Skupina Posebna prijateljska potepanja: deset nas vstopi na vlak ob 5.29 na Železniški postaji Sevnica, dve sta že na vlaku, ena se nam pridruži med potjo - spet nas je trinajst, pogosto je tako. V Celju smo ob 6.26 in počasi se odpravimo proti Avtobusni postaji Celje,
V Stari koči Hotela Planja sedemo h kavi ali čaju, potem pa se razdelimo:
ostali pa bi si radi ogledali Cerkev Jezusove spremenitve na gori. Ključ imajo na recepciji Hotela Planja, vendar bi moral nekdo od zaposlenih z nami. Dogovorimo se za ogled ob dvanajstih, pozneje pa ga odpovemo, ker dolgo uživamo na poti h Koči na Pesku.
Najprej občudujemo leseno vasico z različnimi aktivnostmi za otroke, nekaj novega je mini golf na lesenih ploščah. Na travniku se pase velika čreda krav, mi pa se odpravimo ob zanimivih skulpturah v smeri starega razglednega stolpa. Dve se do Koče na Pesku odpravita po cesti, ostali pa mimo zgornje postaje Mašinžage krenemo po široki gozdni poti.
Ob njej nas pozdravljajo mušnice (ostale gobe so pobrali zgodnejši obiskovalci), visoko borovničevje s kakšno borovnico tu in tam, posebna pa je tudi nizka gosta trava "volkovje", ki je kot počesana v rahle kodre. Uradno je do našega cilja 35 minut, mi pa uživamo dlje.
V Koči na Pesku so mize kar zasedene, vendar najdemo prostor ter primerno pijačo in jedačo: v glavnem pohorski lonec in ajdove žgance z gobovo juho. Kdor se je odžejal s pivom, je navkreber malo teže hodil, nazaj pa naj bi bili v 40 minutah. Dve sta bili veliko prej, ker sta si privoščili vožnjo s sedežnico.
Štiri gremo še na ogled Poti med krošnjami. Enajst evrov računajo za upokojene, letošnja novost je trampolin na višini 30 metrov, vendar ga nobena ni hotela izkoristiti.
Razgled je zanimiv, ampak tokrat vidljivost ni zelo dobra.
Malo pred drugo uro smo spet vsi zbrani in ob 14.15 se z avtobusom odpeljemo v dolino. Nekaj čakanja na avtobus za Celje ob 15.16,
pozdrav sončnic ob poti, v Celju smo okrog štirih. Vlak nas iz Celja domov odpelje ob 16.36 in v Sevnici smo še pred pol šesto.
Na višini 1517 metrov smo uživali v svežini n naravnih lepotah.
Video:
Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.
Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.
Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.
Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev... Leta 2025 so na višini 30 metrov namestili dva trampolina.
Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo pod vitkimi smrekami stojijo neštetima mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.
Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Hotela Planja in Rogla, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo.
Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.
Viri: spletne strani in Wikipedia.
