17. 5. 17

Vremš(č)ica - 15. 5. 2017

Pri cerkvi v Šmarju (Sevnica) zvoni sedmo uro, ko jaz še hitim proti parkirišču pri rondoju, kjer se zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Osem sedežev v kombiju je že zasedenih, samo moj še čaka in nanj sedem dve minuti pred sedmo po moji uri. Vreme se kisa. Nič čudnega, saj je danes "polulana Zofka", ki mora obdržati svoj sloves. Pred Ljubljano v jutranji gneči na avtocesti že kar lije, tudi naprej od nje dež lepo umiva vse, kar je na poti. Najprej se ustavimo na Lomu, da popijemo kavo, dodamo še kakšen prigrizek in izkoristimo stranišče. Naprej pa ni več dežnih kapljic, na nebu se kaže jasnina, izgleda, da imamo srečo. Prevozimo Pivko, se pod Parkom vojaške zgodovine usmerimo proti Divači, potem pa spregledamo kažipot za Vremš(č)ico in se moramo po cesti malo vrniti in parkirati na predvidenem mestu. Uro in pol hoda obetajo do vrha in toliko smo tudi hodili. Ljubo, ki je bil hitrejši, ja pač na poti manj časa užival. 


Lepa pot nas vodi med borovci, kasneje je vse več tudi listavcev, gladka je, le tu in tam malo kamnita. In ravno prav se vzpenja, da vemo - lezemo v hrib. V krošnjah šumi veter, ki ga krepko občutimo, ko pridemo na plano. 




Tam pa - presenečenje: cele planjave dišečih narcis, ki jih je veter dobro upogibal, vmes pa še česal suhe trave in masiral osamele bore. 


Tudi drugega cvetja je dovolj: rumenega in modrega v stilu Evropske Unije, vmes tudi kakšen mali encijan, pa kosmatinec, 


najbolj zvesti sosed narcisam pa je Salamonov pečatnik. Zlati koren in košutnik sta šele začela prav rasti. 



Pridemo do cerkvice Svetega Urbana, zavetnika pastirjev, ki je pravi biser kamnoseškega dela z domiselno oblikovano puščico za "milodare", ki prijetno zazvončklja, ko kaj prispevaš. Dokončno so jo obnovili leta 2008 in prijetno uredili okolico s klopcami in zavetnimi kotički. V spodnjem delu cerkve je pravo prijetno zavetišče z vpisno knjigo. Ampak najprej gremo na vrh! 



Naprej po grebenu do oznake za vrh (1027m), kjer piše še vedno Vremščica, čeprav naj bi "č" uradno izpustili - tako kot pri imenu kraja Topolšica. 




Tudi tu občudujemo poljane narcis in uživamo v razgledu: na jugu Učka in Slavnik, proti zahodu se preko Škocjanskih jam in Divače blešči morje, sever brani mogočni Nanos, naprej je Postojna, na vzhodu pa se kaže del Pivke. Vmes pa griči in hribi, porasli z gozdom in tu in tam kakšno naselje. 



Uživamo kljub vetru, malicat pa se le vrnemo k cerkvici. 


Pod njo odkrijemo tudi nekaj potonik, ki so še v popkih, le Vinko je dovolj vztrajen, da najde eno razcvetelo. 

Foto: Vinko Šeško.
Slikamo se še pred zanimivo kapelico v skali pod cerkvijo, potem pa vrnemo h kombiju po poti prihoda.



Oblaki se vse bolj zbirajo in bolj brez skrbi smo pod streho, čeprav je na poti domov padlo samo nekaj kapelj. Osvežilnega postanka v Pivki in na postajališču Barje si pa tudi ne pustimo vzeti.

Video:

14. 5. 17

Pod Svetim Rokom - 10. 5. 2017

Še zadnjič v tem študijskem letu se na parkirišču v Šmarju (Sevnica) zbiramo člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. 


23 nas je in danes že kar na začetku krenemo peš: 


med bloki in na Grič, potem pa do križišča na Na Hrastih, kjer se nam pridružijo še ostali. 





Travnik ob cesti nas pritegne z raznolikim cvetjem, odpirati pa se nam začnejo tudi razgledi. 


Pri Vintarjevi zidanici je prvi postanek, da si s ta kratkim privežemo dušo. Po lepo shojeni poti zavijemo v gozd in 




potem navzdol do travnika v Drožanju, kjer nas zanima vodno zajetje. Zgradili so ga leta 1931 in takoj za vhodnimi vrati je bazenček, potem pa je mogoče slediti pritekajoči vodi po približno 70 metrov dolgem betonskem rovu. Tri domačije še vedno uporabljajo to vodo, ki izvira pod previsno skalo. 


Pred zajetjem stoji stara votla vrba z dovolj veliko odprtino za odraslega človeka, tu je tudi staro zidano perišče, po zidu okrog vrat pa raste zelenje kot naravno okrasje. 



Med hišami in cvetočimi travniki se zdaj vzpenjamo nazaj v smeri Svetega Roka, vmes pa občudujemo še slikovito skupinico kokoši in dveh petelinov, malo više pa cvetoče "cekinčke". 


Pri gostoljubni Marjanci se je vedno treba oglasiti: na pijačo in klepet. Tudi tokrat tega običaja ne izpustimo. 


Pri sosednji hiši se pase škotsko govedo, ki smo se ga zdaj že navadili, včasih pa je bilo prava atrakcija. 


Pred cerkvijo Svetega Roka občudujemo čudovit razgled, ogledamo pa si lahko tudi notranjost te romarske cerkve . Viri navajajo:

Izročilo pravi, da naj bi bilo na mestu sedanje cerkve nekoč gradišče. Izročilo potrjuje dejstvo, da so blizu cerkve v preteklosti res odkrili ostanke predzgodovinskega gradišča. Cerkev je bila zgrajena v spomin na kugo, ki je tu večkrat morila v 17. stoletju. Letnica 1632, vidna v prvem nadstropju stolpa, je po vsej verjetnosti letnica postavitve cerkve. Leta 1734 so bili narejeni oba stranska oltarja, delo znanega slovenskega baročnega slikarja Valentina Metzingerja in domnevno prižnica. Stolp je bil k cerkvi dozidan pozneje, okoli leta 1750. Zvonik, ki je bil prvotno čebulast, je bil leta 1868 predelan in je dobil drugo obliko. V 19. stoletju je bila verjetno k zahodni stranici zvonika prizidana lopa. V 19. stoletju je cerkev privabljala romarje tudi zaradi bratovščine Sv. Valentina. Vsak član bratovščine je bil zato deležen duhovnih sadov: molitve in mašne daritve pri oltarju Sv. Valentina. Tudi to je močno privabljalo romarje k temu lepemu svetišču. Zadnji celovit okras je dobila cerkev leta 1913, ko jo je poslikal furlanski slikar Osvald Bierti iz Gemone. Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar, posvečen Sv. Roku, je nastal v prvi polovici 18. stoletja. Oba stranska oltarja iz leta 1734 Vrišer pripisuje Kranjskemu rezbarju. Kvalitetni oltarni sliki sta delo znanega ljubljanskega baročnega slikarja Valentina Metzingerja. Na levem oltarju je slika Sv. Kozma in Damijana, na desnem slika Sv. Valentina.

 Foto: Vinko Šeško.

Mimo cvetja ob cesti in kapelice se spet spustimo do Vintarjeve zidanice, kjer nas čakajo: 


okusna sarma, slastne kremne rezine, pecivo vseh vrst in oblik, pijače bolje, da ne omenjam. Uživamo na soncu in v veseli družbi s hvaležno mislijo za Vinka in Ljuba, ki sta skupino strokovno vodila, Nevenko kot neumorno organizatorko in kronistko, skrbno blagajničarko Ivanko, ki se je danes kot gostiteljica z možem še posebno izkazala.

Video:


8. 5. 17

Na Limbarsko goro - 8. 5. 2017

Vremenska napoved ni kaj prida: nad nami oblaki, vendar proti zahodu nekaj jasnine. Zato se osem članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica kar hitro odloči za cilj našega današnjega pohoda: Limbarska gora. Z dvema avtomobiloma do Radeč, naprej pa s kombijem do Zidanega Mosta, kjer nastopi prva težavica: cesta proti Hrastniku je zaprta in peljati moramo po obvozu skozi Rimske Toplice, Marno in Dol. Naprej gre brez problemov: Zagorje, Kisovec, pred Izlakami na levo proti Moravčam. Na poti smo imeli celo nekaj sonca, tu pa nas zagrne megla. Kavo popijemo v bistroju Rosfrei pri Knjižnici Moravče, ne vemo pa česa so "fraj", če bi pisalo "rost", bi bila to rja, in bi bili nerjaveči, tako pa ... Navadno smo se na Limbarsko goro napotili kar iz Moravč, saj obe poti nista dolgi kaj več kot uro in pol, ker pa sta speljani precej po asfaltu, se odločimo za vožnjo do naselja Gabrje pod Limbarsko goro. 




Parkiramo ob cesti in se napotimo mimo hiš in kapelice, pri njej zavijemo levo in kmalu desno v hrib in skozi gozd spet na cesto. 



45 minut hoje nam obljubljajo in dobršen del se držimo ceste, se veselimo pomladnega cvetja ob njej: tulipani, perunike, španski bezeg; v strmini se ob konju igrajo kozlički, le človeka pa ni skoraj nikjer nobenega. 



Kar naenkrat smo na soncu nad meglo in preko nje zremo k cerkvi Svetega Miklavža na jugu, 




na zahod se odpirajo Juljci, bolj proti severu Kamniške. 


Tik pod kapelico v daljavi na obzorju odkrijemo še Kum 




in potem se predamo lepemu pogledu na cerkev Svetega Valentina in zvonik, ki stoji ločeno od cerkvenega poslopja. Neverjetno velika in razgibano je ta romarska cerkev, ki so jo zgradili okoli leta 1667 in povečali v prvi polovici 18. stoletja. Sveti Valentin naj bi bil priprošnjik pri telesnih slabostih (božjasti) in kužnih obolenjih. Prvotno je tu stal tudi Limbarski grad. V lokalu se odžejamo s čajem in pivom, malicamo iz nahrbtnika in klepetamo s prijetno gospo. 


Nasmejimo se tudi šegavim napisom, najbolj tistemu, da je sekiranje prepovedano. Prečrtana je pa sekira. Ob tem sem se spomnila na nečakinjinega sina, ki pri svojih treh letih pravi, da bi papir rad škarjal, če ga želi rezati. Kaj hočemo, tudi tako lahko obogatimo jezik. 


Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Za cerkvijo hočemo pokukati proti avtocesti, pa slišimo samo hrup z nje, no, na zahodu pa se nam malo pokaže. 


Vračamo se po isti poti in Moravče, kraj s kakšnimi 800 prebivalci, samo prevozimo. Za osvežilne napitke se ustavimo še pri Vidrgarju, potem pa hitimo proti domu. Vmes kombi še nekajkrat operejo dežne kaplje, mi pa smo varno pod streho.

Video: