27. 9. 17

Sevnica - 27. 9. 2017

Ob osmih se nas na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) zbere deset najbolj neučakanih članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, da potrdimo naša srečanja ob sredah. 


Malo se zagledamo v tablico avtomobila na parkirišču, potem pa ugotovimo, da se to nas tako ne tiče, ker pač nismo babe, ampak ženske. Pri našem nameravanem premiku preko ceste v Rondo (restavracijo) oviramo natakarja iz tega lokala, kar ima za posledico, da lahko odpre šele nekaj minut čez osmo. 


Imamo pa tako priliko, da občudujemo hortikulturno ureditev, ki je daleč najlepša daleč naokoli.
Hitro si uredimo dovolj veliko omizje, naročimo kavo ter kakav, potem pa začnemo živahno razpravo o načinu in vsebini dela krožka. Vsakič bo nekdo zadolžen za traso pohoda, Nevenka bo še naprej animatorka, jaz pa naj bi stvari koordinirala. Ostalo ostaja po starem. Mislim, da je Marta zadela žebljico na glavico, ko je izjavila: Važno je, da se še družimo, capljamo skupaj in imamo lepo..... pa še tudi kaj odkrijemo.
Trije imajo važne opravke, ostali pa se pod vodstvom Ljubice odpravimo proti gradu. 


Na poti najdemo veliko drobnih zanimivosti: recimo lepo poslikano hišico za živali. Med bloki, kjer ocenjujemo barve novih fasad, pa v hrib na Hraste - kar po cesti, ker so steze razmočene. Vneto občudujemo razglede, izmenjujemo informacije, kje kdo stanuje, in že se spuščamo v Drožanjsko ulico. Cesto in pločnik so lepo utrdili, mimo klavnice pa je spet treba v hrib. Od parkirišča pod gradom do Lutrovske kleti so pot razširili in posuli s peskom. Upamo pa, da bo ostala za pešce. 





Okrog gradu se je vedno vredno sprehoditi: uživati pod mogočnimi drevesi, se razveseliti zadnjih cvetov vrtnic, občudovati lepe razglede. Po poti pod gradom se spustimo v stari del mesta, pri nekdanji pošti, kjer ima sedaj sedež Rdeči križ, odkrijemo zabojnik za tekstil, potem pa odkorakamo na nasip ob Savi. Ta je postal pravo sprehajališče za staro in mlado. Vse do trgovine Lidl hodimo, potem pa se vrnemo na izhodišče. 
Veseli smo, da bomo spet hodili ob sredah. Se vidimo naslednji teden, če vreme le ne bo preslabo!

Ljubljana - 26. 9. 2017

V teh dneh poteka v Ljubljani v Cankarjevem domu 17. Festival za tretje življenjsko obdobje. S prijateljico Tilčko ga vsako leto obiščeva. Najprej je treba obiskati tržnico in tam napasti oči, se podkrepiti z malici in še kavo, potem pa proti prizorišču. Pa naju pred staro univerzo zmotita dve stvari. 


Velik žerjav - aha, spet nekaj delajo. Pa ni tako: dogaja se "Kosilo v zraku", predzadnjeni dan tega dogajanja je že in skoraj ne bo več priložnosti, da bi večerjali 50 metrov visoko v zraku za 89 evrov po osebi. Mimo pripojejo Kalinko še Rusinje v narodnih nošah. Pogled na grad je pa še vedno enak - lep.


V Cankarjevem domu mrgoli od obiskovalcev in obiskovalk. Ponudniki se v treh etažah trudijo prodati svoje toplice, izlete, zdravniške in zobozdravniške usluge, mazila, zdravila, pripomočke za zdravje in dobro počutje ... Nekateri samo z besedo in nasmehom, drugi s kakšno drobno degustacijo.


Odprti oder dela s polno paro in to skoraj dobesedno, ker naletiva ravno na nastop Mladih žurerk iz Tržišča, ki s Cancanom dobro ogrejejo občinstvo in morajo svoj nastop ponoviti. V drugi etaži se oglašajo nežni zvoki citer in zraven zazveni spontana pesem. Najbolj živahno pa je v tretji etaži, kjer imajo svoje prikaze društva upokojencev. 


Medgeneracijski oder gosti pevske in instrumentalne sestave, tudi tu vlada sproščeno in veselo vzdušje. Kdo bi ob vsem tem hodil še na resna predavanja in okrogle mize? 


Ampak nečesa še ne kaže zamuditi: fotografski mojster Dejan Mijović razstavlja v Mali galeriji. Fotografije, ki so polne vsebine, v črnobeli tehniki pripovedujejo neštete zgodbe.


Ob štirih popoldne je v Linhartovi dvorani 9. Večer pesmi in plesa. Zastonjskih vstopnic, ki jih je bilo mogoče rezervirati po spletu, je že pred dnevi zmanjkalo, zato sva s prijateljico lovili "karto več". Uspelo nama je, saj društva naročajo bolj na široko. Dve uri uživanja ob pesmih, instrumentalnih izvedbah, dramskih prizorih, le folklore je bilo tokrat bolj malo.
Potem pa na vlak in domov počivat po zanimivem in doživetij polnem dnevu.


25. 9. 17

Z Drušč na Bojnik - 25. 9. 2017

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se spet zbira ob osmih pri rondoju v Šmarju (Sevnica). 


Vreme se kisa, zato se odločimo, da se z avtomobili odpeljemo do odcepa za Drušče in parkiramo pri avtobusnem postajališču. Kar po cesti se odpravimo mimo Telč na Bojnik. Občasno nas malo osveži dež, dovolj čaas pa je za klepet in izmenjavo poletnih doživljanj. 



Gostoljubna Kraljeva zidanica nam tudi tokrat po obveznem aperitivu nudi zavetje za malico v obliki okusnega pasulja, slivovega zavitka, obloženih kruhkov, slanega peciva ... Pokušamo pa mošt in težko se je odločiti, kateri od treh je boljši, pa tudi starine še ni zmanjkalo. 

Foto: Vinko Šeško.
Ko že drugič zadiši po kavi, se je treba posloviti.
Vračamo se po isti pot, sivi oblaki visijo nad nami, dežuje pa le ne. 



Narava se je začela odevati v jesenske barve in tudi kostanj že zori. Še kratek postanek pri planinskih prijateljih, kjer tudi ne manjka pijače, peciva in klepeta, potem pa domov.

24. 9. 17

Gruzija in Armenija - 18. 9. 2017

Letalo odleti iz Tbilisija nekaj čez tretjo uro zjutraj in okrog petih pristanemo na moskovskem letališču. Letalo za Zagreb ima odhod šele nekaj čez deseto uro, torej imamo dovolj časa za raziskovanje terminalov. 



Najprej pa se je treba okrepiti s kapučinom, ki ima neverjetno visoko ceno. Sicer pa smo se o visokih cenah prepričali že ob prihodu. Nekaj časa igramo karte, pa nas iz restavracije preženejo, čeprav skoraj nimajo gostov.
Dovolj časa je tudi, da bi šli v urad najdenih predmetov iskat fotoaparat, ki ga je sopotnik pozabil zadnjič na letalu iz Zagreba. Vendar imajo Rusi nenavadno okorole predpise: v Urad lahko greš le, če zapustiš tranzitni terminal, za to pa rabimo Slovenci vizo. Brez nje torej ni bilo mogoče priti do fotoaparata, ki je bil verjetno le nekaj metrov daleč stran. Šele po dolgih postopkih in posebni vožnji ponj v Moskvo je sopotnik izgubljeno dobil, pozabljene denarnice pa niso našli.



Po dobrih dveh urah poleta pristanemo v Zagrebu, kjer nas carinik pozdravi s čestitkami za dosežke košarkarjev. Verjetno se mu zdi še posebno v redu, da so premagali Srbe. 


Avtobus za prevoz v Sevnico nas že čaka - vračamo se domov.

Se kdaj še spomnimo: lepo nam je bilo. Zahvala vsem za vse in dobre še želje.
Vandrovci mladi se vračamo radi. Rukzak na rame, zdaj pa domov! 


Ob vožnji domov v mislih preletim te dni, ki smo jih doživeli v dveh lepih in marsikdaj nenavadnih deželah. Spomnim se zgodbe, ki jo je povedala Romana Verdel: Ko je bog ustvaril svet, je vsem razdelil hribe morje ..., Gruzijcev pa ni bilo takrat zraven. Zjutraj so potožili bogu, da niso oni nič dobili. Najprej jih je hotel nagnati, ko pa je izvedel, da so v času delitve nazdravljali v njegovem imenu, je takoj našel še dovolj lepot za njihovo deželo: gore, ravnice, črnomorsko obalo ... 

Podobno jaz pripovedujem tujcem o nastanku Slovenije. Bog je čez dan ustvaril že ves svet, zvečer pa je z grozo ugotovil, da je čisto pozabil na Slovenijo. Vzel je tisto, kar mu je ostalo, in tako imamo malo gora, malo morja, malo polj in travnikov - vse, kar imajo veliki, samo vse na majhnem prostoru. Gotovo imajo tudi Armenci kakšno podobno zgodbo, dejstvo pa je, da je vsaka dežela po svoje lepa, le videti je treba te lepote.

Hvaležna sem Vinku Šešku, da nam je odkril spet svojski svet, Damjanu Končniku, da je vse organiziral, mojim sopotnikom in sopotnicam pa za prijetno vzdušje na poti. Posebna zahvala velja Pavli Judež, ki me je zvesto spremljala ob mojih pohajkovanjih. Brez nje marsičesa ne bi odkrila.

Tale zapis je nastajal zelo dolgo: podatkov na internetu je ogromno, našla sem jih tudi v knjigi Bogomila Ferfile, pa v vodniku Lonely Planet. Večkrat so lahko v različnih virih različni. Trudila sem se, da bi se dokopala do pravih, lahko pa, da mi vedno ni uspelo. Če odkrijete kakšno neskladje, napako, če bi radi kaj dodali, mi, prosim sporočite. 

Največ pa je meni in sopotnikom ter sopotnicam nesebično pomagala Staša Lepej z navodili, nasveti, opisi poti. Hvala lepa, Staša, in vse dobro na tvojih poteh!

SE VIDIMO ŠE NA KAKŠNEM VANDRANJU!

Gruzija in Armenija - 17. 9. 2017

Zbudimo se v sončno jutro brez oblačka in gora Kazbegi  je kot oltar nad dolino. 



To je tretji najvišji vrh Gruzije (5.047m) in sedmi najvišji vrh na Kavkazu. Takoj za goro Elbrus je drugi najvišji vulkanski vrh Kavkaza. Na Kavkazu je kar šest pettisočakov. V gruzijščini se imenuje Mkinvartsveri, kar pomeni ledena gora. Kazbek v legendah omenjajo  kot goro, na katero je bil priklenjen Amirani, kar je gruzijsko ime grškega Prometeja. Amirani je ukradel bogovom ogenj in ga predal ljudem, za kar so ga bogovi priklenili na goro na višini 4.000 metrov, orel pa mu je vsako noč kljuval jetra. Po legendi naj bi v jami, v kateri je bil priklenjen Amirani – Prometej, našli mnogo svetih relikvij, med njimi tudi Abrahamov šotor in jasli, v katere so položili novorojenega Jezusa. Uradno so vrh prvič osvojil angleški alpinisti leta 1868, ruska alpinistka je nanj splezala devetkrat, prvič leta 1900. Področje spada v narodni rezervat.





Ob sprehodu po mestecu se čudimo, kako zapuščene zgledajo hiše in zanemarjena dvorišča s suho travo in grmičevjem. Tu in tam se pase kakšno koščeno govedo, nekaj živine ženejo zdaj zjutraj na pašo. Tudi tovornjaki in ostala vozila so stara in odslužena. Je kriva samo revščina ali tudi mentaliteta ljudi? Nekaj poslopij je novih ali obnovljenih, predvsem tista za turiste. Marsikje čakajo na goste tudi terenski kombiji.


Po zajtrku spakiramo in se odpravimo v središče mesta. 


Dve vozili čakata, da se nas deset odpelje do cerkve svete Trojice, ostali se tja odpravijo peš. 



Pošteno nas premetava po jamastih cestah, malo skozi gozd, pa spet po ovinkih. Posebno težka so srečanja z vozili, ki vozijo že nazaj v dolino, s poti pa moramo napoditi tudi čredo konj, ki jo dohitimo. 


Končno se pred nami odpre planota s cerkvijo, ki stoji na nadmorski višini 2.170 metrov pod goro Kazbegi. 


Cerkev je bila zgrajena v 14. stoletju in njena posebnost je križna kupola. Iz istega časa je tudi zvonik, ki stoji posebej. Legenda pravi, da se kralji niso mogli dogovoriti, kje naj postavijo svetišče. Modri mož iz Mtskhete jim je svetoval, naj ubijejo vola in vržejo stran medenično kost. Krokar jo bo pobral in odnesel s seboj. Cerkev naj bi zgradili tam, kjer bi krokar kost v miru pojedel. Krokar je dvakrat počival in na teh mestih so zgradili kapelico in križ. Končno je poletel nad vasico Gergeti (Stepantsminda ali Kazbegi) in tam kost oglodal. Tu so torej postavili cerkev, ki je osrednje versko središče pokrajine, postaja pa znano po celem svetu. Zaradi izolirane lokacije na vrhu strme gore in  obkroženosti s prostranstvom narave je postala simbol Gruzije. V času nevarnosti so sem prinašali dragocenosti na varno. Skrivali so jih tudi v naravni votlini na nadmorski višini okrog 4 tisoč metrov. V sovjetskem času so bile prepovedane vse verske aktivnosti, ampak cerkev je kljub temu ostala priljubljen cilj romarjev. Zdaj je spet aktivna cerkev. Dominira visoko na hribu, na izjemno razgledni in slikoviti lokaciji, do katere je peš dobre tri ure strme hoje ali pol ure vožnje z džipom po zelo slabi cesti. Rusi so do nje zgradili žičnico, čeprav so bili domačini proti. Zdaj je ni več. Zanimiva je izkušnja Slovenke ob vzponu. 


Dva posnetka Darka Kolnika.

Mi si cerkev in razgled dobro ogledamo, se osvežimo s svežo in mrzlo vodo iz pipe, počakamo, da pridejo še ostali, ki so se povzpeli peš, potem pa vrnemo v dolino.


V dolini si privoščimo kavo in pivo v lokalu, ki ima v imenu višino gore Kazbegi - 5.047 m. Domače pivo stane pet larov, tuje je dražje, za kapučino računajo osem larov (1 evro je približno tri lare). Pohvalijo pa se lahko s posebno slikovitimi stranišči. 


Gora Kazbegi pa se je spet začela zagrinjati z meglicami. 


Sprehodimo se še malo po središču, pobrskamo v trgovinicah in že je tu čas odhoda avtobusa. Ne, maršrutke pa ne rabimo, čeprav bi bil prevoz v Tbilisi za nas zelo poceni. Mi imamo svoj udobni avtobus.



Vozimo se po že znanih krajih ob vojaški cesti, ampak z druge strani to vedno izgleda malo drugače: 


mineralni vrelci se bleščijo v drugem odtenku, 


prelaz je ponoči pobelil sneg, okrog spomenika gruzijsko-ruskega prijateljstva se spreletavajo pisani ptiči - športni padalci. Spet se ustavimo v letoviške mestu Gudauri,


potem pa še enkrat ob zajezeni reki.


Naša popoldanska pozornost pa je namenjena kraju, ki leži 20 km severno od Tbilisija: Mtskheta ali Mcheta, ki je eno najstarejših mest v Gruziji. Med 3. in 5. stoletjem je bilo prestolnica gruzijskega kraljestva Iberije. V tem mestu so Gruzijci leta 317 sprejeli krščanstvo, še danes je ta kraj duhovno središče gruzijske pravoslavne cerkve. Mesto leži ob sotočju rek Aragvi in Kura (gruzijsko Mtkvari). Katedrala Svetitskhoveli iz 11. stoletja in samostan Jvari iz 6. stoletja sta najpomembnejša spomenika gruzijske krščanske arhitekture in od leta 1994 na seznamu Unescove svetovne dediščine.




Katedrala Svetitskhoveli je zgrajena na temeljih iz 4. stoletja, vendar je iz 11. stoletja in se nahaja v mestu in znotraj obzidja. Več stoletij je bila versko središče za kristjane. Cerkev je ogrožena, tudi zaradi potresov, veliko fresk je bilo poškodovanih in v sovjetskih časih prebeljenih. Gruzijska legenda pravi, da je bil v 1. stoletju Gruzijec Elias v Jeruzalemu in je videl Kristusovo križanje. Od nekega rimskega vojaka je na Golgoti kupil Jezusovo haljo in se z njo vrnil v Gruzijo. Halje se je dotaknila Eliasova sestra Sidonija, ki je ob dotiku s svetim predmetom umrla od navala čustev. Pokopana je bila skupaj s haljo. Kasneje so iz groba zrastla ogromna drevesa ceder, iz katerih so začeli graditi cerkev, ki jo je sestavljalo sedem stolpov. Sedmi stolp je bil čaroben, ker se je sam iz sebe postavil pokonci in v zrak (pridigarka Nino ga je spet spravila na zemljo z molitvijo vso noč), iz njega je prišla sveta tekočina, ki je ozdravljala ljudi vseh bolezni. V gruzijskem jeziku pomeni beseda sveti steber, tskhoveli pa pomeni življenje, ime katedrale Svetitskhoveli torej pomeni Steber življenja. Sidonija je prikazana na eni od fresk v cerkvi, ko dviguje stolpec v nebesih, sicer pa se njen grob nahaja v katedrali.
Druga legenda pa pravi, da je kraj Giorgi naročil, naj arhitektu Arsukidzeju odsekajo roko, da ne bo nikoli več ustvaril tako lepe umetnije. Na severnem pročelju cerkve naj bi bila prikazana prav njegova roka, na pročelju so verzi, ki dokazujejo, da arhitekt ni doživel dokončanja svoje mojstrovine (leta 1029), saj povedo: »To cerkev je zgradila roka tvojega bednega služabnika Arsukidzeja. Naj tvoja duša počiva v miru, o mojster.«  Cerkev so v 18. stoletju obdali z obrambnim zidom, zgornji del tega je bil namenjen vojakom in so sem namestili topove. Imel je osem stolpov: šest cilindrične in dva kvadratne oblike. V zidu so našli ostanke patriarhove hiše iz 11. stoletja, na dvorišču pa ostanke enonadstropnega gradu patriarha Antona II.  Tu je tudi mesto kronanja in grobnic nekaterih gruzijskih kraljev.


Ker je nedelja, so ulice pri cerkvi in cerkev sama polne ljudi, veliko je porok. Na trati pri cerkvi fotografu pozira par, ki ga snemajo tudi z dronom. Ogledamo si notranjost cerkve, pomudimo malo pri stojnicah in v lokalih, potem pa nadaljujemo pot proti Tbilisijo.

Foto: Vinko Šeško.
Ob prihodu v mesto opazimo pred stavbo nekdanjega parlamenta gnečo in veliko policistov. Ni nam uspelo izvedeti, kaj se je dogajalo. V Tbilisiju imajo nekateri prosto raziskovanje mesta, skupina tistih, ki bi radi preizkusili vse, pa se napoti v žveplene toplice


Moški gredo v svoje prostore, ženske v svoje. Res lepa arhitektura: lične sedežne garniture, tuši, masažne klopi, bazenček z vodo. Moje ožilje ne prenese preveč tople vode, zato se samo malo namočim. Nekatere pa si privoščijo tudi zelo intenzivno masažo.

Foto: Vinko Šeško.
Zapeljemo se v restavracijo Kalanda na našo zadnjo večerjo na tem potovanju. Lepi prostori, opremljeni v narodnem stilu, in izdatna večerja. Za tiste z želodčnimi težavami pa le riž na vodi. Poslušamo priredbe svetovnih uspešnic, si ogledamo nekaj precej "divjih" gruzijskih plesov, turisti iz Litve zaplešejo ob svoji glasbi, kaj pa mi? Izprosimo si Avsenike, zaplešemo vsi, zato nimamo dokaza: nihče ni imel časa fotografirati ali snemati.



Po večerji se sprehodimo po razsvetljenem mestu in v vsakem lokalu s televizorjem vsaj za trenutek spremljamo stanje na košarkaški tekmi med Slovenijo in Srbijo. Končno se odpeljemo na letališče in tam izvemo, da je slovenska ekipa zmagala s 93:85 in postali so evropski prvaki. Naše veselje je nepopisno in takoj proslavljamo v lokalu ob čakanju na letalo. Ampak polet je šele naslednji dan!

Kazbegi se odpre, ozadje cerkvice. Povzpnemo vsi se tja, srce nam zaigra.
Vandrovci mladi hodimo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!
Večerja in še ples, zdaj pa gre zares. Večerni lep sprehod, z letaloma na pot. 
Vandrovci mladi plešemo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!

Video: