26. 4. 11

Sveta Trojica, Lisca, Boštanj - 26. 4. 2011

Je treba delat... Ne delovni dan med dvema praznikoma krene naša pohodniška skupina na drugo stran Lisce. Krakovo, Lisce, Sele, Polana - do sem z avtom, potem pa pot pod noge. 
Na začetku je malo spolzko, trava nam kasneje moči gojzerje, pa nič ne de, saj je bil dež že res potreben. Prijetno zeleno je okrog nas, nekatere bukve pa imajo čudno rjave liste. Ne znamo si razložiti, zakaj. Na večini smrek pa občudujemo zelo veliko novih storžkov. Lepo počasi napredujemo navkreber, malo po ravnem, potem pa celo navzdol. Celo naselje vikend hišic se pojavi pred nami, z lepo urejeno okolico. In prijaznimi ljudmi, ki nam ponudijo okrepčilo. 
Tako še laže napredujemo in občudujemo travnik poln kukavic, neverjetno veliko pa je tudi cvetočih jagod. Sprašujemo se, kdaj bodo zrele, da se vrnemo. 
Na 851 metrov nadmorske višine stoji cerkev Svete Trojice, malo pod njo pa naj bi se odprl razgled do Jurkloštra, Lisce in še kam drugam. Veter nosi megle in oblake, med njimi se kot na odru za trenutek odgrinjajo prizori z gozdovi, jasami, zaselki... Res nenavadno. Pomalicamo, potem pa se po malo spremenjeni poti vračamo v dolino.
Kaj pa kavica? Za njo se potrudimo na Lisco, kjer pridno pripravljajo stvari za prvomajsko praznovanje.
Zgodnji smo, zato se oglasimo še v Boštanju, kjer v gozdu nad pokopališčem cveti rumeni sleč (azalea pontica). Njegova lepota postavi piko na i tega zanimivega pohoda.
Več fotografij:

Upokojenski izlet po sevniški občini - 19. 4. 2011

Začenja se sezona izletov Društva upokojencev Sevnica in spodobi se, da najprej obiščemo domače kraje. Lani del občine na desnem bregu Save, letos torej na levem. Kar za dva avtobusa udeležencev, dve organizatorki, dva vodiča, dva šoferja - vsega hudega vajena, predvsem pa ozkih cest.
Ajdovski gradec v Vranju z ostanki starokrščanske naselbine iz 5. in 6. stoletja si ogledamo od daleč, prvi postanek pa je na turistični kmetiji Grobelnik v Podvrhu, kjer se okrepimo z enolončnico, gostitelji pa dodajo še jabolčni zavitek in na šank postavijo dve manjši cisterni vina, s katerim si lahko sami postrežemo. 
Ogledamo si tudi domiselno urejene prostore stare hiše in v prodajalni kupimo domače dobrote: vino, sok, med, marmelado, likerje, slaščice...
Kmalu avtobusa zarohnita v hrib proti Zabukovju. 
Podjetni gospod Podlesnik nam razkaže večnamenski dom in se pohvali z bogato dejavnostjo društev v kraju. Pogosti nas tudi s pijačo in prigrizki.
Že hitimo v Loko pri Zidanem Mostu, kjer si ogledamo Dom starejših in cerkev. 
Prijetni bivalni prostori, bogata delovna terapija, prijazni uslužbenci in zelena okolica nas prepričata, da je jesen življenja tudi v taki ustanovi lahko lepa. 
Gospod Strajnar nam ljubeznivo razkaže bogato cerkev Svete Helene, razloži zgodovino te včasih zelo velike stare fare, ne pozabi pa omeniti tudi znanih osebnosti sedanjega časa - pisatelja Alojza Rebule in pisateljice Zore Tavčar.
Pot nadaljujemo na Razbor. 
Spet se vzpenjamo in pred nami se odpre čudovit pogled na savsko dolino. 
Gospod Imperl nam najprej predstavi sedež komune, ki je trenutno prazen, potem pa še cerkev Janeza Krstnika in dom krajanov. 
Tu se spet okrepčamo s tekočimi zadevami.
Zdaj pa je pred nami še višji cilj - Lisca, kjer nas čaka kosilo s klepetom in oddihom.
Zadnji sončni žarki nas ulovijo na sprehodu do rastišča Clusijevega svišča - encijana, ki nam s svojo lepoto zaključi bogat dan.

Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

25. 4. 11

Lovrenc - 18. 4. 2011

Letos vse cveti kakšnih štirinajst dni prej kot sicer, zato smo se prav odločili, da danes obiščemo rastišče Clusijevega svišča (encijana) na Lovrencu. 
Nismo sicer kompletni, posebej pa smo veseli, da je z nami spet Franci, ki je bil nekaj časa na bolniški. Parkiramo pri Močivniku na Okroglicah in si izprosimo še kavo. Po cesti do cerkve Svetega Lovrenca, ki je omenjena že leta 1545, ni daleč. 
Rastišče je lepo zaščiteno in proti cerkvi je na travnati preprogi nešteto modrih lepotcev. Tisti na vzpetini nad kapelico se nam odprejo po naši malici. 
Kar ne moremo se ločiti od teh lepot, potem pa le krenemo proti Selam. 
Vedno znova občudujem prelepo dolino Kamrica, pa tudi Sele se nam pokažejo v cvetoči pomladno obliki. 
Čas je, da se obrnemo nazaj proti izhodišču, kjer nazdravimo lepemu  sončnemu dnevu in si zaželimo še veliko lepih trenutkov v naravi.
Več fotografij:
Video:

Črenšovci, Odranci, Moravske Toplice, Maribor - 15. in 16. 4. 2011

Zadnji dan bivanja v Murski Soboti je namenjen predvsem Črenšovcem in Odrancem. Priti tja ni težko, saj kar precej avtobusov za Lendavo vozi po južni varianti in tudi skozi ti dve naselji v bližini Beltincev. 
Cerkev Svetega Križa v Črenšovcih, ki je bila posvečena leta 1860,  je zanimiva tudi zaradi tega, ker ima igralni kotiček za mlade farane. Pokopališče s spominskim parkom žrtvam vojne me spomni na nekdanjega župnika Ivana Kolenka v Brestanici in na njegovo nečakinjo Liziko, s katero sva skupaj gulili klopi v brežiški gimnaziji. Posebnost je lep spomenik materi z otrokom, ki spominja na izseljevanje, sicer pa je ob cesti veliko različnih križev in drugih znamenj. Od enega do drugega konca naselja je skoraj pol ure hoda, potem pa se začnejo Odranci, ki so tudi približno tako dolgi. Stare hiše, nekatere lepo obnovljene, se vrstijo ob glavni cesti, novejše pa silijo tudi na polja. Videti je mogoče še tudi veliko neometanih hiš, ki so bile verjetno zgrajene iz doma izdelane opeke. Tu in tam so se ohranile še značilna poslopja v obliki črke L, skupaj s hišo je tudi gospodarsko poslopje. Ob cesti se vije tudi kolesarska in sprehajalna steza. V Pomurju je takih rešitev veliko, ponekod so steze celo na obeh straneh ceste. 
Sicer pa so Odranci znani po mogočni cerkvi Svete Trojice, ob gradnji katere je bilo nemalo težav, med drugim je leta 1966 pri gradnji kupole izgubilo življenje osem ljudi. 
Današnjo obliko je cerkev dobila šele leta 2005. Notranjost je poslikana s sedmimi freskami Staneta Kregarja, sliko za oltarjem pa je naslikal akademski slikar Štefan Hauko.
Dopoldansko "romanje" dopolniva še s skokom v Moravske Toplice, kjer bolj kot hotele, občudujeva turistično naselje hišic. Meni so še vedno najbolj všeč tiste, ki so krite s slamo. Sprehod ob igrišču za golf prekine kratka ploha, sicer pa nama vreme res služi.
Vsega lepega je enkrat konec - posloviti se je treba. Vožnja z avtobusom v Maribor preko Benedikta in Lenarta je lepo doživetje, dan pa je treba polepšati še s pohajkovanjem po Mariboru. 
Avstrijski ljubitelji vesp so zasedli in popestrili središče, kjer je tudi veliko stojnic z različnimi starinami. 
Eden od ribnikov je sicer prazen, ker ga urejajo, kljub temu pa je pomlad natresla veliko cvetja in zelenečega drevja. Tako je sprehod tu res užitek. Med kosilom še malo dežuje, tako imava oprano pot na Tabor, ko pa uživava na ulicah pod Piramido, se nama že smehlja tudi sonce. 
Sprehajalne poti ob Dravi pa vabijo za kdaj drugič.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

Ljutomer in Ormož - 13. in 14. 4. 2011

Navadno se peljemo skozi ta dva kraja, če pa se že ustavimo, je to v kakšni vinski kleti. Tokrat pa naj pride na vrsto še kaj drugega.
Avtobus iz Murske Sobote za Ljutomer lepo popelje skozi že znani Veržej in mimo kopališča Banovci. 
Na Glavnem trgu najprej obvezna kavica, potem pa obhod po obširnem trgu, ki so ga moderno preuredili s prostori za lokale, manjšo tržnico, raztresenimi kamni in vodo. Če ne gledaš pod noge, se lahko kaj hitro spotakneš ob kamen kakšnega spomenika, ob kužnem znamenju pa stopiš v plitvo vodo komaj vidnega bazenčka. Muzejska zbirka je predvsem posvečena 1. slovenskemu taboru, ki je bil v Ljutomeru leta 1868, pa tudi drugim taborom - sevniškemu, recimo. Pravo presenečenje je tudi zbirka fotografij in filmov doktorja Karola Grossmanna, ki je leta 1905 posnel prvi slovenski film Odhod od maše v Ljutomeru. V muzeju njegove filme tudi zavrtijo. 
Do cerkve Svetega Janeza Krstnika in kapele Svetega Florjana iz leta 1736 ni daleč, sprehodiva pa se tudi do Anine kapele (1756) na Starem trgu. Ljutomer kot naselje omenjajo že leta 1249, 1265 postane trg, 1927 pa mesto. 
Poleg okolice, znane po dobrih vrstah vina, se lahko pohvalijo tudi z mestno štorkljo. Ob potoku Ščavnici je mogoče priti še do hipodroma, saj to mesto slovi po kasaških tekmah. V tem koncu mesta je tudi prijetno naselje novih hiš v zavetju zelenih hribčkov. 
Prijeten je tudi sprehod po mestnem parku s starimi kostanji, nad mestom pa je mogočno poslopje osnovne šole.
Vedno znova me preseneča dejstvo, da je Ormož čisto na meji s Hrvaško. Malo manj kot eno uro traja vožnja z vlakom iz Murske Sobote do Ormoža. Seveda je to potniški vlak, ki ustavlja za vsakim vogalom. Tako potniki lahko spoznavamo večje in manjše vasi, občudujemo živino na paši, prebujajočo se naravo v vinogradih na bližnjih gričih... in drevje ter grmovje z nešteto prelepimi cvetovi, ki tudi prijetno diši. 
Upam, da to ni spet kakšna eksotična tuja rastlina, ki bo zatirala naše domače. 
Železniška postaja je tik ob Dravi in mejnem prehodu, ob njej pa je tudi velika vinska klet v več nadstropjih: njen vrhnji del se dviga do grajskega parka. 
Do starega dela mesta se je treba povzpeti in na desni se kmalu pokaže grad, pod katerim je obrambni jarek poln belega in rumenega cvetja. Ormoška naravna terasa je bila zaradi pomembne lege, kjer so se križale prometne poti, poseljena že leta 2100 pred našim štetjem. V bronasti dobi je bila tu največja naselbina v vzhodnoalpskem prostoru, velik pomen ima kraj tudi v srednjem veku. Leta 1293 dobi trške pravice, leta 1331 postane mesto. 
Izgleda, da imajo tudi tu svojo mestno štorkljo, pa tudi cerkev Svetega Jakoba, ki je bila prvič omenjena že v 13. stoletju, kasneje pa večkrat prezidana. 
Ormoški grad je tudi iz druge polovice 13. stoletja in gosti knjižnico, muzej in turistični informativni center, na dvorišču pa je tudi vodnjak. Pred njim stojijo  kipi znanih krajanov, za muzejske zbirke pa urejajo še nekdanjo pristavo. 
Grajski park vabi k sprehodu, na prijetni klopci pa tudi pomalicava. 
Dovolj časa je še za sprehod mimo mejnega prehoda in ob Dravi, ki se tu zaradi zajezitve za elektrarno, ki je že na Hrvaškem, razširi v pravo jezero. 
Na vlaku imava veselo druščino dijakov in dijakinj, ki se vračajo iz šole na Ptuju, neverjetno veliko pa je tudi tistih, ki se iz Murske Sobote vozijo v srednjo šolo v Ljutomer.
Ker sva v Murski Soboti že zgodaj popoldne, čas izkoristiva še za ogled soboškega parka, ki so ga v zadnjem času opremili z ličnimi informacijskimi tablicami za drevesa.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

22. 4. 11

Murska Sobota, Kapela, Radenci - 11. in 12. 4. 2011

V Pomurje se s prijateljico Tilčko radi vračava. Že vožnja z vlakom do Murske Sobote je pravo doživetje, 
hotel Diana nama nudi prijazno zavetje, raziskovati pa je tudi kaj v teh krajih. 
Za dobrodošlico naju osebje najprej vabi v slaščičarno, kjer se okrepiva z velikim kosom torte, sami pa primakneva še nekaj drobiža za kavico. Popoldne pa na potep v nakupovalni center. 
Saj ni nobenih velikih potreb, pa vseeno kupim še en flis in nekaj kratkih nogavic, da ne bi hodila zastonj.
Na Kapelo se je treba podati v lepem vremenu in današnji dan bo ravno pravi. Najprej z avtobusom do Radencev, potem pa po turistične informacije. Mlada dekleta ne vedo kaj dosti o peš poteh, oborožijo pa naju s prospektom o Atilovi poti. Tudi ta nima kakšnih koristnih informacij o poteku poti in zemljevida, zato kar glasno godrnjam. Tako glasno, da me sliši domačin in prijazno razloži, da je treba iti do krožišča pri lekarni, potem pa desno in po pločniku, dokler ta je, mimo pokopališča in levo v hrib.
Tako tudi napraviva in od pokopališča naprej res uživava na gozdni sprehajalni poti na Kapelski Vrh. 
Tam se znajdeva med vinogradi in razgledi daleč naokrog. Ogledava si cerkev Svete Marije Magdalene, potem pa pešačiva lepo naprej skozi Radenski Vrh in Kobilščak na Janžev Vrh. Tu si je treba privoščiti kozarček janževca, da je pot skozi naselje Boračeva, ki bi lahko konkurirala kar za najdaljšo slovensko vas, malo lažja. Po polju kreneva povprek, da se rešiva asfalta, in po skoraj treh urah potepanja sva spet v Radencih. Narava sicer poskuša malo popraviti zanemarjeni park, pa ji ne uspeva prav dobro, še slabše pa je s starimi domovi, ki so bili včasih v ponos zdravilišču. 
Še najbolje izgledajo najnovejše stavbe hotelov, betonske škatle pa že kažejo znake staranja. Kakšen je ostareli beton, je za primer tudi moderna cerkev. Nič kaj prijetni pogledi, bolje, da jih usmeriva v naravo, ki kar kipi od zelenja in cvetja.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

10. 4. 11

Dolina Glinščice - 9. 4. 2011

Naravni deželni rezervat doline Glinščice (Val Rosandra) na 746 hektarih, ki je bil ustanovljen leta 1996,  smo nekateri člani Planinskega društva Lisca Sevnica obiskali že pred tremi leti: takrat smo do tja prišli od grada Socerb in traso nekdanje železnice ogledovali le od daleč. Danes je naša pot malo drugačna. Prizadevna vodnika Darinka in Zlatko sta za izhodišče izbrala cerkvico v naselju Jezero (San Lorenzo) in nas kar takoj popeljeta na najvišjo točko rezervata - razgledno točko pri Jezeru. 
Beli stebri nam uokvirjajo razgled na dolino Glinščice, tristo metrov pod nami je, pogled seže vse do rahlo zamegljenega Trsta, okrog nas pa bogastvo belih cvetov na grmovju. Po asfaltirani cesti se spustimo na rob vasi Boršt (San Antonio in Bosco), ki nas pozdravlja s slavnostnim zvonenjem. 
Mi pa raje zavijemo na levo po trasi nekdanje železniške proge med Trstom in Kozino. Progo, dolgo 19,6 km, so odprli leta 1887, ukinjena pa je bila 1958, tračnice so pobrali 1966. Danes je tu kolesarsko - sprehajalna pot. Zelo lepo je vzdrževana, tudi predori, nasipi in useki, delimo pa si jo z mnogimi drugimi pohodniki ter kolesarji. V skalah blizu in daleč plezalci preizkušajo stare in nove smeri, mi pa se s trase spustimo po stezi še niže do zaselka Botač (Botazzo), prav do reke Glinščica in nekdanjega maloobmejnega prehoda. 
V bistvu se skoraj ne zavedamo, da hodimo po Italiji, napisi so povsod dvojezični, ko pa prečimo reko in stopimo mimo dvignjenih zapornic, smo uradno v Sloveniji. Spominska tabla opozarja na odprto mejo, druga na Stezo prijateljstva, ki je dogovorjena med občino Hrpelje - Kozina in občino Dolina kot izraz sožitja, prijateljstva in sodelovanja. V rezervatu je veliko informativnih tabel v treh jezikih, tudi slovenski je vmes. Na žalost večina hiš v Botaču propada, tudi gostilna, v kateri smo si privezali dušo pred tremi leti, je zaprta. V 16. stoletju so na reki mleli mnogi mlini, proti koncu 19. stoletja jih je bilo kar trideset, največ za dišave. Danes so v Botaču samo še ostanki štirih. 
Natočimo si hladne vode in nadaljujemo pot ob reki, občudujemo mogočni slap Supet (34 metrov), potem pa se začnemo dvigovati proti cerkvici Svete Marije na Pečah, ki je bila prvič pisno omenjena leta 1267. 
Baje so jo zgradili po želji Karla Velikega, ki naj bi bil nekje v dolini Glinščice pokopan. Člani Bratovščine bičanih pa naj bi za kazen, če so preklinjali, od samostana do cerkvice 12 kilometrov morali pešačiti bosi. Po kamniti poti to gotovo ni bilo prijetno. Večina se nas odloči, da se povzpnemo po grebenu do vrha, kjer je spomenik plezalcu z imenom Emilio Comici, ki je že leta 1929 ustanovil plezalsko šolo. 
Razgledujemo se po celi dolini, ki je bila že v srednjem veku pomembna trgovska pot, Oto deli odpustke v obliki obloženih kruhkov, Pepi pa pozira najviše - na vrhu spomenika. Pot gre zdaj navzdol, spet se približamo vodi, kjer so prijetni prostori za uživanje in obiskovalcev je vse več. Na levi opazimo lepo ohranjen kanal iz zloženih kamnov, ki je bil včasih 14 km dolg starorimski vodovod, in že smo med prvimi hišami naselja Boljunec (Bagnoli della Rosandra). 
Spet smo v Italiji in osebje zavetišča - koče Mario Premuda ne razume slovensko. Da gre hitreje, nam pivo točijo v velike vrče, mi pa ga potem pretakamo v manjše in naša suha grla. Po počitku nas čaka napornejši del pohoda: vzpon do izhodiščne točke. 
Pot se lepo vije med borovci do razgledne točke pri Zabrešcu (Mocco), kjer je bil včasih Muhov grad s tremi stolpi na strmi skali nad Glinščico. Naprej gremo po asfaltirani cesti skozi Boršt do parkiranega avtobusa. Sonce vse bolj pripeka, ni več prijetnih sapic, ki bi nas hladile, hlad rečne vode je daleč v dolini in utrujeni sedemo v senco ter se okrepimo z jedačo in pijačo. Po petih urah lepo zaokrožimo našo pot in se počasi odpeljemo proti domu. Že zjutraj so nas med vožnjo pozdravljale Kamniške ter Julijske Alpe v jutranjem soncu, zdaj pa se, vse žareče, od nas poslavljajo.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani: