Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) se zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Osem nas gre na kavo in klepet, potem pa sedem v dveh avtomobilih skozi Boštanj, po dolini Mirne, ki je zelo plitva, naprej pa do naselja Goveji Dol. Na primernem mestu parkiramo in se naprej odpravimo peš.
Po asfaltirani cesti se dvigamo in razgledi se večajo: prepoznamo Leskovec v Podborštu, kjer smo bili pretekli ponedeljek, in Kamenško z vinogradi in zidanicam.
Travniki ob cesti so še nepokošeni, trava je visoka, vmes pa veliko cvetja, tudi rumene kozje brade, ki je zelo uporabna v zdravilstvu in kulinariki. Angleži ji pravijo tudi "Jack goes to bed at noon" (Jack gre spat opoldne). Zakaj? Ker se cvetovi odprejo ob jutranjem soncu in zaprejo sredi dneva. Okrog hiš je vse mirno: odrasli so v službi, otroci v šoli. Naša Mimi z Vrhka nam pride naproti in takoj pokaže bližnjico, pozna pa se tudi z redkimi domačini ob poti.
Ko se cesta zravna, nas na levi spremlja drevored lip in že smo pri križu in vodnjaku na Vrhku. Tu se nam odpre pogled na Tržišče, Jurjev hrib s cerkvijo, zadaj Trebelno, bolj daleč pa megla.
Občudujemo lahko cvetje na vrtovih, lepo obdelane grede s krompirjem, paradižnikom, papriko ...
Potem pa se spustimo do rastišča azaleje ali rumenega sleča. Pot je na novo posuta s peskom (mogoče malo predebelo) in počiščena, saj so preteklo soboto sem organizirali tradicionalni pohod. Travnik z grmi rumenega cvetja je lepo urejen, zrak omamno diši.
Vrnemo se h križu, potem pa po gozdni cesti do naše gostoljubne Mimi, ki nam pripravi pravo pojedino. Hvala, draga planinska prijateljica, da nam omogočaš taka druženja.
Vlak ob 7.38 z Železniške postaje Sevnica je najobičajnejši začetek poti skupine Posebna prijateljska potepanja. V Zidanem Mostu moramo prestopiti, ob 8.12 nas 21 izstopi v Rimskih Toplicah. Železniška postaja se tako imenuje, kraj pa je Globoko in v njem se je na materinem domu rodil Anton Aškerc leta 1856, čez tri leta pa so se Aškerčevi selili v vas Senožete na desnem bregu Savinje - na očetovo domačijo. V lokalu na postaji se nam pridružita še dva in kar nekaj časa posedimo pri kavi in pogovoru o kraju. Vmes pade nekaj kapelj, ko prečkamo most preko Savinje, jih ni več, potem pa jih pade še nekaj, da lahko pokažemo drug drugemu, kakšne dežnike imamo. Zdaj smo res v Rimskih Toplicah, včasih so bile to samo Toplice, ostali del pa Šmarjeta.
Nad kopališčem in restavracijo Aqua Roma prečkamo glavno cesto in se začnemo vzpenjati po cesti proti Senožetim. Kar strma je in nas vodi mimo vhoda v Rimske terme in park okrog njih. Zbirajo se oblaki, nizek pritisk je kriv, da pospešeno dihamo in prelijemo tudi kakšno kapljico potu. Zelenje gozda okrog nas, bogata podrast - vse to pa nas vzpodbuja pri hoji.
Po dobre pol ure smo na naslovu Senožete 1, na Aškerčevi domačiji, ki je literarno etnološki muzej. Lepo obnovljena in vzdrževana prostorna hiša in kupček gospodarskih poslopij, pod njimi pa na travniku dve kravi, trop ovac, nekaj koz (da imajo ženske konkurenco) in osliček, da oskrbnik ni edini te vrste na kmetiji (tako sam pravi). Pridruži se nam še ena potepinka. Pozdravi nas Avgust Aškerc, pesnikov pravnuk, ki nam postreže z žgano pijačo iz aronije, da se po vzponu ne bi prehladili. Posedemo ob mizah pod streho ali se grejemo na soncu in oskrbnik, ki je bil včasih šolnik, celo ravnatelj Osnovne šole Rimske Toplice (Cveta, hvala za ta podatek!) nam predstavi domačijo, družino Aškerc in podrobnosti iz pesnikovega življenja. Omeni ga kot bojevnika za slovenstvo, proti germanizaciji, s socialno kritičnim pogledom. Tudi on se bori za slovenski jezik, skuša vplivati na obiskovalce in obiskovalke, predvsem pa se od srca nasmejimo njegovim šaljivim domislicam.
V hiši najdemo veliko zanimivih predmetov, marsikaterega se spomnimo še iz svoje mladosti. Vmes so tudi zanimivi izdelki slikarske kolonije v Aškerčevem letu - 170-letnica njegovega rojstva.
Pred hišo zaprosimo Anico Gačnik, da bi nam kaj recitirala. Izbere dolgo Kronanje v Zagrebu:
Zvonovi zagrebški pojo,
pojo, da še nikdár tako.
»Le vkup, le vkup, gospod, tlačan!
Oznanjamo slovesen dan!
Široko ôri se naš glas
v poslednjo tja slovensko vas!
V poslednjo tja hrvaško vas
naj slišijo seljaki nas!
Razlegaj se do daljnih dalj:
Matija Gubec naš je kralj!«
Ropoče boben gor in dol
po ulicah, ko še nikol:
»Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves!
Seljakov kralj se krona dnes!
Kjer cerkev Markova stoji,
tja gledat kronanje zdaj vsi!«
Kjer Marka svetega je hram,
pred njim železen prêstol tam!
Pod stolom Gubec, kmet stoji...
O srečen, slaven kralj si ti!
Glej, kronanje iz oken vseh,
z balkonov gledajo in streh.
Ponosno Gubec jim stoji.
Molče on govori z očmi!
Poglejte smeli mu klobuk!
Ni li posavski to hajduk?
Zimzelen si za trak je del,
pero kokotovo pripel...
In Gubcu, glej, možje trije
priklonijo se do zemljé,
priklonijo se do zemlje,
v škrlat odeti vsi trije.
Priklanja prvi se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!
Bog spolnil ti je željo, knez!
Ves narod v tebi združil dnes!
Tu v Zagrebu, preslavni voj,
htel prêstol si imeti svoj.
Tu prêstol! Glej ga pred sebo:
nad ognjem žolt je kot zlato!
Nanj sede veličanstvo naj!
Udano prosimo sedaj!...
Bojiš se trona?! — Ti ječiš?...
O vreden, da na njem sediš!«
Priklanja drugi se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!
Brez krone kralja nočemo —
mi kronati te hočemo!
Na tronu svetlem že sediš,
a zdaj še krono to dobiš!
O, rači jo, prejasni knez,
iz mojih rok sprejeti dnes!
Žari se kot zlato ti vsa —
saj v živem ognju je bilà...
Trpečeš?! Dosti si krepak,
za krono rojen si junak!«
Priklanja tretji se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!
O, kak te diči krone kras!
Kraljév pod njoj je tvoj obraz!
O, kralj slovenski, kmetov voj,
na stolu zlatem pred menoj,
od mene sprejmi pa v rokó
ognjenosvetlo žezlo to!
Krepko ga drži!... Ž njim vojuj,
podložnikom zapoveduj!« —
In vsi zvonovi zapojo
in bobnarji zabobnajo:
»Matija Gubec — žível kralj!
Razlegaj se do daljnih dalj!«
Na tronu Gubec kralj sedi,
z mrtvaškim glasom govori:
»Kot kralj dnes prvič gledam vas —
vi zadnjič slišite moj glas!...
Ves narod kronan si z meno,
s kraljévoj venčan zdaj častjo...
O naš veliki petek sam!...
Kdaj vzkresne stara pravda nam?...
Za njó duh moj vas spremlja v bran
In — pomnite današnji dan!«
Neverjetna Anica vse to zmore na pamet. Spomnimo se še drugih pesmi: Brodnik, Mejnik, Anka ... Izraz njegove ljubezni do učiteljice Ane Pečovnik in spoznanje, da je zanj ta zveza nedosegljiva, je v pesmi Javor in lipa, ki jo Anica tudi zna povedati. Prelili so jo tudi v melodijo:
Od blede oblit mesečíne
na lazu mi javor stoji;
sred nočne mrtvaške tišine
vejevje mu čudno šumi.
In listje šumeče se giblje
po vejah skrivnostno tako ...
Ne mara, da v sanjah se ziblje
ubogo samotno drevo!
Vštric njega tam lipa je v cvetji,
krasnejše je nima ta gaj;
o njenem presladkem objetji
on sladko pač sanja sedaj.
Ne sanjaj o lipi cvetoči,
moj javor, tvoj sen je brez nad!
Na veke od ljube te loči
prešírok, predalek prepad.
Seveda ne smemo pozabiti Čaše nesmrtnosti, vsaj tistega značilnega dela ne, ki je bil namenjen tudi našim takratnim poslancem na Dunaju, ki naj bi zastopali interese slovenskega naroda:
... Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.
Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra,
dela slavna za rojake svoje,
za rojake in za domovino!
Zlega čina pa ne ena kaplja
v čašo níkdar ti ne kani to to!
Prej ne nehaj vlivati v posodo,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto ni do – groba!...
Truplo tvoje čas strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal –
v delih svojih živel sam boš večno! ...“
Naš gostitelj zaključi svojo pripoved z Aškerčevo Sivi lasje, ki jo je pesnik napisal že v pokoju, potem, ko je v njegovo življenje stopila pesnica Poljančeva:
Sivi lasje, sivi lasje niso za mlado žensko srce.
Zime ne ljubi pomlad zelena,
starca ne mara dekle nobena.
Sivi lasje, sivi lasje —
vsako ogiblje se jih dekle.
Vidi sneg beli na tvoji glavi
pa jo zazebe, če te pozdravi.
Sivi lasje, častiti lasje . . .
Hvala za čast to, hinavski ljudje!
Kaj so lasje mi takšni „častiti",
če me nobena več noče ljubiti!
Po pravem literarno etnološkem predavanju se nam v kleti prileže degustacija štirih vrst sirov, ki jih izdelujejo na kmetiji (mogoče jih je tudi kupiti za domov), tu so še: domača salama, kruh, vino iz okolice Bistrice ob Sotli (od Avgustove sestrične), domači sok iz bezgovega sirupa. Kmalu se oglasi pesem Kol'ker kapljic, pa Primi, bratec kupico, Anica pa nas preseneti s svojim besedilom o pokojnini po melodiji O, Marijana.
Pred malico so se na nebu sicer zbirali oblaki, zdaj pa jih ni več, med njimi se kaže kar precej modrine.
Napotimo se spet po cesti v dolino, postojimo pri Termah za posnetek, potem pa jih nekaj odide na vlak, drugi pa se sprehodimo še po Ruski stezi. Na žalost sekvoje v parku hirajo, navdušujejo pa nas druga mogočna drevesa in energetske točke. Lepo počasi po skoraj ravni, lepo vzdrževani peščeni poti, uživamo v zelenju, žuborečem potočku z lesenim kolesom na desni in ptičjem petju.
Vtisi Marte Brežan.
Na Železniški postaji Rimske Toplice imamo dovolj časa, da strnemo vtise in se vkrcamo na vlak ob 13.44. Nekateri se vračajo domov, nekaj pa se nas zapelje v Ljubljano na predstavo. Res bogat dan!
Podrobnosti pod video posnetki.
Video:
RIMSKE TOPLICE IN AŠKERČEVA DOMAČIJA
Rimske Toplice, naselje pod Stražnikom in Kopitnikom, ima okrog 800 prebivalcev in spada v občino Laško. Že Rimljani so se tu kopali v topli vodi, prva omemba toplic pa je v oglejski listini iz leta 1486. Poznali so jih Celjski grofi in kasneje Habsburžani, preobrat pa se je zgodil leta 1840. Takrat jih je kupil tržaški veletrgovec Gustav Uhlich v imenu svoje žene Amalije, ko je pred tem ozdravel zaradi njihove termalne vode. Spremenil jih je v sodobno zdravilišče z dvema močnejšima vrelcema: Amalijin (38,4 stopinje) in Rimski (36,3 stopinje), zgradil Sofijin dvorec: najprej s sto sobami, potem so jih dodali še sto. Uredil je kostanjev drevored, park, topliško cerkev, paviljon za orkester, igralnico za biljard, teniško igrišče, pokrito kegljišče. Prihajalo je vse več gostov iz tujine, tudi dunajskega dvora, še posebno po otvoritvi železniške proge 1848. Imenitni gosti so sadili eksotična drevesa: sekvoje, čuge, hloe, ciprese, tise, cedre ... V spomin na obisk angleške princese in pruske prestolonaslednice Viktorije 1879 so posadili tri sekvoje, sadike so dobili iz Kraljevskega botaničnega vrta Kew Gardens (London). Ob koncu prve svetovne vojne, v hudi zimi 1917/18, so ruski ujetniki (tudi Čehi, Slovaki, Poljaki) zgradili 1216 metrov dolgo Rusko stezo kot prijetno, ne preveč naporno sprehajališče po gozdu. Veliko jih je pri tem izgubilo življenje. Leta 1931 so uredili termalno kopališče na prostem, ob začetku druge svetovne vojne pa so se morali člani družine Uhlich umakniti in Nemci so v toplice namestili svoje ranjence. Po drugi svetovni vojni so v lasti JLA kot zelo priznano zdravilišče, ki pa ni živelo s krajem (tudi v času Uhlicha ne). Oživi po letu 1991, 2005 postane državna last in leta 2008 sledi otvoritev obnovljenih objektov.
Rimske Toplice imajo osnovno šolo, vrtec, knjižnico in bogato kulturno dejavnost: Kulturno društvo Anton Aškerc Rimske Toplice poleg članov Moškega pevskega zbora, pevk v Ženskem pevskem zboru Rimljanke in članic etno skupine Stari časi, združuje tudi člane v literarno – recitacijski skupini in člane v gledališki skupini. Leta 2001 je Kulturno društvo prevzelo organizacijo Pohoda po Aškerčevih poteh.
Kraj je imel cerkev že v 13. stoletju, danes je sedež župnije Cerkev svete Marjete, nad njo pa stoji še Cerkev Lurške Matere Božje iz leta 1885, kot prva v Sloveniji je bila zgrajena po prikazovanju Marije v Lurdu.
Anton Aškerc (1856 - 1912): duhovnik, naš največji pripovedni pesnik, pisatelj, urednik, arhivar. Rodil se je v vasi Globoko na domu svoje matere. Po treh letih so se preselili v vas Senožete na očetov dom. Pri dvanajstih letih mu je umrla mati. Ni rad delal na zemlji, raje je vodil goste iz zdravilišča in jim pripovedoval o bajeslovnih bitjih na tem področju. Končal je osnovno šolo, potem nižjo in višjo gimnazijo v Celju, na željo tete je šel študirat bogoslovje v Maribor. Dobro se je učil, predčasno končal študij, pomagal si je pa tudi z inštrukcijami.
Začel je pisati pesmi, služboval pa je po različnih krajih Slovenije. Maše je imel vedno v slovenščini, kljub nekaterim protestom, ki jih je razgnal tako, da je skozi okno med protestnike vrgel svojo pisalno mizo. Šel je blagoslovit kapelico na Molički planini, da je ne bi župnik iz Luč, ki je bil Nemec. V spominsko knjigo je zapisal: Naj se svet še tako suče, nemške nikoli ne bodo Luče. V Šmarju pri Jelšah je v enem dnevu več kot stokrat prišel na občinski urad, dokler mu niso izdali listine v slovenščini. Kot duhovnik je bil malo drugačen: njegove maše so bile kratke, sploh pozimi, samo tri minute (tedenska sicer običajno pet do deset minut, nedeljska pol ure). Če živite po nekih načelih, se Bog lahko časti za vsakim grmom, je menil. Naredil je mašo kar v toplem župnišču, prisotne pogostil s toplo pijačo, v cerkev pa jih je peljal le, da jim je razdelil hostije. V Mozirju si je začel puščati brado in na vrata so mu napisali: Brivec samo tri vrata naprej, brije za samo tri krajcarje. Kot zadnje delovno mesto je bil kazensko premeščen v Škale z nalogo, da bi rudarje odvadil kleti. Sam je šel v rudnik in poskusil tam delati, tako je spoznal njihovo težko delo in socialne stiske. Izjavil je: Za takšno delo in takšno plačilo bi preklinjal tudi jaz, kakšna molitev pa tudi ne bi škodila.
Tu se je kot duhovnik upokojil in se zaposlil kot arhivar v Ljubljani. V arhivih je napravil red, po njem se imenuje tudi arhivarska nagrada.
Bil je največji popotnik tiste dobe med slovenskimi literati, obhodi vse evropske dežele, celo Rusijo, popiše dežele Črnega morja in Zakavkazja. Vsa potovanja je financiral s sredstvi od prodanih knjig: Balade in romance, Lirske in epske poezije. Bile so tako svobodomiselne, da je bilo veliko tudi prevodov v velikih nakladah. Cerkvi se je zameril, ker ni želel maševati v cerkvah, ki so bile postavljene v namen čaščenja kakšnega čudeža. Trdil je, da to s pravo vero nima nobene zveze, da je to poslovna poteza, kako od revnega človeka iztrgati še zadnji denar. Marija tudi ni veverica ali lisica, ki bi se kazala izza kakšnega grma. Zanimal se je za znanost, ne za čudeže. Nemcem se je zameril, ker jim je dokazal, da je slovenski jezik po izrazoslovju veliko bogatejši od nemškega. Spada med tri največje evropske jezike, vendar z malo govorci. Aškerc je govoril 15 slovanskih jezikov in poleg njih še devet tujih, zelo dobro turško in arabsko. Avgust za silo sprejme goste v devetih jezikih, sestra jih tekoče govori deset, tu se govori tudi kitajsko, japonsko, svazi ... - tako pa govorijo obiskovalci in obiskovalke. Aškerc je napisal tudi nekaj potopisnih knjig, Turki eno (Izlet v Istanbul) izdajo v slovenščini, turščini in angleščini ob navezavi diplomatskih odnosov. Zaradi pesnitve o Araratu, na katerem se srečajo Jezus, Buda in Mohamed ter ugotovijo, da se oni med sabo razumejo, narodi pa še, ga poznajo mnogi na Bližnjem vzhodu, v Gruziji pa je to v šolah obvezno branje za razmišljanje, kako je treba reševati vse spore v pogovorih za mizo. S knjigo Primož Trubar: zgodovinska epska pesnitev Aškerc kot eden prvih jasno in glasno zahteva, da se Primož Trubar vendarle prizna kot oče slovenskega pisanega knjižnega jezika. Smo pa edini narod v Evropi, ki ima kar tri knjižne jezike: knjižna slovenščina, knjižna prekmurščina in knjižna rezijanščina, poleg tega še 37 glavnih narečij in preko sto dialektov.
S potovanja je prinesel tudi damaščansko vrtnico, iz cvetov delajo marmelado. Vpletel se je v polemiko, če ženske lahko kolesarijo ali ne. Predlagal je, da naj oblečejo hlače, da ne bodo kazale kolen.
Bil je tudi soustanovitelj vremenskega observatorija na Golovcu. Ženske so mu zamerile, ker ni zvonil proti toči, kar po njegovem v dolini Rimskih Toplic ne bi imelo smisla. Pri pridigi jim je rekel, naj ga pustijo pri miru, kaj on počne in kaj ne, ker on tudi nje pusti pri miru, čeprav ve, kaj počnejo, sicer ne bi krstil kar devet nezakonskih otrok, ko je prišel v faro. Moral se je zagovarjati pri škofu zaradi krsta nezakonskih otrok in, ker je pri litanijah izpustil izraz "sveti". Trdil je, da svetniki niso bili vedno sveti, za njega pa so sveti tisti, ki se iz dneva v dan pehajo za golo preživetje s trdim delom, cerkev pa jih ne priznava.
V veliki hiši Aškerčevih iz veže pridemo v črno kuhinjo; levo je velika soba s predstavitvijo pesnikovega življenj, njegovih del in nekaterih predmetov (potovalna ura, miza od aleksandrink ...), za njo manjši prostor, kjer je zdaj stranišče; desno velika soba s pečjo, mizo, kolovratom, čelesnikom, nekaj posode in pripomočkov (možnar za izdelavo kaše, prosena je še posebej dobra; pripomoček za pire krompir, vevnica, velik model za potico, zajec za sezuvanje) za njo pa "štiblc" s posteljo, in zibko (se ne ziblje, da ne bi bili otroci preveč razvajeni). Postelja je sicer ozka, vendar v njej lahko dva ležita in eden stoji, kar je najbolj pomembno za ohranjanje slovenskega naroda. Diši po domačem, nekajkrat v kuhinji tudi zakurijo, da vonj spominja na stare čase. Izvemo bolj za šalo recept za dobro in kvalitetno potico: pol kile moke, kilo in pol orehov, četrt kile masla ... Če koga po orehih peče zgaga, jih je treba prekuhati za pet minut, da izločimo tanin. Res pa je, da peče zgaga po grlu, ne po orehih. Ženske so zajca uporabljale tudi za preizkus treznosti svojega moža (alkohol tester), ko se je vrnil domov. Če pa se je le preveč vdajal pijači, so mu je v pijačo podtaknile prah gobe tintnice, ki skupaj z alkoholom povzroča halucinacije, želodčne krče, bolečine, glavobole ali celo krvave driske. Za daljši čas mož še steklenice s pijačo ni smel videti. Sicer pa so tintnice prava delikatesa. Naše bogastvo so tudi recepti: koroška praprababica je poznala presne klobasice iz različnih vrst mesa še veliko pred čevapčiči. Dolgo časa je vladal matriarhat: ženske so ravnale z denarjem in se odločale o velikih stvareh. Važni dokumenti so bili v zidni omarici, zidna omarica v hiši pa je hranila žganje za prvo pogostitev. Na stropu je posebna "rinka", ki jim je bila v pomoč za vpenjanje pri delu, obesili so goloba (sveti duh), ki se je premikal z odpiranjem in zapiranjem vrat, pa tudi za zibanje dojenčka v obešeni košari prve mesece. Ob kolinah je mesar nanjo obesil svinjsko glavo, da so lahko sosede ocenjevale, kako dobro je gospodinja zredila prašiča. Stara mati je nekoč rekla: Ko mene ne bo več pri hiši, take prasice ne bo več tu.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob običajni osmi uri na običajnem zbirališču - parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in klepet, potem pa z dvema avtomobiloma, ker nas je sedem, skozi Boštanj, po dolini Grahovice, v Novi Grad, potem pa skozi Budno vas in Brunk do primernega prostora za parkiranje ob gozdu.
Pred Budno vasjo še malo postojimo ob pogledu na Leskovec v Podborštu in Brunk.
Foto: Ljubo Motore in Vinko Šeško.
Skrbno markirana pot se počasi vzpenja po gozdu, večinoma je kar "vkopani" kolovoz.
Oznake so pogoste, tudi za Krekovo pot, ponekod jih bo potrebno ponovno pričvrstiti. Ko pridemo iz gozda, se nam začnejo odpirati obzorja,
sploh na ravnem pred naseljem Leskovec v Podborštu: od Kuma, Nebeške gore, Velikega Kozjega, Lisce, Medvednice na obzorju do Gorjancev, celo Snežnik uzremo. Hodimo ob ravnih vrstah posajenega krompirja, z veseljem opazujemo orehe, ki jih mraz ni posmodil, cvetje pa zaradi višine malo zaostaja za tistim v dolinah.
Skozi vas, ki je bila leta 2005 razglašena za najlepšo hribovsko vas v Sloveniji, pridemo do Cerkve Žalostne Matere Božje, ki je bila prvič omenjena v 16. stoletju, sedanja zgradba pa je iz časa okrog leta 1700. Zraven stoji lipa, ki je bila poškodovana, zdaj pa se lepo obrašča.
Foto: Vinko Šeško in Ljubo Motore.
Na vrhu hriba za njo raste poleg križa in mize z narisanimi smermi za vzpetine mlajša lipa. Miza in klopi vabijo k počitku, videti pa je, da so tu domačini kresovali. Privoščimo si predah in malico,
potem pa se pa lepo pokošenih travnikih in skozi gozd začnemo spuščati do našega izhodišča pri avtomobilih.
Čudovito sončno dopoldne z rahlim osvežujočim vetrom in krasnimi razgledi.
Skupina Posebna prijateljska potepanja gre danes na pot bolj zgodaj: z vlakom ob 6.27 z Železniške postaje Sevnica. Nimamo veliko zamude,
pa še na glavno železniško postajo Ljubljana pripelje. Ker nas je 28, se bojimo, da ne bomo vso prišli na avtobus ob devetih za Kamnik, ki ustavlja pri Volčjem Potoku, zato imamo rezervno varianto, da preostali stopimo na avtobus za Kamnik ob istem času, ki pelje po bolj zahodnih vaseh in je v Arboretum potem treba pol ure peš. Potrpežljivo čakamo na peronih 10 in 11, avtobusov pa od nikoder. Služba informacij mi razloži, da je to krožni promet in zlahka pride do zamud. Prvi pripelje tisti po vaseh in nočemo tvegati, da bi ostali v Ljubljani, zato stopimo vsi vanj.
Izstopimo v vasi Nožice, ki ima okrog 600 prebivalcev, in se sprehodimo proti gričku (homcu) s Cerkvijo Marijinega rojstva in pokopališčem. Zgodba pripoveduje, da je bilo včasih na področju Kamnika jezero, v neurju je breg voda odnesla in ga pustila na mestu, kjer je zdaj ta grič. Pastirju se je v sanjah prikazala Marija, zato so zgradili kapelico in kasneje cerkev, jo obnovili, sedanjo obliko v baročnem stilu pa ima od leta 1728. Na griču je bil včasih grad, še danes pa na njem stoji vila, delo Jožeta Plečnika.
Na desno pelje cesta v vas Homec (okrog 900 prebivalcev), ki ima železniško postajo, s katere je mogoče priti do sem.
Foto: Marta Brežan.
Z veseljem ugotavljamo, da je bližnjica, ki smo jo v preteklih obiskih izsilili ob njivi, zdaj posuta s peskom. Sicer pa je bil v vasi Homec doma slovenski operni pevec Jože Gostič (1900 - 1963), ki je večinoma pel v Zagrebu.
Foto: Marta Brežan.
Pri križu in nekaj hlodih Cveta "zaukaže" postanek, da mi skupina preda edinstveno darilo za rojstni dan: lično škatlo (lahko jo uporabim kot pobarvanko) kot PAKETEK PRIROČNIH POTREBŠČIN. Teh je kar petnajst: od pelerine do živil in posladkov, na vsakem pa je naveden namen uporabe zapisan v verzih, veliko je tudi uporabljena črka "p". Že to je zelo dragoceno, darilni boni od Oskarja res ne bi bili potrebni, pa vendar prisrčna hvala za oboje.
Počasi se odpravimo o stezi h Kamniški Bistrici, jo prečimo po mostu, nadaljujemo pot skozi gozd ter ob njivi in že smo pri Arboretumu Volčji Potok. V bližini je vas z okrog 450 prebivalci, Cerkvijo svetega Ožbolta in golf igriščem. V hudih zimah so jo res včasih ogrožali volkovi.
Sedanji Arboretum Volčji Potok je leta 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Na tem mestu so bila včasih posestva z različnimi lastniki. Pomemben je bil ljubljanski trgovec Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 uredil dvorec - tega so ga ob koncu druge svetovne vojne po nepotrebnem požgali in nanj spominja le še kulisa. Njive in travnike je preuredil v park z obzidjem. Njegov sin Leon je 50 let skrbel za park, ga razširil in uredil pet ribnikov. Danes park obsega 85 hektarov površine, ima kar pet tisoč dreves, v njem raste 1300 vrst vrtnic in spomladi zacveti dva milijona tulipanov (300 vrst) in narcis. Leonov sin Ferry Souvan je bil tudi podjetnik, skladatelj in pisec besedil: veliko jih je napisal za Ansambel bratov Avsenik , med prvimi Tam, kjer murke cveto; pisal jih je tudi za druge ansamble.
Pred vhodom nam zadiši iz lepo urejenega šotora Gostinstva Jezeršek, ki nudijo legendarni šmorn, burgvič (tudi vegi), hot dog in kranjsko klobaso; različne osvežilne pijače in kavo. Škoda, da ne nimajo kakšne jedi na žlico. Ob nakupu vstopnice za Arboretum Volčji potok prejme vsak kupon v vrednosti 1,5 €, ki ga lahko unovči v šotoru, ki je lepo urejen in okrašen s cvetjem.
Vstopnina za upokojene znaša devet evrov in pol, po nakupu se napotimo med gredami,
ki so letos še posebno pisano zasajene v rumeno-rdečih, rumeno-oranžnih in drugih kombinacijah; še posebno bogastvo barv in oblik pa se pokaže pri mačehah in vitezovih zvezdah (amarilisih). Tla pod japonskimi češnjami so pokrita z odpadlimi listi, ki jih veter nosi naokoli kot sneg. Pomudimo se pri panojih s posnetki ptic, ki sta jih prispevala Janez Glavač in Klara Ravnikar, pokukamo pa tudi k sobnim rastlinam, ananasovkam, orhidejam, in kaktusom.
Gostišče Jamarski dom pod arkadami pristave tudi ponuja jedila in pijače, tu pa ne smemo spregledati razstave Sporočilnost cvetlic na slikah Narodne galerije. Nadaljujemo pot ob rozariju, ki ga širijo, in ob ribniku,
se napotimo k slapu, potem pa po gozdu okrog hriba. Tu že začenjajo cveteti zgodne azaleje, cvetja pa tokrat na velikem travniku niso zasadili.
Vzpnemo se k ostankom gradu iz leta 1500, ki so ga ob koncu 17. stoletja že opustili, omenja ga pa ga tudi Janez Vajkard Valvazor. Odpre se nam krasen razgled na zasnežene gore. Od leta 2023 se je ob razvalinah mogoče povzpeti na deset metrov visok stolp z razgledom proti jugu. Jeklena konstrukcija ima šest podestov, 47 stopnic in zdrži 16 oseb naenkrat.
Spustimo se nazaj v park, postojimo nad francosko oblikovanim delom, potem pa napotimo po drevoredu proti izhodu. Tu nas že čaka vlakec, ki nas za štiri evre po osebi 40 minut vozi po arboretumu. Osem nas izkoristi to priliko in moramo potem kar pohiteti na avtobusno postajališče, da ujamemo avtobus ob 15.03 za Ljubljano (pet pa se jih je odpeljalo že ob 14.03). Avtobus je precej poln dijakov in dijakinj, ki se vračajo iz Kamnika, nekaj nas mora za krajši čas stati, potem pa vsi najdemo sedež. V Ljubljani pelje avtobus skozi podvoz pod železnico in ustavi na postajališču Friškovec, kjer nas večina izstopi, nekaj pa jih nadaljuje vožnjo do glavne postaje, ker želijo na mednarodni vlak ob 16.45. Ostali počakamo na zasilnih peronih na potniški vlak ob 16.50, ki k sreči zgodaj pripelje in ne nabere pretirane zamude - kmalu po pol šesti smo v Sevnici.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in kar takoj kavica z dodatkom, da malo proslavimo moj rojstni dan. Devet nas je, na pot pa se nas v dveh avtomobilih odpravi sedem.
Foto: Ljubo Motore.
Parkiramo na Rožnem pri pristanu in krenemo peš v smeri Brestanice. Čudimo se bobrom, ki se za hrano lotijo kar velikih dreves. V "Penku", kjer Sava dela okljuk, se spomnimo, da so domačini tu včasih vlačili iz vode les, ki ga je narasla reka nosila s sabo. Vidimo tudi kamen v spomin na srečanje komunistov, potem pa se nam že kaže brestaniški grad.
Spodnji posnetki: Vinko Šeško.
Na klopci se malo okrepčamo, potem pa zazremo v grozeče oblake, ki se zbirajo od Bohorja, in se odločimo za povratek. Še pred prvimi kapljami smo pod streho, med vožnjo proti Blanci pa nas zajame naliv z debelimi kapljami, ki se je približal nekje od Kuma.
Pri Gostišču Kregl se zvedri in dopoldanski sprehod zaključimo s kuhančkom, da smo mokri vsaj od znotraj.
Skupina Posebna prijateljska potepanja se odpravlja na vlak ob 7.38 z Železniške postaje Sevnica: 23 nas je, ena se nam pridruži v Celju, še ena nas počaka v Mozirju.
Vlaka do Celja imate minimalno zamudo, zato smo pravočasno na Avtobusni postaji Celje za avtobus ob 9.05, v bistvu pa ujamemo še tistega ob devetih. Poleg nas nanj računa še ena malo manjša skupina, k sreči je dovolj prostora za vse, pa še direktni je in smo na cilju ob 9.45.
Smo v kraju z okoli 2100 prebivalci, ki je sedež občine, omenjen pa je bil že v 12. stoletju in v 14. stoletju postane trg. Cerkev svetega Jurija je bila verjetno že tudi v 12. stoletju, zapis o njej je pa iz leta 1241. Kasneje so jo dozidaval, utrdili, v 16. stoletju obdali tudi s taborskim zidom proti Turkom. Današnjo podobo je dobila leta 1754, ko so jo uredili v baročnem stilu.
Počasi se sprehodimo do Mozirskega gaja in v lokalu na soncu uživamo ob kavi.
Potem hodimo mimo prvih gredic s tulipani in parne lokomotive - darila Vipapa iz Krškega. Za upokojene je vstopnina osem evrov in tokrat vstopa nihče ne kontrolira.
Stopamo med gredicami tulipanov in drugega pomladnega cvetja in si ne moremo predstavljati, da je bila včasih to gmajna, ki so jo začeli urejati v letih 1974/78, potem pa še večkrat po poplavah in neurjih. Duša parka je bil in še vedno je Jože Skornšek, tudi mojster pletenih izdelkov; družina ima v Mozirju vrtnarijo, njegova pokojna hčerka Mastnakova pa je hortikulturno znanje delila tudi v sevniški občini. Gredice v parku zasadijo vrtnarji iz cele Slovenije, zanje pa potem skrbi skupina prostovoljcev. Spomladi za okrog 500 tisoč cvetov, od tega okrog 200 tisoč tulipanov.
Kar blešči se od barv, barvnih kombinacij, nekaj posebnega je tudi pogled z osemnajst metrov visokega stolpa, ki meri v tlorisu deset krat deset metrov in ima pritličje in pet nadstropij. Iz kakovostnega smrekovega in macesnovega lesa ga je izdelalo podjetje SVEA iz Zagorja ob Savi. Tudi zeliščni vrt je lepo urejen, mogoče bi bilo dobro namestiti več tablic z imeni rastlin. V Cerkvici svetega Valentina si lahko ogledamo prav posebno razstavo ljubenskih potic mojstra Tadeja Brglesa. To seveda ni hrana, ampak so butarice posebnih oblik, ki jih nesejo blagoslovit na cvetno nedeljo: miniaturna motorna žaga iz lesa za srečo pri delu v gozdu, smučarska skakalnica za uspešne skoke, traktor za varno delo z njim ...
Ob šumeči Savinji cvetijo japonske češnje, mlinsko kolo se vztrajno vrti, v zgradbah pa je predstavljeno čebelarstvo, kovaštvo in druge značilnosti Savinjske doline.
Ob pol enih se nam Pri Peku prileže malica, čeprav nam namesto telečje obare postrežejo z "govnačem" (enolončnica iz zelja, krompirja in klobas) in palačinkami.
Okrog dveh je kar nekaj avtobusov proti Celju in v treh skupinah se odpeljemo tja, potem pa z vlakom domov.
Na lepše z Jelko v okviru programa Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: sedem nas potuje z vlakom ob 7.38 v Ljubljano in prav nam pride, da se ustavi na začasnih peronih,
ker imamo tako bliže do Slovenskega etnografskega muzeja. Pred obiskom si privoščimo še kavo, potem pa odidemo na voden ogled razstave o maskah. Najprej izvemo, kaj so sploh različne maske, potem pa značilne običaje z njimi ob porokah in različnih priložnostih v koledarskem letu.
Vsaka pokrajina, tudi vsak kraj v Sloveniji ima različne maske ter kostume in šege. Znana so tudi posebna društva, ki ohranjajo tradicije; izdelovanje in hranjenje pripomočkov pa zahteva posebne spretnosti in skrb.
Muzej hrani veliko zbirk izvenevropskih kultur, med njimi tudi zbirko Ivana Skuška in njegove žene Japonke. Spoznamo razburljivo zgodbo avstro-ogrskega mornariškega oficirja, ki je s svojo ženo pripeljal v Slovenijo ogromno vrednih predmetov iz Kitajske, ker sta želela ustanoviti muzej azijskih kultur. To jima ni uspelo, pohištvo in različni drugi predmeti pa so zdaj last Slovenskega etnografskega muzeja.
Sprehodimo se tudi skozi stalne razstave svetovnih kultur in slovenske kulture s prikazom najrazličnejših področij.
Da ne bi obnemogli, si privoščimo malico, potem pa popoldne z vlakom domov.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
