25. 3. 13

Jeperjek - 25. 3. 2013

Sneži, sneži, spet sneži ... Tla pod novim snegom so ponekod poledenela in spolzka: danes bo treba na poti še posebno paziti. Doma pa Ponedeljkova skupina gotovo ne bo ostala!
Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Bojnik (Otavnik), opremimo za zimske razmere in zakoračimo nazaj na križišče, potem pa po cesti navzdol do spodnjega dela Jeperjeka, kjer nas domačin počasti z domačim "jegermajstrom". Zdaj pa je treba navkreber ob stari stavbi, ki se ruši, in ob novih zidanicah ter domačijah. Na grebenu spet malo bolj piha, snežiti pa sploh ne neha. 
Toplo zavetje najdemo pri Slavici in Tonetu, kjer nikoli ne zmanjka dobrot v trdi in tekoči obliki. Nič hudega, če bomo danes malo prej doma. Sneženje lahko opazujemo tudi skozi okno in na toplem.

24. 3. 13

Okič - 20. 3. 2013

Lepo, sončno jutro je in študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot se zbira v Šmarju na Rondoju v imenu kraja primerni okrogli obliki, le Elčka v avto še prebira najnovejše novice. 
Vinko nam razloži, da je današnji cilj Vrh nad Boštanjem z okolico: na Okiču nas čaka naš Ivan, ki bo danes vodil naš raziskovalni pohod. Dogajanje popestri Sonja s svojo psičko Fio, ki se zna vsem prikupiti. 
Avtomobile parkiramo ob Domu na Okiču in se napotimo proti Lipoglavu in Brezovici/Brezovcu. 
Lepi razgledi se nam odpirajo, na travnikih pa nas razveseljujejo spomladanski žafrani. 
Ivan nas popelje do razvalin gradu Lepi dob, ki je bil omenjen v 13. stoletju, v sedemnajstem požgan in ponovno zgrajen, partizani pa so ga dokončno požgali leta 1943. 
Sicer pa nas zanimajo tudi velika drevesa - dobi, po katerih je kraj dobil ime. Pod njimi je izvir dobre vode, v njihovi bližini rastišče dveh vrst telohov. Povzpnemo se nazaj na Brezovico in krenemo spet proti Okiču. 
Tu nas pozdravi prijazna cerkvica Svete Ane, ki so jo začeli graditi v 17. stoletju, oltarji pa so iz 18. in 19. stoletja. 
Leta 2002 jo je močno poškodovala strela, vendar so jo vaščani lepo obnovili. 
Naš naslednji postanek je ob spominski tabli Antonu Umeku Okiškemu, ki se je rodil v tem kraju leta 1838 ter bil pesnik, pisatelj in gimnazijski profesor v Celovcu. 
Sprehodimo se še malo naprej v gozd in pridemo do rastišča rumenega sleča, obiščemo pa tudi pradavno gomilo. 
Pri družini Žužek nas čaka presenečenje: pogostijo nas z aperitivom, dvema vrstama čaja, kavo, narezkom sira z orehi, domačim kruhom in pecivom. Čas nam hitro mineva ob klepeta in obujanju spominov, Ivan pa nas opozarja, da nas pri njem čaka nekaj na žlico. Radovednica sprašuje, če je to kaj v zvezi s štirimi nogami, gostitelj pa je skrivnosten, moral bi odgovoriti, da v zvezi z eno nogo, ker smo se Straškem Vrhu šli gurmane z gobovo juho in ajdovimi žganci. 
Zavitek je bil tako slasten, da ga ni nič ostalo, pridno pa smo vse skupaj tudi zalivali z brinovcem, čajem in vinom. 
Krasno dopoldne in - kulinarično zahtevno.
Video:

23. 3. 13

Ljubljana - 19. 3. 2013

Danes Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje organizira ekskurzijo z ogledom Opere v Ljubljani in kulturne dediščine na Gorenjskem. Ker se bova s prijateljico skupini pridružili le v prvem delu, se z vlakom odpeljeva v Ljubljano, ki naju pričaka v žarečem soncu. Dovolj časa je za kavo in rogljiček, potem pa greva dežurat pred operno hišo.
Prvotno stavbo so zgradili leta 1892, pred leti pa je po zapletih in zakasnitvah doživela prenovo in dobila moderni dodatek. V dveh skupinah krenemo na ogled: dvorano že poznamo, zanimiva je razlaga o obnovi in posodobitvah. Presenečenje nas čaka na odru, ki je po novem visok kot ljubljanski nebotičnik (trinajst nadstropij), njegovi deli pa segajo daleč pod zemljo. Mogoče ga je spuščati in dvigovati, nad njim je cela vojska žarometov, marsikaj od tega je računalniško vodeno. Brez vodstva bi se izgubili v labirintu garderob za nastopajoče, dvoran za vaje, prostorov za kulise ... Na najnižjem nivoju nas preseneti pravi slap vode po steni, baje imajo z vodo težave tudi v Cankarjevem domu. Na odru že pripravljajo sceno za večerno predstavo Gorenjskega slavčka, mi pa klepetamo o tem, kako se v zadnjem času Opera prilagaja in gosti tudi različne predstavitve, med drugim tudi oddajo Slovenija ima talent. Občudujemo še bogato poslikani foyer, načrtujemo bodoče obiske, potem pa preizkusimo toalete in se zahvalimo za zanimivo vodenje.
Skupina nadaljuje pot na Gorenjsko, midve s Tilčko pa izkoristiva odprto pravoslavno cerkev za ogled, potem pa naju sonce zvabi v Tivoli. 

Sprehajališče proti Cekinovem gradu je spet velika galerija na prostem. V projektu Picture Slovenia različni avtorji prikazujejo lepote naše dežele. Prava paša za oči!
Biti v Ljubljani in ne obiskati tržnice, to bi bil pravi greh. 
Na stojnicah se ponuja bogastvo sadja in zelenjave, izza vogala kuka gojeno in pomladno cvetje. Prijetno je zunaj na soncu spiti čaj ter deliti prostor z Rafkom Irgoličem, njegovo ženo in še z marsikaterim znanim obrazom. Nad tržnico pa gospoduje grad in ta je najin naslednji cilj. 
Že na poti se skozi veje dreves kažejo razgledi na Ljubljano, na obzidju pa se pogled še razširi. Šmarna gora z Grmado se zdi čisto blizu, zadaj pa zasnežene gore in nad njimi slikoviti oblaki. V gozdu pod gradom se košatijo žafrani, malo naprej jim konkurenco dela celo poljana zvončkov. Pomlad je v zraku in na zemlji.
Tržnica se nama je tako priljubila, da se na soncu pred lokalom podpreva  še z mesno enolončnico, narastkom in kozarcem terana. Kar težko se je posloviti od stare Ljubljane, Tromostovja, živahne Miklošičeve. Ampak za danes je dovolj: na vlaku domov tako oči lezejo skupaj od utrujenosti.
Video:

20. 3. 13

Boletina in Donačka gora - 18. 3. 2013

Velikonočnica baje že cveti in ni dvoma: naš današnji cilj je najprej Boletina pri Ponikvi. Na cesti proti Planini je potrebna previdnost, saj na njej potekajo dela. Mogoče pa jo bodo razširili in asfaltirali še v tem stoletju. Na Planini je še kar veliko snega, v dolini okrog Šentjurja pa ga je spet manj ali skoraj nič. V Grobelnem popijemo kavico, potem pa se popeljemo do rastišča
Letos je veliko cvetočih rastlin in cvetovi so neverjetno veliki. Kljub oblačnemu vremenu je veliko odprtih in barve kar sijejo. 
Sprehodimo se po poti in po novo urejenih stopnicah pri smreki, potem pa se ob zaščiti povzpnemo na zgornji nivo in cvetje občudujemo še od zgoraj. Tudi fotoaparati imajo veliko dela.
Ker je na Boču še veliko snega, se raje odpravimo proti Donački gori. V okolici Rogaške Slatine že padejo prve kaplje, pod Donačko pa nas pozdravijo zaplate snega v zanimivih vzorcih. 
Parkiramo pri gasilskem domu in se odločimo za pešačenje pod dežniki kar po cesti. Oba Vinka se odpeljeta naprej proti Rudijevemu domu, a se kmalu obrneta zaradi sneženja. 
Ko se tudi nam med dežne kaplje mešajo snežinke, začne pa tudi pihati, smo soglasni, da ni pametno nadaljevati poti. Velika avtobusna čakalnica pri gasilskem domu nam nudi zavetje za malico, ki jo Elčka in Elka zasladita z vinom ter darili, Tone in Slavica pa tudi častita s kapljico iz svojega vinograda. Na povratku še kar naletava sneg, kasneje dež, mi pa se po krajšem postanku v Dobju veselo vračamo domov.
Video:

11. 3. 13

Iz Laškega na Šmohor - 11. 3. 2013

Ponedeljkova skupina ima danes kombi na voljo samo do dvanajstih, torej gremo kam blizu. Laško in Šmohor - to bo ravno prav. 
Pot začenjamo v megli, ob poti pa nas pozdravljajo trobentice in žafrani. Dobro se ogrejemo že v prvi strmini, 

naše pospešeno dihanje pa razpihava tudi meglo, ki ostaja samo še v dolinah pod nami. 
Pot je prijetna, sneg se je že stopil in voda v glavnem odtekla. Po dveh urah smo na Šmohorju, kjer je planinski dom zaprt - je pač ponedeljek. Mi zavetje najdemo na sončni strani novogradnje, kamor nas gostoljubno zvabijo  mize in klopi. Malica se že res prileže, potem pa se s kombijem vračamo domov. Da ne bi zamudili, si kavico privoščimo šele v Sevnici. Tudi kratko je lahko sladko!
Video:

8. 3. 13

Mrtovec - 6. 3. 2013

Raziskovanje Mrtovca študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje začenja pri teniškem igrišču, ki so ga lastoročno zgradile štiri družine. 
Tu nas počakata domačina in planinska prijatelje Janez in Olga, ki prevzameta našo telesno in duševno oskrbo. Olga nas gosti s pijačo, slanim in sladkim prigrizkom, Janez pa je prava enciklopedija znanja o teh krajih: česar nima v glavi, ima pa v strokovni literaturi v nahrbtniku. Najprej nam razloži, da je kraj dobil ime Mrtovec verjetno zaradi tega, ker so v času kuge vsi prebivalci umrli, le eden se je preselil više v hribe v Živo Goro ter preživel. V hribih tu okrog so včasih kopali svinčevo rudo, so pa tudi geološko nekaj posebnega. Hoditi začnemo ob Kobiljskem potoku, na katerem so se včasih vrteli mlini, danes pa na to spominjajo le še nekateri ostanki. Ozka dolina, gozd na obeh straneh, potok pa žubori svojo večno pesem in včasih malo poskoči v manjšem slapu. Gospodar pospravlja les, tudi tu je veliko dreves omagalo v snežni ujmi. 
Počasi se dvigamo, tu in tam telovadimo pod ali nad podrtim drevjem, potem pa zavijemo desno v strmino. Pot sicer vijuga, vendar se kar oznojimo do naše najvišje točke pri lovski preži. 
Sneg je moker, izogibamo se blatu, včasih krenemo kar povprek. Divjim prašičem je očitno všeč, če so tla mehkejša, saj so dodobra razrita. Smo na meji sevniške in radeške občine, na severu že slutimo dolino Save, Janez nas zapelje tudi na mesto, kjer so ljudje želeli zgraditi cerkev, pa je bil Trubar, ki je takrat služboval v Loki, proti. Kmalu se nam odpre pogled na Vrhovo, na elektrarno in Savo. Na začetku vasi nas pozdravijo trije prašiči v veliki ogradi. Ko vidijo, da nimamo nič za njih, odpujsajo stran. 
Zvedavo sprašujemo za lastnike hiš, naš vodič pa nam prebere pesmi že pokojne lokalne literarne ustvarjalke Justi Gnedič - Kozinc, ki so še vedno aktualne. Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti, ob kateri so ob koncu 19. stoletja odkopavali gomile iz osmega in sedmega stoletja pred našim štetjem. Niže imamo možnost ogleda mogočnih duglazij in že smo pri Savi. V njej se ogledujejo Lisca in hiše na drugem bregu. 
Kljub napovedanemu dežju, ga nismo bili deležni, nekaj kapljic nas osveži le po uživanju ob kavici v Čič baru. Bilo je to eno zares zanimivo dopoldne.
Video:

5. 3. 13

Primož - 4. 3. 2013

Ponedeljkova skupina je okrnjena zaradi bolezni in različnih obveznosti. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Radno, 
potem pa peš nadaljujemo pot na Konjsko, pa do cerkve Svete Marije Magdalene na Lukovcu. Pot po dolini proti Preski je že dobro počiščena po lomljenju dreves, le proti koncu je treba voziti slalom med podrtim  drevjem. Nam, težjim, se na snegu tudi udira in se kar natelovadimo in pošteno utrudimo. 
Proti Primožu jo mahnemo kar po cesti, 
do "našega zavetišča" na Češnjicah pa spet korakamo po snegu. Lep sončen dan je, ampak Vinko je že zakuril v kaminu in vonj kuhanega vina tudi vabi. Malicamo, malico krepko zalijemo, potem pa počasi nazaj proti Sevnici. 
Tokrat s Preske nadaljujemo pot do Lukovca kar po cesti. Planinka Zofka nas še pravi čas ujame, da nas pogosti in nam pokaže svoje privlačne koze. Ko se začnemo spuščati proti savski dolini, se nam odpirajo lepi razgledi na Sevnico in okolico, nad ovinkom pa voda veselo skaklja v več slapičih. Smo že spet na Radni in čas je za slovo. Do naslednjič!
Video:

2. 3. 13

Pecs/Pečuh: Madžarska - 26. 2. 2013

Pred časom smo obiskali Monošter, večina pozna na Madžarskem vsaj Blatno jezero in Budimpešto, skrbni načrtovalci naših ekskurzij v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica pa so nas tokrat popeljali v manj znani Pecs/Pečuh.

Odhod ob štirih zjutraj. Dežuje. Kako značilno vreme za ekskurzije U3. Ampak mi se ne damo! Slovensko-hrvaško mejo prečkamo kar hitro, potem pa je čas za malo dremanja. Ko se okrog pol sedmih pri Kutini začne daniti, začudeno opazimo, da ni nič snega. Zemlja pa je nalita, njive blatne, vmes pasovi gozda. Vozimo se skozi značilne vasi z jarki na obeh straneh ceste in dovozi do vsake hiše. Še najlepše so male hiške z okrašenimi fasadami. Mnoge propadajo. Pred nekaterimi stavbami prazne stojnice, na katerih v sezoni gotovo prodajajo sadje in zelenjavo. Gnezda štorkelj kot v našem Prekmurju. V Velikih Zdencih se spomnimo Zdenka sira, večji kraj je še Grubišno Polje, kavico pa si zaslužimo šele v Virovitici. 
Da bi bila postrežba čim hitrejša, Danica in vodič Simon za šankom prevzameta vlogi visokokvalificiranih pomivalcev posode, lokalu pa gotovo dvignemo dnevni promet za sto procentov. 
Iz Hrvaške izstopimo na mejnem prehodu Terezino Polje in hrvaški obmejni organi nam poberejo dokumente ter si vzamejo čas za ogled. Prečkamo mejno reko Dravo in že smo na madžarskem mejnem prehodu Barcs. Tu je pregled dokumentov sicer v avtobusu, zastonj za čakamo na kakšen "hvala" v madžarščini. Propadla šansa za učenje jezika. 
Simon nam razlaga zgodovino in značilnosti Madžarske, boemski značaj prebivalcev (okrog deset milijonov jih je), njihove običaje in ugrofinski jezik, ki je nekaj čisto posebnega. Ta država v obliki krompirja, ki je več kot štiri in polkrat večja od Slovenije (93 tisoč kvadratni kilometrov), sicer nima veliko rudnega bogastva ali energetskih virov, pomembna sta živinoreja in poljedelstvo ter živilska industrija (paprika, vino), v zadnjem času pa tudi avtomobilska industrija. Pomemben vir dohodka je turizem, čeprav nimajo morja, zato pa največje jezero v srednji Evropi - preko 70 kilometrov dolgo Blatno jezero. Tudi z visokimi hribi se Madžari ne morejo pohvaliti, njihov najvišji vrh Kekes doseže višino le 1015 metrov. Znajo pa izkoristiti okrog tri tisoč podzemnih jam, okrog tisoč toplic, svojo kulinariko (golaž), vina, plese (čardaš) ... 
Izvor Madžarov je vprašljiv, gotovo pa so njihova nomadska plemena prišla z vzhoda, se tu ustalila in preživela burne čase v okviru Rimskega imperija, pod Turki, v habsburški monarhiji, za "železno zaveso" ...
Vozimo se po Baranjski županiji in na 60 kilometrih do Pečuha ni videti pretirano velikega standarda prebivalcev. Szigetvar/Siget nas spomni na slavno bitko s Turki leta 1566. 
Po pretežno ravninski pokrajini nas Pecs/Pečuh preseneti z lepo lokacijo pod planino Mecsek /Meček, ki obsega površino 500 kvadratnih kilometrov in njen najvišji vrh meri 682 metrov. Nudi zavetje mestu pred severnimi vetrovi in prostor za vinograde, brez katerih ni pravih meščanov Pečuha. Med neštetimi vikend hišicami so tudi sadovnjaki. 
Pečuh je na Madžarskem peto mesto po velikosti in ima okrog 160 tisoč prebivalcev. Njegovo predmestje je moderno urejeno s stanovanjskimi naselji in trgovskimi centri. Tu dobimo našo vodnico po mestu Marijo, ki govori hrvaško in ogromno ve o zgodovini ter sedanjih razmerah. Želi nam pokazati čim več, na žalost pa ni dovolj glasna, da bi obvladala našo veliko skupino. Poleg tega nekateri mislijo, da s svojim klepetom lahko izboljšajo slišnost razlage ... Z Marijo se najprej vozimo ob tovarni porcelana Zsolnay/Žolnaj z značilno ograjo iz keramike, iz avtobusa vidimo Zsolnayev mavzolej (video), na hribu cerkvico Marije Snežne, tu pa so tudi ostanki več kilometrov dolgega obzidja okrog starega dela mesta. Mesto je bilo naseljeno že pred šest tisoč leti, v času Rimljanov je glavno mesto južne Panonske nižine, velik pečat pa je na njem pustilo tudi 143 let dolgo obdobje pod Turki. 
Zgodnjekrščansko pokopališče iz četrtega stoletja je na UNESCOVEM seznamu svetovne kulturne dediščine. Ob njem, stolpu Barbakan iz 15. stoletja ter škofijski palači začenjamo ogled peš. Ne spregledamo Hrvaškega kluba Augusta Šenoe, se sprehodimo med kostanji in ostrmimo nad katedralo Svetega Petra in Pavla s kar štirimi zvoniki, značilnimi dvojnimi vrati, štirimi kapelami, krasno poslikavo, znamenitimi orglami in podzemnim delom. 

Zgradili so jo v 11. do 13. stoletju, današnji izgled pa je dobila v 19. stoletju. 
Naš naslednji postanek je namenjen Muzeju Zsolnay, kjer lahko občudujemo razvoj tovarne keramike Zsolnay in njihove izdelke. Včasih je v tej tovarni delalo dva tisoč delavcev, zdaj le še 200 in arabski lastnik išče nove možnosti.
Džamija paše Gazi Kaszima je res nekaj posebnega: zgradili so jo v 16. stoletju na temelju starejših cerkva, v 17. stoletju je posvečena v cerkev, jezuiti v 18. stoletju zrušijo minaret in jo preoblikujejo v baročno cerkev, leta 1940 je dograjen še polkrožni prostor. Še danes sta na strehi križ in polmesec. 

Prostor, primeren za pogovor o sožitju različnih narodov, ki živijo v tem mestu: poleg Madžarov je tu veliko Nemcev, Romov, Hrvatov  in drugih, skupaj devet jezikovnih skupin. Zato Pečuh imenujejo tudi "mesto miru" in "mesto brez meja".

Pred džamijo se odpre pogled na glavni trg Istvan Szechenyi s katedralo, starim hotelom Nador (1846), mestno hišo, sedežem občine, sedežem županije, spomenikom spomina na srbsko okupacijo (1919 - 1921). Tu je tudi stara gimnazija, po mestu pa več zgradb univerze, ki je bila ustanovljena leta 1367, in je tako najstarejša na Madžarskem in tudi največja z več kot 30 tisoč študenti. V mestu ima univerza na razpolago največ delovnih mest.
Naš sprehod se nadaljuje po ulici, ki je rezervirana le za pešce, in vsaka stavba je vredna zanimanja zaradi fasade. 
Največ časa namenimo narodnemu gledališču iz leta 1895, renovirano leta 1991. Poleg drame, opere in baleta se lahko pohvalijo z malim odrom, otroškim gledališčem, lutkami ... . Poslovna zgradba Vasvary iz leta 1897 je posebno zanimiva zaradi prvotnega lastnika Nemca, ki je prevzel madžarski priimek. 
Samo še kratek skok do sinagoge iz leta 1869 in naših ogledov je konec.
Zasluženo kosilo nas čaka v restavraciji Aranykacsa, ki deluje na treh etažah: klet, manjši del v pritličju in večji v nadstropju. Ta je dovolj velik tudi za nas, klet je premajhna, zato imamo degustacijo kar tu ob jedi. Pozdravi nas lastnik, ki je znani vinar, in nam razloži, kaj bomo pili. Ob juhi z rezanci in veliko korenja se prileže zelo dober rizling, pri slastnem zrezku v omaki in rižem pijemo rose, ki predvsem dobro diši, za konec ob sadni solati poskusimo sladko desertno vino. Nazdravimo s pesmijo, pri naši mizi pa se še posebno zabavamo, ko nas natakar skuša naučiti nazdravljati po madžarsko. Izraz je "egészségre", važno pa je, da je zlasti tretji e ozek, sicer ne nazdravljamo človeku, ampak tistemu delu telesa, kjer trtica izgubi svoje spodobno ime. Ob slovesu spet zapojemo in tudi na poti domov nas spremljata pesem in smeh. In ugotovitev, da se je splačalo potovati tako daleč in spoznati to mesto, ki se lahko upravičeno pohvali tudi z naslovom "evropska prestolnica kulture" za leto 2010.




Trebelno - 25. 2. 2013

Mokronog nas sprejme v tajanstveni megli, "ponedeljkovci" pa vseeno najdemo prijeten lokal za jutranje okrepčilo. 
Potem pa pot pod noge proti Trebelnem. Še dobro, da gremo po cesti, na terenu je veliko snega, poseben vtis delajo odrinjeni kupi snega na robu ceste. 

Gorenji Mokronog in področje arheološkega parka nam nudita poleg lepih razgledov na hribe od Bohorja do Kuma tudi ogled cerkve Svetega Petra iz 12. stoletja s kasnejšimi dozidavami in kostnico s kapelo Svetega Mihaela v obliki romanske rotunde. Kosti so prenesli sem ob prekopavanju grobov na pokopališču ob cerkvi. V okolici so še ostanki gradu in grobišča Vrajski breg. 
Ob priliki bi morali našo pozornost posvetiti celotni arheološki poti. Razpihali smo meglo in sonce nas spremlja vso nadaljno pot. 
Trebelno se pojavi pred nami kot na odru, kot naročen pa tudi prijazni lokal, kjer zadiši po čaju, bolj močnih dodatkih in naši malici. 
Iz Trebelnega se namenimo naprej po cesti proti Debencu. 
Uživamo ob pogledu na ravnice, stara drevesa, kozolce in strehe hiš pod debelo snežno odejo na Dolenjem in Gorenjem Zabukovju. 
V slednjem zavijemo na desno proti Brezovici pri Trebelnem. Pod nami je globel, kot v vzorcu so nanizani hribi drug za drugim, ob poti pa stojijo počitniške hiše različnih oblik. Najbolj zanimiva se nam zdi tista na levi v bregu nad cesto, ki je še pretežno lesena. Nosi pa kar tri hišne številke: Gorenje Zabukovje 9, Kremen 12 in Brezovica pri Trebelnem 2. 
Bližamo se središču vasi, kjer začudeno ugotovimo, da imata Slavica in Tone sorodnike povsod po Dolenjskem, pa še kje drugje. Srečanje je treba seveda zaliti. Ob cerkvi Svete Ane stoji mogočna lipa, hišo v bližini pa krasijo dolge ledene sveče. Da jih slikam, globoko zagazim v sneg in sem deležna resničnega občutka zime. 
Spuščamo se, občudujemo prostorno ravnico z osamelo kmetijo, potem pa nas cesta skozi gozd popelje v dolino pod Žalostno Goro
Tu sledi precej strm vzpon proti cerkvi Žalostne Matere Božje iz 17. in 18. stoletja s poslikanimi Svetimi stopnicami iz 18. stoletja, potem pa še sprehod do kombija, ki nas potrpežljivo čaka v Mokronogu. Da ne bi bili prehitro doma, se oglasimo še na kavici v Tržišču, kjer ugotavljamo: kolikor je dolg sprehod, še naprej se kaže pot ...
Video: