Radlje ob Dravi - 28. 5. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja: 18 nas vstopi na vlak ob 6.31, dve sta že na vlaku, ena vstopi na Bregu, zadnja se nam pridruži v Mariboru, skupaj torej 22 udeleženih. V Zidanem Mostu moramo prestopiti, med vožnjo se pogovarjamo o programu in jedilniku, da lahko v naprej naročimo malico.

V Mariboru imamo zamudo, zato imamo komaj dovolj časa za obisk toalet in kavice na hitro. Avtobusna postaja ima nove prikaze odhodov avtobusov, tako hitro ugotovimo, da avtobus za Radlje ob Dravi odpelje s perona 6. Tam pa že čaka tudi velika skupina srednješolcev, ki obljubijo, da bodo oni stali, če bo avtobus prepoln. Tako se tudi zgodi in ob 9.20, oziroma nekaj minut kasneje se odpeljemo na dobro uro dolgo vožnjo po dolini Drave. Z zanimanjem opazujemo predele Maribora, ki jih večina ne pozna dobro, potem pa se zazremo v neskončno zelenje gozdov ob reki. Ne prezremo tudi hidroelektrarn, sploh ne Fale - najstarejše na Dravi, ki so jo gradili v letih 1913 - 1918. V njej je tudi muzej, v katerega je namenjena mladina: ti tu izstopijo. V Radlje se tako pripeljemo kot skoraj edini potniki in to celo nekaj minut prezgodaj.

Takoj se napotimo proti Rožnemu dvoru in že pri Cerkvi svetega Mihaela nam pride naproti naš gostitelj Edi Korat. Pričaka nas s pesmijo Kdor vesele pesmi poje in nas kar na začetku spravi v dobro voljo. On je lastnik ene najstarejših hiš v mestu: več kot 500 let je stara (1490 je letnica nad vrati), gospodarsko poslopje pa je še kakšnih sto let starejše. Zidovi so iz kamna, apna, do metra široki, z mojstrsko izdelanimi oboki. Za hišo je zajetje vode, ki priteče iz 15 metrov dolgega tunela z utrjenimi stenami, našel pa je tudi lesene cevi. Veliko je mlinskih kamnov, cvetijo še pozne azaleje. Pri vhodu v hišo lahko pozvonimo z zvončkom želja. Hišo in posest je leta 1880 kupila njegova babica, stanovali so v spodnjih prostorih, v prvem nadstropju pa sta bila v začetku 19. stoletja 16 let šola in vrtec, potem pa najemniki. Vse viharne čase je družina v hiši mirno preživela, nekaj časa je bilo to last SFRJ, od leta 1974 njihovo, gospod Edi pa je prostore do leta 2008 obnovil kot svoj dom, kljub temu, da si je zgradil tudi novo hišo, v kateri je zdaj sin v družino. Sicer je študiral pedagogiko, slavistiko, želel angleščino in francoščino (govori pa pet jezikov), se ukvarjal še z ekonomijo, imel svoje podjetje s konfekcijo skupaj s kitajskimi partnerji, pri 45 letih pa se je začel ukvarjati z obnovo hiše. Skrbno je poskusil najti prvotne elemente, jih obnavljal in prostore z občutkom opremljal z originalnim starinskim pohištvom, 

slikami (Vrtnice iz 1805) in drugimi predmeti. Vse je povezano z zanimivimi zgodbami o poreklu in nakupu. Nekaj posebnega je "pomlajevalni stol", na katerem ne pusti dolgo sedeti, da se ne bi preveč pomladili. Občuduje dela starih mojstrov, sam rad oblikuje les, poln je ustvarjalnosti, ni mu žal časa za natančno obnovo.

Foto: Marta Brežan.

Ta svoj dom zna slikovito predstaviti z namigovanjem o skrivnih rovih za grofov pobeg pred Turki in izhodih, zakopanem zakladu, grofih, grofičnah ... Kot dvanajstletnik je izkopaval in iskal, našel je stari kovanec. Kasneje je našel na podstrešju paradno sabljo, skriti pištoli ... Je tudi odličen pevec, poje v komornem zboru v Slovenj Gradcu in nam se predstavi s pesmijo o tem, kdaj mu bo zopet sonce posijalo, Lainščkovo Ne bodi kot drugi in arijo iz Rigoletta. Ugotavljamo, da to ni bil obisk muzeja, ampak dragocenega doma in pravo doživetje.

Gospod Edi pravi:

Vsak človek potrebuje svoj prostor, če je še tako majhen, če je še tako skromen, o katerem lahko reče: to je moje - tukaj živim in ljubim, tu odpočijem se, tu najdem svoj mir in srečo, tukaj lahko jočem in se veselim, to je moj dom in tu sem jaz doma.

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

Okolica hiše je lepo urejena: pokošene trate s posameznimi grmički, oblikovanimi pušpani, bogastvom vrtnic, ki se pnejo na balkon in zacvetijo večkrat letno (rožam poje, jih boža), ivanjščicami kot kontrast gojenim rožam, premišljeno razstavljenimi predmeti. 

Za slovo še skupinska slika.

Spustimo se nazaj na glavno ulico, kjer pa spregledamo napis za Mestno kavarno Marenberg in opravimo nepotreben sprehod. 

Naročena malica po sedem evrov (z juho) je okusna, osebje prijazno, kar obsedeli bi, če nas ne bi vodička Tonja Rojnić že čakala. 

Najprej se napotimo k Cerkvi svetega Mihaela, kjer najprej izvemo nekaj podatkov o kraju. Radlje z okoli tri tisoč prebivalci je središče občine, za katero je Tončka našla podatek, da ima okoli šest tisoč prebivalcev, torej malo manj kot mesto Sevnica. Od kod ime? Mogoče iz naziva province Radelah, od 14. stoletja do 1952 Marenberg (Marijin hrib) pa po Marijini cerkvici iz 13. stoletja pri dominikanskem samostanu. Nekateri pravijo, da je poimenovanje po imenu Rado - srečen. Nekateri ta kraj ob Dravi med Kozjakom in Pohorjem poznamo zaradi festivala krompirja, drugi kot izhodišče poti v hribe (Kapunar, pot E6 z Radeljskega prelaza) in Pahornikove gozdove, veliko pa jih je tu prvič. Razvijati se je začel v 12., 13. stoletju (prvi zapis 1161), danes pa je središče zgornje Dravske doline. Tu je dolina najširša in to je bil razlog za naseljevanje že v prazgodovini, nekaj je ostankov iz rimskih časov. K razvoju kraja so veliko prispevali Marenberški. Sedež marenberške gospoščine je bil marenberški grad na visoki skali, ki se v virih pojavlja z imenom Kamen oziroma Stein (danes v razvalinah). V 13. stoletju ga je pozidal Albert Trušenjski Marenberški na šentpavelski zemlji brez privoljenja samostana Št. Pavla. Grad Marenberg se prvič omenja v šentpavelski listini, ki je nastala med letoma 1193 in 1220. Sprva je šlo za skromno romansko dvonadstropno stavbo z dvema stolpoma. Prvotno stavbo so v gotiki povišali, dozidali še v času renesanse. Grad je obdajal obrambni jarek, preko katerega je vodil dvižni most. Grajska stavba je kljubovala mnogim požarom, usodni požar pa je leta 1697 povzročila strela. Marenberški so se preselili v spodnji grad, ki je bil do takrat njihova pristava. Marenberška gospoščina je postala pomembnejša za časa Albertovega sina Sigfrida, ki je s samostanom uredil lastništvo starega gradu. S svojo mamo sta dala leta 1251 zgraditi samostan dominikank, ki je bil namenjen bogatim plemiškim hčeram, kasneje pa so vanj sprejemali tudi dekleta meščanskega porekla. Samostan je bil bogat zemljiški posestnik, dominikanke so se ukvarjale z zeliščarstvom, hmeljarstvom. Samostansko poslopje je bilo sprva leseno, kasneje pa je doživelo več prezidav. Samostan je odigral pomembno vlogo v širšem prostoru, saj so se v tej ustanovi razvijale lekarniška, izobraževalna (gospodinjska šola), glasbena, dobrodelna, zdravstvena in dušnopastirska dejavnost. Leta 1782 je bil samostan zaradi dotrajanosti in z jožefinskimi reformami razpuščen, Marijino cerkvico so porušili, Marijino znamenje prestavili, danes je od mogočne zgradbe ohranjen samo še en del. Služi stanovanjem, za obnovo pa bi bilo potrebno veliko sredstev

V drugi polovici 19. stoletja je dobil trg pomembne upravne funkcije, saj je postal sedež cesarskega območnega sodišča, davčne uprave, poštne in telegrafske službe, šolske nadzorne službe ter cesarskega notariata. V Marenbergu sta delovala dva zdravnika, ustanovljena je bila žandarmerijska postaja in nastavljen finančni nadzornik. Tu je delovala tudi podružnica cesarske poljedelske družbe, moški pevski zbor, cerkvena godba in prostovoljno gasilsko društvo. Trg je v tem obdobju štel okoli 1000 prebivalcev. K razvoju kraja je pripomogla tudi izobraženost prebivalstva in razvitost šolstva. Šolski pouk v Marenbergu se prvič omenja v zapisih v stari šolski kroniki okoli leta 1727. Šola je delovala na različnih lokacijah v trgu in je bila do leta 1918 nemška. Zaradi požarov danes naselje ne daje vtisa srednjeveškega mesta. 

Marijino znamenje so od samostana preselili k lepo ohranjeni nekdanji mestni hiši (danes Dom obrtnikov), od leta 1978 pa stoji pri Cerkvi svetega Mihaela. Šest let so znamenje obnavljali in zdaj sploh ne kaže svoje starosti. Pri obnovi so našli kovinsko škatlico z zvitki in kovanci, vse to še raziskujejo. V sredini znamenja stoji Marija z detetom v roki, okrog so kipi svetega Roka, svetega Jakoba, svetega Dominika in Sigfrida Marenberškega - ustanovitelja dominikanskega samostana z njegovo maketo v roki.

Prvotno cerkveno zgradbo so postavili v romanskem slogu leta 1251, delno je ohranjena glavna ladja, oltar v križno obokanemu prezbiteriju; v času gotike so dodali zvonik, največja preureditev pa je bila v času baroka (17., 18. stoletje).  Pomembna je freska levo od oltarja in dva Marijina kipa iz 15., 16. stoletja, ki pa so ju prenesli v muzej v Ljubljano. Občudujemo bogate oltarje, nekaj okrasja iz nekdanje Marijine cerkvice, staro fresko in se čudimo nenavadno velikim slikam križevega pota. 

Izvemo tudi veliko o Pahernikovih gozdovih in sonaravnem gospodarjenju z njimi (več kot 500 hektarov), ustanovi kot skrbnici gozdov in štipendiranja bodočih strokovnjakov gozdarstva  (les je veliko bogastvo tega področja, 65 odstotkov pokritosti z gozdovi). Nekaj je v Radljah kovinskih obratov, 

pomembno je hmeljarstvo (imajo največji nepretrgan nasad hmelja v Evropi), tudi sadjarstvo. Značilno je splavarjenje (začetniki Pahornikovi), razvijajo pa tudi turizem dobrega počutja z Marijo Imperl (včasih KTRC Radeče) in v sodelovanju z Jožetom Prahom ter enoto Zavoda za gozdove.

Naš naslednji postanek je v prostorih deset let starega Zavoda Radela, ki gosti tudi Sadjarski center. To je nekdanja Slivnikarjeva domačija z eno najstarejših hiš v Radljah.

Pozdravi nas mladi in podjetni direktor Rene Dopler (dobil ime po nadaljevanki Alo, alo), ki pravi, da je njegovo poslanstvo biti v družbi lepih žensk. Po komplimentih nam predstavi ustanovo, ki skrbi za težje zaposljive, ranljive skupine na zaščitenih delovnih mestih, ki so prilagojena potrebam 14 zaposlenih. Tem dajejo smisel življenja in priložnost, človeka postavljajo pred kapital: nudijo brezplačno psiho-socialno pomoč, brezplačno zdravstveno, pomoč, masaže, telovadbo in različne delavnice. Delo sloni na skupnem zaupanju, važno pa je tudi poslušati se. Ustanovili so tudi 300 kvadratnih metrov velik permakulturni vrt, ki ga v bodoče mislijo razširiti na dva hektara. Zaposleni poleg skrbi za zelene površine in okolico v Radljah (skupaj s posebnim podjetjem za hortikulturo) predelujejo tudi sadje starih sort visokodebelnih jablan v mošt (jabolčni), jabolčno vino, sok, kis. Imajo vso podporo občine in župana, ko jemljejo v najem stare sadovnjake, jih obnavljajo (revitalizirajo) in z lastniki potem delijo pridelek - vrnejo jim ga 30 odstotkov. Skrbijo tudi za deset hektarjev občinskih sadovnjakov z več kot tri tisoč drevesi.

Foto: Marta Brežan.

Pripravljajo tudi protokolarna darila v ličnih gajbicah z izdelki domačih pridelovalcev: čaj, testenine, med, marmelada, sok ali mošt; kar bodo na pobudo "mladega in norega direktorja" prodajali v lokalni trgovini na podlagi smernic socialne ekonomije in povezali preko 35 lokalnih ponudnikov. S svojimi izdelki so s tremi letniki stiskanja osvojili že več kot trideset priznanj, tudi na ocenjevanju jabolčnih vin v Boštanju (letos dve srebrni). Ogledamo si, kje in kako sadje predelajo, potem pa tudi poskusimo mošt. Žal nimajo več nobene zaloge in ne moremo nič kupiti, 

naši dve slavljenki pa dobita v dar vsaka steklenico mošta.

Hitimo naprej po ozkem prostoru za pešce ob prometni cesti: petnajstminutni sprehod nas pripelje mimo Glasbene šole s pogledom na Osnovno šolo z vrtcem in igrišči v dolini do angleškega tipa parka iz 19. stoletja (čez 400 dreves), ki se razprostira okrog Spodnjega gradu - enonadstropnega dvorca v obliki črke L (včasih mogoče v obliki podkve), katerega začetki segajo v konec 17. in začetek 18. stoletja, ko so po dokončnem uničenju Starega gradu preuredili nekdanjo pristavo. 

Dvorec in park pred začetkom obnove.

Tega od lani preurejajo za muzejske prostore, dela naj bi končali septembra 2025. Pred 2. svetovno vojno so v stavbo dvorca vzidali portal dominikanskega samostana z domnevnim grbom Sigfrida Marenberškega in grbom priorice samostana Marije Ivane Linzer z letnico 1666. Zadnji lastniki samostana in dvorca do leta 1945 - družina Supanc iz Maribora je imela te posesti za oddih. Bili so dobri za delavce: po obiranju hmelja so jim priredili večerjo, morali pa so prinesti svoj pribor. Park je bil poln rož, imeli so svojo vrtnarijo, rastlinjake. V parku je tudi novejša zgradba: Dom gozdne kulture iz leta 2022 za srečevanje vseh, ki se ukvarjajo s sonaravnim gospodarjenjem z gozdovi. S hriba nas gleda Cerkev Svetih treh kraljev na 50 kilometrov dolgem hribovja Kozjak (takšna je tudi dolžina Pohorja na drugi strani Drave), ki je v bistvu že na meji z Avstrijo.

Pri vhodu v park stoji kapelica: postaviti jo je dala družina Zmork v bližini svoje nekdanje hiše leta 1878 v zahvalo za posvojenega otroka Martina. Zakonca Zmork sta kapelico kasneje podarila marenberškemu trgu.

Nekateri se po travniku povzpnemo še do Kalvarije na skali med dvorcem in samostanom, ki ga vidimo skozi veje dreves na nasprotni vzpetini. Sestavlja jo sedem kipov v naravni velikosti iz začetka 18. stoletja. Avtor kipov na vrhu je Janez Jakob Schoy iz Gradca po naročilu dominikanskega samostana. Ostale je napravil njegov krušni oče v istem stilu. Pet ohranjenih postaj križevega pota si sledi okoli skale, ki jo na vrhu zaključuje križ s križanim Jezusom. Vrh skale je obzidan z nizkim obzidjem, nanj pa vodijo stopnice iz dveh strani. Najlepša kipa tega baročnega spomenika sta kipa Matere Božje in svetega Janeza Evangelista, ki pa sta po zaslugi vandalov trenutno brez glav. Tudi sicer Kalvarija potrebuje obnovo: poleg kipov še lesena križa, molilne klopi .... Z vrha se odpre pogled na del Radelj in polj s hmeljem.

Zdaj pa se nam že mudi na avtobus ob 15.54, 

pa smo vseeno pozorni na lepo urejenost hiš z veliko cvetja. Kraj je za to dobil že več državnih in mednarodnih priznanj. 

Z nekaj minut zamude se odpeljemo proti Mariboru, skoraj edini potniki smo. Urejamo svoje vtise, komentiramo kraje ob cesti in mimogrede smo v Mariboru: še celo nekaj minut pred predvidenim prihodom. Samo še na Železniško postajo moramo priti, na peronu pa nas že čaka vlak proti Zidanemu Mostu ob 17.20. Tam prestopimo in okrog pol osmih smo v Sevnici.

Koliko lepot skrivajo tudi mala mesta!

Nekaj podatkov najdete pod videom.

Video:

RADLJE OB DRAVI

Zbrala Cvetka Povše.

Nova Gorica - 14. 5. 2025

Na novo oblikovana skupina Prijateljska potepanja gre na pot zgodaj, ker je pred njo dolg dan. 19 se na zbere na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 6.03 proti Ljubljani in naprej proti Jesenicam. Štirje so že na vlaku, štiri vstopijo v Zidanem Mostu. Marjetki iz Maribora se nam ne uspe priključiti v Ljubljani, v Novo Gorico se odpelje z avtobusom in je na ogledu Samostana Kostanjevica že pred nami, srečamo pa se na poti po mestu. To je ena izmed najboljših lastnosti potepink in potepinov: ne ustrašimo se preprek na poti, prilagodimo program in izkoristimo dan.

Med vožnjo do Jesenic se pogovarjamo o zgodovini Slovenskih železnic, se seznanimo s podatki o Bohinjski progi, smo pa tudi kritični do vlakovne kompozicije: nekateri kupeji so hladni, toaletni prostori zanemarjeni - in take vagone pošiljamo na ogled k sosedom Avstrijcev, ker vlak vozi do Beljaka. Zamude pa nimamo veliko - le nekaj minut in za prestop skoraj dvajset minut časa. Ker vlak za Novo Gorico že stoji, 

Foto: Stane Mirtič.

pohitimo mimo slikovitih poslikav v podhodu, večina se kar vkrca, nekateri pohitijo do nujnih prostorov, jaz pa na kavamatu uspem celo dobiti kavo za na pot. Vlak je "staro motorno ropotalo", zelo glasno, ima pa streho in pogon, da nas varno odpelje na pot po voznem redu ob 8.52. Pred odhodom doživimo še obisk posebne vrste: pride nas pozdravit prometnik Danijel Brestovac, moj bivši učenec in nekdanji sosed ene izmed sopotnic.

Med klepetom skoraj spregledamo vožnjo skozi Vintgar, 

Foto: Stane Mirtič.

dovolj natančno pa si lahko ogledamo Železniško postajo Bled Jezero, ker imamo tam dolg postanek. Izvemo tudi, da bomo imeli na cilju vsaj dvajset minut zamude. 

Oba posnetka: Marta Brežan.

Drsimo mimo sveže zelene pokrajine, pri Bohinjski Bistrici pa se umaknemo v več kot šest kilometrov dolg predor. V Podbrdu pokukamo na plan in se razgledujemo po Baški grapi ob reki Bači, ki jo večkrat prečkamo, kasneje pa še Idrijco pred Mostom na Soči. Sicer pa se obe uspešno skrivata v grapah zastrte z drevjem in grmovjem.

Na Železniški postaji Most na Soči prestopimo na nadomestni avtobusni prevoz do Anhovega zaradi del na progi. Najprej se vozimo skozi naselje Most na Soči, ob akumulaciji na Soči, potem pa skozi slikovita naselja do industrijskega Anhovega, kjer nas čaka vlak za naprej. Samo še dve postaji, 

Foto: Stane Mirtič.

tudi Solkan s slikovitima mostovoma in v Novo Gorico prispemo: ob 11.37 namesto ob enajstih. 

Foto: Stane Mirtič.

Občudujemo novo ureditev peronov, 

.

Foto: Marta Brežan.

potem pa se oglasimo v Muzeju na Železniški postaji Nova Gorica (Muzej na meji). 

Za pet evrov po osebi nas vodička popelje po razstavi Državna meja na Goriškem 1945 - 2024 ob slikovnem in filmskem gradivu. Ob posnetku nam najprej predstavi razmere takoj po vojni: Italija in Jugoslavija se ne moreta dogovoriti glede meje, vmešale so se velesile in trajalo je dve leti do sporazuma. Obveljal je predlog Francije, mejo so vlekli tako, da so delili hiše na pol, gospodarska poslopja od hiše, v Mirnu pa celo pokopališče. Mejno črto so vlekli na začetku z belo barvo, tudi po polju, postavljali količke, ki so jih ponoči domačini ilegalno prestavljali, si podajali dobrine preko meje, potem pa so postavili visoko ograjo. Okrog dva tedna je bilo časa, da so se preselili, potem pa je meja železna zavesa z zelo ostrim režimom. To je predstavljalo veliko dilem tudi v posameznih družinah: mlajši bi raje v Italijo, starejši bi ostali v Jugoslaviji. Veliko družin je bilo tako ločenih, šele z Videmskim sporazumom  leta 1955 so uvedli propustnice za prestop meje enkrat na mesec za tiste blizu meje. Z mejo so imeli kmetje tudi zaprt trg v Italiji, veliko vasi je izumrlo.

Foto: Stane Mirtič.

V večji sobi so predstavljeni mejni prehodi in dogodki v zvezi z njimi. Zanimiva je zgodba mladega para: oba sta pobegnila v tujino, poročna slika pa je nastala tako, da sta bila onadva na eni strani mejne ograje, starši in drugi svojci pa na drugi. Na strehi poslopja nekdanje severne goriške postaje so postavili veliko rdečo zvezdo za izziv Italiji, ki je zdaj v tem muzeju. Leta 1950 se je zgodil izredni dogodek: začele so se govorice, da bodo na določen dan mejo odprli. Pride masa ljudi, graničarji se ustrašijo in ljudi spustijo čez. Po dolgem času se srečajo s sorodniki in znanci, vrnejo se z nekaj nakupljenimi stvarmi, med njimi tudi metlami, kar služi Italijanom za posmeh - češ, v Jugoslaviji nimajo niti metel. 

Po tridesetih letih, leta 1977, postavijo prvi uradni mejni prehod Vrtojba, ki ga priznavata obe državi (po Osimskem sporazumu iz leta 1975). 

Foto: Cveta Fakin.

Leta 2004 stopimo v Evropo in na meji nastanejo prva vrata, cela ograja pa počasi izginja, vmes jo uporabijo tudi za mrežo za športe, prostorčke za klepet in zmenke.

Stopimo na drugo stran stavbe - na Trg Evrope, kjer je vse živo zaradi velike skupine iz Padove. 

Foto: Marta Brežan.

Občudujemo mogočno poslopje postaje (najstarejša javna stavba v mestu) in prestopamo iz Slovenije v Italijo in nazaj. 

Pogledujemo proti Sabotinu z napisom Tito (včasih Naš Tito), ki ga je bilo treba večkrat obnavljati. Italijani so za svojo propagando na Sabotinu uredili lučke v barvah svoje zastave. Pokukamo še v notranjost poslopja, ki je ostalo v starem stilu, dodali pa so prikaz voznega reda in avtomate za pijače in prigrizke.

Foto: Stane Mirtič.

Odpravimo se na Erjavčevo ulico, poškilimo proti mejnemu prehodu, ki še stoji (za vsak slučaj), ne prezremo tudi obeh predorov pod Kostanjevico, od katerih je eden za prehod pešcev in kolesarjev. 

Ko prečkamo železniške tire, se nam odpre na levi lep razgled na Sabotin in Sveto Goro. Hodimo pa mimo spomenikov slavnih mož med zelenjem in gredami za Novo Gorico značilnih vrtnic. Na križišču s Kidričevo ulico so se s pomnikom poklonili graditeljem Nove Gorice po vojni. V brigadi je delala tudi Branka Bogovič, ki žal ni mogla z nami. Mogoče še kdo pozna koga.

Tudi mi najdemo svojo Vrtnico - samopostrežno restavracijo, kjer dobimo nekaj energije za nadaljevanje programa.

Po obroku pešačimo do konca Kidričeve ulice, potem pa na desno proti vzpetini Kostanjevica, ki ji domačini pravijo Kapela. Prehitro zavijemo v hrib, zato imamo daljšo pot do vrha in nato desno po grebenu mimo Rafutskega parka, ki so ga uredili v zadnjem času. Pri vzhodnem delu Samostana Kostanjevica opazimo sedež Skupnosti Srečanje, prve v Sloveniji od leta 1994, kjer živijo fantje, ki bi se radi odvadili drog. Skrbijo za samostansko posestvo in si sami pridelajo hrano. Večina se nas odloči za voden ogled Samostana, nekaj je to imelo že pred tremi tedni in si gredo ogledat le Rožni vrt. 

Vodička nas sprejme razumevajoče glede na našo zamudo in najprej razloži, da je na tem griču bila pred 402. letoma zgrajena kapela, zato je v bistvu še vedno poimenovanje po njej.  Smo na osrčju Soške fronte, glede na zemljevid pa tam, kjer kokoška nese jajca. Pokaže nam železniško progo, ki je v bistvu meja z Italijo, 

Foto: Cveta Fakin.

odpira se nam krasen razgled na italijansko Gorico s starim gradom, zgradbo nekdanjega semenišča v obliki črke E (ecclesia = cerkev) - danes je tu sedež Tržaške univerze za Goriško. Je pa povezana tudi s Simonom Gregorčičem, Alojzom Rebulo, Borisom Pahorjem ... Za Mirnom z znanim razdeljenim pokopališčem med drugo svetovno vojno se dvigajo kraški griči, na katerih je še vedno mogoče opaziti posledice požara pred leti. V smeri Trsta je potem Doberdob - slovenskih fantov grob. 

V gozdu Rafutskega parka z različnimi vrstami dreves vidimo nenavaden stolp Laščakove vile. Anton Laščak je bil Goričan, arhitekt, ki je gradil tudi v Aleksandriji in je to vilo zgradil v neoislamskem stilu kot edino tako stavbo v Sloveniji. Načrtujejo, da jo bodo uredili v tem letu, ko sta obe Gorici prestolnici evropske kulture. V italijanski Gorici smo pozorni na oranžno stavbo - Dvorec Coronini, njegov nekdanji lastnik je bil povezan z Burboni in njihovem bivanjem v Gorici. 

Spodnji posnetek: Stane Mirtič.

Najprej gremo po odpustke v Cerkev Marijinega vnebovzetja: prvotno kapelo so povečali v cerkev do 17. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bila bombardirana, skoraj v celoti uničena (ostal je le prezbiterj). Leta 1932 so Cerkev ponovno pozidali, poslikali, okrasili, tlak pa so pustili nespremenjen. 23 nagrobnih plošč: tu so pokopane plemiške in grofovske družine iz Gorice, dobrotnice Cerkve in Samostana. Prvotno so bili tu pokopani tudi Burboni, ker še ni bilo grobnice. Pod prezbiterijem je zdaj Grobnica Burbonov s šestimi krstami, v Cerkvi na to spominja preprosta črna marmorna plošča z napisom REQVIES BORBONVM. Po prvi svetovni vojni (med njo so bile na Dunaju) so krste dali v Grobnico direktno skozi prezbiterij. Velika katastrofa za stavbo je bil tudi potres 1976 leta: močno je bila poškodovana, celo namenjena za rušenje, vendar so jo ohranili in popotresno utrdili z železo betonom in železnimi vezmi. Cerkev je posvečena Mariji Vnebovzeti, katere podoba iz sredine 17. stoletja je naslikana na kamnu in se ponovi nad prezbiterijem. V ozadju je naslikano kostanjevo drevo, ker so na tem griču včasih prevladovali kostanji - od tod tudi ime Samostana. Znamenit je tudi Plečnikov krstni kamen - edino njegovo delo na ožjem Goriškem. 

Spustimo se v Grobnico Burbonov, ki jo Francozi poznajo kot Mali sveti Denis, ker je tu pokopan zadnji kralj Francije Karel X, eden od francoskih kraljev, ki poleg Napoleona III ni pokopan v Baziliki svetega Denisa v Parizu. V drugi francoski revoluciji leta 1830 je moral oditi iz Francije, umaknil se je najprej na Škotsko, potem v Prago, kjer pa je bila epidemija kolere, zato se je zatekel v Gorico z milo klimo in brez kolere - bil je gost pri grofu Coroniniju. Le za kratek čas: kljub vsemu je umrl za kolero. Želel je biti z družino pokopan v Samostanu Kostanjevica in frančiškani so ugodili njegovi želji. Sarkofage so leta 1917 prepeljali na Dunaj, leta 1932 pa vrnili, ob tej priliki so tudi preverili vsebino. Sarkofagi so kamniti (kamen, ki žre meso), v njih je lesena krsta, ta je v svinčeni, v kateri so balzamirani posmrtni ostanki (skupna teža je približno tri tone). Prepeljali so jih z železnico, potem pa s konji in vozovi. Karel X je bil pokopan po habsburških običajih: srce so izrezala iz telesa, ga poslali Francozom, ti ga niso hoteli in zdaj je v stekleni posodi zraven sarkofaga. Pod sarkofagi je pest francoske zemlje - pokopani so na svoji zemlji. Veliko je simbolov: levje šape, cvetovi lilij. Nasproti sarkofaga Karla X je pokopan njegov vnuk, ki bi ga nasledil, če bi Francija ostala kraljevina. Iz Francije so mu simbolično prinesli krono; ostala je samo še posoda, krona pa se je na poti na Dunaj izgubila. Ohranila sta tudi dva pogrebna venca iz perlic na kovinski žici. Ostali so v vlažnem okolju razpadli. Šesta krsta je kovinska, ker so umrlo pripeljali iz Benetk. V preprosti krsti je pokopan minister, oziroma kraljev tajnik, ki je želel tudi po smrti ostati v kraljevi bližini. Francoske oblasti so pred leti želele sarkofag Karla X, vendar so frančiškani upoštevali njegovo željo in ga obdržali. Sama grobnica pa za obiskovalce ni posebno grozljiva: dovolj svetla in zračna je, vendar nihče od nas noče tu ostati. 

Ustavimo se na Rožnem vrtu, kjer burbonke že odcvitajo, ampak še vedno kažejo bogastvo barv (ni le rumenih in izrazito rdečih) in vonjev. To je druga največja zbirka burbonk v Evropi (80 vrst), ime pa so dobile po otoku, na katerem so bile žlahtnjene (v bližini Madagaskarja, nekdaj kolonija, poimenovana po dinastiji Burbonov, danes Reunion - še vedno francoski departma). Iz dveh šipkov so dobili približno 1500 vrst burbonk. V Samostanu Kostanjevica so jih sadili leta 2003 in kasneje na delu nekdanjega zelenjavnega vrta in za nje skrbi Goriško društvo ljubiteljev vrtnic. 

Nazadnje obiščemo še najpomembnejše v Samostanu - Škrabčevo knjižnico. Pater Škrabec iz Hrovače pri Ribnici je tu delal 42 let: velja za največjega jezikoslovca slovenista, vendar ni urejal knjižnice, to so uredili po njegovi smrti - po prvi svetovni vojni. 

Foto: Cveta Fakin.

Nad 16.500 knjig je urejenih "kot popoln red v popolnem neredu" - po velikosti. Zastopanih je 25 jezikov, največ v nemščini, prevladujejo sicer teološke vsebine, vendar je veliko tudi posvetnih. Knjige vrednotimo po starosti in številu ohranjenih izvodov. Najstarejše knjige so iz obdobja prvotiskov do zadnjega decembra 1500 (Gutenberg je iznašel tiskarski stroj leta 1445 leta). To so "inkunabule" - kot položene v zibko, prvorojene. Takšnih knjig imajo 33, najstarejša bo prihodnje leto stara 550 let. Vodička poudari, da je to naša skupna dediščina, naj od ponosa zrasemo za kakšen centimeter. Te knjige so zelo pomembne zaradi razvoja slovenskega jezika. Malo mlajša knjiga ima lesene platnice (zato "bukve" - iz bukovega lesa) oblečene v usnje. Vodička gre pa s časom naprej: "Če nisi na Facebook-u, si fejst bukov." Med njimi knjigami je za nas najpomembnejša prva slovnica slovenskega jezika avtorja Adama Bohoriča Arcticae horulae (Zimske urice, 1584) z lastnoročnim posvetilom avtorja (edini tak ohranjeni izvod). Deveti narod v Evropi smo, ki je dobil slovnico natisnjeno. Leta 1584 smo Slovenci dobili tudi celoten prevod svetega pisma kot 14. na svetu - Dalmatinova biblija. Res smo lahko ponosni na svoj jezik in bi ga morali bolj spoštovati. Sprehodimo se med dragocenimi knjigami, 

primerjamo največjo in najmanjšo, potem pa se poslovimo s prisrčno zahvalo in prispevkom pet evrov po osebi od vodičke, ki nas je navdušila. S kakšnim žarom in poudarkom razlaga, taktno se odzove na naše pripombe, se poheca, preteklost povezuje s sedanjostjo ... Enkratno!

Zdaj se nam pa že mudi: po stopnicah in cesti navzdol, potem ob nasvetu domačinov po bližnjici do glavne Avtobusne postaje Nova Gorica. 

Foto: Stane Mirtič.

Blizu nenavadne stolpnice jo najdemo, ta se imenuje po Rusjanovem letalu Eda. Dobro napolnimo avtobus za Ljubljano ob 16.35, se ustavimo v Ajdovščini in Vipavi, potem pa naravnost do Ljubljane. Vendar so zaradi del zastoji in na cilj prispemo s skoraj pol ure zamude. Veliko jih pohiti in ujame vlak proti Dobovi ob 18.50, drugi pa poskrbimo za naše želodce: sirnica je izvrstna zanje, tudi pijače in počitek nam prijajo. Vlak iz Ljubljane ob 19.55, v Sevnici smo še pred pol deseto.

BIL JE TO DOLG DAN, AMPAK ZA PRAVE POTEPINE IN POTEPINKE ...

Nekaj podatkov je pod videom.
Video:

ŽELEZNIŠKE POVEZAVE IN NOVA GORICA

Dunaj – Trst: 1839 – 1857: do Celja: 1846, do Ljubljane: 1849, Postojna: 1856 (Borovniški viadukt, Štampetov most), Trst (preko Sežane): 1857

Ljubljana – Trbiž: 1870, Pivka – Reka: 1873, Divača – Pula: 1879, Divača – Koper: 1967 (Modri vlak, Tito, iz Češkoslovaške 40 vagonov sladkorja), potniški 1971, 1972, Ljubljana – Novo mesto: 1893 (Grosuplje, Kočevje), 1894, Metlika: 1914, Zidani Most - Zagreb: 1862 (drugi tir 1944), Trebnje – Sevnica: 1908 (Tržišče, Krmelj), 1938.

Jesenice – Sežana: 1900 - 1906

Proga se ponaša z vrsto presežnikov v slovenskem železniškem omrežju. Med Prvačino in Štanjelom se nahaja najstrmejši odsek (26,7 ‰), teče skozi najdaljši železniški predor, ki je v celoti na slovenskem ozemlju (Bohinjski predor, 6327,3 m), čez Solkanski most, ki se ponaša z največjim kamnitim lokom železniških mostov na svetu, most čez Idrijco pri Mostu na Soči pa je s 30 m najvišji slovenski železniški most. Poleg tega ta proga velja za najslikovitejšo. Kljub temu, da prečka Alpe, ni najvišje ležeča slovenska proga. Nadmorska višina najvišje točke znaša 576 m (v Blejski Dobravi oz. na postajališču Vintgar), medtem ko je nadmorska višina postaje v Postojni 582 m. Med Jesenicami in Sežano prečka kar 37 predorov, 27 viaduktov, 39 mostov in 5 galerij.

Gradnja Bohinjske proge, ki naj bi povezala Češko in osrednjo Avstrijo s Trstom ter zamajala monopol Južne železnice, se je pričela leta 1900 in se končala 1906. Zaradi številnih vzponov in spustov so že v času gradnje razmišljali, da bi progo kot prvo na današnjem Slovenskem elektrificirali. Te načrte je preprečil izbruh 1. svetovne vojne. Po vojni je proga, katere večji del je pripadel Italiji (rapalska meja s Kraljevino SHS jo je razdelila v Bohinjskem predoru) izgubila pomen zaradi razpada Avstro-Ogrske in dejstva, da je pontebska proga postala konkurenčnejša za promet med Avstrijo in Trstom zaradi dveh državnih meja manj. Po koncu 2. svetovne vojne je večji del proge pripadel Jugoslaviji, državna meja pa jo je presekala med Repentaborom in Opčinami. Konec leta 1947 je bilo odločeno, da bodo tudi južni del nekdanje Bohinjske proge navezali na slovensko železniško omrežje. Tako so naslednje leto pričeli graditi odsek med Dutovljami in Sežano (pri gradnji so uporabili gramoz z nemške obvozne proge Vižmarje–Črnuče–Laze) in ga dokončali 21. decembra istega leta. V 80. letih so po njej poskušali uvesti t. i. »soški koridor« za tovore med Koprom in Jesenicami (takrat je bil v Divači dograjen divaški lok, ki je omogočal promet med Koprom in Sežani brez menjave smeri), vendar je po osamosvojitvi Slovenije zamrl. Tako se danes za tranzitni tovorni promet uporablja predvsem ob izrednih dogodkih na glavni progi med Koprom, Ljubljano in Jesenicami. Do elektrifikacije in resnejše posodobitve ni prišlo nikoli.

Železniški most Vintgar je največji in v celoti ohranjen železniški most s kamnitim lokom v Sloveniji. Most se nahaja na povezavi Jesenice – Most na Soči in seka korita Blejskega vintgarja. Zgrajen je bil v letih 1904 in 1905 iz rezanega kamna. Dviga se 33 metrov visoko od površja reke Radovne. Je 4,5 metra širok in 65 metrov dolg. Glavni  Razpon glavnega loka je 41 metrov, na vsaki strani so 3 metre široke reliefne odprtine. Most je oblikoval arhitekt Robert Schonhofer.

Bohinjska Bela: Babji zob, plezališče, slap, ena najstarejših vojašnic, zgrajenih na področju Slovenije, ki deluje še danes.

Bohinjska Bistrica: turizem, smučišče Kobla, predor: 6327 metrov.

Podbrdo: v Baški grapi, pod prelazom Petrovo Brdo (Porezen), korita, slapovi.

Grahovo ob Bači: tu so snemali Na svoji zemlji.

Most na Soči: zajezitev za hidroelektrarno Doblar (1937), včasih Sveta Lucija, cesta ob Idrijci proti Idriji in Ljubljani.

Avče: naseljene že v rimski dobi, 1908 padel kilogram težek meteroit.

Kanal: že v rimskem obdobju, v srednjem veku obzidje, skoki z mosta, od tu slikar Riko Debenjak, dirigent Anton Nanut, mati pisatelja Josipa Ribičiča (Miškolin).

Anhovo: tovarna cementa Salonit Anhovo (1921).

Solkan: najbolj je znan po Sveti gori (682 metra n.m.v. - Skalnica s frančiškanskim samostanom in romarskim središčem), Solkanskem mostu, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu (219,70 m dolg železniški ločni most čez Sočo pri Solkanu se pne 36 m nad srednjo gladino reke, osrednji lok ima svetlobno odprtino 85 m) in po kajakaštvu po Soči.

Nova Gorica: 13 tisoč prebivalcev (Gorica okrog 40 tisoč), nastala šele po koncu 2. svetovne vojne zaradi delitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo. Zanos, mladinske delovne brigade. Pravi razvoj po letu 1965. Je sedež mestne občine Nova Gorica, upravne enote, kakor tudi visokošolskih ustanov. Goriški muzej (Grad Kromberk, Vila Bartolomei v Solkanu, Muzejska zbirka Kolodvor), gledališče (od 1955), galerije, igralnice (HIT), cerkev Kristusa Odrešenika (1982). France Bevk, Iztok Mlakar, Gianni Rijavec, Jožica Svete, Mojca Širok, Stanislav Škrabec (pater, rojen v Hrovači).

Železniška postaja Nova Gorica: najstarejša javna stavba v mestu je prav železniška postaja. To je nekdanji severni goriški kolodvor ali svetogorska železniška postaja, zgrajena v secesijskem slogu sočasno z bohinjsko železniško progo (1906). Postaja je ostala ob razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo, ki je na nekaterih delih tekla kar po železniški progi. Sezidali so jo do leta 1906, ko je bila poleti slovesna otvoritev nove, vzporedne železniške proge, ki je imperij povezovala s Trstom. Železnica je bila speljana med Dunajem in Trstom in je bila strateška pot cesarstva ob novi meji z Italijo. V tedanji Gorici so zgradili razsežno vzdolžno postajno poslopje: postaja prvega reda je bila največja in najlepša na Slovenskem. Med prvo svetovno vojno je od postaje ostala zgolj lupina. Železnica je z razmejitvijo med tri države izgubila svoj pomen. Kljub temu so postajo Italijani obnovili. Kasneje, po določitvi meje med Italijo in socialistično Jugoslavijo, je bila postaja še bolj odrezana od starega mesta, ker je pripadla Jugoslaviji, Gorica pa Italiji, in ohranila se je brez večjih predelav. Postaja ostaja zanimiva kulisa muzejskih vlakov, kadar njihove parne lokomotive prisopihajo na kolodvor. Mogočna stavba in hkrati najstarejša javna zgradba v mestu je bila zgrajena skupaj z bohinjsko železnico ter predana namenu leta 1906. Načrt zanjo je prispeval dunajski arhitekt Robert Seelig. Historicistična zasnova ima bogat secesijski dekor, najbolj izrazit na zahodnem pročelju in v detajlih notranje opreme: žal se marsikaj ni ohranilo. Od tu so upravljali živahen promet na progi, po kateri so močne parne lokomotive vlekle 70 vlakovnih kompozicij dnevno. Direktni hitri vlaki so vozili na Dunaj, v Prago, München, Ostende, Trst. Lokalni progi za Ajdovščino so snovali nadaljevanje do Ljubljane in s tem odprto pot na vzhod. Goriški bohemi so šli zjutraj na kavo v Trst, popoldne do Koroške na pivo. Lokomotive so vzdrževali in pripravljali za vožnjo v mogočni polkrožni kurilnici na vzhodni strani postaje, kjer sta ohranjena tudi vodni stolp in nakladalnik premoga. Celotna proga od Prage preko Linza in Beljaka do Trsta, poznana tudi kot Neue Alpenbahnen ali Transalpina, je dolga 717 km in velja za eno najlepših v Evropi. Slavnostnega odprtja, ki je bilo 19. septembra 1906, se je udeležil sam prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand. Žal se je manj kot desetletje kasneje znašla sredi vojne vihre, po 1. svetovni vojni pa so nove državne meje tako razkosale traso, da nikoli več ni zasijala v prvotnem sijaju. Z mejo po 2. svetovni vojni je bila pretrgana še zveza s Trstom. Danes vozi le nekaj lokalnih vlakov do Sežane, Ajdovščine, Jesenic in Ljubljane. Leta 1974 se je parna vleka umaknila dizelski, vendar občasno še vedno zapiska parna lokomotiva, vprežena v vleko muzejskega vlaka.

Trg Evrope: mestni upravi občin Gorica in Nova Gorica sta se odločili, da bosta vstop Slovenije v Evropsko unijo obeležili na prav poseben način, ne z običajnim obeležjem ali spomenikom, temveč z novim skupnim mestnim trgom pred železniško postajo v Novi Gorici. Prostor pred novogoriško, nekdanjo severno goriško, železniško postajo je kraj najbolj tesnega urbanega stika med obema mestoma. Monumentalno zasnovano urbano kompozicijo objektov in radialno v trg iztekajočih se ulic arhitekta Maxa Fabianija je dolga leta na dvoje rezala državna meja. Trg v mladem mestu je dobil ime po vstopu Slovenije v EU (1. maja 2004). Krasi ga mozaik nove Evrope, ki ga je zasnoval Franko Vecchiet, slovenski umetnik iz Trsta. Arhitekturno rešitev je prispeval Goričan Romano Schnabl, ki je imel težko nalogo, saj je gradil na zapuščini Maxa Fabianija (1865–1962), takrat najbolj uglednega avstroogrskega urbanista in priznanega arhitekta. Fabiani je ulice, ki vodijo od postaje, zarisal pahljačasto v pet smeri, pa čeprav se jih je večina po dobrih sto metrih končala na njivah. Fabiani je predvideval hiter razvoj mesta, ki je z železnico dejansko zadihalo. V sončnem vremenu lahko odčitamo točen čas na sončni uri, narejeni iz pogonskega kolesa parne lokomotive, postavljeni na italijanskem delu trga. Posebnost ure je, da pozimi kaže točen čas na spodnji, poleti pa na zgornji strani kolesa. Skupen Trg Evrope je vsekakor bolje kot bodeča žica sredi trga, ostalo so za zdaj le spomini in sanje. Trg z Mozaikom nove Evrope je nemudoma postal nov simbol somestja dveh Goric, pa tudi simbol odpravljanja razmejevanj in simbol evropskega združevanja.

Aleja slavnih mož na Erjavčevi ulici. Ulica povezuje obe mesti. Portretni kipi slavnih Goričanov in drugih ljudi, ki so tu ustvarjali ali pomembno zaznamovali naš prostor, nekaterim drugim pa so namenjeni spomeniki bolj svobodnih oblik. Med njimi: Pater Stanislav Škrabec (1844–1918), Henrik Tuma (1858–1935), Alojz Gradnik (1882–1967), Ivan Trinko Zamejski (1864–1954), Simon Gregorčič (1844–1906), Fran Erjavec (1834–1887). Kipi: devet glav Mirka Bratuše (križišče s Cankarjevo), kamniti krogi Zmaga Posege (1959–2009) pred upravno stavbo HIT, spomenik Edvardu Rusjanu, in obeležje braniteljem slovenske samostojnosti 1990–91 (nasproti Rusjanovega trga), katerega jedro je betonska protitankovska ovira (avtor postavitve: Matej Vinazza).

Samostan Kostanjevica (vsak dan: 9.00 - 12.00 in 15.00 - 17.00, pet evrov, knjižnica samo za skupine)

V neposredni bližini mestnega središča Nove Gorice, na 143 m visokem griču na Kostanjevici, se nahaja cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji in k njej prizidan frančiškanski samostan. Na Kapeli, kot temu kraju pravijo domačini, stoji staro božjepotno svetišče s pestro zgodovino in bogatimi zakladi preteklosti. Na Kostanjevico radi zahajajo verniki in turisti iz Nove Gorice in Gorice (Italija). Za Kostanjevico že 200 let skrbijo očetje frančiškani. Je duhovno središče, spomenik sakralne umetnosti ter zgodovinski in kulturni spomenik (grobnica Burbonov in samostanska knjižnica).

Cerkev Marijinega oznanjenja s frančiškanskim samostanom

Kostanjevica ali Kapela je najbolj zahodni del gozdnega rezervata Panovec, kjer sta že od daleč vidna cerkev in frančiškanski samostan. Prvo kapelo (manjšo cerkev), posvečeno Marijinemu oznanjenju, je dal zgraditi grof Matija Thurn v letih 1623−25, bojda v zahvalo, ker mu je papež dovolil poroko s sorodnico. Obenem je sezidal tudi manjši samostan, namenjen skrbnikom cerkve in duhovnim vajam laikov. Tako cerkev kot samostan imata pestro zgodovino, ki jo zaznamujejo širitve, zapiranje, ponovno odprtje, rušenje in gradnja, intrige med meniškimi rodovi, uničenja in reševanja knjižnice, kupovanja in prodaje orgel, oltarjev, zvonov ... Razcvet Kostanjevice je za desetletje prekinil odlok Jožefa II. iz leta 1781, s katerim so bili karmeličani pregnani s Kostanjevice leta 1785. Leta 1811 je bila Kostanjevica dodeljena v upravljanje slovenskim frančiškanom. Po zadnji obnovi v letih 1924-29 je cerkev vsaj v notranjosti ohranila precejšen del nekdanjega sijaja (poslikave, štukature), le fasada je bila pred tem mnogo bolj baročno razigrana. V središču marmornatega oltarja je podoba Marije z Jezusom v zlatem, z žarki obdanem okviru. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče, kar kaže navezanost vernikov na ta kraj.

Grobnica Burbonov

Kulturno zgodovinsko podobo Kostanjevice označuje tudi grobnica, kjer so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Burbonov. Ob julijski revoluciji leta 1830 so odstavili kralja Karla X. Burbonskega in ga skupaj z družino pregnali iz Francije. V Gorici so našli zavetišče pri goriškem grofu Coroniniju. Želeli so biti pokopani na Kostanjevici. Tako slovi danes kraj po svetu kot 'Mali St. Denis'. V kripti pod oltarjem so v sarkofagih iz nabrežinskega kamna posmrtni ostanki Karla X. (1757−1836), zadnjega kralja Francije in Navare (med leti 1824−30), njegovega sina Ludvika XIX. (1775−84) in vnuka Henrika V. (1820−83), ki nista nikoli vladala, Ludvikove žene Marije Terezije Šarlote (1778−1851), Henrikove sestre parmske vojvodinje Luize Marije Terezije (1819−84) in Henrikove žene Marije Terezije Beatrike Gaetane (1817−86), ki je tudi uresničila poslednjo moževo željo in zadnje člane dinastije zbrala na enem mestu, saj sta le Karel X. in njegov sin umrla v Gorici. Žena Karla X. Marija Terezija Savojska je pokopana v Gradcu. Kripto „straži“ Karlov dvorni minister Pierre Louis Jean Casimir de Blacas, ki mu je sledil v izgnanstvo.

Škrabčeva knjižnica

Samostanska knjižnica se imenuje po patru Stanislavu Škrabcu, največjem slovenskem jezikoslovcu, ki je na Kostanjevici živel več kot 40 let. Ko so frančiškani morali s Svete Gore v Gorico, so na Kostanjevico prenesli tudi bogato svetogorsko knjižnico, ki je hranila dragocene tiske od 16. stoletja dalje. Knjižnica se je pozneje bogatila, saj je na Kostanjevici delovala notranja redovna šola, ki se pa je morala leta 1915 zaradi vojne umakniti v Kamnik. Knjižnica je urejena v dveh večjih sobah v samostanskem traktu in ima okrog 10.000 knjig. Na prvem mestu velja omeniti kakih 30 prvotiskov (inkunabul), med katerimi je najstarejši iz leta 1476. Bogate pa so tudi zbirke od 16. do 19. stoletja. Med njimi je pomembnejša slovnica Adama Bohoriča (1520-92), v latinščini napisane Arcticae horulae succisivae (Zimske urice, 1584), ki ji dodatno vrednost daje avtorjevo posvetilo. Zaradi dragocenosti je knjižnica od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik.

Burbonke: Maja leta 2004 je bila na nekdanjem samostanskem vrtu ob južni fasadi samostanskega zidu na Kostanjevici pri Novi Gorici odprta zbirka vrtnic iz skupine burbonk. Zbirka je z 49 sortami ena najpopolnejših in največjih zbirk vrtnic burbonk na svetu.

Bevkov trg: Osrednji mestni trg s fontano, ki nosi ime po Francetu Bevku, je bil obnovljen v letu 2014.

Cerkev Kristusa Odrešenika, ki je bila zgrajena leta 1982 po načrtih arhitekta Franca Kvaternika, je leta 2004 postala prva konkatedrala (podrejena neki drugi stolnici - Koper) v Sloveniji. Cerkev stoji ob mestni vpadnici, ki vodi proti Solkanu. Lepoto in monumentalnost pokaže šele njena notranjost, ki je opremljena z leseno plastiko Kristusa in križevega pota, ki je delo slikarja Staneta Jarma.

Kidričeva ulica: osrednja ulica kot mestno središče. Tu je bila zgrajena občinska palača ter drugi pomembni objekti mestotvornega značaja: banka, pošta, zavarovalnica, avtobusna postaja, trgovine, hotel, sodišče, na južnem koncu ulice pa stanovanjski bloki.

Trg Edvarda Kardelja je dejansko travnik ob stičišču Kidričeve ulice in Ulice tolminskih puntarjev, ki ga na severni strani zapira občinska palača, na vzhodni pa gledališče in knjižnica. Je idealen prostor za večje prireditve, tako shode kot koncerte.

Občinska stavba je bila zgrajena leta 1950 po idejnem projektu arhitekta Vinka Glanza. Palača, ki se nahaja na Trgu Edvarda Kardelja, je tipična arhitektura prvih povojnih let. Njeno pročelje bogatijo kipi s partizansko in revolucionarno tematiko, ki so delo kiparja Borisa Kalina. V prvem nadstropju v  Zeleni dvorani pa so freske s prizori iz primorske zgodovine, delo slikarja Slavka Pengova.

Mestni park Borov gozdiček, edinstven biotop sredi mesta Nova Gorica, je nastal na območju zadnjih ostankov nekdanjih glinokopov, zdaj za Mestno knjižnico Franceta Bevka. Tla zadržujejo vodo, ki privablja žabe in ptice, tudi selivke.

Muzejska zbirka Kolodvor - Državna meja na Goriškem od 1945 do 2004 (od 2005, 13.00 – 17.00, štiri evre). V dvajsetem stoletju so prebivalci Goriške večkrat menjali državo, kot si kupili novo obleko, predvsem pa je meja zarezala v prostor, ki so ga prej vedno čutili za svojega. Poleg tega to ni bila navadna meja, ampak ločnica med Vzhodom in Zahodom, varovana z bodečo žico. Železniška postaja je nehote postala nemi glasnik rojevanja nove družbe: na streho so ji navlekli veliko rdečo zvezdo in občasno dodajali napise: Mi gradimo socializem ali Živelo bratstvo in edinstvo naših narodov. Zvezda je danes eden od eksponatov muzejske zbirke, ki nam s sliko, predmeti in besedo predstavlja dogajanje ob meji od konca 2. svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije in njene vključitve v Evropsko skupnost.

Kostanjeviški tunel: tik ob meji pod gričem Kostanjevica potekata vzporedno dva železniška predora, eden služi železniškemu prometu, medtem ko je drugi namenjen sprehajalcem, kolesarjem in rekreativcem. Notranjost slednjega je okrašena z umetniško instalacijo - marjetice, narejene iz plastenk. Oba predora merita v dolžino 228 m in sta ob vhodu okrašena s stolpiči. Ob zaključku gradnje Bohinjske železnice leta 1906 je bil namreč zgrajen le en predor, drugi je nastal šele v času italijanske okupacije. Uprava italijanskih železnic je skozi drugi tunel, ki ga je zgradila leta 1928, povezala dve goriški železniški postaji na samostojnem tiru: Gorizia Centrale in Gorizia Montesanto (današnja novogoriška železniška postaja). Železnica je predor uporabljala do leta 1946, potem so ga opustili. Zaradi lokacije predora tik ob meji in železni zavesi, je bil le-ta strogo varovan. Tunel so uporabljali samo lokalni prebivalci, ki so si skozenj krajšali pot iz zaselka Pristava do Nove Gorice. Predor je bil v vse bolj žalostnem stanju, dokler ga ni po osamosvojitvi Slovenije lokalna oblast uredila – uredila se je razsvetljava, pešpot in kolesarska pot. Leta 2007, ob 10. obletnici delovanja Mestne galerije Nova Gorica, je notranjost tunela dobila posebno instalacijo. Enolični tunel je spremenil in popestril z novo notranjo podobo Novogoričan Jure Poša, oblikovalec in akcijski umetnik, ki je znan po izvirnih, nenavadnih in ekološko obarvanih kreacijah. Pri svojem delu je uporabljal odslužene plastenke, ki jih je z razrezom pretvoril v cvetlice. V tunelu je tako »zacvetelo« več kot 5.000 belih cvetov marjetic. Snovalec je projekt uresničil v sodelovanju in ob podpori Mestne občine Nova Gorica, Slovenskih železnic, kulturnoumetniškega društva Krea in Mestne galerije Nova Gorica.

Brata Rusjan: Edvard Rusjan (1886–1911, rojen v Trstu, živel v Gorici, oče sodarsko delavnico) ni bil samo „naš“ prvi letalec (prvi polet 1909), ampak istočasno konstruktor, izdelovalec in poskusni pilot svojih letal. V domači delavnici je izdelal kar sedem letal in z vsemi tudi poletel. Najbolj uspešen model tega obdobja je EDA V; replika tega letala, narejena iz boljših materialov, še danes poleti ob izjemnih priložnostih. Eda 5 letalo je na ogled v avli bližnje stavbe Eda center, ki je po letalu tudi dobila ime. Eda center slovi kot trenutno najvišja stolpnica v mestu. Spomenik, postavljen 11. septembra 1960, ki spominja na slovenskega Ikarusa, je oblikoval Janez Lenassi (1927-2008). 10,5 metrov visok kip stoji v neposredni bližini Eda centra. Brata delala kasneje v Zagrebu.

Spomenik graditeljem Nove Gorice (2008): poklon vsem prostovoljcem, ki so gradili Novo Gorico. Med zelenjem na križišču Kidričeve in Erjavčeve ulice je postavljen spomenik avtorja akademskega kiparja: Zmago Posega. 

Gozd Panovec. Rafutski park. Sabotin. Sveta gora.

FRANCE PREŠEREN (1800 – 1849): OD ŽELEZNE CESTE 

"Bliža se železna cesta, nje se, ljubca! veselim; iz Ljubljane v druge mesta, kakor tiček poletim." "Ak je blizo tista cesta, moraš vzet' me, ljubček moj! de, pogledat tuje mesta, bom peljala se s teboj." "Sam se po železni cesti vozil bom od nas do nas; drugo ljubco v vsakem mesti ímel bom za kratek čas." "Ceste tebi ne zapéram, ne na Dunaj, v Gradec, v Trst; ti pa mene pusti zméram, pet 'mam boljših na vsak prst." "Ve Kranjice ste košate, so prijazne Štajerke; Trst dekleta 'ma bogate, Dunaj zal' oblečene." "Smo poštene mé Kranjice, vsak sleparček ni za nas; mé pa hočmo bit ženice, ljubce ne za kratek čas." "Ve si pa žel'te možičke,ki ne stópjo z vójence, zmeram vprežene osličke, dolgočasne revčeke." "Tebe sla pa h krotkim ticam vleče, buzakljunski kos! Veter dal boš dvajseticam, pricapljal nazaj boš bos." "Jaz popeljem se tje v Brno, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno penezov na mernike." "Jaz pa iz domačih starcov si moža zvolíla bom; ímel bo ko peska dnarcov, mene várval bo in dom." "Žene jaz ne bom zapiral, bal ne bom se zanjo nič; nje obresti bom pobiral, živel brez skrbi ko tič." "Jaz pa hlače bom nosila, gospodar bom čez mošnjó; bom vabila na kosila, kogar meni bo ljubó.""Varij! celi dan bo gódil, vso noč kašljal stari mož; bo te še od hiše spodil, ak mu stregla prav ne boš. "Judnja je ko satan zvita, kadar boš z njo zavozlan, privošíla skoporita komej ti bo sok neslan." "Torej bodi meni zvesta, sej te ljubim le samó; kje je še železna cesta, koj mi v zakon daj rokó." "Tebi jaz ne bom nezvesta, ljubček! ti si tiček zrel: ko železna pride cesta, varij, de ne boš mi ušel!" "Po nji peljal te ženico bom na Dunaj, v Gradec, v Trst, zvesto kazat jim Kranjico, ak ne bo na poti - krst." "Ak kaj tacga se napravi, boš počakal, ljubček moj! Vselej mož najmanj zapravi, ak ženico 'ma s seboj."

SIMON GREGORČIČ (1844 – 1906): SOČI

Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti — krasna si, hči planin! Tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine; in jasna si ko gorski zrak in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine —krasna si, hči planin! Rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre: temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila; na rosah sinjega neba, na rosah zelenih gora lepoto to si pila — krasna si, hči planin! Ti meni si predraga znanka! Ko z gorskih prišumiš dobrav, od doma se mi zdiš poslanka, nesoča mnog mi ljub pozdrav — Bog sprimi te tu sred planjav!... Kako glasno, ljubo šumljaš, kako čvrsto, krepko skakljaš, ko sred gora še pot imaš! A ko pridereš na ravnine, zakaj te živa radost mine? Kaj trudno lezeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi? Težko se ločiš od hribov, zibelke tvojega valovja? Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja? Obojno bol pač tu trpiš, V tej boli tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza - krasna! Krasna si, bistra hči planin, Brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte divje srd ne moti! Pa oh, siroti tebi žuga vihar grozán, vihar strašán; prihrumel z gorkega bo juga, divjal čez plodno bo ravan, ki tvoja jo napaja struga — gorjé, da daleč ni ta dan! Nad tabo jasen bo obok, krog tebe pa svinčena toča in dež krvav in solz potok in blisk in grom — oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla: kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo! Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča: Kar bode shranjenih voda v oblakih tvojega neba, kar vode v tvojih bo planinah, kar bode v cvetnih je ravninah, tačas pridrvi vse na dan, narasti, vzkipi v tok strašán! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez branove stopi, ter tujce, zemlje lačne, vtopi na dno razpenjenih valov!