletne olimpijade leta 1992. Nam je dovolj vzpon po stopnicah do hotela Miramar z vrtovi, kjer je tudi zgornja postaja žičnice, ki vozi preko pristanišča, da se nam odpre pogled na mesto in okolico. 


Šele takrat prav dojamemo velikost tega mesta, ki je z 1,6 milijoni prebivalci glavno mesto avtonomne pokrajine Katalonije in drugo največje mesto v Španiji, takoj za Madridom. S širšo okolico ima kar pet milijonov ljudi in je eno najbolj živahnih pristanišč v Sredozemlju. Na področjih trgovine, kulture in športa ni le tekmica Madridu, ampak jo lahko primerjamo z največjimi evropskimi mesti. Leži na pomembnem mestu glede transporta po zraku, vodi in kopnem. Pomembna je bila že v času Rimljanov, potem Vizigotov, v okviru kraljevine Aragonije. Vedno je bila utrdba katalonskega separatizma in center Katalonskega upora v 17. stoletju. V istem stoletju izgubi pol prebivalcev zaradi kuge, opustošijo jo vojne z Napoleonom, po njih pa se spet začne razvijati. V španski državljanski vojni je bila na strani republikancev in je v Francovih časih trpela pod njegovim škornjem. Kljub temu se je razvijala na vseh področjih in dosegla današnji visok nivo. Med drugim je bila leta 1999 odlikovana z zlato medaljo za arhitekturo. Pohvali se lahko z razvitim izobraževalnim sistemom, ki podpira razvoj katalonskega jezika, z veliko muzeji, galerijami, gledališči, razstavišči, koncertnimi in kongresnimi dvoranami, 68 parki, sedmimi plažami ... Pomembna je v svetu mode in oblikovanja, na leto jo obišče več milijonov turistov. Tako je deseto najbolj obiskano turistično mesto na svetu in tretje v Evropi, takoj za Londonom in Parizom.


Spet se spustimo v pristanišče in za kratek čas obiščemo Las Ramblas, potem se vrnemo k avtobusu, kjer nas čaka večerja, prišel pa je že tudi naš rezervni šofer Jože. Ob pol desetih zvečer pri dvajsetih stopinjah krenemo na pot proti domu. To noč bomo spali med vožnjo.

Video:




























Španija 2014 - 28. 5. 2014

Zbudim se ob petih, zunaj je zelo mrzlo, samo štiri stopinje. V dolini se še vedno kažejo luči Granade, malo više od parkirišča lise snega. 



Poleg živih barv sončnega vzhoda, ki žarke pošilja na vrh nad nami, se v oblakih kažejo odsevi mavrice. Za zajtrk res prija nekaj močnejšega: ajdovi žganci, ki so ostali od včeraj, popečeni s slanino in jajci. Njami! 

 Foto: Vinko Šeško.

Dobro se oblečemo in krenemo po asfaltirani cesti navkreber mimo velikega vojaškega zavetišča na višini 2.550 metrov nad morjem. Odpirajo se pogledi na zasnežene gore, smučarske naprave, 


pod nami je smučarsko središče Predollano, desno od njega pa veliko dolin, ki jih delno zastira megla. Izkoristimo nekaj bližnjic po stezah, med peskom je tudi za ped ali dve zemlje z drobcenim cvetjem. 


Foto: Vinko Šeško.
Više naletimo na sneg, ki je na obeh straneh ceste in se ravno toliko čez dan stopi, da je treba plesati po ledu, če hočeš naprej. Vse bolj se spušča megla in na višini 3.000 metrov nad morjem se ustavimo, fotografiramo in zapojemo:

Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!


Foto: Vinko Šeško.
Za vsak slučaj vzamemo velike tablete proti višinski bolezni v obliki keksov, primerno zalijemo s travarico in borovničevcem, da dezinficiramo, potem pa se začnemo vračati. Megla je vse bolj gosta, zato izkoristim priliko, počepnem ob manjši skali in zalijem tisto suho zemljo. Potem pa hitro navzdol za drugimi! Steza prečka peščeno cesto in jaz lepo po njej v levo. Potem pa se le spomnim, da smo mi hodili le po asfaltirani cesti. Vidim le nekaj metrov pred sabo, se odločim, da se vrnem k bližnjici in tam - kot prikazni iz megle ostali pohodniki. Nekje sem jih morala že prehiteti. Ja, v bodoče bom v megli bolj pazljiva. Začne narahlo rositi in do avtobusa pridemo že precej mokri, zato je treba spet vzeti zdravila v trdi in tekoči obliki. Dve uri smo se vzpenjali ter uro in pol vračali. Ob spustu v dolino pa strnemo vtise včerajšnjega in današnjega dne na Sierri Nevadi:

Za lepote te si je treba čas uzet, vodo potancat in kamne vse posred.
Za višine te si je treba čas uzet, sneg mal doživet in probat tudi led.
Tud za vandrovce si je treba čas uzet, se poveselit in kdaj tud' potrpet.
Uživajmo s slastjo kot prej nikol' še, saj za vandrovce  je dobro le najboljše.

To Snežno pogorje, ki je delno tudi narodni park, se nam je v kratkem času pokazalo v različnih oblikah. Poleg smučanja ponuja res bogate možnosti pohodništva, pa sploh ni treba na katerega od 23 vrhov, višjih od 3.000 metrov. Gotovo k lepoti pogorja prispeva tudi skoraj 50 gorskih jezer, 2.100 vrst rastlin, med mnogimi pticami pa tudi druge živali: posebna vrsta risa, recimo. Južni del je bolj dostopen, severni zahtevnejši. Tri oskrbovane koče so na voljo planincem, poleg tega pa še šest neoskrbovanih. Gotovo je največji izziv Mulhacen, najvišji vrh kontinentalne Španije s 3.479 metri (po nekaterih podatkih: 3.480 ali celo 3.482). Ponosni smo, da imamo med sabo pohodnika, ki mu ga je uspelo osvojiti. Južna pot sicer tehnično naj ne bi bila zelo zahtevna, je pa dolga (uradno iz vasi Trevelez sedem ur v eno smer), poleti zelo vroča, problem pa je lahko tudi velika višinska razlika. 
Ob spuščanju v dolino raste temperatura: 8, 12, 16 stopinj. Še vedno pa je rahlo oblačno. V želodcih pa tema, zato se ustavimo na črpalki, ki ima na reklami narisane tudi tuše. Te najdemo v bližnjem hostelu, kjer nam zaračunajo uporabo tri evre 55 centov na osebo. Trajanje tuširanja pri ceni ni pomembno, se pa potrudimo, da ga opravimo hitro in vsi smo čisti za kosilo. 
Po kosilu se vozimo po Murciji, kjer so tudi zelo suha, polpuščavska področja. Veliko je vinogradov, ki so pokriti z mrežami. Sicer pa sta Murcia in Valencia znani predvsem po letoviščih na morski obali. Malo naprej od mesta Alicante najdemo lepo urejeno postajališče s čistimi stranišči, kamnitimi klopmi in mizami ter opozorili v več jezikih, naj pazimo na svoje stvari. Policija - Guardia Civil se s svojim vozilom večkrat popelje mimo nas. ne vemo pa, če smo jim sumljivi mi, ali nas hočejo zaščititi. 

Foto: Vinko Šeško.
Pripravimo si prigrizek pri prijetnih 24 stopinjah, spravimo se igrat karte, pa nas veter in nežen dežek preženeta v avtobus. Tudi prav! Se bomo pa naspali.

Video:





9. 7. 14

Španija 2014 - 27. 5. 2014

Zbudim se ob petih, ob pol šestih vstanem in štejem bleščeče zvezde, ob šestih se odpeljemo v 20 kilometrov oddaljeni Trevelez, ki leži na 1486 metrih nadmorske višine in ima nekaj čez 800 prebivalcev. Razteza se na treh nivojih (200 metrov višinske razlike!), nad čisto spodnjim najdemo večje parkirišče za avtobus, pojemo zajtrk in vzamemo malico za pohod. Z Vinkom iščeva koga, da ga vprašava za pohodniške poti. Nikjer nikogar, ceste so še prazne, ne najdeva odprtega lokala ali trgovine, le tri velike pršutarne. Kraj je namreč znan po dobrem pršutu. Končno srečava mali traktor in traktorista, ki zna samo špansko, ob besedi Mulhacen pa pokaže navzgor in pokaže tri prste. Ure to ne morejo biti, verjetno so tri poti. Interesenti za pot proti vrhu se odpravijo navzgor, kmalu se vračajo navzdol, končno je le navzgor prav. Preostali polovici pohodnikov svetujejo, da počakamo na odpiranje trgovine in se informiramo o možnosti kakšne krajše ture. Mulhacen nam je predaleč, čeprav smo prebrali, da v začetku avgusta nanj romajo celo s kipom Snežne Device in imajo tam mašo. Ker sem blizu cerkve videla oznako za pot k staremu mlinu, nič ne čakamo, kar krenemo po njej. 


Mimoidoči fant nam zatrdi, da je lepa, zato pogumno zakoračimo najprej po betonski cesti, potem po makadamu, 


ki pri starem mostu preide v pot. Ta je včasih suha in prašna, občasno kamnita, dostikrat je treba prečkati vodo po kamnih. Voda vre iz vsake luknje in se steka v šumeči vodotok po dolini. Ob poti so občasne oznake z rumeno in zeleno črto, dolina se počasi dviguje, objemajo jo z zelenjem porasli hribi, na levi pa se med njimi kdaj pa kdaj pokažejo tudi višje gore, pokrite s snegom. 



Prav prijetno je hoditi ob šumenju vode, ogledovanju cvetja in govedi na sveže zelenih pašnikih. 


Kmalu opazimo, kako je voda načrtno speljana po kanalčkih, ki jih stalno čistijo. Vidimo tudi tri domačine na konjih, ki se s tem ukvarjajo. Dve uri in četrt tako uživamo v hoji in pokrajini, potem pa nas zagrabi lakota. Pomalicamo, štiri pohodnice se odločimo za povratek, šest jih hodi še malo naprej. V vasi nam zadiši kava, zraven še kakšno pivce, poskusiti pa je treba tudi slastni pršut. 
Emanuel ima generalno čiščenje avtobusa: temeljito stepa predpražnike, pometa, podmazuje ... Šofer in pol! Ko počasi pripravljamo kosilo, se začnejo vračati tisti, ki so dosegli različne višine na poti proti vrhu Mulhacen. 


Najbolj navdušeno pa pozdravimo Draga, ki je vrh (3.479 metrov) tudi osvojil. Še en razlog imamo za slavje: Pavla ima rojstni dan. Po napevu Moj fantič je prijezdil ji zapojemo:

Pavla nas pa heca, da leto več ima, pa kakor pogledaš, se nič ji ne pozna.
Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi in, da še večkrat skupaj veseli bi bili!


Pa še Vse najboljše in Kol'kor kapljic, tol'ko let ... , saj nas je opremila s penino, da nazdravimo, kot se spodobi. 

Foto: Vinko Šeško.
Njen narezek za predjed je tako obilen, da se nekateri bojimo, da ne bomo kos glavni jedi. Brez razloga. Nič ni ostalo.
V hribih se oblači, 16 stopinj je, kasneje 14, vendar samo zunaj, v avtobusu pa je kar vroče: imamo pravi disco z glasbo, petjem in plesom. 


Ustavimo se, da še enkrat slikamo vasi Panpaneira in Capileira, potem pa se peljemo proti smučarskemu središču Predollano. To je špansko najvišje smučarsko središče in najjužnejše v Evropi, smučarska sezona pa traja od konca novembra do maja, kjub temu, da je sorazmerno blizu morja. Nad smučarsko vasjo najdemo parkirišče, ki je na nadmorski višini nad 2500 metrov. Družbo nam dela nekaj avtomobilov in avtodomov, v dolino pa se nam odpira prekrasen razgled na razsvetljeno Granado, ki je 32 kilometrov daleč. Okrog enajstih se spravimo na pograde. Lahko noč! Tako visoko še nismo spali.

Video:






Španija 2014 - 26. 5. 2014

Če greš spat ob enih in vstaneš ob pol šestih, potem ti pride od srca tista:

Sonce zgodaj gori gre, se vandrovc jokajo,
bi radi še ležali, pa vstati morajo.

Zajtrkujemo, potem pa se nam mudi v Alhambro in Generalife (oba sta na Unescovem seznamu kulturne dediščine), kjer se v vrsto postavimo ob pol osmih. V tisto za vstopnice brez rezervacije, ki jo priporočajo, ker je obiskovalcev kot listja in trave - tri milijone na leto. Ko že nekaj časa tako stojimo, me začnejo zanimati druge vrste: sosednja je za tiste z rezervacijo in zadnja, najdaljša, za nakup v gotovini. V kateri pa smo potem mi? Za nakup vstopnic na avtomatih. Hitro se prestavimo, ob osmih začnejo prodajati, ampak vrsta se zelo počasi premika. Pade odločitev: nakup na avtomatih, čeprav je tam okrog evra dražje in ne moremo uveljavljati popusta za tiste s 65 let in več. Sonja je že v akciji: uporabimo njeno kreditno, izberemo dopoldanske karte in kupimo deset kart po 15,40 evrov, več naenkrat ni mogoče. Ogled palače Nasridov ob 10.30. Krasno! Zdaj pa še enkrat deset. Avtomat javlja napako. Kaj je zdaj to? Seveda, na eno kreditno kartico lahko kupimo le deset vstopnic. Torej drugo kreditno, vtipkamo vse potrebno in nestrpno čakamo, kdaj bo določena ura za ogled. Tudi ob 10.30. Čudovito! Ravno toliko smo se zamudili, da okrog pol devetih, ko odpirajo vhod, lahko vkorakamo na ogled. 


Lepo v miru se najprej sprehodimo ob gledališču na prostem, spodnjih in zgornjih vrtovih Generalife in uživamo v zelenju in jutranji svežini. To je bilo včasih podeželsko posestvo nasridskih kraljev za počitek in užitek stran od hrupa palače Alhambra in mesta. Vrtovi so nastali v 13. stoletju, kasneje pa so jih večkrat spreminjali. Zdaj pa v Alhambro! Pot nas vodi skozi vrata pri Vodnem stolpu, ob obzidju, mimo nekdanjega samostana Svetega Frančiška, ki je zdaj razkošni hotel, starega kopališča, cerkve Svete Marije, palače Karla V. Tu si vzamemo malo odmora za različne potrebe, potem pa je še dovolj časa, da se povzpnemo na Alcazabo, 


Foto: Vinko Šeško.
enega najstarejših delov Alhambre, vojaško področje, s katerega najvišje točke imamo krasen razgled na mesto in okolico. V daljavi nas vabijo tudi zasneženi vrhovi pogorja Sierra Nevada. Deset minut pred določeno uro se postavimo v vrsto pred palačo Nasridov, ker je treba biti točen, drugače ni vstopa. V bistvo so to tri palače, ki so jih gradili v času vladavine treh vladarjev Nasridske dinastije od leta 1314 do leta 1391. Ustvarili se nekakšen raj na zemlji, da bi prekrili pešajočo moč. Uporabili so preproste materiale: mavec, les, ploščice, ki so jih krasno obdelali. Dih človeku zastane ob pogledu na kamnite čipke, umetelno oblikovana okna, ki ponujajo pogled v zelenje vrtov ali razgled na mesto. 


Na dvorišču z levi pa skupina ptic izvaja letalske vaje in svoj koncert. Po ogledu si spet vzamemo malo časa za počitek, 


potem pa spočijemo oči v vrtovih rož, dišavnic, vrtnin ...


Zapeljemo se v mesto, ki ima okrog 240 tisoč prebivalcev, znana je Granada že iz rimskih časov, pravi razcvet pa je doživela v času Mavrov. Ostali imajo "panoramski ogled" mesta z avtobusom, z Vinkom pa greva v turistični urad, kjer se pozanimava za možnosti pohodništva v Sierri Nevadi. Uslužbenec nima veliko podatkov, svetuje pa obisk smučarskega središča in dveh vasi: Capileira in Trevelez, kjer naj bi nam tudi znali svetovati, kako je z vzponom na najvišji vrh Španije Mulhacen (3.478 ali 3.483 metrov). Zapuščamo torej Granado in se odpravimo v vasi pod Sierro Nevado - Snežnim pogorjem. 
Vse bolj se dvigamo v hribe in v naselju Lanjaron avtobus tanka, mi pa odtankamo. Kraj je znan po polnilnici vode, tudi sicer ima veliko lepo ohranjenih in okrašenih starih vodnjakov. V dolini teče reka, na pobočju je veliko zbiralnikov vode. Dvignemo se na več kot tisoč metrov nadmorske višine, vozimo skozi vas Panpaneira, potem pa prispemo v najvišje ležečo vas Capileira (1436 metrov) z okrog 560 prebivalci. 


Odmaknjeno naselje z ozkimi ulicami, cerkvijo iz 18. stoletja na mestu nekdanje mošeje in starejše cerkve, z značilnimi terasastimi hišami, ki so medsebojno povezane, nam ne nudi možnosti, da bi za dlje časa parkirali avtobus. Nad njim pa najdemo krasen prostor v nekdanjem kampu z zaprtim poslopjem, vendar uporabnimi pipami, umivalniki in svežo vodo, v velikem in okroglem bazenu pa je le nekaj vode in žab. Vas naj bi bila idealno izhodišče za pohodništvo, zato z Vinkom po glavni ulici, ki je polna lokalov, trgovin in namestitev za turiste, mrzlično iščeva nekoga, ki bi znal angleško in vedel kaj več o poteh. Zaman! Turistični urad je še v sezoni malo odprt, zdaj pa samo za konec tedna, policija ne dela, domačini govorijo samo špansko. Eden izmed gostilničarjev naju toliko razume, da nama priskrbi telefonsko številko narodnega parka in podjetja, ki se ukvarja s prevozi. Kljub popoldanski uri dobimo uslužbenca narodnega parka, ki razume angleško in nam kot izhodišče za Mulhacen priporoča naselje Trevelez, do katerega naj bi normalno lahko prišli z našim avtobusom. Prevoznik ne razume angleško, ga pa toliko razumem, da prevoz do mesta Mirador Mulhacen, da bi si skrajšali vzpon, ni mogoč, čeprav je ta možnost zapisana v turističnih informacijah, res samo za poletje. Ob ponovnem klicu v narodni park nam uslužbenec to potrdi. Ker je cesta v Trevelez še vedno vprašljiva, se Vinko in Emanuel odpravita na postajališče lokalnega avtobusa, ki nekajkrat na dan povezuje obe vasi, in od šoferja dobita ohrabrujoče podatke. Pri avtobusu zadiši po ajdovih žgancih z juho ter sangriji in 


to nam da novih moči za sprehod po vasi z veliko cvetja, brskanje po trgovinah ... Zvečer pa še malo igranja kart, dokler je dovolj svetlobe, potem pa spat, saj jutri zgodaj vstajamo.

Video:
















8. 7. 14

Španija 2014 - 25. 5. 2014

Za nami je bučna noč: kar naprej so zvonili mobiteli, mnogo je bilo govorjenja v snu, ne vem, kaj je to v zraku. Ob pol šestih poleg svetlih zvezd mežikajo še lučke na vetrnicah, z neba pa nas pozdravlja tudi zadnji krajec. Dan začnemo s pesmijo Zapojmo pesem si veselo ..., lepo je v naši domovini biti mlad ... Po vzdušju sodeč smo vsi mladi po srcu. 


Zajtrkujemo ob jezerih turkizne barve, trije so, ki jih obrobljajo drevesa. To so umetna jezera, ki se zbirajo za jezom na reki Guadalhorce. Ta je izdolbla sedem kilometrov dolgo in 200 metrov visoko tesen Garganta del Chorro. Garganta pomeni grlo, žrelo, ki je na mestih široko le deset metrov. Kar pravo ime, imenujejo pa jo tudi Desfiladero de los Gaitanes. Posebnost te tesni je drzna, tri kilometre dolga, za nekatere najbolj nevarna pot na svetu, Camino del Rey (Kraljeva pot). Ta je vpeta v apnenčaste skale tesni kakšnih sto metrov nad reko. Zgradili so jo, da bi povezala dve hidroelektrarni na obeh straneh tesni in omogočala transport delavcev in materiala. Delo se je začelo leta 1901 in elektrarna je začela proizvajati elektriko leta 1905. Največja znamenitost na tej poti je Los Balcones sto metrov nad reko, ki ga je zgradila posebna skupina delavcev, večina mornarjev, ki so bili vajeni dela na višini in vrveh. Sicer pa so pot zgradili iz peska in cementa na železnih traverzah, opremili pa so jo tudi s preprosto metalno vrvjo (zajlo). Ko je kralj Alfonz VIII slovesno odprl elektrarno maja 1921, je hodil po njej, in od takrat se imenuje Kraljeva pot. S potjo je povezanih veliko zgodb, tudi tista o mladi in lepi Angležinji, ki je jezdila po njej in se vrgla z mosta. Po toliko letih je pot v zelo slabem stanju: metalna vrv ni zanesljiva, v cementnem tlaku so velike luknje, ponekod so ostale samo še traverze. Bilo je nekaj smrtnih žrtev in že nekaj časa je zaprta, čeprav izkušeni plezalci še vedno obiskujejo to kraljestvo skalnih sten in beloglavih jastrebov v njih. V načrtu je obnovitev, pri tem pa veliko dilem: eni bi jo radi usposobili in razširili z delno prozornimi deli za množični dostop turistov, drugi bi radi, da bi ostala bolj zahtevna v obliki ferrate.

Danes, 26. marca 2015, odpirajo rekonstruirano pot!

Po ozki cesti se spuščamo, 

Foto: Vinko Šeško.
ponekod so nad cestiščem pravi previsi, v globelih pa se košatijo cvetoči oleandri in zeleni figovci. 


Ob reki se nam nazaj odpre pogled v sotesko z znamenitim mostom, na desni preko reke pa je pod železnico vstop na vrtoglavo pot. Železnica Malaga - Ronda v glavnem spremlja tesen po predorih in od časa do časa pokuka tudi na plan, zato nekateri izkoristijo čas, ko ni vlakov, da s hojo po njej vsaj malo doživijo tesen. Zapeljemo se pod naselje El Chorro, kjer z Vinkom poskušava ugotoviti, katera cesta bi bila najboljša za naprej. Na železniški postaji nam povedo, da je najbolje vrniti se do jezer. Tako tudi napravimo in nadaljujemo pot proti Antequeri. Ob poti nas spremljajo žitna polja, ki so delno požeta, oljke, na njivah strojno pobirajo česen ob enajstih pri prijetnih 19 stopinjah. 
Antequera je srce Andaluzije zaradi svojega položaja med Cordobo, Granado, Sevillo in Malago. Mesto ima okrog 40 tisoč prebivalcev in se ponaša z bogato zgodovino iz obdobja Rimljanov in Mavrov, videti je mogoče delno ohranjeno obzidje z gradom, 32 je cerkev in veliko  muzejev. Mesto je odigralo pomembno vlogo pri pridobivanju avtonomije v Andaluziji. Nas najbolj zanimajo dolmeni v okolici mesta. To naj bi bile grobnice plemenskih vodij iz okoli 2500 do 2000 pred našim štetjem, največje v Evropi. 


Dolmen de Menga ima 25 metrov v premeru, grobnica je visoka štiri metre, zgrajena pa je iz 32 megalitov: najtežji tehta 180 ton. Po končani gradnji so kamne prekrili z zemljo in nastal je hribček, ki je viden danes. 

Foto: Vinko Šeško.
Ogledamo si dolmen, pokukamo v muzej, izkoristimo stranišče in se čudimo, ker je vse zastonj. Mogoče je to zaradi vloženih sredstev Evropske unije ob obnovi. V mestu iščemo predvsem trgovino, kljub temu, da je nedelja, najdemo eno in obnovimo najnujnejše zaloge. Ob vožnji vidimo tudi birmance pred cerkvijo in lepo s cvetjem okrašene ulice. 


Nad Antequero se ustavimo še za fotografiranje krasnega motiva, ko mesto zadaj čuvajo gore v obliki ležečega človeka, izstopa predvsem glava.
Naš naslednji postanek je deset kilometrov stran v naravnem parku El Torcal. Ne premamijo nas parkirišča v dolini, z avtobusom se povzpnemo na 1.100 metrov nadmorske višine do turističnega središča na ogromnem (17 kvadratnih kilometrov) in izpostavljenem apnenčastem grebenu, ki ga je vreme sčasoma preoblikovalo v nenavadne kamnite oblike, začelo pa se je vse že pred 200 milijoni let. Z barvo so označene posamezne poti, izberemo srednjo rumeno - do dveh ur. 

Foto: Vinko Šeško.
Človek ne ve, kam bi gledal: levo, desno, najbolje je pod noge, za občudovanje okolice pa se je najbolj varno ustaviti. Kamnite gmote se dvigajo do višine 1.339 metrov nad morjem in tisti z bogato domišljijo lahko vidijo kozarec, klobuk, sfingo, hruško, vijake ..., 


zelo veliko pa je manjših debelih palačink, ki so zložene ena vrh druge. Od sivega kamna si lahko spočijemo oči na zelenih jasah s cvetočim glogom in šipkom, vmes je veliko drobnega cvetja, med njimi so tudi redke rastline. Uro in pol hoje, potem pa še sprehod na razgledišče s čudovitim pogledom v dolino, to človeka zlačni. Danes imamo pred kosilom še predjed: banane in sherry s čokolado. 


Ob kavi pa opravimo še volitve v evropski parlament. Na glasovnici so kandidati Janez Zmuzne, Lojze Orgličar, Vinko Vandrovc in Jelka Kocina. Ko skrbni volilni odbor prešteje glasove, je vse jasno: zmagal je Vinko Vandrovc z 18 glasovi, dva volilca pa sta kot svojo kandidatko dopisala "lepa Španka z volilnega plakata". Čestitamo izvoljenemu in mu obljubimo po napevu Druže Tito, mi ti se kunemo:

Šef naš Vinko, oj, šef naš Vinko, zaobljubo damo:

da se s tabo, oj, da se s tabo še na pot podamo.


Ob vsem tem se neizmerno zabavamo, ostali turisti pa nas malo čudno gledajo.
Vračamo se v dolino in občudujemo pokrajino, ki je pisana kot krpanka: različni odtenki zelene in rjave, vmes pa rumeni grmi - brnistre in njej podobni z manjšimi cvetovi in lepim vonjem. 50 kilometrov pred Granado se vozimo mimo manjših hribov z nasadi oljk, zunaj je 24 stopinj. Emanuelova navigacija nas pripelje v kamp Sierra Nevada prav v Granadi. Hitro se dogovorimo za mesto na prijetnem travniku v bližini tušev in plačamo malo manj kot sedem evrov po osebi za eno noč. Večina pohiti pod toplo vodo, ki je še preveč topla in je ni mogoče regulirati, tako je bilo tudi v prejšnjem kampu, potem pa z lokalnim avtobusom v središče mesta. Tam si ogledajo znamenitosti in na trgu doživijo tudi nastop flamenca. "Sedem Sneguljčic" pa se nas odloči, da gremo na predstavo avtentičnega flamenca v lokal Cuevas Los Tarantos. Za 30 evrov nas ob devetih pride iskat "palček" z avtobusom, eno uro vozi po mestu in pobira še druge goste in, ko že mislimo, da je to obljubljeni sprehod po mestu, se nam pridruži vodička in nas pol ure peš popelje po ozkih ulicah enega starih centrov Granade Albaycinu. Pokaže nam značilne trge, hiše nekdanjih obrtnikov in aristokratov, cerkve na temelju mošej, deset let staro mošejo in 


nepozaben pogled na razsvetljeno Alhambro, ki nas gleda s sosednjega hriba. V lokalu je v ceno je vštet tudi napitek, vsi se odločimo za sangrijo, ki jo srkamo ob poslušanju kitar, ritmičnem ploskanju in prefinjenih gibih flamenca. Navdušene nad tem večernim programom se "Sneguljčice" spet vozimo po celem mestu in točno ob enih zjutraj pristanemo pred vhodom v kamp. Dobro jutro in lahko noč!

Video: