28. 4. 15

Velika planina - 27. 4. 2015

Za ta teden smo člani in članice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica objavili počitnice. Ampak Velika planina kliče! Zato se štirje odpravimo skozi Celje, Mozirje, Gornji Grad, preko prelaza Črnivec (nadmorska višina 902 metra), na Kranjski Rak in 


do parkirišča Za Ušivcem. Prej pa se ustavimo še v Zmajevi votlini v kraju Nizka blizu Rečice ob Savinji na jutranjo kavo. 
Lepo parkiramo ob kupčku snega in se odpravimo na pot, 


ki je na začetku precej kamnita, potem pa prelevi v udobno pot po gozdu, seveda se ves čas vzpenja. Dobrodošlico nam želijo beli cvetovi črnega teloha, ki ima ime menda po črnih koreninah. Kmalu z bližnjice stopimo na peščeno cesto, 


levo od nas pa nas že čaka pobočje, pokrito s cvetjem. Največ je teloha, ki pa je tu že rožnate barve. Veter začne zavijati okrog nas, nosi megle in oblake, odstira in zastira poglede. Od časa do časa se prikaže celo sonce. 



Občudujemo slikovite smreke, mogočne osamelce, fotogenične štore, jezerca ... Veliko je tudi mravljišč in ob njih skoraj obvezno šopek navadnega volčina. 


Telohu delajo družbo žafrani, katerih nežne cvetove pa je verjetno pomečkal zadnji sneg. Svoj prostor pod soncem išče tudi morska čebulica z neverjetno svežo modro barvo. Tu in tam nas razveseli skupina trobentic, na bolj mokri podlagi kakšna kronica (pomladanski veliki zvonček), na suhem rastišču pa pomladanska resa. Oziramo se nazaj, kjer se včasih pokažejo Kranjska reber, Lepenatka in Rogatec, desno pa prihajamo do prvih stanov. 


Od enega prijetno diši po dimu, ki se vije iz dimnika, v čast praznikoma pa plapola tudi slovenska zastava v družbi tiste od Evropske unije.



Na levi pod nami se razprostira Gojška planina, preko poti in v hrib pa hiti planinski ali črni močerad, kar gotovo pomeni napoved dežja. Nadaljujemo pot na Malo planino, mimo Jarškega doma in 


pravega bogastva rese do Domžalskega doma. Ugotovimo, da je odprt, vendar se odločimo, da ga obiščemo šele na povratku. Če smo do sedaj kar dobro videli pot in bližnjo okolico, občasno pa so se odprli tudi razgledi, stopamo zdaj v kraljestvo megle. Pridno se držimo poti, 


v kotanjah občudujemo skupine kronic, nekaj je tudi žafrana, kaj več pa ni videti. Iz megle se prikaže trojica, ki se vrača, ker se boji izgubiti, mi pa bi šli še malo naprej. 


Čisto ob poti rastejo tudi beli žafrani, trava ob njih je polna biserne rose, skale pa krasi drobno rumeno cvetje. Megla se toliko razredči, da zagledamo kapelico Marije Snežne in krenemo k njej. Spustimo se še k jezercu pod njo, potem pa poiščemo zavetje pri enem od stanov v bližini. Treba je potolažiti naše želodce, ki se že nestrpno oglašajo. 


Ko ravno govorim, da je ta dan kot v filmu: zdaj vidiš prizor, pa ga že ni več, se obrnem in zazrem v Kamniške, ki se pokažejo v okviru megle. Zgrabimo fotoaparate in fotografiramo: v glavnem spet meglo. 

Foto: Vinko Šeško.
Vsaj bližnjo okolico zdaj dobro vidimo.



Ampak toliko se je megla tudi umaknila, da od kapelice vidimo naselje stanov na Veliki planini, pa tudi nazaj do Domžalskega doma nam nese pogled. Vmes je še veliko zaplat snega, na hribu pri domu pa veliko žafrana, med njimi tudi nekaj rumenega, skoraj oranžnega.


V domu se nam prileže dišeč čaj, še bolj pa zavitek iz borovnic in skute. Za prste obliznit! Na smeh nam gre pred vrati stranišč, ki imajo čisto posebno oznako.


Vračamo se po isti poti in kar pospešimo korak, saj veter prinaša nove oblake, ki nas blagoslovijo z nekaj posameznimi kapljicami. 


Le stežka se poslavljamo od lepot cvetja, ampak vreme se res kisa. Kmalu pod prelazom Črnivec nas začnejo spremljati travniki z regratovimi cvetovi, pa potem še naprej po Savinjski dolini. Kot regratova polja so. 


Gotovo to niso kvalitetni travniki z raznovrstnim rastlinjem, za ljudi, željne toplih pomladanskih barv, pa so na pogled res lepi. 
Še okusna kavica v Mozirju in kozarček za slovo pri Anici in Vinku ter ugotovitev: včasih se splača tvegati, kljub neugodni vremenski napovedi, da doživiš svojsko, "filmsko razgibano" Veliko planino.

Video:

26. 4. 15

Okrog Sevnice - 26. 4. 2015

Sprehod po travniku med bazenom in Gričem, pa mimo hrastov do pokopališča, po nekdanjem sadovnjaku v Drožanjsko ulico, med sadovnjaki proti Svetemu Roku, po stezicah gozda ob sadovnjaku - to je zame vsakdanjik. Danes pa sem vzela fotoaparat in si napravila krasno nedeljsko dopoldne ob lepotah, ki so v bistvu pred nosom.


Stopim iz bloka, prečkam cesto in že sem v zelenju. Grede ob cesti so sicer zaradi bodočega urejanja stadiona neobdelane, kljub temu pa polne rumenih in belih cvetov. 


Za nameček še drevo kutine v polnem cvetju. Na gredah malo više že rastejo vrtnine, na eni pa se bahajo mogočni cvetovi Clusijevega svišča (encijana), ob drugi diši španski bezeg. Vse v okviru zelenega travnika, gozda nad njim in posameznih dreves na njem. 


S steze se je vredno ozreti proti Sevnici in Boštanju, malo zajeti sapo in zadihati svežino pomladnega zraka. Veter skrbi za njegovo stalno mešanje, prinaša pa tudi vonjave cvetja in trav. 


Sadovnjaki jablan pod Svetim Rokom so polni cvetja, kot neveste pa so tudi posamezna drevesa na Hrastih in ob poti proti pokopališču. Za kondicijo se spustim po stezi nekdanjega sadovnjaka, ki je sicer zdaj zagrajen pašnik, vendar zaenkrat še brez živine. Potem pa se je treba spet povzpeti nazaj. 


Levo in desno od ceste je neverjetno veliko spominčic, bogato cvetijo tudi jagode. 


Pokopališče nudi lepe razglede na grad in dolino Save z naseljem Log. 
Vračam se do križišča in po cesti med sadovnjaki proti Svetemu Roku. Asfalt in vzpon mi ne dišita preveč, zato zavijem levo nad sadovnjakom in v gozd, ki je preprežen s potkami. Posebno je senca tega gozda dobrodošla v poletni vročini, pa tudi danes prija. 


Ob stezah me podravljajo ripeče zlatice, še neke druge bele rožice, posebno lepa pa je kombinacija navadnega zimzelena in sadik hrasta.
Namesto ene ure sem tokrat bila na poti kar dve. Lepote okolice Sevnice si to gotovo zaslužijo.

Video: 

23. 4. 15

Čanjski potok in Blanca - 22. 4. 2015. .

Žarko jutranje sonce obseva 17 članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, 


ki se zbiramo pri rondoju v Šmarju. Dan Zemlje je danes in primerno ga bomo proslavili. Odpeljemo se do Hidroelektrarne Arto-Blanca, 



ob njej parkiramo, potem pa se napotimo preko ceste, pod železniško progo in 


ob Čanjskem potoku. Hoteli smo hoditi kar po cesti, pa nas Irena pravočasno usmeri levo preko potoka, malo nazaj ob njem, potem pa po lepi gozdni poti nad njim. 


Ogrejemo se ob vzponu, potem pa se pot zravna in skozi "okenca" na desni med drevjem lahko vidimo sadovnjake na Čanju, 


malo kasneje pa tudi cerkev svete Neže in levo od nje še tisto na Grački gori. Kmalu pridemo do križa na razpotju, za katerega kasneje izvemo, da stoji ob nekdanjih sejmarskih poteh, na katerih se je dogajalo marsikaj, tudi kaj tragičnega. Rahlo se spuščamo, ko že vidimo kažipote k Lurški Mariji. 


Stezica nas vodi pod skale, kjer je postavljen kip Marije in Bernardke. Okrog so postavljene klopi in sedeži, da človek lahko posedi, se umiri, moli, razmisli ..., se odpočije od vsakdanjika. K razmišljanju vzpodbujajo tudi napisane misli naokrog. V skrinji pri kipih je vpisna knjiga, tu so tudi podobice, možnost prostovoljnih prispevkov. Nedaleč od tod šumlja vodni izvir, niže je vodno zajetje, kjer voda nikoli ne presahne, v dolini poje svojo pesem Čanjski potok. 

Foto: Vinko Šeško.
Posedemo se, poklepetamo, si privežemo dušo s tekočimi dobrotami, potem pa spustimo v dolino na cesto. Tudi ob tej priliki se izkaže Nevenka s svojimi organizacijskimi sposobnostmi: pokliče svojo nekdanjo sodelavko Štefko Vidrih z Blance, jo potegne z gasilskih vaj in že se dobimo na njenem zanimivo urejenem vikendu malo niže ob potoku. 


Najprej nas dezinficira z žgano pijačo, potem pa razloži, kako sta z možem odkrila ta prelepi prostor pod skalo nad njuno parcelo, ki je kar klical po Marijinem kipu. Najprej sta v tem Rožnem dolu pri zaselku Beček postavila manjši kip, kasneje večjega in na koncu še kip Bernardke. Financirala sta sama, šele kasneje sta dobila nekaj pomoči. Prostor je bil blagoslovljen v začetku julija 2013 in od takrat ga obiskujejo domačini, pa tudi drugi romarji in pohodniki. Zlasti veliko ljudi se k molitvi tu zbira na majniških šmarnicah. 
Zahvalimo se gostiteljici in odidemo po cesti do avtomobilov. V okrepčevalnici DPlac na Blanci se okrepimo s kavo in kakavom, sotrudniki in sotrudnice mi s pesmijo voščijo za rojstni dan, potem pa odidemo še do šole, 



kjer Dan Zemlje proslavijo z zasaditvijo lipe in prijetnim kulturnim programom. To ni bil samo praznik Zemlje, ampak tudi dan prijaznih in gostoljubnih ljudi z Blance. Hvala vam!

Video:

21. 4. 15

Nad Malim Kamnom in Reštanjem - 20. 4. 2015

Devet članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica v dveh avtomobilih v prelepem jutro skozi Brestanico brzi do Senovega. V gostilni Senica spijemo jutranjo kavico ali kakav, potem pa naprej do Malega Kamna. 


Tu parkiramo pri odcepu za Švarč, takoj za znamenjem, ki naj varuje obe vozili. Krajani že pripravljajo les za prvomajski kres, ki pa je nekam čudno blizu poslopij, pa tudi veliko kosov je takih, da bi jih bilo mogoče uporabiti za kurjavo. Še ni prevelike krize! Vedno me razveseli pogled na zelene ravnine Malega in Velikega Kamna, Koprivnice in naselij do roba, kjer se planota prevesi proti Podsredi. Še posebno zato, ker se je na Velikem Kamnu rodila moja mama. Domačin nam svetuje, kako priti do cerkve svetega Jošta, da ne bo preveč asfalta. 


Ob cesti je vse belo od cvetja češnjevih in slivovih dreves, mogoče to napoveduje tudi dober pridelek tega sadja. 


Na prvem križišču zavijemo v levo, se ne pustimo zavesti dobro uhojeni poti desno v gozd, vanj zavijemo šele ob naslednji priliki. Ozka stezica vodi strmo navzgor, krasi pa jo obilo pomladanskega cvetja, največ je pljučnika in spomladanskega grahorja. Ko že težko dihamo od vzpenjanja, se nam z desne priključi prava pohodniška avtocesta. 




V polsenci z novimi listi ovenčanih dreves je dovolj prostora za razglede na Mali Kamen in Senovo, 


kmalu tudi preko Armesa na grad Rajhenburg, hribe preko Save, Mohor in Grmado na Sremiču in na obzorju v rahli meglici na Gorjance. Lepa pot, ki se ravno prav hitro vzpenja, se konča na asfaltirani cesti, s katere prav dobro vidimo Reštanj in ostanke nekdanjega rudnika. Rudnik Senovo je dodobra zaznamoval zgodovino tega kraja. Desno od ceste je na zemljevidu označen Umekov vrh z nadmorsko višino 582 metrov, domačini pa celemu grebenu pravijo Švarč. 


Po asfaltirani cesti nadaljujemo pot, nad gozdom na vrhu hriba pa se nam že kaže cerkev svetega Jošta. Ravno pravi čas naletimo na domačinko, ki nam svetuje vzpon po poti, ki pri hlodih ob cesti zavije v desno in navzgor. Zelo lepo uhojena je, zadnji del pa je treba strmo v hrib po travniku, ki med travo skriva kar nekaj že skoraj odcvetelih kosmatincev. 


K počitku na nadmorski višini 725 metrov vabijo prijazne klopce na soncu pred cerkvijo, ki je bila prvotno gotska zgradba, v 18. stoletju pozidana v stilu baroka in obnovljena leta 1988, verjetno pa še kdaj drugič. Počakamo, da se zbere cela skupina, potem pa se nekateri odločimo za nadaljevanje poti na Ravni Log. 


Ne hodimo dolgo in že se pred nami odpre ravnina s staro bukvijo in moderno anteno. Desno na robu gozda je lična zgradba z napisom "V slogi je moč" in podobo svišča (encijana), na drugem koncu pa propadajoča hiša. Mi pa kar naprej mimo hiš pod robom, 


med pašniki z veliko pomladanske svišča in krasnimi razgledi proti Boču, Donački gori, Maclju, hribom v Hrvaškem Zagorju ... Pripešačimo vse do markirane poti na Bohor, kjer se pase čreda govedi. Do sem smo enkrat v dežju že prišli iz Kozjega. Tu se obrnemo in po isti poti vračamo. Izpustimo samo obisk cerkve svetega Jošta in se po cesti spustimo do Švarča. Srečamo redkobesednega možaka, ki se vzpenja s knjigo v roki, kasneje pa nas prehiti malo pred Malim Kamnom.

Foto: Vinko Šeško.
Ostale iz skupine najdemo v prijetni senci, kako počivajo na hlodu.


Tokrat v celoti izrabimo udobno  široko pot v dolino, ki pa je malo daljša kot jutranji bolj direktni vzpon. 


Avtomobila nas zvesto čakata pri znamenju in oba šoferja varno pripeljeta do gostilne Senica, kjer si privoščimo malico, se odžejamo s pivom in druženje zaključimo s kavo ter dobrimo željami ob mojem rojstnem dnevu. 


Dragi "Ponedeljkovci", hvala za vse lepe želje in razkošen pomladni šopek!

Video: