29. 06. 09

Do Bojnika in nazaj - 29. 6. 2009



Vsem se popoldne nekam mudi, zato naj bi bil ponedeljkov pohod krajši. Z avtomobili se tako zapeljemo v Tržišče, potem pa krenemo po gozdu navzgor proti Malkovcu. Dež je zadnje dni dobro namočil zemljo, ampak mi se ne ustrašimo blata, naši gojzerji marsikaj zdržijo. Po dolinah se vlačijo megle, nad nami se zbirajo oblaki, le kaj bo iz tega? Kar hitro ubiramo korake proti Bojniku, kjer nas pogostita vedno gostoljubna Slavica in Tone. Še vreme se je izboljšalo, zato se vračamo skozi Zgornje Vodale, kjer uživamo ob lepo urejeni stari kmetiji, potem pa se spustimo spet proti Tržišču. Še ravno pravi čas smo pri avtomobilih, ker se dež pošteno ulije. No, v Sevnici pa nam spet prizanese, da pridemo suhi domov. Je tole aprilsko ali junijsko vreme? Kdo bi vedel.

28. 06. 09

Mali Lošinj - 20. 6. do 27. 6. 2009

SOBOTA, 20. 6.


Gremo na morje! In to z agencijo Diana iz Sevnice. Odhod ob sedmih zjutraj, malo prej še dežuje. Nič hudega, vse mora biti sveže za nas. Okrog trideset nas je: nekateri se poznamo, drugi se spoznavamo. Poleg Sevničanov še Krčani, nekaj turistov vstopi še v Krmelju, kar deset na Mirni. Zdaj pa lepo v hrib na Grmado, pa skozi Dobrnič in Žužemberk v Kočevje. Tam se malo okrepčamo za nadaljevanje poti na mejni prehod Petrina, oziroma Brod na Kupi, po ovinkih do Delnic, malo po avtocesti, potem pa spet med vasicami do mosta na Krk. Kar hitro smo v Valbiski, kjer med čakanjem na trajekt lije kot iz škafa. A, glej, ko se vkrcamo, se spet zvedri, da lahko uživamo v vožnji po morju. Iz Meraga do Osorja smo po otoku Cresu kar mimogrede, do Malega Lošinja pa zdaj sploh ni več daleč. Hotel Bellevue na Čikatu nas gostoljubno sprejme v parku med borovci, s prijaznim osebjem in okusno hrano. Po večerji pa še na obvezen sprehod po obali.
NEDELJA, 21. 6.


Nobene prave vročine ni, zato smo še tem bolj veseli prijetno ogrete vode v pokritem hotelskem bazenu. S prijateljico jo vsak dan izkoristiva pred zajtrkom in večerjo. Vmes pa na pot. Danes do Velega Lošinja ob obali. Razgibane skale, zalivi, penasti valovi, ki udarjajo ob breg. In že se odpre pogled na najstarejše naselje na otoku, ki je bilo včasih tudi največje. Konec 13. stoletja naj bi sem priplulo 12 družin in na obronkih svetega Ivana ustanovilo naselje. V pristanišču je cerkev svetega Antona, zgrajena v sedanji obliki leta 1774, sicer pa prava zakladnica umetnin beneškega porekla. Nad prvo vrsto hiš se malo skriva okrogli srednjeveški stolp iz leta 1455, ki je vreden obiska zaradi muzejske zbirke, galerije in lepega razgleda z vrha. Sledi sprehod do pokopališča na rtu Leva, obiskati je treba še zaliv Rovenska, uživati na ozkih ulicah starega naselja, se nadihati zraka v zdraviliškem parku. Vračava se spet ob obali, tokrat pa v zalivu Valdarke zavijeva na poti proti svetemu Martinu. Ta del je bil začetek mesta Mali Lošinj, ki je danes največje na otoku. Poleg starega pokopališča zdaj tam nastaja novo. Popito pivi naju tako okrepi, da greva še do župne cerkve Marijinega rojstva, kjer naju čaka presenečenje. Cerkev je bogato okrašena z zelenimi venci in belimi svetličnimi aranžmaji. Ulica na desno pa je tudi nekaj posebnega: zidovi so ovešeni z belim blagom, ki je polno pripetega svežega cvetja. Od domačinov izveva, da so to nedeljo imeli "mladu misu" - torej novo mašo, v belino in cvetje pa so okrasili celo ulico od cerkve do novomašnikovega doma. Ko po vrnitvi v hotel uživava ob kavici v senčnem atriju pod borovci, zaslišiva pesem in natakar nama pove, da je v hotelu pogostitev za okrog 150 gostov nove maše. S ponosom še pove, da so imeli novomašnika tudi lani.
PONEDELJEK, 22. 6.


Vreme se kisa, zato z dežniki obhodiva oba kampa na Čikatu, ter preveriva, če je vse v redu. Prostor bliže morja je precej zaseden, le malo dlje od obale je še nekaj prostora. Nekatere rezervacije so tja do konca avgusta, polne so tudi počitniške hišice. Popoldne že brez dežnikov odkrivava lepote mesta Mali Lošinj in uživava ob lepo zasajenih gredicah, palmah, ki gostijo še kakšne asparaguse, povsod je veliko bahavih bugenvilij, oleandri se ponujajo v treh barvah...
TOREK, 23. 6.










Med oblaki se kaže sonce, zato se odločiva za najdaljši pohod. Najprej do hotelskega naselja Sunčana Uvala, kjer so že lani dogradili in obnovili hotel Aurora, letos pa je kot nova tudi Vespera. Vmes je še novo kopališče na prostem, pa otroško igrišče, v hotelu imajo posebne igralnice, sploh so njihova ciljna skupina družine. Do hotelov je pot ob obali v glavnem cementirana, naprej pa lepo naravna med borovci, ki se sklanjajo nate, med kamenjem, ki se ti včasih zakotali pod nogami. In zrak, da nehote zadihaš bolj globoko. Sploh, ko jo mahneva stran od obale v hrib in hodiva med dolgimi zidovi zloženega kamenja. Vmes skačejo koze, včasih kar z zida na zid, mladi kozlički se igrajo med seboj, stari kozli s častitljivimi rogovi pa so k sreči privezani. Že sva mimo smetišča, po katerem tudi stika cela čreda koz, na desno se odpira obalna steza za Veli Lošinj, pred nama pa Mali Lošinj in zadaj Televrin nad Nerezinami, ki se mu vidi, da je najvišji vrh tod okoli.
SREDA, 24. 6.


Tudi danes sva vneti za planinske podvige. Mika naju lepo označena pot na Velo Stražo ali Monte Baston, ki je na nadmorski višini samo 64 metrov, je pa z vrha krasen razgled po otoku. Pot je spet speljana med borovci in kamnitimi zidovi, ptiči pa nama priredijo pravi koncert. Kar prekmalu sva na vrhu, kjer so ostanki vojaške utrdbe. Že v prazgodovini so ta vrh uporabljali za vojaško opazovalnico, potem pa še Avstrijci, Italijani. Vračava se skozi kamp, Srebrno in Zlato Uvalo, pred Boko Falso se utaboriva na skalah tik nad morjem, da prisluhneva pluskanju vode in ob tem še kaj prebereva iz knjig, ki jih vneto nosiva s sabo na teren. Ob obali se potem sprehodiva še mimo ostankov vojašnic in stare ladje prav do mesta. Kakšna bližnjica pa je to, bi kdo, ki pozna te terene, mogoče vprašal. Zelo lepa, raznolika in k sreči ne preveč kratka. Zvečer nas razveseli še otroška folklorna skupina s plesi svojega področja. Najbolj slikovite so narodne noše z otoka Susak, to so tiste s kratkimi krilci deklet.
ČETRTEK, 25. 6.


Animatorji v hotelu si zelo prizadevajo, da bi napravili bivanje v hotelu zanimivo. Organizirajo predstavitve, razgibavanja, sprehode in oglede, vsak večer je disko za otroke, nekajkrat na teden tudi glasba za odrasle. Za doplačilo se je mogoče udeležiti kakšnega izleta z ladjo. Susak sva tako obiskali lani, letos pa sva se odločili za Rab. Izpluli smo še pravočasno, da smo smuknili skozi preliv na Privlaki, kjer dvakrat na dan umaknejo most. Kar dve uri in pol traja vožnja, ko te na levi spremlja južni del Cresa, na desni se kaže Pag, daleč na levi vidimo celo Učko, pred nami je Velebit, pred njim Rab. Plovba je udobna, mi pa že štejemo zvonike cerkev starega mesta. Vodič nas popelje po ozkih ulicah in razloži zgodovino samostanov in cerkva. Priporoča nam še plažo, restavracijo, sprehod po parku in nam da prosto. Že same ozke ulice so zelo zanimive, park je osvežujoč, za vzpon na ostanke obzidja pa si poplačan s krasnim razgledom. Na povratku smo na ladji malo dremali, ampak ne dolgo, saj so nam delfini uprizorili pravi balet na vodi in v njej.
PETEK, 26. 6.




Današnji sprehod naju vodi skozi mesto, mimo župne cerkve do ostankov trdnjave, ki jih še vedno urejajo, in v smeri proti Privlaki. Na hribčku pred njo je postavljeno Svetište Kraljice Ljubavi na mestu, kjer naj bi se vsakega 16. v mesecu prikazovala Marija. Na poti nazaj raziskujeva severne obale otoka in ugotoviva, da se je tudi tu mogoče sprehoditi po urejenih stezah, kopalci pa uživajo na Uvali Zagazine in Sv. Martin. Ne moreva se upreti poti proti Velemu Lošinju in jo vsaj delno prehodiva.
SOBOTA, 27. 6.


Treba je spakirati, potem pa jo mahneva še na enourno poslovilno pohajkovanje po obali. Ampak avtobus je že tu in vračamo se po že znani poti. Na Cresu še pogled proti Vranskemu jezeru, mestu Cres, pa tudi proti oblakom, ki nam grozijo. Od časa do časa nas krepko opere, na trajektu pa je spet suho. Pod mostom na Krk se kar tare jadrnic, potem pa na svidenje, morje. Da ne bi lačni prišli domov, se ustavimo v gostilni Rojc v Laščah in preverimo, če so njihovi jagenjčki in odojki še vedno slastni. Proti Sevnici spet lije, potem pa dež skoraj preneha, da laže pridemo domov. V bloku pa: dvigalo ne dela! S težkim kovčkom bo treba peš v četrto nadstropje. Še dobro, da ne stanujem v osmem. Dober dan, vsakdanje težave in problemi.

19. 06. 09

Ajdovski gradec - 15. 6. 2009



Ponedeljkova skupina danes raziskuje bližnjo okolico: po gozdu na sveti Rok, naprej v Lamperče, kjer se najprej igramo s kozicami, potem pa občudujemo krompir v cvetju. Od Žabjeka naprej gremo malo previsoko ali pa prenizko, zato je treba po brezpotju. Pa ne daleč, pridemo ravno prav k Vriskovi zidanici, kjer nas gospodar in gospodinja ne spustita naprej, dokler ne poskusimo vseh vrst pijače, ki jo imajo pri hiši. Malo naprej in že smo pri Golobovih. Ojoj, danes bo pa huda! Tudi tu ponujajo pijačo in ne smemo je zavrniti, bi lahko še zamerili. Ajdovski gradec je že pred nami, samo malo navzdol, potem pa v hrib. Markacisti so lepo nadelali in označili poti k temu arheološkemu parku z ostanki naselja iz petega in šestega stoletja našega štetja. Zdaj bo pa treba tudi kaj pomalicati, saj se lahko zgodi, da bo pot nazaj tudi naporna glede pijače. Vračamo se malo niže, da lahko obiščemo Krnčevo zidanico, kjer Slavica ponuja samo tri vrste pijače. Ne, vode pa ni med njimi. V hrib še zmoremo, potem pa se sesedemo pri Amerškovih, kjer Rudi pridno sestavlja stol iz starih trt. Za take izdelke je pravi mojster. Spet nam ponujajo vino, zraven pa si izprosimo navadno vodo, saj je že presneto vroče. Čaka nas samo še spust čez Škovc in Gline Jame v Florjansko ulico. Anica in Vinko vabita na kavo. Pa se izkaže, da je tu še narezek in pijača, ker praznujeta obletnico poroke. Še veliko lepih skupnih trenutkov želimo! Ampak: tale dan je bil pa res naporen!

Velebit - 12. do 14. 6. 2009

PETEK, 12. 6. 2009



Junija navadno Planinsko društvo Lisca Sevnica organizira dvo- ali trodnevni izlet. Letos je cilj Velebit, odhod pa ob treh zjutraj. "Kaj ti tudi ne moreš spati?" smo se pozdravljali na avtobusni postaji in vkrcavali na avtobus. Tam smo še malo podremali, zbudili so nas šele ovinki po cestah proti Zavižanu. In dežne kaplje. Nismo se mogli načuditi, koliko bukovih gozdov je tu, zapeljali pa smo se na več kot 1600 metrov nadmorske višine. Do koče se nismo sprehodili, tudi botanični vrt smo pustili za kdaj drugič, skrbeli so nas oblaki in dežne kaplje. Ko pa smo dobro začeli hoditi, teh ni bilo več in hodili smo po krasnem svežem vremenu brez posebnih naporov. To nam je omogočila Premužićeva steza, ki so jo v letih 1930 - 1933 mojstrsko naredili iz kamenja in speljali tako, da ni večjih vzponov ali spustov. V celoti je dolga več kot 50 kilometrov, mi smo jih prehodili 16. To je področje Nacionalnega parka Sjeverni Velebit, ki pa se ponaša še z dvema strogima rezervatoma in dvema botaničnima rezervatoma. Občudovali smo lahko cvetje, ki izkoristi vsako najmanjšo krpico zemlje, od snega skrivenčeno drevje, od vetra "počesane" krošnje... Na manj kot polovici poti se nam je prilegla malica pri Rossijevi kolibi, potem pa smo pogumno korakali naprej. Tu in tam se nam je odprl pogled na morje, najbolj na široko pa pod planinsko kočo na Alanu, ki je še vedno na višini 1340 metrov. Hoje je bilo približno šest ur, Ivan pa nas je z avtobusom že čakal in nas popeljal na jaso sredi gozdov do gozdarske koče Štirovaća. Gostitelj Branko z ženo nas je presenetil z zelo lepo opremljenimi in ogretimi prostori, predvsem smo se razveselili toplih tušev. Bogat izvir hladne vode, pripravljena ognjišča, lesene mize in klopi - idealno za piknik. In smo ga imeli: moški so spekli meso, ženske pripravile solato, našla se je tudi kaj za v kozarec in kmalu je bilo veselje na višku. Klepet, Pepijeva harmonika, pesem... nič se nam ni mudilo spat.

SOBOTA, 13. 6. 2003



Zbudili smo se v prelepo sončno jutro in se okrepčali z zajtrkom. Razpoloženje je malo skvarila novica, da je en planinec nerodno padel in ga je bilo treba spraviti v bolnico, kjer že okreva. Tudi to se lahko zgodi na poti. Sobotni cilj je bila 1624 metrov visoka Šatorina. Do vrha smo rabili dve uri in pol, nazaj pa nekaj manj. In to kakšne poti! Spet smo se naužili gozda, pot pa je bila tako speljana, da je Vinko izjavil, da je gotovo ni delal Slovenec, ampak Slavonec. Skoraj nismo imeli občutka, da se dvigujemo. Spet nas je razveseljevalo cvetje: gorski slak, lan, lilije, na vrhu pa še narcise in - krasen razgled na bogastvo gozdov in morje. Za konec nam je Branko pripravil poslastico: spust v ledeno jamo. Zdaj pa spet na avtobus in proti morju. Do Starigrada smo se peljali in našli prijetne sobe pri restavraciji Degenija. Tudi morskih dobrot pri večerji smo bili deležni, večer pa smo si popestrili s sprehodi po naselju, ob morju in proti Paklenici.

NEDELJA, 14. 6. 2009



Malo bolj zgodaj vstanemo, da ne bi hodili po preveliki vročini. Imamo srečo, da nas avtobus pripelje čisto do zadnjega parkirišča. Nad nami se že pnejo skale, pod njimi pa se pripravljajo plezalci. Narodni park obsega Veliko in Malo Paklenico, nekaj vrhov nad 1700 metrov in med njimi čudovite doline, pa 200 kilometrov poti. Mi smo imeli le toliko časa, da smo občudovali stene na začetku soteske, se povzpeli in uživali na pretežno senčni poti med drevjem, ob tolmunih vode, prebirali skrbno pripravljene informativne table in po dveh urah hoda malicali pri planinskem domu. Ravno toliko, da smo si obljubili: "Sem bomo pa še prišli!" Nekateri so si privoščili še kopanje, treba je bilo kaj pojesti, potem pa na pot proti domu. Vse je šlo v redu in brez zastojev, zato smo doma veliko pred napovedano uro. Naj se zato pritožimo? Ne, le zahvaliti se moramo Darinki in Jožetu za organizacijo in skrb, Ivanu za varno vožnjo, vsem udeležencem pa tudi za prijetno druženje.

Novi Grad - 8. 6. 2009



Ker ni kombija, ostaja ponedeljkova skupina v domačih logih. V Boštanj krenemo, potem pa na Apnenik in skozi Zavine vse do Novega Grada. Po dolinah se še podijo meglice, mi pa se grejemo na soncu kot martinčki in pasemo oči na lepo urejenih domačijah, zidanicah in vinogradih. Neverjetno veliko češenj se nam ponuja ob poti, nekatere celo lahko dosežemo, najlepše pa so rezervirane za ptiče čisto na vrhu dreves. Da ne bi bila malica preveč enolična, se sladkamo še z borovnicami in gozdnimi jagodami. Naš šef Vinko z ženo je obljubil obisk pri znanki Štefki, zato se spustimo malo proti Logu pri Vrhovem, ostajamo pa še vedno v zavetju gozdov. Pa je že pred ciljem šranga: ljubeznivi par z Vrhovega nas ne spusti kar tako mimo, je treba za zdravje spiti kakšen šilček ta kratkega. Štefka nas pričaka s čajem, medom, medico, kavo, pecivom... Malice, ki jo nosimo s sabo, danes sploh ne bomo rabili. Gostiteljica nas popelje po bližnjici nazaj na Novi Grad, vmes pa je ponovno postanek pri šrangi, tokrat za pecivo in vino. Ker se ne bi radi vračali po isti poti, jo uberemo v smeri Mrtovca, vendar bi bilo vseeno pametno priti nazaj na Apnenik. Vmes pa velika gozdna dolina! Kaj to nam: zalomastimo po celem navzdol, preskočimo potoček, potem pa v hrib. Kmalu smo spet na poti, pa nam je skoraj žal: gojzerje komaj vlečemo iz blata. V mlaki pred asfaltno cesto se malo očedimo, potem pa lepo zlagoma proti Boštanju. Dneva seveda še ni konec, treba je še k Vinku in Anici domov, da spet jemo in pijemo ob Anicinem rojstnem dnevu ter voščimo: Zdravja, sreče tebi vsak od nas želi in, da še večkrat skupaj veseli bi bili.

Rojstni dnevi - 7. 6. 2009



V dobrem tednu štirje rojstni dnevi: brat, svakinja, dve prijateljici. Pa saj to ni za zdržat! Danes je na vrsti brat: piknik na Ravneh nad Zdolami. Sicer pa je to blizu Krškega s krasnim razgledom na Sljeme (Medvednica pri Zagrebu), Brežice, Gorjance, Mohor, Kum, Lisco, Bohor... V Krškem najprej kavica in pravi babji čvek z nečakinjo, ozračje pa hladijo dežne kaplje. Potem se zapeljemo v hribe, bolje rečeno hribčke s prijetnimi hišami in vinogradi. Še vedno dež, ampak mi se ne damo. Po pravici rečeno: brat se ne da in kar čara dobrote na žaru, ostali pa uživamo pod streho brunarice. Gostov je več in več in tudi vreme se vda - posije sonce, da nam razkrije vse lepote okolice, pa tudi češnja se posuši in lahko navalimo na njene sočne plodove. Med pogovori z bolj ali manj znanimi gosti odkrijemo, da smo vsi nekako povezani, imamo skupne znance, če gremo dovolj dolgo nazaj, smo tako vsi žlahta... Torej na zdravje znancev, prijateljev in sorodnikov!

18. 06. 09

Obletnica mature - 6. 6. 2009



Prizadevni Peter vedno najde primerno rešitev za praznovanje obletnice mature, tudi tokrat jo je. Zakaj se ne bi enkrat posvetili Ljubljani? Ta sobota je v njej še posebno zanimiva, saj je pred Prešernovim spomenikom cela zbirka starih avtomobilov, veliko ljudi si je nadelo tudi stare obleke in tako je sprehod po starem delu mesta še posebno zanimiv. Lepo vreme in veliko lokalov s ponudbo na prostem nam nudi veliko možnosti za posedanje in klepet, na ogled nas popelje tudi vodič, še posebno pa uživamo na vožnji z ladjico po Ljubljanici. (
http://www.visitljubljana.si:80/si/ogledi_izleti/ogledi_ljubljane/ogledi_z_ladjico/77737/detail.html ). Tako si zaslužimo večerjo v kitajski restavraciji Kitajski vrt
(
http://www.kitajska-restavracija.com/kitajska.php?q=40), kjer ne manjka obujanja spominov in veselega smeha. Če ne prej, čez eno leto na svidenje, bivši sošolci in sošolke!

4. 06. 09

Massimo Savić in Frank Sinatra - 3. 6. 2009

Sevničanom je Zagreb po kilometrih bližji kot Ljubljana, pa še ugodne zveze z vlakom imamo, zato nam je laže obiskati gledališke predstave ali koncerte pri sosedih kot v našem glavnem mestu. Če bi kakšen vlak odpeljal iz Ljubljane proti Posavju tam okrog pol polnoči, bi bili mogoče bolj redni gostje tamkajšnih večernih prireditev.

Sama nisem kaj prida na tekočem s popevkarsko sceno doma ali na tujem, prepričala pa me je napoved, da v dvorani Vatroslav Lisinski Massimo Savić poje popevke Franka Sinatra. Res smo uživali: scena z lučmi New Yorka, Big Band Hrvaške radiotelevizije in Massimo s svojim prepričljivim nastopom. Še zdaj me malo bolijo dlani od ploskanja. Ta priljubljeni hrvaški pevec ima tudi svojo spletno stran: http://www.massimo.hr/ , za vse tiste, ki bi kdaj radi šli na kakšno prireditev v dvorano Lisinski, pa še naslov te ustanove: http://www.lisinski.hr/Default.asp . Po internetu je mogoče za večino predstav rezervirati in kupiti karte.

1. 06. 09

Celjska koča - 1. 6. 2009



Dva ponedeljka sva z Elčko manjkali na pohodu, ker sva "delovali" po Grčiji, danes pa je skupina spet v običajnem sestavu. Kombi nas med jutranjim klepetom mimogrede prestavi v Zagrad pri Celju, od koder se peš napotimo proti Celjski koči. Pot so na začetku že skoraj preveč uredili, zato si večina izbere malo bolj izzivalno varianto čez Grmado. Naš trud je poplačan s krasnimi razgledi proti Celju in Savinjski dolini. Ob poti pa tudi cveti in diši dovolj cvetja za estetske užitke. Pravo razkošje je tudi pogled na Pečovnikovo kočo, lakoto in žejo pa si potešimo pri hotelu Celjska koča. Ne premami nas nova adrenalinska proga, ampak se napotimo pod Srebotnikom, mimo Marijinega kipa, nazaj proti Celju.
Že proti večeru smo spet lepo doma. A, kje smo bili toliko časa, se sprašujete? Na Pečju smo Anici voščili za rojstni dan in krepko potrdili dodatno preživeto leto.