28. 02. 19

Z Bizeljskega do Gradu Podsreda - 23. 2. 2019

Ob pol sedmih je napovedan odhod avtobusa z Avtobusne postaje Sevnica na sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Pri Prahovih preko ceste ni nobenega avtobusa, torej bo res treba na avtobusno postajo. Tam se nam pridruži še številčna skupina iz Trbovelj, po poti pobiramo Krčane in Brežičane, tako nas je skupaj na izhodišču poti pri Gostilni Šekoranja na Bizeljskem okrog 70. Darinka Avguštin in Planinsko društvo Lisca Sevnica sta dala pobudo, da bi oživili hojo po Zasavski planinski poti, Meddruštveni odbor Planinskih društev Zasavja je pobudo podprl in danes bomo prehodili prvi del poti. Pot od Bizeljskega do Kuma je dolga okrog 200 kilometrov in je druga najbolj obiskana planinska pot v Sloveniji. Začetek hoje po njej sega v leto 1960.



Po ogrevanju s toplimi napitki v gostilni ob osmih sledijo nagovori predsednika Meddruštvenega odbora Planinskih društev Zasavja Jožeta Praha ter predstavnikov društev in naravovarstvenih odsekov. 





Vodniki Planinskega društva Brežice popeljejo kar dolgo kolono najprej med vinograde: polagamo se vzpenjamo in uživamo v razgledih. Sonce prijetno sije, vendar je zrak mrzel, sploh, če zapiha še veter. 


Pod cerkvijo svetega Vida v zaselku Bošt, ki je verjetno bila zgrajena v 16. stoletju in včasih obdana z obrambnim zidom, občudujemo lepo ohranjeno staro hišo, 


malo naprej pa se čudimo suhemu neobranemo grozdju v vinogradih. 


Pri kapelici v naselju Vrhovnica malo postojimo, 




potem pa se odpravimo naprej po cesti med gozdovi, mimo posameznih hiš, na levi pa nas spremljajo vrhovi Orlice


Hoja postane prijetnejša, ko zapustimo asfalt in zakorakamo na gozdno cesto. 


Pri informativni tabli o bukovih gozdovih Orlice se okrepimo z malico




potem pa hodimo po ožji gozdni poti, se malo dvigamo, pohodimo kakšen mali zvonček, pogledamo zanimivo kapelico ob poti, predvsem pa občudujemo razgled, ki se odpira proti severu. 



In že smo pri prvi hiši v naselju Osredek pri Podsredi, kjer nam predstavnica Kozjanskega parka predstavi svojo ustanovo in naravne znamenitosti tega področja. Pri skupini hiš, kjer je križišče pohodniških poti, se oziramo na vrh s spomenikom tolarju, ki smo ga nekateri že večkrat obiskali. 



Zdaj pa nadaljujemo hojo proti Gradu Podsreda po planoti z razgledi, občudujemo telohe, potem pa gre pot navzdol.



Grad, katerega začetki segajo v 12. stoletje, je sicer pozimi zaprt, 


mi pa tu zaključimo svojo pot s pozdravi v slovo in simboličnimi darilci organizatorjem. 

Foto: Vinko Šeško.
Še skupinska slika in obljuba, da se bomo 16. marca napotili naprej do Bohorja.
Z avtobusom se vračamo skozi Bistrico ob Sotli, Globoko, Pohanco, Krško ... Poslavljamo se od prijetnih pohodnikov in pohodnic in smo veseli lepo preživetega dneva.

Video:


24. 02. 19

Iz Krškega v Brestanico in na grad Rajhenburg - 20. 2. 2019

Osem nas dela gnečo na blagajni Železniške postaje Sevnica, ena pride prepozno za nakup karte, še ena pa je na vlaku že iz Radeč. Študijski krožek Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se zapelje z vlakom do Krškega, 



potem pa išče pot do nasipa ob Savi. Presneto mrzlo je, čeprav sonce že prav prijazno sije. Do Elektrarne Krško je pot po levem bregu Save asfaltirana, naprej pa peščena, kar je za hojo gotovo bolj prijetno. 


Preko reke gledamo škarpo ob starem delu mesta, na katero so domiselno odtisnili obrise mestnih znamenitosti v rjavi barvi. 


Tudi stavba elektrarne, ki redno obratuje od leta 2014, ima zanimivo pisano fasado. Na spletni strani elektrarn na Savi lahko preberemo:
HE Krško je četrta hidroelektrarna v verigi šestih HE na spodnji Savi z nazivno močjo 39,12 MW. Je pretočno akumulacijskega tipa z nameščenimi tremi vertikalnimi agregati z nazivnim pretokom 500 m3/s, s petimi pretočnimi polji in povprečno letno proizvodnjo 146 GWh. HE Krško v slovenski elektroenergetski sistem prispeva približno en odstotek trenutne letne proizvodnje električne energije v Sloveniji, skladno s potrebami proizvaja tudi vršno energijo in nudi možnost izvajanja sistemskih storitev.
Sprašujemo se, če ribe tu mimo lahko pridejo do mest za drstenje, 


gotovo pa je, da je rib v vodi veliko in nanje vneto prežijo kormorani. Nekaj časa je na nasipu varovalna ograja, potem pa je ni več in brežina izgleda bolj naravno. Še bolje pa bo, ko se bo malo zarasla.


Pri kamnolomu stoji čistilna naprava in dozdeva se nam, da iz nje izteka voda, ki pa se sumljivo peni.


Na hribu pred nami se že kaže Grad Rajhenburg in nasproti železniške postaje napravimo postanek, da se malo okrepčamo. 




Mimo gradu Turn in dveh spomenikov izgnancev se začnemo vzpenjati. 


Oči pa nam uhajajo k cerkvi svetega Petra, moji nekdanji šoli in starim trškim hišam z Domom kulture. 


Odločimo se za vzpon po pešpoti, ki je sicer strma, ampak lepo vzdrževana in slikovita. 




Opazimo prve cvetove jetrnika, nasmiha se nam veliko malih zvončkov, više pa še več pomladanskega žafrana. Od klopce nekje na sredini vzpetine se odpre še posebno lep pogled na trg. 


Pri gradu se najprej sprehodimo po vrtu zdravilnih rastlin in pomudimo v uti, kjer nas prijetno preseneti majhna knjižnica.


Ker smo se najavili, nas v gradu pričakujejo in takoj dobimo vodiča. Upokojenci smo, v skupini nas je deset, zato plačamo za vstopnino samo dva evra in pol po osebi.
Najprej si ob maketah ogledamo razvoj gradu, katerega začetki segajo v 12. stoletje (Salzburška nadškofija) in je tako najstarejši grad v Posavju, večje spremembe pa je doživel v 16. stoletju. Obnova gradu je prikazana na dveh zaslonih. 


Nekaj posebnega je romanska kapela, kjer steklo na tleh ščiti hrastov pod, ki je star 800 let.  


Zelo akustična je gotska kapela z značilnimi križno rebrastimi oboki iz leta 1520, ki je bila posvečena svetemu Nikolaju. 


Drugi posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Renesančno dvorano uporabljajo za različna srečanja, tudi za poroke, čeprav je uradni prostor zanje drugje v gradu. Značilno za dvorano je originalni strop, krasijo pa jo tudi dela Jožeta Ciuhe. 
V posebnem prostoru je razstava razglednic Spomin na Brestanico. Trg je nastal v 16. stoletju in je nosil ime Rajhenburg vse do leta 1952, ko so ga po potoku, ki se tu izliva v Savo, preimenovali v Brestanico. Tu je nekaj časa živel tudi fotograf Vinko Bavec in del razstave je posvečen tudi njemu. 


Oblačilni videz družine Rajhenburških lepo prikazuje njihov razvoj. 

Freske iz 16. stoletja so slabo ohranjene, prikazujejo pa sedem krščanskih kreposti, graščaka Rajhenburškega in dva svetopisemska motiva: zgodbo o Suzani in o Salamonovi sodbi. 


Neverjetno je leseno ostrešje okroglega stolpa, ki so ga zgradili okrog leta 1520 v obrambne namene (turški vpadi, kmečki upori). Na videz konfuzni splet tramov, ki so speti z lesenimi klini, dobro drži streho. Tudi, če bi odstranili spodnje stebre, bi ostrešje še vedno zdržalo, ker vsa teža pritiska na stranske stene. Ni bil pa grad nikoli v zgodovini zares ogrožen od napadalcev. 


Foto: Nevenka Vahtar.
Največji prostor v gradu so uporabljali za družabne dogodke, tudi danes za koncerte in prireditve, saj sprejme lahko do 200 ljudi. 


Trenutno je v njem fotografska razstava osemnajstih mlajših fotografov pod naslovom Če bi Slovenija bila. Med njimi smo našli tudi Dejana Mijovića. V tem prostoru sta ohranjena okno iz 16. stoletja in stara strelna lina.


Foto: Nevenka Vahtar.
Zadnji lastnik je odpeljal iz gradu vso notranjo opremo, ker je trapisti niso potrebovali. Je pa mogoče videti pohištvo 18. in 19. stoletja iz štirih graščin: Murska Sobota, Zgornja Polskava, Podsmreka in Šrajbarski turn (Leskovec pri Krškem).



Razstava o trapistih, ki so grad kupili leta 1881, ko so jih v Franciji preganjali, prikazuje njihove celice, kuhinjo, oblačila, izdelovanje likerjev, čokolade ... Poudarek je na njihovem naprednem kmetijstvu (traktor že leta 1929, leto kasneje kombajn, uporabljali so modro galico v vinogradih) in lastni elektrarni, ki je bila prva na Spodnjem Štajerskem. Grad je dobil električno razsvetljavo že leta 1896 - pred Ljubljano, imeli pa so tudi vodovod in telefon. Njihovo geslo je bilo Moli in delaj, njihovo načelo »vse, kar potrebuješ za svoje življenje, naredi sam«. Vse delo so opravljali v tišini, zavezani pa so bili tudi uboštvu. V gradu jih je bilo okrog 90, med drugo svetovno vojno so jih Nemci pregnali, ob nacionalizaciji leta 1947 so bili izgnani že drugič. V Banji Luki, kjer je bilo včasih 200 trapistov, dva še vedno izdelujeta sir. 


Posebno mesto v gradu so si zaslužila odličja Primoža Kozmusa, znanega uspešnega metalca kladiva, ki živi v Brestanici.


V štirih prostorih je na ogled razstava o izgnancih, saj je bil grad s hlevi največje taborišče za izgon Slovencev v Sloveniji. Skozi njegove prostore je odšlo na žalostno pot izgnanstva okrog 30 tisoč ljudi. Posnetki, dokumenti, predmeti ... kot spomin na ta čas. In vodičevi živi spomini na pripovedovanje njegove babice.


Foto: Nevenka Vahtar.
Od leta 1948 so bili v gradu zapori za ženske: kar 1100 predvsem političnih zapornic, leta 1956 so sem namestili madžarske begunce, kasneje so tu še zapori za moške bolj odprtega tipa (tudi ilegalne prebežnike preko meje), leta 1966 dobi grad v upravljanje Turistično društvo Brestanica, kasneje občina Krško, v letu 2012 pa se prične temeljita obnova. Ozemlja okrog gradu in hleve ima v lasti Nadškofija Maribor, ki jih daje v najem.
Polni vtisov in z odličnimi mnenji o ureditvi gradu in vodenju posedimo še v kavarni ob toplih napitkih in načrtih za pohode v prihodnosti. 



Dovolj časa je še za sprehod do nekdanjega trapistovskega pokopališča


Foto: Nevenka Vahtar.
pri katerem nas preseneti nasad jablan, v katerem sploh niso pobrali jabolk. 





Na železniško postajo se vračamo po cesti, ki je vsekana med dve strmini, ki ju krasi praprot, med njo pa mali zvončki. Dobro razpoloženi se z vlakom vračamo v Sevnico.

Video: