Dolina Vrata - 27. 7. 2023

14 se nas zbere od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica za regionalni vlak ob 6.57 v smeri Ljubljane, dve Krčanki pa sta že na vlaku. Vlak nima veliko zamude, toliko pa le, da moramo pohiteti na avtobus ob 8.30 za Rateče. Na njem pa presenečenje: Branka, ki je razumela, da gremo na pot uro prej. Za vseh 17 je dovolj prostora na avtobusu, ki nas v Dovje pripelje malo prepozno, da bi ujeli turistični avtobus, ki vozi v sezoni skoraj vsako uro v Dolino Vrata 20 minut čez polno uro, nazaj pa 15 minut čez; zastonj pa bi ga čakali ob treh. Nič hudega, v bližini je prijeten lokalček s teraso, gremo na kavo! Nič od kave, odpirajo šele ob dvanajstih, mi pa mize in klopi izrabimo za malico. 

Še posnetek pod kipom Jakoba Aljaža in na avtobusnem postajališču nekaj podatkov o Dovjem in Mojstrani.

Dovje je razloženo naselje z gručastim jedrom in dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Skupaj z bližnjo Mojstrano tvori krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. Leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je nasulo več potokov izpod karavanške Kepe. Naselje je nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca in Vatiš. Prebivalci se preživljajo z živinorejo (poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v sosednji Mojstrani. Dovje je v zgodovinskih virih izpričano leta 1029 kot Lenginvuélt, leta 1065 kot Lenginvelt in leta 1318 kot Langenuelt. Slovensko ime temelji na prevodu nemškega imena (dobesedno 'dolga njiva'), domnevno z razvojem narečja iz *dolgē (polje), ki se nanaša na uporabo okoliških zemljišč. Župnijska Cerkev svetega Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je 38 let župnikoval skladatelj in gornik Jakob Aljaž. V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med obema Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik. (Vir: Wikipedia)

Skupaj ugotavljamo, za kaj je zaslužen Jakob Aljaž: za en goldinar je odkupil zemljišče na vrhu Triglava, da je ta ostal slovenski, potem pa je imel velike težave s Krajnskim avstrijsko nemškim planinskim društvom. Vztrajal je in postavil stolp, ki so ga v šestih delih izdelali v Šentvidu pri Ljubljani, po železnici pripeljali do Mojstrane, en teden ga je šest nosačev nosilo na vrh Triglava in 7. 8. 1895 so ga v petih urah postavili. Aljaž je sodeloval tudi pri gradnji koč, kapelice v Vratih, skomponiral pa je tudi melodijo Oj, Triglav moj dom, ki je himna slovenskih planincev in planink.

Mojstrana je gručasto naselje s skoraj 1.100 prebivalci v Občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice - Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Bistrice. Ob slednjem se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata. K naselju spadajo zaselki Šraj, Ros in Peričnik. Skupaj z Dovjem tvori Krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. V naselju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med planoto Mežaklo (1593 m) in triglavskim pogorjem v dolino Zgornje Radovne, od tam pa v ledeniški dolini Krmo in Kot. Razvoj naselja je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico. Ogleda vredne zanimivosti so Cerkev svetega Klemena iz 17. stoletja, Triglavska muzejska zbirka oziroma Slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, Šmercova hiša, Ambrožčeva hiša, visoka slapova Spodnji in Zgornji Peričnik v dolini Vrat, ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno, Aljažev dom in spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat, severna stena Triglava, ledenik Zeleni sneg in ob njem Triglavsko brezno. Iz Mojstrane izhajajo nekateri znani slovenski športniki, smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar. Slovenski planinski muzej je odprt od leta 2010. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča. V ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti - ferati, ki vam omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbirate lahko med dvema različnima feratama, ki imata skupno tudi to, da je zelo kratek dostop do stene in vstop v smer. Dober pogled nanju se nam odpre pri Slovenskem planinskem muzeju. Prva ferata (Aljaževa pot) je lažja in ocenjena na B težavnost, dolga 300 m, primerna tudi za tiste, ki se še urijo v skalnem svetu. Druga ferata Pot mojstranških vever'c je težja in ocenjena na C/D težavnosti, dolga 250m, primerna za tiste, ki imajo v takem svetu že kar nekaj izkušenj. Ferata zahteva znanje in fizično moč. Obe ferati nas pripeljeta na vrh Grančišča, od tam pa nas najprej preseneti pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča. (Vir: Wikipedia)

Avtobus zavija proti postajališču Kamne, potem pa mimo Cerkve svetega Klemna in skozi Mojstrano. Počasi napredujemo po ozki cesti, ki jo marsikje zožajo še parkirana vozila, ampak šofer spretno krmari med njimi in se uspe srečati celo z drugim avtobusom. Ustavimo se pri Slapu Peričnik, potem pa do parkirišča v bližini Aljaževega doma nič več, čeprav sta predvideni še dve postajališči. 

S parkirišča je treba malo peš skozi gozdiček mimo Šlajmerjevega doma in po travniku, ki tokrat ni zabasan s pločevino kot je bil pred nekaj leti. 

Vrata so naša najbolj znana in verjetno najbolj priljubljena alpska dolina. V svojem zatrepu se zaleti v široko Triglavsko severno steno. Če bi se dolini Vrat radi bolj posvetili, se sprehodite po poti Triglavske Bistrice, ki poteka od Mojstrane do Aljaževega doma (10 km, 3 ure). Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), tako imenovanemu Triglavskemu župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila. Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-Matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Novi Šlajmerjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmerjeva vila. Edo Šlajmer je bil znani kirurg, tudi podprl ustanovitev Gorske reševalne službe, vilo je postavil leta 1907. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978. (Vir: Wikipedia)

Foto: Marta Brežan.

Ustavimo se na terasi Aljaževega doma, ki nudi pestro izbiro hrane, dobro se podpremo in končno pridemo tudi do kave. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Počasi se sprehodimo do spomenika z vponko in se fotografiramo s Severno steno Triglava v ozadju. Res je mogočna, ampak kar težko je verjeti, da je široka 3000 in visoka 1000 metrov. Vidimo izhodišče Tominškove poti na Triglav, ki je trenutno zaradi podrtega drevja zaprta, spomnimo se poti čez Prag, neverjetne pa se nam zdijo plezalne poti med tem skalovjem. Sprehodimo se še malo naprej, potem pa se vrnemo.  

Kapela svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih je bila blagoslovljena 29. julija 1928. Blagoslovil jo je takratni ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Načrti zanjo so sicer obstajali že okoli leta 1925. Prvotna zamisel Jakoba Aljaža je bila kapela v obliki rimskega Panteona, lepo umeščena v »Aljažev naravni park v Vratih«. Toda ravno zaradi 1. svetovne vojne in drugih težav, ki so nastopile pred in po njej, je bila gradnja kapele izvršena šele dobro leto po Aljaževi smrti. Ob Aljaževi 80-letnici je Aljažev klub Slovenskega planinskega društva sklenil, da pozida kapelico v Vratih in tako uresniči enega od mnogoterih načrtov dovškega župnika. Znani radovljiški arhitekt in Aljažev prijatelj Ivan Vurnik, ml. je naredil načrte za sedanjo kapelo ter jih Aljažu podaril kot darilo. Današnja kapela nima oblike rimskega Panteona, temveč je precej manjša. Kljub temu lepo spada v gorsko idilo. Okolica s kapelo, Aljaževim domom in Triglavom v ozadju je zato enkratna podoba naravnega parka, kot si ga je Aljaž nekdaj zamislil. To lepo kuliso radi uporabijo za številna snemanja TV-oddaj planinskega in duhovnega značaja. Kapela sicer ni doživela podobne usode kot njena soseda na Kredarici, ni pa bila daleč od tega. Da se to ni zgodilo, je precej pripomoglo nasprotovanje nekaterih domačinov, ki so takrat delali v Aljaževem domu. Tako se je kapela izognila uničenju in dolga leta služila kot neke vrste »mrtvašnica« ponesrečenih planincev, ki so jih prinesli iz triglavskega pogorja. Bilo pa je v njej tudi neke vrste skladišče. Da svete maše niso bile zaželene, priča zgovoren zapis tedanjega župnika na Dovjem, gospoda Alojza Avguština, ki je deloval na Dovjem od leta 1951 do 1983. Kapela je doživela nekaj prenov ostrešja ter utrditev tlaka zaradi posedanja griča, na katerem stoji. Po letu 2000 je dobila elektriko ter še nekatero drugo cerkveno okrasje, ki je bilo v celoti dar planincev in drugih prijateljev gora. Zato je kapela med drugim prizorišče sklepa vsakoletnih tradicionalnih Aljaževih dni konec avgusta ter srečanja ob obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Bogoslužje je od začetka junija do konca septembra vsako nedeljo ob 16. uri ter nekaterih drugih godovih in priložnostih. (Vir: Wikipedia)

Ob 14.15 se odpeljemo nazaj in ustavimo še pri Slapu Peričnik. Najprej si ga ogledamo s ceste, potem pa krenemo po ozki in strmi poti do 52 metrov visokega prvega slapa. 

Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.

Vode je veliko in dobro nas poprši, posebno pa nas navduši mavrica na njem. Bolj pogumni se povzpnejo še do drugega slapa, ki je visok 16 metrov, potem pa za vodno zaveso prvega in po drugi poti navzdol. Zanimivo bi bilo videti, kako slapova izgledata pozimi, ko voda zmrzne v ledene kapnike.

Foto: Marta Brežan.

Ob treh avtobusa ni, zato v Koči pri Peričniku posedimo ob pijači in klepetu in počakamo na tistega ob 16.20. Da bi ulovili avtobus za Ljubljano ob 16.36, izstopimo že na postajališču Kamne in res nam uspe. Na njem pa nas spet pričaka tudi Branka, ki je ostala dlje v Vratih in se vrnila na štop. Šest se jih je odločilo za zgodnejši odhod brez postanka pri Slapu Peričnik, dve pa sta ostali še uro več kot večina. V Ljubljani vstopimo na vlak ob 18.55, pred pol deveto smo v Sevnici.

Krasen dan, bi bil pa še lepši brez zamud vlakov in avtobusov.

Več posnetkov

Video:

Kranjska Gora in Vršič - 18. 7. 2023

Zgodnje vstajanje in vlak z Železniške postaje Sevnica ob 5.25 za Ljubljano. Pretirane gneče od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ni: z Nado sva sami. Nič ne de, samo, da je dobra družba. Vlak nima veliko zamude, pred sedmo sva v Ljubljani in dovolj je časa za rogljiček in kavo. Avtobus za Rateče ob pol osmih je tudi ravno prav poln, na žalost pa pridobi do Kranjske Gore enajst minut zamude in avtobus za Bovec preko Vršiča nas ne počaka. 

Torej plan B za dve uri v Kranjski Gori: sprehod do Liznjekove domačije, primera bogate gruntarske domačije, ki so jo obnovili leta 1983 in preuredili v etnološki muzej. Mogočna hiša ob takrat  glavni cesti je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja in je bila včasih tudi gostilna. Kaže pa tudi mnoge značilnosti kmečkega baroka iz 18. in začetka 19. stoletja. Fasado krasijo freska, šivani robovi in cofasti ornament; k njej pa spadajo tudi gorenjski nageljni na lesenem ganku. Plačava po evro in 70 centov vstopnine, prijazna vodička pa nas popelje po prostorih: tu je prostorna hiša, kamra z velbanim stropom, črna kuhinja. V sproščenem pogovoru komentiramo poslikano pohištvo, oblačila, orodje in drugo opremo iz 19. stoletja. Po lesenih stopnicah se povzpnemo pod streho, kjer sta še dve kamri, skrinje, različno orodje ... 

Čudiva se kratkim posteljam, vodička pa nama razloži, da so včasih ljudje spali skrčeno: niso so se upali iztegniti, da se ne bi za vedno. V kleti so bili včasih "čevdri" in hlev za večjo živino, trenutno pa zelo natančna predstavitev gradnje ceste na Vršič v prvi svetovni vojni. Veliko gospodarsko poslopje iz leta 1796 obsega senik, pod ter hlev za drobnico. Ob njem in v njem stoji zbirka kmečkih vozov in sani, drugega večjega orodja, lahko pa tu tudi priredijo poroko. V senci na klopci posediva in malicava.

Veva, da se je v Kranjski Gori rodil Josip Vandot (1884 - 1944), pesnik in pisatelj, ki ga poznamo predvsem po njegovih zgodbah o Kekcu. Ne vem, če čisto velja trditev, da je njegova rojstna hiša zdaj spremenjena v hotel, 

ki se pa res imenuje po njem in je zelo lepo urejen.

Dovolj časa imava, da v starem vaškem jedru današnje Kranjske Gore obiščeva Cerkev Device Marije Vnebovzete, pri kateri se že na prvi pogled vidi, da je zvonik starejši od ostale zgradbe. Po starem izročilu je stala cerkev tu že zelo zgodaj in se je imenovala Marija na Belem produ. Od nekdanje cerkve se je ohranil zvonik v romanskem slogu, ki je narejen iz peščenih kvadrov. Današnja cerkev je poznogotska zgradba, ki je bila narejena leta 1510. Njen izvajalec je bil mojster Jernej Firtaler iz Beljaka. 

Koroški vpliv se vidi predvsem v ladijskem oboku, ki sloni na notranjih opornikih in je okrašen z dekorativnim prepletom reber. Obok spada med ene izmed najbolj zanimivih te vrste v Sloveniji. Dva gotska kipa sta iz prve polovice 15. stoletja. Občudujeva bogate oltarje s pozlačenimi kipi, poslikave obeh kupul in cvetlični dekorativni vzorec. 

Lepo je urejena tudi okolica in sosednja hiša.

Kranjska Gora je naselje z okoli 1.500 prebivalci in središče občine Kranjska Gora in pomembno turistično ter zimskošportno središče, ki stoji v zgornjem delu Savske doline ob izlivu Pišnice v Savo Dolinko. Okrog starega vaškega jedra (nekdaj Borovska vas) je zgrajen nov, večinoma turistični del naselja s hoteli, počitniškimi stanovanji in hišami, rekreacijskimi objekti, trgovinami in žičnicami, ter smučarskimi progami in omrežjem kolesarskih in peš poti. Zgornji del doline Save Dolinke je bil do 14. stoletja slabo poseljen; šele v začetku 14. stoletja so pričeli novonaseljenci v večji meri krčiti tamkajšne gozdove in jih spreminjati v kmetijska zemljišča. Kraj, ki se v starih listinah prvič omenja 1326 kot Chrainow je postal staro cerkveno in upravno središče za vasi od Podkorena do Srednjega vrha. Naselje, ki je bilo v preteklih stoletjih precej odmaknjeno je postalo prometno dostopnejše, ko so 1870 zgradili železniško progo Jesenice - Trbiž, ki so jo opustili leta 1966. Z izgradnjo proge se je pričelo dnevno odhajanje delovne sile predvsem na Jesenice v tamkajšnjo železarno, istočasno pa tudi razvoj turizma. Med prvo svetovno vojno zgrajena cesta čez prelaz Vršič pa je olajšala dostop v gorski svet in dolino Soče. 8. aprila 1941 so kraj zasedle italijanske okupacijske enote, a so ga kmalu prepustile nemškemu okupatorju. Ta je začasno v njem naselil Nemce iz Ljubljane, ki so 1941 optirali za Nemčijo. Tik pred koncem vojne je prišlo do hudih bojev med partizani in umikajočo se nemško vojsko.  (Vir:Wikipedia)

Ob pol dvanajstih se vkrcava na manjši avtobus za Bovec preko Vršiča (nekaj avtobusnih zvez za Bovec je pa tudi preko Trbiža in Predela), ki ga vozi zgovorni Črnogorec. S tujci komunicira s kretnjami, z nama, ki sva edini potnici iz Slovenije, pa črnogorsko. Sedežev ni dovolj, poudari, da ne bi smel vzeti več potnikov, pa jih vseeno posede po tleh in veselo krenemo po ovinkih navzgor. Zvedavo pogledujemo levo in desno, štejemo ovinke, preverjamo višino ... Ne zgrešimo Ruske kapelice, pa tudi pogleda na Prisankovo okno ne.  To je najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah in ena največjih naravnih odprtin na Slovenskem. Visoko je okoli 80 m in široko okoli 40 m. Do gorskega prevala Vršič, ki je najvišji cestni prelaz (1611 m) v Sloveniji in Vzhodnih Julijskih Alpah ter naravna povezava med savsko in soško dolino, se nas toliko izkrca, da je naprej vse po predpisih.

Ko se vzpenjamo po 25 okljukih ceste, se spomnimo, da so jo v letu 1915 gradili ruski vojni ujetniki, okrog deset tisoč jih je bilo, in pomeni pomembno povezavo Trente s Kranjsko Goro. Po stezah so jo prej vzdrževali predvsem pastirji in lovci. Gradnja ceste je potekala v neznosnih delovnih razmerah z mnogimi strogimi kaznimi in boleznimi. Marca 1916 je snežni plaz z Mojstrovke zasul celo področje od prelaza do Erjavčeve koče in pod sabo pokopal 200 - 300 ujetnikov, po nekaterih podatkih celo 600. Na te čase spominjajo grobišča in Ruska kapelica.

Na prelazu je bolj sveže kot v dolini, vendar ovčke iščejo senco na pesku pod grmovjem, pa tudi ob parkiranih avtomobilih, ki so zasedli obe strani cesti in je na sredini komaj še dovolj prostora za prehod. 

Kar takoj se umakneva iz te džungle jeklenih konjičkov do Tičarjevega doma na nadmorski višini 1620 metrov, kjer je je Slovensko planinsko društvo zgradilo prvotno stavbo kot protiutež Vossovi koči (zdaj Erjavčevi) leta 1912 Slovensko kočo. Pobudo je dal doktor Josip Tičar, predsednik Kranjskogorske podružnice Slovenskega planinskega društva in soustanovitelj Gorske reševalne službe. Med prvo svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama italijanski financarji, po osvoboditvi so jo obnovili in odprli kot planinski dom leta 1946. V letih 1964 - 1966 so staro zgradbo podrli in zgradili novo, ki jo je bilo leta 1975 treba obnoviti zaradi poškodbe v snežnem plazu. 

Me pa kar mimo proti Poštarskemu domu. Uradno je do tja 15 do 20 minut hoda, medve pa uživa dlje časa. 

Presenečeni sva, koliko je še cvetočega rododendrona in drugega cvetja. 

Uživava ob pogledu na Ajdovsko deklico, kmalu pa se za ovinkom pokaže tudi Poštarski dom na nadmorski višini 1725 metrov, nad njim pa je vrh Vršiča (1737 metrov). Med obema vojnama je bila tu obmejna stražarnica, od 1952 planinska koča, ki so jo večkrat širili in ob njej zgradili še pomožni objekt. Planinsko društvo Pošta Telekom dobro skrbi zanjo, tudi okolica je skrbno urejena z mizami in klopmi v senci, za najbolj utrujene pa so na voljo ležalniki. 

Najprej so na vrsti razgledi, potem pa je treba poskrbeti za lačne želodce. Bogat jedilni list imajo, jedi na žlico stanejo od enajst do štirinajst evrov (odvisno od količine mesa v njih), 

obara in golaž sta bili dobri in okusni izbiri. Pomembno je tudi vzdušje: umirjeno, na tabli piše, da z nestrpnostjo najbolj škodiš sam sebi. 

Tudi sicer so na mizah in na majicah osebja zanimivi izreki. V miru pojeva, nikamor se nama ne mudi.

Ker imava na Vršiču več kot štiri ure časa, se odločiva za spust do Erjavčeve koče delno po trasi nekdanje ceste. 

Ta pot je meni še posebno ljuba: sem in tja v okljukih med macesni, nekaj bukvami in smrekami, suhimi osamelci, površina poti pogosto porasla z nizko travo, povsod pa še veliko cvetočega rododendrona. Pol ure naj bi trajala pot navzgor, nič manj s postanki navzdol.

Erjavčeva koča je odprta celo leto. Kranjska sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva je zgradila na nadmorski višini 1525 metrov kočo že leta 1901, po prvi svetovni vojni pa je postala slovenska. Leta 1946 so jo obnovili, v 80-tih letih porušili in na novo zgradili: otvoritev je bila leta 1993. Imenuje se po Franu Erjavcu (1834 - 1887), naravoslovcu in pisatelju. Do nje se je treba povzpeti ob grobišču iz prve svetovne vojne, potem pa ob kavi in klepetu z oskrbnikom na prijetni sapici posediva do prihoda avtobusa.

S prelaza ima avtobus iz Bovca za Kranjsko Goro odhod ob 16.40 in nima veliko zamude. Na njem je še dovolj prostora, vozi pa ga spet "najin" Črnogorec z vožnje v nasprotni smeri. Predvidevava, da ne bova ujeli avtobusa za Ljubljano ob 17.20, zato izstopiva pri Jezeru Jasna. V Wikipediji lahko preberemo:

Jezero Jasna je ime dveh med seboj povezanih umetnih jezer, ki se nahajata v bližini Kranjske Gore ob cesti na prelaz Vršič. Jezeri sta za potrebe turizma urejeni ob sotočju Male in Velike Pišnice. Ob sotočju je še manjši naravni kanjon in nekoliko skrita Hidroelektrarna Kranjska Gora. Okoli Jasne so speljane sprehajalne poti, zraven jezera so poleg apartmajev, tudi igrala in bronasti kip Kozorog na naravni skali, ki ga je med letoma 1986 in 1988 ustvaril kipar Stojan Batič.

Prijetno se je sprehajati po bregovih jezer, v katerem se kopa nekaj ljudi, veliko jih "supa", drugi uživajo na tratah in klopcah. Tudi midve uporabiva eno izmed njih za malico, potem pa kreneva proti središču Kranjske Gore. V teku celega dneva je veter preganjal oblake po vrhovih, zdaj pa se zgrnejo in grozijo s svojo vsebino. Ko se še nekajkrat zabliska in nekje daleč zagrmi, veva, da gre zdaj pa zares. Uspeva priti v bližino prvega hotela, ko se pošteno ulije; tako uporabiva nadstrešek za zavetje. Ko se naliv umiri v bolj pohlevni dežek, nadaljujeva pot z dežniki na Avtobusno postajo Kranjska Gora. Do odhoda avtobusa za Ljubljano je še tri četrt ure in prvi pripelje avtobus za Rateče. Dobro: ta ima zanesljivo streho in se potem gotovo iz Rateč tudi vrača. In res je tako: v Ratečah nekaj časa stojimo, potem pa proti Ljubljani. Vse do Jesenic in še malo dlje lije, toliko se shladi, da mora šofer zaradi kondenza, ki se nabira na šipah, vključiti gretje.

V Ljubljani je spet dovolj časa do odhoda vlaka ob 22.25, v resnici odpelje deset minut kasneje, na peronu pa ves čas poslušava obvestila o zamudah, ki nastajajo zaradi divjanja neurij po celi Sloveniji in tudi v Avstriji. V Sevnico pripeljemo pet minut pred polnočjo - le enajst minut zamude.

Dolg dan je bil to, pa tudi zanimiv in uživaški.

Več posnetkov

Video:

 

Planica - 11. 7. 2023

Napovedan je vročinski val, torej bo treba v hladnejše kraje: na Gorenjskem naj bi bilo tri stopinje hladneje. Spoznavanje vrednot od Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: na Železniški postaji Sevnica se zbiramo za vlak ob 8.09 proti Jesenicam. Pogled na objave Slovenskih železnic in imamo kaj videti: napovedanih je 30 minut zamude in to za vlak višjega ranga proti Beljaku in Frankfurtu, ki začne svojo pot v Zagrebu. Ko bi vlak že moral priti, se zamuda poveča na eno uro. Kaj hočemo? Vseh šest nas potrpežljivo čaka. Vagoni so polni mladih potnikov z veliko prtljage, le tu in tam je kakšen sedež prost. Ustalimo s v prvem razredu, kjer je dovolj prostora, morali pa bi doplačati 3,80 poleg evra in pol za vlak višjega ranga. Sprevodnik se nas usmili in nas pusti v prvem razredu do Ljubljane, potem pa v drugem razredu nekaj potnikov in potnic izstopi in dobimo svoj prosti kupe. 

Foto: Marta Brežan.

Neverjetno dobre volje smo.

Do Jesenic ima vlak uro in pol zamude in ujamemo avtobus za Rateče ob dvanajstih - uro kasneje, kot smo načrtovali. 

Prijetna vožnja: brzimo mimo samih lepot: Mojstrana, Martuljkova skupina, Kranjska Gora ... Nimamo zamude in v Ratečah smo dvajset minut do enih. 

Rateče so vas z okoli 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Zaradi ostrega podnebja se prebivalci ukvarjajo predvsem z živinorejo, poleti tudi pasejo na planinah. Večina kmetov je zemljiških dvolastnikov, travnike imajo onstran meje v Italiji. Pomemben je tudi turizem. V kraju so številne počitniške hišice. Rateče so izhodišče za planinske izlete v Julijce skozi Tamar in Karavanke. 

Blizu Avtobusne postaje Rateče stoji poznogotska Cerkev svetega Duha z oltarno poslikavo Leopolda Layerja, 

na drugi strani vasi pa starejša Cerkev svetega Tomaža iz leta 1380, pri kateri so našli Rateški rokopis (original hranijo v Celovcu, kopijo v muzej preurejeni Kajžnkovi hiši), drugi najstarejši pisni zapis v slovenskem jeziku. Zasnova cerkve je poznoantična, ladja je romanska in sodi med najstarejše slovenske cerkve. V 14. stoletju so Rateče tudi prvič omenjene, ime pa naj bi vas dobila po pastirju Rateju, enemu prvih naseljencev s Koroške.

Po cesti nas čakata dva kilometra in pol do Nordijskega centra Planica: pogumno zakoračimo po soncu, ki ga tu in tam omili vetrič. Po križišču smo na desni pozorni na prodnate Ledine, kjer izgine potok Nadiža, ki priteče iz ledeniške doline Planice izpod Ponc. Ob obilnih padavinah tu nastane jezerce, iz katerega voda pod prodom odteka in spet pride na dan v Zelencih, kjer je stalni izvir Save Dolinke. 

Zdaj je tu delno pokošeno, ostalo je močvirje z bogastvom rastlin in živali. Tri informacijske table nas seznanjajo z njimi, pa tudi s pojavom veličanja (raztočjem reke) ali bifurkacije: ob res velikem vodostaju del vode teče na zahod in ob meji z Italijo je tako razvodnica med Savskim in Dravskim porečjem. Včasih so pozimi tu lomili led za ljubljanske in jeseniške gostilničarje.

Pogled nam uhaja na hrib nad Ledinam, kjer se v gozdu skriva postojanka Planinskega društva Lisca Sevnica - Slatna, včasih je bil to vojaški objekt. Počasi se dvigamo, poiščemo mehkejšo pot po pokošenem travniku, najdemo pa tudi senco. Med drevjem raste nekaj neužitnih gob (v bistvu so nekatere enkrat užitne), 

presenetijo pa nas ciklame, znanilke jeseni.

V virih na internetu lahko preberemo:

Planica (tudi dolina pod Poncami) je ledeniška dolina v severozahodnem delu Julijskih Alp. Razteza se od naselja Rateče pa do planinske postojanke, Doma v Tamarju (štiri kilometre od Nordijskega centra), od tam naprej pa se dolina nadaljuje pod imenom Tamar. Planico na zahodni strani omejuje pogorje Ponc (najvišji vrh je Visoka Ponca s 2274 m), na vzhodu Ciprnik (1745 m) in Sleme (1815 m), na južni strani (v Tamarju) pa Mojstrovka (2366 m), Travnik (2379 m) in Jalovec (2645 m). 

Nordijski center Planica pod Poncami je moderen skakalno-tekaški center v Planici. Že Joso Gorec je v 30. letih prejšnjega stoletja imel vizijo o sodobnem skakalno-tekaškem centru. Decembra 2015 je bila njegova ideja uresničena. Gradnjo novega nordijskega centra je od leta 2009 vodil Jelko Gros. Planiški center je edini center na svetu, ki razpolaga z vsemi segmenti skakalnic na enem mestu (7 skakalnic in 1 letalnica), notranjim tekaškim tunelom in zunanjimi tekaškimi progami. V sklopu centra se nahaja tudi vetrovnik (vertikalni in horizontalni), spust po jeklenici ter interpretacijski center z muzejsko razstavo o zgodovini smučarskih skokov in poletov. 

Štirje segmenti skakalnic:

• otroške skakalnice (HS 15, HS 30 in HS 45 metrov)

• mladinski skakalnici (HS 61 in HS 80 metrov)

• Bloudkova Velikanka (HS 104 in HS 139 metrov)

• Letalnica bratov Gorišek (HS 240 metrov).

Vse skakalnice (razen letalnice) so prekrite s plastično maso.

V svetu smučarskih skokov Planica velja za zibelko smučarskih poletov, 1930 leta dobi prvo 20-metrsko skakalnico. Kasneje sta se tu zgodila dva najpomembnejša mejnika v zgodovini tega športa. Prva tekma v Planici je bila prirejena 4. februarja 1934 na Bloudkovi velikanki, Avstrijec Sepp Bradl pa je 15. marca 1936 na njej kot prvi človek v zgodovini preletel sto metrov in pristal pri 101,5 metra.  Vlado Gorišek in Janez Gorišek sta leta 1969 zgradila povsem novo in veliko večjo letalnico. Leta 1994 je na njej finski čudežni deček Toni Nieminen kot prvi poletel čez 200 metrov in pristal pri 203 metrih. Planica je svetovno znano prizorišče vsakoletnih tekmovanj v smučarskih skokih in poletih.  Skupaj je bilo v tej dolini na dveh skakalnicah doseženih skupno kar 41 svetovnih rekordov, največ od vseh krajev po svetu. Pozimi pa je zelo popularen tudi tek na smučeh: skupna dolžina tekaških prog proti Kranjski Gori znaša okoli 40 kilometrov (med Kranjsko Goro, Ratečami, Planico in Tamarjem). Notranji tekaški tunel v podzemni garaži Nordijskega centra omogoča trening tudi poleti. Dolžina notranje tekaške proge znaša 600 metrov, temperatura zraka se giblje okoli -2°C.

Letalnica bratov Gorišek vsako leto gosti svetovno serijo ekstremnega teka Red Bull 400 pod pokroviteljstvom znamke Red Bull. Gre za najbolj strm 400 metrski tek navkreber po hribu na svetu. Tekmovanja se udeleži več kot 1000 tekmovalcev z vsega sveta.

Na recepciji Nordijskega centra kupimo vozovnice za sedežnico (povratna za šest evrov) in pokukamo v tekaški tunel, kjer pa sneg sameva, nihče ne vadi, zato nas vabijo, naj poskusimo mi. Nas pa mika vrh letalnice, pa ne po 1191-tih stopnicah, 

lepo počasi se vzpenjamo s sedežnico. 

Zgornja dva posnetka: z aparatom Marte Brežan.

Na vrhu se slikamo pred velikim posnetkom letalnice, potem pa občudujemo razgled z nje.

Pri startu spusta po jeklenici je kar vrsta. Dolžina je 566 metrov, hitrost pa doseže kar 85 km/h. Višinska razlika med spustom je 202 metra. Hvalijo se, da je to najbolj strmi zipline na svetu. To adrenalinsko preizkušnjo prepustimo drugim, v dolino se vrnemo s sedežnico.

Pod skakalnicami odkrijemo lokal Kavka, ki ima dobro in drago kavo (z mlekom dva evra in pol), včasih so se hvalili, da strežejo značilne gorenjske jedi, zdaj pa so to hamburgerji, hot dogi, trakci ... 

Posnetek z aparatom Marte Brežan.

Zapitek plača Nada, ki je dan prej dopolnila sedemdeset let. HVALA LEPA IN VSE NAJBOLJŠE, NADA! DA BI ŠE DOLGO UŽIVALI SKUPAJ!

Med Poncami in Jalovcem se začnejo zbirati oblaki, čas je za povratek v Rateče. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Zdaj ni tako vroče, sonce se je skrilo, zato imamo čas in voljo raziskovati rastlinski svet in se pogovarjati o uporabi rastlin v zdravilne namene.

Brez dežja počakamo na avtobus za Ljubljano ob 17.10 in čez dobri dve uri v Ljubljani dočakamo vlak ob 19.55. Malo pred pol deseto smo v Sevnici in ne moremo verjeti: skoraj brez zamude.

Več posnetkov

Video: