23. 8. 12

Rogaška Slatina in Rogatec - 21. 8. 2012

Ker nismo namenjeni zelo daleč, se komaj četrt pred osmo zbiramo na avtobusni postaji v Sevnici za izlet Društva upokojencev Sevnica. Napovedana temperatura nad trideset je gotovo kriva, da nas je  tudi udeležencev komaj nekaj čez trideset, ampak trdno odločenih, da se vročini ne damo. V lepo ohlajenem avtobusu dobre volje napredujemo skozi Celje do Rogaške Slatine, kjer zadiši po kavi in prvih okrepčilih. 
V Janezovem hramu imajo pogrnjene mize tudi že za našo malico, vendar je to treba najprej zaslužiti. 
Preko ceste je Kozmetika Afrodita, kjer nam prijazna gostiteljica predstavi podjetje in izdelke, pokaže film, potem pa povabi k nakupom. Za zdravje in lepoto je vredno zapraviti kaj denarja, ampak jaz se ne pustim zapeljati. Če trenutno nič od njih ne rabim, pač ne bom po nepotrebnem kupovala. Okusna enolončnica nam da novo energijo za raziskovanje Rogaške Slatine.
Steklarna ni daleč, pa se vendar zapeljemo z avtobusom. Pri pečeh občudujemo steklopihalce, ki delajo v veliki vročini, pa tudi brusilce, ki ustvarjajo umetnine, ki so znane po celem svetu. Obisk z vodstvom sicer stane štiri evre, ampak vstopnico je mogoče vnovčiti v trgovini in za ta denar že dobimo kakšen kozarček ali vazico, z doplačilom pa kaj več. Pametna poteza: tako vsak odide s kakšno malenkostjo, da mu ne bi propadla vrednost vstopnine. Avtobus je vroč kot pekel, ko nas šofer odpelje na avtobusno postajo. 
V bližini nas že čaka lokalna vodička, ki nas popelje po zdravilišču. Prijetno sem presenečena nad lepo ureditvijo, ker je pred leti vse skupaj izgledalo bolj klavrno zaradi problemov pri lastninjenju. Sicer še najdemo kakšno črno točko, v glavnem pa so zgradbe in parki vzdrževani in negovani. Poleg napisov za standardne goste iz zahodne Evrope je mogoče opaziti veliko ruščine. Sprehodimo se proti kopališču, se osvežimo z vodo pri Ivanovem vrelcu, od spodaj zremo proti Hotelu Aleksander, ki ima edini pet zvezdic, se spustimo v osrednji park in pokukamo še v Hotel Donat in vezni hodnik med hoteli. Kristalna dvorana zaradi evropskega kongresa pastorjev Krščanske adventistične cerkve žal ni na voljo za ogled. 
Našo pot nadaljujemo proti Rogatcu, katerega stare ulice so tako ozke, da komaj lahko pridemo z avtobusom pod dvorec Strmol. Ob mojem prvem obisku pred leti je bila to zapuščena stavba, danes pa blesti kot obnovljeno poslopje s staro kuhinjo, restavracijo, vinsko kletjo, dvema poročnima dvoranama, kapelico, galerijo in muzejem. V galeriji najdemo tudi dela naših umetnikov Veneta, Stoparja in Konca. 
Meni je najbolj posrečen del muzeja na podstrešju, v katerem so predstavljene kuhinje iz različnih obdobij. Vodička nam na zanimiv način označi kraj in njegovo zgodovino, nam pa se že mudi naprej. Samo ozremo se na muzej na prostem, potem pa se po ozki cesti prebijamo proti Donački Gori. Pa ne na njen vrh, ampak v naselje pod njo z istim imenom. 
V gostišču Pod goro nas čaka obilno pozno kosilo in druženje ob pesmi. Veselo prepevamo tudi v avtobusu, ko se skozi Bistrico ob Sotli in Senovo vračamo domov.
Video:

Jovsi - 18. 8. 2012

Vroče sobotno opoldne tu in tam pohladi veter, ko koračim z brežiške železniške postaje proti mestu. Pešpot sem hotela prehoditi enkrat v vročini, saj se iz štirih let, ko smo po njej hodili v gimnazijo, spomnim predvsem peklenskega mraza, ki je včasih segel do kosti. Na obisku pri sestričnah si ob okrepčilih kmalu opomorem in v prijetnem klepetu obujamo spomine na pretekle dni v Brežicah in drugod. Kraji tu okrog - do Dobove in Bizeljskega so mi še posebno ljubi zaradi sošolk, s katerimi smo preživele marsikatero prijetno urico. Zato sem z veseljem sprejela vabilo sestrične, da z njo obiščem JovseNajprej je treba na prijeten vikend v Podvinje pri Kapelah, kjer je vročina izgovor za razvajanje ob jedači in pijači. Potem pa skozi gozd do poplavne ravnice vzdolž reke Sotle, ki je zavarovano območje

V letošnji suši se tu še posebno pozna, kako je dragocena voda, saj je ravnina lepo zelena in varno zatočišče mnogim živalim, predvsem tudi pticam. 
Sprehodiva se do razglednega stolpa, se povzpneva nanj in uživava ob razgledih. Da ne bi bil sprehod prekratek, ga nadaljujeva skozi vas Jereslavec, potem pa se povzpneva proti Kapelam in zreva na slikovite gričke sosednje Hrvaške. Koliko drobnih biserov premore Slovenija! Na vsakem koraku je kaj zanimivega.
Video:

15. 8. 12

Soriška planina - 13. 8. 2012

Ponedeljkova skupina se odpravlja na pot. Na začetku še megla in oblaki, potem pa lep sončen dan. Končno se nam pogled zbistri po pijači v Železnikih in proti Sorici nam je žal, da ceste še niso povsem uredili. Naselje Sorica nas preseneti s svojim lepim izgledom v naročju okoliških hribov, Soriška planina pa z velikim številom pohodnikov in turistov. 
Zrak je prijetno svež, ko se napotimo proti Možicu, navkreber pa se hitro ogrejemo. Ob poti mlado govedo pridno muli svojo borno malico, više pa tožita dve ovci, ki sta se zgubili od črede. Z veseljem ugotavljamo, da so nekdanjo vojaško zgradbo uporabili za ovčji hlev, na davne dni pa še vedno spominjajo tudi bunkerji, ki so jih očitno zgradili za večno. Odpirajo se nam razgledi od Storžiča, preko Bleda do Bohinjskega jezera in Črne prsti. Le vrhovi naših najvišjih gora se zavijajo v tajanstvene meglice. 
Z vzponom smo si zaslužili malico, ki ob takih razgledih res tekne. 
Pot nadaljujemo pod Slatnikom in kukamo navzdol v Podbrdo, pa proti Poreznu, Črnemu vrhu in Blegošu. 
Pogosto se nam pogled ustavi tudi na cvetju: zvončnicah, klinčkih, bodeče neže pa nam široko odprte obetajo lepo vreme. 
Vzpnemo se še na Lajnar in pod seboj občudujemo  Sorico, na Dravh pa nam je dovolj pogled. Vrnemo se k Litostrojski koči, kjer je res prijetno posedeti ob pijači in poklepetati s prijaznima oskrbnikoma.
V Sorici se pri znancih okrepčamo s kavo in pecivom, na Golem brdu pa še z burekom in različnimi tekočimi dobrotami. Res nam je lepo in zavidanja vredno!
Video:

14. 8. 12

Gorenjska - 7. 8. 2012

Ponedeljkova skupina ima uradno še počitnice, ampak prijatelje planince v Slatni je pa le treba obiskati. Vrhovi gora se skrivajo v oblakih, ko s kombijem brzimo proti Gorenjski. 
V naselju Rute pa se nam Špik malo pokaže in takoj je tu postanek za fotografiranje. Očara nas tudi gredica s pisanim cvetjem, na parkirišče pri Gozdu Martuljku pa radoživa skupinica živali. Spodnja pot k Martuljškim slapovom je uradno zaprta, zato krenemo po zgornji. Domačin nam svetuje prav desno varianto, ki ni tako strma in bolj mehka. Malo daljša je, pa nič za to, pač dlje uživamo. 
Spustimo se k spodnjemu slapu in presenečeni smo nad količino vode, pa tudi nad Italijanom, ki je srečno in živ privandral tudi po spodnji poti. 
Brunarica pri Ingotu v Jasenjah nas gostoljubno sprejme s kislim mlekom, domačimi čaji in sokovi ter še mnogočem, vendar je za hudo lakoto še prezgodaj. Udobno se zapeljemo po cesti do Erjavčeve koče pod Vršičem, potem pa se le spomnemo, da smo planinci in jo peš uberemo po mulateri proti Poštarski koči. Ves čas kukamo k Ajdovski deklici, katere obraz je vklesan v kamniti steni, malo pa oprezamo tudi za bližnjicami, da pot ne bi bila predolga. 
V prijetni Poštarski koči nam tekne čaj, vračamo pa se mimo Tičarjevega doma. Na prelazu je kar gneča, ovce si iščejo svoj življenjski prostor tudi na cestišču in vozniki jim z razumevanjem dajo čas za umik na varno.
Še obvezen postanek pri Ruski kapelici, potem pa v dolino.
Foto: Vinko Šeško
Ura se bliža četrti in čas je za obisk v Slatni nad Ratečami. Tam najdemo Milko z dišečimi polnjenimi paprikami in Marjano s poročilom o tem, kako jim mineva čas na taboru. Pohodniki in pohodnice se vrnejo malce kasneje, skupaj nazdravimo in si zaželimo lepih in varnih poti. Na povratku pa je marsikomu žal, da ni mogel ostati več časa v naročju gora.
Video:

3. 8. 12

Pod Goro Oljko

Na Gori Oljki sva skupaj s Tilčko že nekajkrat bili, pa velikokrat tudi z drugimi družbami, ampak ta osamelec je vedno privlačen. Meni še posebno, ker obujam spomine na moje dijaške dni, ko sem s teto in stricem, ki sta bila oskrbnika doma na Oljki, preživela tu nekaj poletij. S Tilčko pa je naju je peklilo še nekaj: kje sva ob zadnjem spustu z vrha proti Polzeli zašli, da nisva uživali po poti preko Vimperka, ampak "klampali" ves čas po cesti.
Torej greva danes obratno pot: z vlakom se pripeljeva v Polzelo in že takoj na železniški postaji pogrešava markacije. Ker pa poznava smer, zavijeva levo in sva kmalu na glavni cesti in tudi lepe sveže markacije se pojavijo. Ampak najprej kavica. Tu je že skoraj naselje Parižlje, komaj še Polzela, ampak vrt od lokala je prijeten in kava dobra. 
Zdaj pa na pot! Na križišču markacije kažejo v levo, nama je pa v spominu, da smo včasih že tam desno zavili preko travnika. Zdaj pa kar levo in levo, dokler pri hiši, kjer prodajajo sokove (naselje Podvin), končno le dobiva dovoljenje za smer desno in v hrib. Občudujeva cvetje na hišah in lep razgled nazaj na Polzelo ter verigo hribov za njo, ves čas pa tudi škiliva na levo, kdaj se bova začeli vzpenjati proti Vimperku. Markacije pa kar naprej po cesti. Asfalt privoščim domačinom, ki se vsak dan vozijo po teh cestah, pod mojimi podplati pa mi ni preveč všeč, zato lovim pasove bolj mehke poti ob cestišču. Ob križu je na drevesu sicer zelo obledel napis za Vimperk, vendar ne upava pa kolovozu, markacije vodijo naprej. 
V bistvu človek zelo dolgo časa hodi po tej cesti skoraj po ravnem, potem pa naju le razveseli vzpon po lepi gozdni poti. Prej pa nama mladi poštar in domačin na sprehodu s psom potrdita, da sva odcep na Vimperk zgrešili. 
Še malo po cesti, pa bližnjica krepko v hrib, spet cesta in - sva pri Jugu. Še vedno je tu izvesek za gostilno, po malo skritem napisu naj bi bila ob času najinega obiska celo odprta, vrata pa so ostala trdno zaklenjena, le pes na verigi naju glasno pozdravi. 
Pri sosedih nekaj zidajo, čeprav je fasada na hiši res občudovanja vredna, pa tudi cvetje okrog hiše. 
Nimava namena iti na vrh, veseliva pa se dela Martinove poti do Šmartnega ob Paki. 
Lepo po gozdu, ponekod široka, drugod ozka, povsod prijetna, skoraj prekratka. Pogosto nama na njej zadišijo tudi ciklame. Ko sva že skoraj v dolini, naju želodec spomni na malico in klopca z razgledom je kot naročena za naju. 
V dolini vidiva vlak, ki odhaja proti Celju, pa saj bodo še drugi. Spustiva se mimo zadnje hiše naselja Podgora in odpraviva proti železniški postaji Šmartno ob Paki. Ker imava naslednji vlak čez dobri dve uri, si privoščiva še sprehod po Šmartnem. Prvo postajališče: gostišče v bližini, ki se koplje v različnih rožah, najbolj pa izstopajo pisane koprive in asparagusi. Gospodinja je vesela najinih pohval, takoj z gosti poklepetava še o slavni zgodovini njihovega nogometnega moštva, pa tudi žalostni izgubi priljubljenega župana pred kratkim. No, pivo je bilo pa tudi prijetno hladno in slastno! 
Ugotoviva, da imajo v tem središču zelo majhne občine novejši vrtec, na robu naselja osnovna šola tudi ne izgleda prav stara, knjižnica je arhitektonsko nekaj posebnega, nekaj novih blokov in trgovin najdeva, pa seveda cerkev in pokopališče z mogočnim spomenikom padlim v prvi in drugi svetovni vojni. 
Veselje je pogledati lepo urejene hiše in gospodarska poslopja, ne zaostajajo tudi nekateri balkoni blokov s pravimi slapovi rož.  Hitro nama mine čas in,  ko v Polzeli mahava v slovo cerkvi Svetega Miklavža na Vimperku, ki nama danes spet ni bila usojena, si rečeva: Pa drugič. Mogoče nama bo uspel obisk za patronov god v decembru.
Video: