22. 11. 22

Lukovec in Poganka (Preska) - 21. 11. 2022

Na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) se ob osmih zjutraj, ko se zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, vreme izboljšuje. 



Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Lukovec in parkiramo pred Kulturnim domom. 


Drugi posnetek: Vinko Šeško.
Počasi krenemo med zelenimi travniki v naselje, potem pa naprej po cesti proti Preski. Okrog nas se preganja megla. Na markirani poti smo: na levo nas vodi v gozd, navkreber po njem, 

Za dober posnetek se je treba potruditi.
potem pa spet nekaj časa po cesti. 

Foto: Ljubo Motore.

Kar dolgo časa hodimo naprej po neoznačeni poti, posuti z odpadlim listjem, dokler ne pridemo do prvih zidanic na Poganki (uradno Preska) in se megla malo pretrga. 



Pozdravijo nas jesenske barve grmovnic, vmes pa tudi ostanki snega. 


Nekatere idanice so starejše (ena je kar ovita z vinsko trto) in novejše, modernejše. 

Foto: Ljubo Motore.
Foto: Vinko Šeško.
Na klopci pri eni izmed njih si privoščimo pijačo za zdravje. 


Na več mestih si lahko "parfumiramo" roke z rožmarinom, občudujemo nasad netreska, posamezne cvetove vrtnic, zadnje sadeže kakijev. 

Foto: Ljubo Motore.
Ko se že začnemo spuščati, nas lastnik zidanice povabi na kozarček "ta kratkega" in klepet.



Po cesti se spustimo spet na Lukovec, ogledujemo megle, ki malo odstirajo in spet zastirajo poglede proti Lisci in drugim hribom. Pri Domu izkoristimo pokrito teraso za malico in pogovor z domačinoma, ki urejata okolico. 

Svojska je bila ta pot po megli in nekaj sončnih žarkih, ki nas pozdravijo tudi ob povratku v Sevnico.

Video:

18. 11. 22

Ob Savi na Orehovo - 16. 11. 2022

Vremenska napoved: rahel dež ob devetih, ampak dežuje že prej. Torej mi - od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ne gremo na Lukovec in Konjsko, ampak pod dežniki po nasipu ob Savi. Pet nas je na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), dve nas čakata pri brvi preko Save. Torej: kar hitro pod železnico, po Savski in do njih. 

Pogumno zakoračimo po peščeni poti do podhoda pod železnico pri Lidlu in se sprašujemo, če so to iz zraka dve kapljici iz vremenske napovedi ali tri. Do Elektrarne Boštanj je pot asfaltirana, ob njenem robu pa je večinoma mogoče hoditi po pesku. Brežina je sicer pokušena, vendar japonski dresnik spet obilno poganja, vmes pa tudi kakšna ambrozija. Razveselimo se poti, ki je spet peščena in stran od prometne ceste, 



na vodi pa opazujemo številne račke in labodjo družino: snežnobela starša in še dva malo siva, vendar skoraj odrasla mladiča. 


Ob bregu leži tudi kakšno deblo, ki postaja osnova za novo življenje. Pristan na Orehovem so povečali, veliko pa je na travniku tudi orodij za razgibavanje. Nismo jih uporabile, da je nevarno zaradi zdrsov, smo menile. Na številnih grmih gloga je še nekaj rdečih jagod, 


preseneti pa nas tudi aktivnost deževnikov, ki so dodobra zrahljali zemljo med travo.


Obrnemo se, na mokri klopi in pod dežniki se malo okrepčamo, potem pa vračamo v Sevnico. Tik pred ciljem občutimo, kako je, če so na delu tri kapljice iz vremenske napovedi. Naliv nas kar dobro namoči, kljub temu pa posedimo ob kavi, da se pohvalimo: res nismo pregnale dežja, pa tudi on ni odgnal nas. Sile smo, kajne?

Kaj bo dež, te kapljice, tole malo moče?
Me ob Savi hodimo, če se nam zahoče!
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo!



Dedna Gora - 14. 11. 2022

Ob osmih zbor Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas je, sedma nas čaka na Lazah. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Primož


potem pa v Češnjice - "zavetišče" Elčke in Vinka. V prijetno preurejenem okolju in ob prasketanju ognja v kaminu se dezinficiramo, popijemo kavo in posladkamo z rogljićki.

Zdaj pa na pot: skozi gozd, 


pa po polju, skozi Primož


potem pa navzdol do Gornjih Impolj. Pogosto nam dobrodošlico izrazijo psi, gazimo po odpadlem listju, občudujemo barvne odtenke jeseni. 


Še dlje v globel se spustimo, potem pa navzgor na Dedno Goro. Ocenjujemo velike nasade trte pri Kozinčevih, 


se zazremo v barvite trtine liste, 


potem pa spet zavijemo v gozd. Mimogrede, ampak v resnici po dveh urah, 

Foto: Vinko Šeško.
smo spet pred Primožem - zašpilili smo klobaso.

Foto: Vinko Šeško.
Pri Elčki in Vinku nas čaka še bogat narezek, ki ga pridno zalivamo z letošnjo kapljico, kavi pa se pridruži pecivo in Slavičin zavitek. Vse v stilu martinovanja.

Veseli se vračamo domov: malo smo razgnali meglo, dež pa je počakal do popoldneva.

Video:

17. 11. 22

Na lepše v Ljubljano - 10. 11. 2022

Za obisk Regijskega centra za obveščanje v Ljubljani smo na seznamu, ki ga je treba predložiti pred obiskom, štirje, ampak ena ne more z nami zaradi obiska pri zdravniku. Tako z vlakom ob 7.42 iz Sevnice proti Ljubljani potujem sama, ob zanimivi knjigi mi ni dolgčas. Ker je pri prevozih po železnici zadnje čase veliko zamud, v Zidanem Mostu presedem na IC vlak za Koper, pa vseeno pridem v  Ljubljano kasneje, kot bi morala. Dežuje in Jelka ter Drago me čakata z avtom in hitro smo pred Regijskem centrom za obveščanje

Foto: Drago Slukan.
kjer nam gostitelj Tilen Cestnik odpre zapornico in najde parkirni prostor. Stanuje sicer v Sevnici, že vrsto let pa dela v tej ustanovi, ker ga veseli delo z ljudmi in to, da je ob tem koristen.

V prostoru, polnem ekranov, spoznamo še Tilnova kolega: v izmeni so trije in delajo po dvanajst ur. Važno je, da se dobro razumejo med sabo, da delajo timsko in si izmenjujejo podatke, ker lahko dobijo več prijav za isti dogodek. Ljubljanski center je največja izpostava med trinajstimi v Sloveniji in pokriva področje 3.543 kvadratnih kilometrov, 32 občin, tu živi več kot pol milijona prebivalcev, še dodatnih četrt milijona pa je dnevnih migrantov. Zato ni čudno, da prejmejo 350 do 500 klicev dnevno, pri izrednih dogodkih pa je rekord 1.700 klicev v treh urah.

Ko kdo pokliče enotno telefonsko številko 112 za klic v sili, ki velja za celo Evropo, se pri operaterju prižge rdeča lučka in naprej poteka vse po protokolih, ki so sestavljeni za vsako občino posebej. Zelo pomembno je, da je tisti, ki kliče, čim bolj natančen, ker podatek, da se recimo z avtoceste vidi nekje v hribih požar, ne pomeni dosti. Operater usmerja pogovor, locira dogodek na zemljevidu, obvesti potrebne službe; pogovore snemajo. V času našega obiska so preusmerili klic na nujno medicinsko pomoč zaradi padca ženske in posredovali zadolženemu lovcu obvestilo o poginjeni srni na javnem mestu. Vse poteka mirno, tekoče, profesionalno. 

Posnetek z aparatom Draga Slukana.
Ker klicev ni veliko, imamo čas za klepet ob kavi. Tudi o tem, da rabijo nove operaterje: take s končano srednjo šolo, najbolje tehniške smeri, ki jih potem dodatno usposobijo. Stalno usposabljanje je tudi sicer nujno, potrebna so tudi posebna znanja, kako se pogovoriti s sodelavcem, ki ga je kakšen dogodek psihično zelo prizadel. Tilen ima na tem področju znanje in izkušnje. Delo je zaradi izmen, psihičnega pritiska in ne dovolj velikih plač zahtevno in zanj ni dovolj velikega zanimanja.

Skupaj ugotavljamo, da ljudje premalo vemo o klicih v sili, zato prosimo za predstavitev v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Zaenkrat pa prisrčna hvala celotni ekipi za srečanje!

Foto: Drago Slukan.
Še vedno dežuje, ko se zapeljemo na parkirišče Železniške postaje Ljubljana in pohitimo do Kinadvor, kjer si ogledamo prepričljiv, 137 minut dolg film španskega režiserja Rodriga Sorogojena Zveri (podrobnosti spodaj). Ta daje misliti o več stvareh: propadanje zakotne vasi, odnos domačinov do tujcev - priseljencev, odnos do ekološkega kmetovanja v primerjavi z zaslužkom ob graditvi vetrnih elektrarn, odnosi med možem in ženo, hčerko in materjo ...

Po ogledu filma še malica, kava in z vlakom domov. Hvala, Jelka! Spet si odstrla zaveso dvem aktualnim in zanimivim področjem.

---------------------------------------------------------------------------

Zveri As bestas

Rodrigo Sorogoyen / Španija, Francija / 2022 / 137 min / španščina, francoščina

Sodobni vestern španskega režiserja Rodriga Sorogoyena, umeščen v današnjo Galicijo in posnet po navdihu resničnih dogodkov.

režija Rodrigo Sorogoyen, scenarij Isabel Peña, Rodrigo Sorogoyen, fotografija Alejandro de Pablo, glasba Olivier Arson, montaža Alberto del Campo, igrajo Denis Ménochet (Antoine Denis), Marina Foïs (Olga Denis), Luis Zahera (Xan), Diego Anido (Lorenzo), Marie Colomb (Marie Denis), Luisa Merelas (Anta), José Manuel Fernández y Blanco (Pepiño), Federico Pérez Rey (Mariano), Javier Varela (Xosé), David Menéndez (Alfonso), Xavier Estévez (Sergento Espin), Gonzalo García (Breixo), Pepo Suevos (Granjero), Machi Salgado (Rafael), producenti Ibon Cormenzana, Ignasi Estapé, Anne-Laure Labadie, Jean Labadie, Nacho Lavilla, Thomas Pibarot, Rodrigo Sorogoyen, Eduardo Villanueva, produkcija Arcadia Motion Pictures

festivali, nagrade San Sebastian 2022

IMDb

Vincent in Olga sta zakonca iz Francije, ki sta se že davno ustalila v vasici na zahodu Španije. Ukvarjata se z vrtnarstvom in obnovo zapuščenih hiš. Vendar pa sobivanje z domačini ni tako idilično, kot bi si želela. Njuno zavračanje gradnje vetrne elektrarne zgolj stopnjuje spore s sosedi, še posebej z bratoma Xanom in Lonrezom, ki v vasi živita že od rojstva. Napetosti začnejo naraščati in francoska gosta se znajdeta na točki vrelišča, s katere ni več vrnitve.

»Glede pravice se zdi zanimivo, da ni nedvomna. Relativna je. Glede na stališče, ki ga privzamemo za pripovedovanje zgodbe, imamo lahko določeno pojmovanje o tem, kaj je pravično, ali po drugi strani zavzamemo radikalno drugačno stališče.«
– Rodrigo Sorogoyen

8. 11. 22

Ruj in kaki - 7. 11. 2022


Na zbirališče hitim mimo Vrtca Ciciban v Sevnici in za popotnico vzamem pisane barve drevesa pred njim. Točno ob sedmih odhod kombija s parkirišča pri krožišču v Šmarju (Sevnica): Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica sedmih članov in članic ter šoferjem Vinkom je na poti proti jugozahodu. Brzimo do Trebnjega, potem pa po avtocesti proti Ljubljani, v bližini katere gre malo počasneje, jutranji zastoji pač. Južno od Ljubljane ni v naši smeri nobene gneče več in hitro smo na postajališču Lom, kjer se okrepimo s kavo in prigrizki. 


Potem pa naprej vse do Cerkve svetega Kvirika pri Sočergi





Grmi ruja tam okrog so zelo različni: od takih s še čisto zelenimi listi do že oguljenih, vmes pa pisana paleta barv. Sprehodimo se med njimi, 


stopimo na rob in se zazremo v dolino z mejnim prehodom in Buzetom v ozadju, potem pa se vrnemo h kombiju, kjer se nam prileže malica.



Po grebenih se zapeljemo v Marezige, od koder občudujemo razgled, 


Sliki sta posnela Ljubo Motore in Vinko Šeško.
se fotografiramo, posedimo ob kavi, 


jaz pa še malo izkoristim ležalnik.



Lepi razgledi so tudi s Pomjana, kjer nam Slavica in Marjana priredita pravo vinsko fontano.


Sončno vreme nas vabi, da še ostanemo, zato se zapeljemo do solin v Sečovljah, potem pa v Strunjan po kakije. 




Drevesa so še polna sladkih plodov, pisani listi pa ustvarjajo prave umetniške slike. 


Elčka predlaga, da vsem lepotam dneva nazdravimo z refoškom in nič nimamo proti.

Počasi pa je le treba proti domu: na avtocesti ni gneče, ustavimo se na postajališču Ravbarkomanda, potem pa pustimo za sabo žareče nebo, pred nami pa nas že pozdravlja velika polna luna.

KRASEN DAN, POLN UMIRJENEGA UŽIVANJA BREZ HITENJA!

Video: