11. 4. 13

Ajdovska jama - 10. 4. 2013

Krasen dan za raziskovanje študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot. Z avtomobili odbrzimo po desnem bregu Save v smeri Krško, potem pa preko Lomnega na Veliki Trn. Tu nas čakata še dve članici, pa gre v logistiki nekaj narobe in se moramo malo dlje čakati. V tem času dodobra pregledamo vse razglede in opravimo poglobljeno analizo revitalizacije stare hiše. Vsi skupaj se potem spustimo po cesti v smeri Ravni, skozi Novo Goro, potem pa dvignemo do naselja Vrhulje. Po daljšem iskanju najdemo pri neki zidanici dovolj prostora za parkiranje avtomobilov, potem pa pot pod noge. 
Kar ne moremo verjeti, koliko vinogradov je okrog nas. Pod nami pa ravnina s Krakovskim gozdom, na drugi strani mogočni hrbet Gorjancev. Narava je kot sveže umita, nebo neverjetno modro, pomladno cvetje pa se hiti nastavljati toplim sončnim žarkom. 
Pot nas vodi po asfaltirani cesti skozi Nemško vas, proti cerkvi Svetega Štefana jo uberemo po bližnjici navzgor preko travnika in skozi gozd. 
Cerkev je bila tu že v srednjem veku, vsako leto pri njej blagoslovijo konje, mi pa se okrepimo z Ivanovim brinovcem in mojim suhim sadjem. Spet se spuščamo, tokrat proti naselju Nemška Gora, kjer nas na Fanikinem domu pričakajo z vinom. Ni več daleč do sedeža Zavoda Svibna (regijski zavod za ohranjanje in trajnostni razvoj podeželja), kjer nas pričaka Bernardka Zorka - odgovorna oseba v Zavodu in vodička za Ajdovsko jamo. 
Popelje nas v kraško dolino Podjama z dvema vodotokoma in vrbami, na koncu pa dva vhoda vodita v Ajdovsko jamo
To je arheološko najdišče iz mlajše kamene dobe: pet tisoč let pred našim štetjem so tu pokopavali, nekateri ostanki pa kažejo na naseljenost že v starejši kameni dobi. Danes je jama  zaradi "porodnišnice" kolonije netopirjev južnih, velikih in malih podkovnjakov tudi naravna vrednota državnega pomena in v omrežju Natura 2000. 
Fotografija z informativne table pred jamo.
Podkovnjaki imajo kožne gube v obliki podkve okrog nosnic. Z njimi zaznavajo ljudem neslišne frekvence in si pomagajo pri letenju v temi ter lovljenju žuželk. Zaradi uravnavanja števila žuželk so netopirji še posebno pomembni v naravi. Od 15. aprila do jeseni je jama zaprta, da ne bi vznemirjali kakšnih 300 do 400 samic z "dojenčki". Ljubezniva vodnica nam razloži vse o jami, njenem pomenu, prireditvah pri njej ... Vračamo se do Zavoda, kjer nam Fanika s sestro v prijetno urejenem prostoru postrežeta z okusnim ričetom, še toplim zavitkom, vinom in kavo. Spet gastronomsko naporno doživetje. 
Foto: Vinko Šeško
S polnim želodcem se je kar težko vračati navkreber do Vrhulja, kjer nas čakajo avtomobili. Izgubljene kalorije pa hitro spet dopolnimo pri Martini v Smečicah pod Velikim Trnom: zavitek, vino ... Res krasen in bogat dan!
Video

9. 4. 13

Tinjan - 8. 4. 2013

Zaradi praznika in vremena smo "ponedeljkovci" izpustili en teden, danes pa se nam obeta sončen dan. To je pa res nekaj posebnega! Na vožnji proti Primorski opažamo ob cesti cela jezera vode, ki se je nabrala ob tolikem deževju. Tu in tam je tudi kakšna krpa snega, hribi pa so še lepo zimsko okrašeni. 
Veselo razpoloženi se izkrcamo v avtokampu pri naselju Osp, kjer so vedno parkirani kakšni plezalci znane stene nad vasjo. Mi nismo take sorte in napotimo se ravno v nasprotno smer - proti Tinjanu
Na polju in više v gozdu na vsakem koraku opažamo znanilce pomladi: cvetoči regrat, bele cvetove črnega trna, cvetoče breskve, drobno cvetje neznanega imena. Pot se polagoma dviga, odpira se nam lep pogled proti vasi s steno, pa tudi proti gradu Socerb in naselji pod njim. 
Globoko vdihavamo svež zrak, oplemeniten z vonjem brinja in borovcev, vmes pa tudi malo zastanemo in poklepetamo. 
Tinjan je kot začarana Trnuljčica: prebivalci so verjetno vsi v službah in šolah, le nekaj gradbenih delavcev srečamo. 

Razgledi se nam odpirajo na vse strani neba: avtocesta z viaduktom, skupina gričev na jugu, Koper, Trst pa nam je tudi kot na dlani. Ni čudno, da je bil kraj v zgodovini utrjen, nazadnje leta 1948, ko se je v času Tržaške krize tu vkopala JLA, prebivalci pa so skoraj vsi zapustili kraj zaradi varnosti. Danes je veliko hiš lepo ohranjenih, nekaj pa jih žalostno propada. 
Pod staro lipo pri cerkvi svetega Mihaela iz leta 1700 (na temeljih starejše iz 13. stoletja) malicamo in debatiramo, kako antenski stolp na vrhu tega 374 metrov visokega hriba kvari izgled stare cerkve. Kaj hočemo? Civilizacija! 
Slovenska planinska pot nas vodi po asfaltirani cesti proti Škofijam, ki so dobile ime po kolonih koprske škofije. Sonce nas lepo greje, razveseljujejo nas razgledi, v Zgornjih Škofijah pa ugotavljamo, kako "revni" so nekateri Slovenci, ki so si tu na velikih parcelah zgradili prave novodobne gradove. Razveselimo se Vinka, ki nam pride nasproti s kombijem in popelje še na eno uživanje ob refošku in malvaziji pri družini Jogan v Pobegih.
Tudi pot domov nam lepša sonce, zadnji postanek pa še Slavica, ki vztraja, da z rujno kapljico zalijemo njen pred kratkim kupljeni avto. Končno en pomladni dan: ne samo v srcu, tudi v naravi!
Video