27. 10. 17

Vranje, Ajdovski gradec, Žabjek (Metni Vrh) - 25. 10. 2017

Sreda, dan za druženje študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Ob osmih nas je na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) 12 članov in članic, pet pa jih čaka v starem delu mesta. Zapeljemo se po levem bregu Save v smeri proti Blanci in pri Gostilni Kregl zavijemo proti Lončarjevemu Dolu. Potem pa kar naprej do Vranja, vasi z nekaj nad sto prebivalci. Ves čas lahko spremljamo informativne table. 



Najdemo urejeno parkirišče za arheološki park Ajdovski gradec, na katerem pa pogrešamo usmerjevalno puščico. 


Ampak pot za nami že poznamo, torej je edina možnost naprej. Razveselimo se informacijskega terminala, na katerem so pa napisi prečrtani s pisanimi progami in terminal noče reagirati na naša pritiskanja. 




Napotimo se do hišice Muce Copatarice, ki je s slamo krita in res romantična, vendar je slamnata kritina na zadnji strani že močno načeta. Mogoče pa je spodaj še kakšna druga kritina in je slama le za okras. Na vsak način bomo o vsem tem obvestili Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Sevnica (KŠTM), ki skrbi za park. Po lepo vzdrževani strmi poti krenemo navkreber, še prej pa Boris ne more iz svoje jamarske kože in si ogleda manjšo jamo na začetku.



Sami ostanki naselbine iz 5. - 6. stoletja so lepo urejeni in označeni, marsikaj pa je verjetno še skrito pod zemljo. Tu je živelo romanizirano staroselsko prebivalstvo, ki je na tej skriti legi našlo pribežališče v negotovih časih ob razpadu rimskega cesarstva. Seveda je imela naselbina poleg prostora znotraj obzidja z obrambnimi stolpi tudi zaledje s kmetijami, vinogradi ... O njeni pomembnosti pričajo ostanki kar dveh cerkva v velikosti 16 krat 8 metrov,  škofovski sedež, polkrožna klop za duhovnike in krstilnica. Južno od zgornje cerkve leži manjša zgradba kvadratne oblike, ki je bila centralno ogrevana. Cerkvene stavbe je obdajalo sedem stanovanjskih hiš iz kamnitih lomljencev in malte s kamnitimi tlemi – zalitimi z malto in zglajenimi. Vhodi so bili zavarovani z vetrolovi. Pri hišah na robu so za eno od sten uporabili kar obzidje. Strehe so bile iz skodel ali slame, z nekaterih se je voda stekala v vodni zbiralnik. Vodni zbiralnik ima prostornino 120.000 litrov. V stalni vodi nepropustnega zbiralnika se je ob opustitvi naselbine ohranila celotna lesena konstrukcija, katere ostanke je voda odlično konzervirala. Najdeni so bili deli lesene strešne konstrukcije in ploščadi nad zbiralnikom ter številni drugi leseni predmeti: iz enega kosa izdolbeno leseno korito, vedra, kolesce s škripca, lestev in cevi. Podobni zbiralnik najdemo v veliko starejši naselbini Rifnik pri Šentjurju. V hišah so arheologi izkopali številne predmete za vsakdanjo rabo: lončenino, vretenca za prejo, rožene glavnike, kamnite žrmlje, tehtnice in različno orodje. Med najdbami izstopa bronasta utež v obliki boginje Lune, posrebrena skleda tehtnice, srebrna igla - pisalo, amfore kot merniki tekočine in možnar kot mera za razsuto blago (žito, sol).
Ajdovski gradec je bil nekaj časa v rokah Langobardov, upostošili pa so ga tudi Huni in Slovani.
Prva odkritja ostankov naselbine segajo v leto 1811, ko so domačini med nabiranjem polžev na vrhu hriba med razvalinami v gozdu našli rimski nagrobnik in sarkofag. Bogato okrašeno grobnico so prepeljali v graški muzej, nagrobnik pa so vzidali ob vhodu v sevniški grad, od koder so ga prinesli v grajsko zbirko. Nadaljnja odkrivanja so se vršila leta 1890 in v letih 1901-1905. Leta 1970 je Narodni muzej iz Ljubljane pod vodstvom Petra Petruja začel z novimi, sistematičnimi arheološkimi raziskovanji v sodelovanju z nemškimi strokovnjaki. Izkopavanja, ki so bila končana leta 1986, so že od začetka spremljala tudi konservatorska dela, tako, da so sedaj pozidani vsi odkriti stavbni ostanki. S pozidavanjem in urejanjem zemljišča je arheološko najdišče preraslo v arheološki park. Razstavo makete Ajdovskega gradca in replik izvirnih predmetov, najdenih na Ajdovskem gradcu, si lahko ogledamo na Gradu Sevnica. Narodni muzej v Ljubljani hrani originale, veliko stvari je v Gradcu.
Na Ajdovskem gradcu potekajo vodeni ogledi za najavljene skupine, animirani ogledi za otroke, izkustvene arheološke delavnice: mletje moke z ročnim mlinom, mikanje volne, tkanje na statvah ... V načrtu so tudi oznake energijskih točk in vezne poti do drugih podobnih parkov v Sloveniji in na Hrvaškem.
Viri za podrobnejši študij:

- Peter Petru: Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, 1975
- Timotej Knific: Ajdovski gradec pri Sevnici. V: Arheološki pregled, 1987
- Timotej Knific, Drago Svoljšak: Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici. V: Arheološka najdišča, 1991
- Slavko Ciglenečki: Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici. V: Polis Norikon, Podsreda, 1992


Foto: Nevenka Vahtar.



Po temeljitem ogledu in fotografiranju se po markirani poti spustimo po gozdu navzdol, prečkamo manjši potoček in se spet vzpnemo. 





Med redkimi hišami, ki spadajo pod Prešno Loko, jo mahamo proti Žabjeku


Na žalost se moramo tik pred njim spustiti po cesti in potem spet dvigniti. Naš cilj spada uradno pod Metni vrh, je pa na robu te vasi in blizu Drožanja. Do sem je iz Vranja uradno dobro uro hoda.


Namenjeni smo v Cerkev Svetega Lovrenca, ki je za Cerkvijo Svetega Roka največja in najlepša podružnica Župnije Sevnica. Odpre nam jo Branko Ameršek, ki je doma v hiši, najbližji cerkvi. Med drugim nam pove, da je maša tu za Binkošti in okrog 10. avgusta, na dan, ko naj bi tega mučenca v tretjem stoletju živega spekli na ražnju v času vladanja rimskega cesarja Valerijana. Cerkev je bila zgrajena v 17. stoletju, mogoče je še starejša. Leta 1909 je prezbiterij in ladjo poslikal furlanski mojster Osvald Bierti iz Gemone. Cerkev ima najstarejši zvon v župniji z letnico 1652, zraven sta še dva. Zvonovi so zdaj elektrificirani. 


Veliki oltar Svetega Lovrenca izvira iz druge polovice ali iz konca 18. stoletja, morda celo iz časa okoli leta 1800. Pred tem je bil mogoče tu še starejši protestantski oltar. Okras cerkve je kapela Svetega Frančiška Ksaverija, ki so jo prizidali leta 1778  po zaobljubi lastnice sevniškega gradu grofice Jožefine Keglevič na južni strani cerkve. Oltar v njej je zelo kvalitetno baročno delo in zelo podoben tistemu v cerkvi v Olimju. Freske na oboku so iz okoli leta 1778. Prikazujejo prizore iz življenja jezuitskega misijonarja Svetega Frančiška Ksaverija. Na severni steni je Sveti Frančišek pred nekim poganskim kraljem, na vzhodni in zahodni strani so upodobljene postave štirih kontinentov. Evropo upodablja cesarica Marija Terezija z donatorskim grbom. 

Foto: Nevenka Vahtar.
V ozadju je upodobljena Sevnica z obema cerkvama in gradom. Freska prikazuje prizor iz leta 1778, ko je med nevihto v vrtno hišo pri gradu udarila strela in zanetila požar, zaradi česar je bil grad v nevarnosti. To je poslednja ohranjena upodobitev gradu s srednjeveškim stolpom, ki se dviguje nad preostalo zgradbo. Stolp je bil najverjetneje izravnan z vzhodnim stanovanjskim krilom kmalu po požaru. Tudi čebulaste strehe zvonikov cerkva že dolgo niso takšne.
Viri:

Hvala za informacije tudi Branku Ameršku, ki nam je postregel tudi z moštom in njegova žena z žgano pijačo.



Na lepo obnovljeni hiši s številko Metni Vrh 4 smo si ogledali spominsko ploščo. 22. 10. 1944 so v borbi z okupatorji darovali svoja življenja za svobodo: Škerbec Rupert – Sine, Kozinc Karel in Dolinar Ivanka.


V hiši sekretarja vaškega odbora OF Karla Kozinca je bil zvečer 21. oktobra 1944 sestanek skojevcev. Zjutraj naslednjega dne so hišo obkolili in napadli nemški vojaki. Pod njihovimi streli so padli sekretar SKOJ Sevnica Rupert Škerbec, gospodar Karl Kozinc in Ivanka Dolinar, skojevka iz Sevnice.
Kozinčeva hči se je dogodka spomnila takole: »Z očetom sva spala v 'hiši', partizani pa v mali sobi in na podstrešju. Okrog 6. ure zjutraj je planil v 'hišo' Drago Božič in naju opozoril, da prihajajo Nemci. Res je bilo slišati topot korakov. Z očetom sva zbežala na podstrešje. Okoli hiše je pokalo, vendar ni bilo slišati nobenega glasu. Nemci so prišli tudi na podstrešje in naju z očetom odgnali na hodnik. Oče je hotel pobegniti skozi zadnja vrata v gozd, vendar je bila za hišo vrsta nemških vojakov. Oče je dobil strel v prsa in obležal na mestu mrtev. Zadaj za hišo je ležala mrtva tudi Ivanka, na vrhu ob hiši pa Rupert Škerbec. Ob napadu je bila ranjena tudi Vera Zupančič, dobila je menda 7 strelov, vendar je ostala pri življenju.«
Vir:
Stane Mrvič in Janez Kos: Pomniki NOB na območju Občine Sevnica (fotokopije posredovala Slavica Gospodarič iz pisarne Združenja borcev za vrednote NOB) 

Po podatkih Stanke Žičkar je bila ob tem dogodku požgana hiša.





Po isti poti se vračamo proti Vranju, le na Ajdovski gradec se nam ne da več vzpenjati, zato jo mahnemo kar preko travnikov, saj s tem ne delamo preveč škode. 



Niti električni pastirji nas ne ustavijo, prej lepi razgledi na slikovite jesenske barve.
Svoje vtise strnemo v Gostilni Kregl ("v Rejej", sicer pa Gornje Brezovo),  kjer napravimo tudi nekaj načrtov za prihodnost.

---------------------------
V prvih dneh novembra je hišica Muce Copatarice na novo prekrita.



--------------------------------------------------
Video:






26. 10. 17

Panoramska pot Javorje v občini Šmartno pri Litiji - 23. 10. 2017

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica nas je danes sedem in z dvema avtomobiloma se vozimo skozi Radeče, Zidani Most in po obnovljeni cesti proti Hrastniku. Kar nekam ožja se nam zdi, promet pa zaenkrat urejujejo tudi trije semaforji. Potem pa po mostu preko Save in po njenem desnem bregu mimo Trbovelj in Zagorja do Litije. Pri trgovini se nam zahoče kave, pa nimajo lokala, vznemiri nas pa še nekaj drugega: v enem izmed avtomobilov se pod merilnikom hitrosti vztrajno prižiga rdeč napis STOP. To pa ni kar tako! Že hočemo poklicati servis ali poiskati mehanika, ko ena izmed potnic hoče odpreti prtljažnik, pa ob tem ugotovi, da je v bistvu že odprt. In zato je gorel napis. Peljemo se naprej do Šmartnega pri Litiji, kjer le najdemo lokal in se osvežimo s krepčilnimi napitki. Zdaj pa nas čaka cesta v hrib mimo gradu Bogenšperk do naselja Javorje s kakšnimi 70 prebivalci, kjer se ustavimo pred podružnično šolo v bližini gasilskega doma. 






Smo na nadmorski višini 555 metrov in odpre se nam čudovit razgled od Storžiča do Triglava, pa še dlje na vsako stran. Res pa je, da se vmes podijo meglice in zavijajo gore v skrivnostne oblike. 


Parkiramo in se po cesti skozi gozd napotimo do Felič Vrha. Znajdemo se na veliki kmetiji Lampret, kjer ne manjka težke kmetijske mehanizacije. 





Zavijemo na levo do lovske koče Lectov grad (ime po povesti Juša Kozjaka), kjer je razgled na Javorje in panoramo zadaj res lep, dokler ga ne zagrne megla. 
Vrnemo se do kmetije, kjer naletimo na oznake Lavričeve poti, tudi Badjurova ne more biti daleč, kažipot pa vabi tudi v Pristavo nad Stično. 


Nas pa najprej zamika obisk Cerkve Svetega Roka. Tisto prvo, ki so jo postavili kot spomin na kugo 1646, so Nemci skupaj z dvema domačijama leta 1942 zaradi obmejnega območja z Italijo podrli. Vaščani so si na tem mestu zelo želeli imeti cerkev in z deli začeli leta 2002, blagoslovili pa so jo avgusta 2011. Povzpnemo se v zvonik k dvema zvonovoma, na žalost pa megla čisto zastre razgled. 





Pot nadaljujemo proti Bukovici, kjer je zanimiva Kmetija pri Uduču (Gorenji vrh). 



Tretjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Po lepem jesenskem gozdu se vzpenjamo na najvišjo točko naše poti - Osrenco (710 metrov). Tu so na grebenu zgradili razgledni stolp, ki pa razpada. Klopi so dovolj dobre, da si na njih privoščimo malico. 



Spust je pa strm in na njem nas presenetijo ostanki opazovalnega stolpa na mejni črti med Nemčijo in Italijo v času druge svetovne vojne. 



Steza se prelevi v cesto in skoraj po ravnem se vračamo v Javorje, ki nas pozdravlja s Cerkvijo Marijinega vnebovzetja iz 18. stoletja. Po uradnih podatkih naj bi bila panoramska pot dolga šest kilometrov, jaz sem na njej uživala vsak meter.
Vračamo se proti Šmartnemu, tam pa zavijemo na Veliko Presko in v dolino Sopote. Kar nekaj kilometrov te državne ceste je še makadamske. 






Ob njej pa je obvezen postanek pri slapu Sušjek na potoku, ki je pritok Sopote. Izvira na 700 metrov nadmorske višine, teče približno štiri kilometre in pred izlivom pade preko pragov (5, 15 in 4 metre visokih). Tokrat je vode res veliko in slap je veličasten. Pot in ograja - vse je lepo vzdrževano in kar predstavljamo si lahko, kako je tu ob koncertih ali porokah. Seveda pa elektrarna iz leta 1986 ne sme pobrati vse vode.
V Radečah se v kavarni Galeria ob kavi dobimo z našo vandrovko Nevenko in si ogledamo razstavo posnetkov Judith Zgonec. Spet je bil to en lep ponedeljek!

Video: