Ob osmih sem sama na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), pa nič hudega: dve pohodnici iz študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica me čakata pod Gradom. Napotim se skozi Naselje heroja Maroka, kjer policija v bližini mojega bloka raziskuje, zakaj je ponoči zagorel avto. Tako trdno sem spala, da nisem nič slišala.
Počasi v hrib na Hraste,
od tam se vidi, kako sončni žarki poskušajo prodreti skozi meglo pod Lisco, potem hitro navzdol na Drožanjsko in spet v hrib na križišče pod Gradom.
Vse tri se napotimo v megleno jutro,
komentiramo lepo urejene vrtove pri hišah in družine, ki tu živijo. Vse to je Florjanska ulica, ki v Škovcu zavije na desno in se nadaljuje spet vse do doline. Res najdaljša ulica v Sevnici. Za nami pripelje avto in razveselimo se Povšetovih, ki se vračata z jutranje vadbe 1000 gibov. Povabita nas na kavo in seveda z veseljem sprejmemo povabilo. Pa to ni sama kava: zeliščni liker, slastno pecivo s kostanjem, klepet, ogled vrta in okolice ... Hvala lepa, Cvetka in Lojze!
Odločimo se, da ne gremo navzdol po Florjanski, ampak naravnost skozi gozd na Pečje,
kjer nas pozdravijo sonce in lepi razgledi.
Hodimo mimo Cerkve svete Marjete, katere začetki segajo že v 14. stoletje, potem pa se začnemo spuščati.
Ves čas se nam ponujajo razgledi na Sevnico in okolico. Na Glavnem trgu se poslovimo in pot nadaljujem sama po nasipu za Savo.
Iz meglenega jutra se je rodil sončen dan in užitek je biti del tega!
Že včeraj sem se v Presladolu navajala na jesenske barve,
danes me že zjutraj pozdravijo v Sevnici. Ob osmih se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in gremo v Belo krajino pogledat, kakšne motive so naslikali jesenski umetniki. Z dvema avtomobiloma se preko Konjskega, Laz in Telč zapeljemo na Otavnik (Bojnik),
Foto: Vinko Šeško.
kjer se v Kraljevi zidanici dezinficiramo ob odhodu iz sevniške občine. Potem pa spust skozi Klenovik, Male Poljane, Zbure do Šmarjete. Naprej na avtocesto proti Novemu mestu, na Vahti preko Gorjancev
in kmalu smo pri Gostilni Badovinac v Jugorju, ki jo od leta 1896 vodi že peti rod Badovincev, vedno pa so gospodarji Petri.
Foto: Vinko Šeško.
Gospa Badovinčeva nam pripravi kavo in se s solzami v očeh spominja svojega moža, ki je letos umrl zaradi raka, star samo 71 let. On, Toni Gašperič (že tudi pokojni) in še nekateri so uresničili idejo, da je Gostilna vstopna točka na Svobodno belokranjsko ozemlje.
Lastniki pasošev imajo ugodnosti na 30 točkah v Beli krajini, ko jih napolnijo z žigi, dobijo še belokranjski goldinar za srečo. Kupiti pa je mogoče tudi posebno vin(o)jeto, s katero uveljavljate 50 procentni popust na vseh brezplačnih parkiriščih v Beli krajini. Pokojni Peter je tako s kapo carinika na glavi pregledoval predvsem turistične avtobuse in za najhujši prekršek je veljalo, če je kdo tihotapil cviček, ki v Beli krajini ne velja za vino. Obiskovalci se morajo tudi pošteno dezinficirati: za to uporabljajo žgano pijačo iz zelišč in gozdnih sadežev karampampuli, tudi mi smo to storili. Recept je seveda skrivnost, prinesel pa ga je k hiši drugi gospodar po vrsti, ki se je izučil pri učitelju žganjekuhe na Sušaku pri Reki. Tradicijo zdaj prevzema peti Peter, za prireditve pa je zaslužna njegova sestra. Gostilna ne slovi samo po dobri hrani in pijači, tu se je zvrstilo že mnogo kulturnih večerov. Preko ceste raste osem trt za grozdje, iz katerega pridelajo belokranjsko črnino. To brajdo je dobil Tone Fornezzi Tof ob dopolnjem osemdesetem letu. Kar ne moremo se posloviti od Badovinčeve vdove, ki je vir zanimivih zgodb in spominov na preteklost.
Spuščamo se še naprej skozi slikoviti Suhor, Lokvico in druge vasi v Metliko.
Tu se ustavimo na lepo urejenem pokopališču pri cerkvi svetega Roka, katere začetki segajo v leto 1441.
Skozi okoliške vasi se zapeljemo še v Rosalnice, v romarsko središče Tri fare. V virih lahko preberemo:
Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno deloma še ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo ena zraven druge. Severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človek (Ecco homo), južna pa Lurške Matere božje. Zgodovina cerkva in stavbni razvoj kompleksa še nista v celoti pojasnjena. Na podlagi Valvasorjeve omembe in drugih zgodovinskih okoliščin so nekateri pisci mnenja, da je cerkve gradil viteški red templarjev že v drugi polovici 12. stoletja. Najstarejša cerkev je južna, ki je ohranila še romansko ladjo. Ob koncu 14. ali v začetku 15. stoletja so kot novogradnjo zgradili severno in jo leta 1438 okrasili s freskami, ki so se ohranile na steni za glavnim oltarjem. Najmlajša je srednja cerkev, zgrajena ob koncu 15. ali v začetku 16. stoletja. V 15. in 16. stoletju se je cerkveni kompleks razvil v najpomembnejše romarsko središče v Beli krajini, pri katerem se v avgustu srečujejo ljudje različnih narodnosti in veroizpovedi z obeh strani državne meje.
Pozdravlja nas sonce, na strehah cerkva pa se greje neverjetno veliko golobov.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Naš naslednji postanek velja Vinomerskim steljnikom, ki so jih delno skrbno pokosili, nad njimi pa žarijo breze v svoji lepi belini. Vinika se je žal že usula, najdemo pa nekaj gob in malega mucka, ki presunljivo joka, ne da se pa ujeti. Nekdo ga je tu, daleč od hiš, zavrgel.
Mimo Drašičev se zapeljemo na Kamenico, kjer si pri Mavretičevih obetamo ob malici dobro kapljico. Vendar nikogar ni doma,
nas pa prevzame lepota gozdov (včasih vinogradov) na hrvaški strani, ki so posejani z rdečimi šopki divjih češenj,
na slovenski strani pa se razgrinja pisana paleta barv raznovrstnih trt.
Peš se spustimo do Cerkve svete Ane, kjer je že od nekdaj stala kapelica ali cerkev. Nad vhodom je letnica 1830, ko so jo prenovili. Zdaj je spet obdana z odri, dela pa so prekinili zaradi roja čebel, vsaj tako nam pove domačin, ki se tu sprehaja. Na travniku pred njo pomalicamo, to je res malica s prelepim razgledom.
Z avtomobiloma se spustimo v dolino in skozi naselje Drašiči vrnemo spet na cesto, po kateri smo prišli. Kmalu jo zapustimo in zavijemo na desno. Vesela sem, da ekipa v prvem avtomobilu ni pozabila na Vinomer, dolino (naselji Boldraž in Drašiči), ki je res vredna obiska.
Ustavimo se ob znaku z dobrodošlico, potem pa se napotimo med vinogradi.
Slikovito razvrščene parcele vinogradov, različni odtenki barv, v ozadju višji hribi, tudi Gorjanci, vmes pa vasi Boldraž in Radovica. Kakšna čudovita kulisa! Dva vinogradnika nas vabita na pijačo: eden ima sorodnike v Sevnici, drugi je domačin, vendar se kapljici odpovemo.
Vračamo se skozi Metliko, takoj za njo pa zavijemo nekam v desno in se ustavimo na Turistični kmetiji Jakljevič v naselju Grabrovec. Gostoljubni gospodar nam prepričljivo predstavi belokranjska vina, svojo družino, prepriča s svojim širokim znanjem,
Foto: Vinko Šeško.
"počasti" z res dobro portugalko, še bolj pa smo navdušeni nad belim suhim belokranjcem, ki si ga kupimo tudi za domov. Sevniški in boštanjski vinogradniki so tu že bili na kosilu: razvajale so jih tri domače hčerke, med njimi je bila Katja tudi kraljica metliške črnine leta 2015, sicer pa izvrstno igra diatonično harmoniko in lepo poje.
Zdaj pa samo še domov po krasnem dnevu z mnogimi nepozabnimi doživetji!
Na poti proti zbirališču me spremljajo tople jesenske barve, čeprav je jutro že kar hladno. Štiri pohodnice od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Na voljo sta sicer dva avtomobila, ampak eden je dovolj, da nas Ljubica varna pripelje do pokopališča v Boštanju - ampak samo do parkirišča.
Megla se vlači naokrog, ko krenemo v gozd, kjer se nam že kar takoj ponujajo kostanji. Ti nas spremljajo po celi poti in treba jih je tudi kaj pobrati. Mimo rastišča rumenega sleča pod Gavgami nas vodi pot, cvetovi nas bodo spet razveseljevali spomladi,
potem se na desno odpre okno v dolino, me pa kar naprej v drugi gozd. Pri odcepu za Reber začnemo korakati po cesti: krajši čas spet po gozdu, potem pa mimo sadovnjakov. Dohiti nas Ada s dvema psoma, včasih gre tudi ona z nami na pohod, ki nas prijazno povabi na kavo, ko se bomo vračale. Kmalu se obrne proti domu, me pa naprej. Nebo nad nami se začne odpirati in obsije nas sonce. Tik pred kapelico v Apneniku so lepo utrdili cesto in obnovili košček asfalta. Za prebivalce gotovo važna stvar.
Okrog nas in nad nami gruča poslopij, v glavnem so zidanice ali počitniške hiše,
ob njih pa rdi vinika in trta.
Na desno pogled na sever proti Velikemu Kozju in Lisci, na levo pa se nam kaže Okič (Vrh pri Boštanju) s cerkvijo svete Ane.
Pri kapelici zavijemo levo in počasi nadaljujemo pot med hišami, potem pa po gozdu v globačo s travnikom in vodnim izvirom, ki nam nastavi nekaj blata na pot.
Do tu je bila pot lepo vzdrževana in okrašena z jesenskim cvetjem,
naprej v hrib proti Zavinam pa je bolj zapuščena. Pod kostanji srečamo domačina, ki ga ženske poznajo, malo klepetamo, potem pa naprej.
Preverimo, kako je z zidanicami proti Bobnu, zatem pa si utiramo pot proti Kremenu, ker je že skoraj čisto zapuščena. Malo se potrudimo, da prečkamo travnik z električnim pastirjem, občudujemo lepo urejeno Kovačevo hišo, na križišču pa krenemo na desno, asfalt nam ne diši preveč. Ti zaselki so uradno Jablanica. Pri prijaznih ljudeh spet v Apneniku izkoristimo mizo za malico in počitek, kukamo v dolino Save, žal pa vidljivost ni najboljša:
Sevnica je ovita v rahle meglice. Tudi na razgledišču ni veliko bolje,
zato pa uživamo v jesenskih barvah dreves. Še vedno smo tik pod vrhom Vetrnika z nadmorsko višino 534 metrov, treba so bo spustiti spet v naselje. Da ne bi delale prevelikega ovinka, to napravimo kar mimo vinograda po bližnjici.
Veter nas spremlja po malem že celo pot,
zdaj pa se okrepi in kar hitro koračimo po cesti, po kateri smo prišle. Namesto po gozdu pod Gavgami zdaj gremo naprej po cesti do Ade, ki nas že čaka z dišečo kavo in slastno skutino potico. Kako se prileže, saj zvonovi že oznanjajo dvanajsto uro.
K sreči nismo vedele za nasvet, naj zaradi vulkanskega prahu ne hodimo preveč na prostem in preživele krasno dopoldne.
Pet nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Hitro se odločimo: z avtomobilom skozi Boštanjv dolino Grahovice do križa. Od tam naprej pa peš.
Sončna pot se takoj začne vzpenjati, k sreči občasno zavije sem in tja, daje laže.
Ob poti so tudi zanimivosti, ki nam dajo možnost, da zajamemo sapo: gobice, suha drevesa, odcep proti nekdanji zidanici. Veliko je izruvanih dreves, vendar jih obidemo, vseeno pa smo veseli širše gozdne poti, kjer nas pozdravi kostanj. Skozi veje dreves pa že prodirajo sončni žarki.
Pri cerkvi se grejemo kot martinčki in zremo v dolini Save in Mirne, po katerih se razteza megleno morje. Na prijetnih klopcah je pravi prostor za počitek in malico.
Baročno cerkev Marijinega vnebovzetja je dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax leta 1734 v zahvalo za zdravje otroka. Oltar je delo neznanega mojstra iz leta 1734, na njem naj bi bila oblečena Marija z Jezusom in pravimi lasmi, vendar jo izpostavijo verjetno le ob praznikih. Na glavnem in stranskih oltarjih je še več svetnikov in svetnic ter slik. Cerkev je leta 1935 v celoti dekorativno poslikal slikar Cerinšek, ki je posnemal renesančne motive. Na koru so orgle, v cerkvi pa tudi razpelo s križem in Marijo za procesije. Žegnanje: veliki šmaren (15. avgust), mali šmaren - sobota zvečer procesija z lučkami, nedelja praznična sveta maša, Štefanovo, veliki ponedeljek (emavs).
Foto: Vinko Šeško.
Malo še pobrskamo po vpisni knjigi, potem pa se mimo sedmih kapelic odpravimo navzdol.
Sedem zidanih kapelic stoji druga za drugo ob poti z Vrha na Topolovec. Leta 1734 jih je ob gradnji Marijine cerkve na Topolovcu dal postaviti baron Janez Andrej Mordax. Slopaste kapelice imajo oblo zaključene niše, ki so do polovice plitkejše in v zgornjem delu globlje. Pri spodnji kapelici, ki ima še ohranjen prvotni omet, je nad nišo poudarjeno zatrepno čelo. Kapelice so pokrite z dvokapno opečnatimi strehami, ki so jih obnovili leta 1984. Število kapelic ne ustreza številu postaj križevega potu, niti desetkam rožnega venca. Katere so bile podobe v prvotnih kapelicah, ni znano. Domačin Rudi Stopar je izdelal zasnove sedmih vitražev s prizori Marijinega življenja:
druga kapelica - Beg Marije in Jožefa z Detetom v Egipt (darilo Leopolda in Pavle Oblak, 1998)
tretja kapelica - Jezus uči v templju (darilo Žužkovih, 1998)
četrta kapelica - Srečanje Jezusa z Materjo (darilo Andolškovih, 1996)
peta kapelica - Marija in Apostol Janez pod Jezusovim križem (darilo Conradyevih, 1996)
šesta kapelica - Žalostna Mati božja (darilo Dolinškovih. 1995)
sedma kapelica - Polaganje Jezusa v grob (darilo Borisa Slapšaka, 1995).
Vračali bi se radi po Dragi, vendar: kje se ta pot začne? Med hišami kukamo proti gozdu in dolini pod nami, potem se po travniku spustimo do njega in najdemo pot. Verjetno pa bi uradno morali bolj naokrog. K sreči so pot počistili, od sredine naprej pelje široka pot za traktorje, ker so s poseke tod spravljali les.
Kapelica ob poti je lepo urejena, uživamo tudi v zelenju te globeli,
Vinko pa gre celo na kolena za posnetek gobe.
Avto nas potrpežljivo čaka in popelje v Sevnico,
kjer v "Lepi kavarni" uživamo ob lepi kavi, Vinko pa celo posname, kako take umetnine nastanejo.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
