29. 11. 16

Okrog Slivniškega jezera - 28. 11. 2016

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je precej okrnjena, samo šest nas je. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo po dolini Sevnične do Dobja, kjer se ob kavici dogovorimo za program. 


Pred Šentjurjem zavijemo proti Gorici pri Slivnici in  Slivniškemu jezeru. 


Parkiramo pri lokalu in Vinko išče informacije. Okrog tri ure naj bi trajala pot okrog jezera in takoj smo za. 




Nekaj časa lahko hodimo po travnikih ob vodi in že je tu sprejemni odbor v obliki dveh krasnih labodov. Pri začetku jezera vidimo, da je pritok vode kar močan, sicer pa si o jezeru lahko preberemo na spletni strani:

Blizu kraja Gorica pri Slivnici, ob cesti proti Podčetrtku, se na 84 ha površine razprostira Slivniško jezero, ali kozjansko morje, kot ga mnogi imenujejo. Dolžina jezera je 5 kilometrov, jezero pa doseže širino pol kilometra. Nastalo je leta 1976 z zajezitvijo Drobinskega potoka in potoka Ločnica.

Vzhodni del Slivniškega jezera, vključno z izlivnim delom Drobinskega potoka in Ločnice, je opredeljen kot drstišče rib. Neformalno je razglašen za ihtiološki in ornitološki rezervat v obsegu cca. 40 ha vodnega ter obvodnega prostora. Naseljuje ga cca 119 vrst ptic in 32 vrst rib, rakov, piškurjev, žab ter školjk, v njem pa je mogoče najti tudi nekatere redke vrste rastlin.

Jezero je primerno za ribolov, vodne športe, rekreacijsko dejavnost in piknike. Na Ramni plaži, kjer je tudi gostinska ponudba, se odvijajo razne družabne prireditve.

Dostop:  Slivniško jezero leži 5 km južno od Šentjurja.

Pri hišah naselja Rakitovec moramo na cesto, vidimo kažipote za Drobinsko, na mostu pa oznako za občino Šmarje pri Jelšah. Torej je jezero čisto na meji občin Šentjur in Šmarje. Cesta pa pelje naprej proti Podčetrtku. 


Naprej ni več mogoče ob vodi, ker je tam rezervat in drstišče rib. 

Foto: Vinko Šeško.
Korakamo po cesti in se grejemo na soncu. Opazimo kažipot za naselje Lipovec, sicer pa redke hiše na severni obali nosijo oznako Tratna ob Voglajni. Domačinka nam razloži, kako naprej, kmalu se dvignemo v hrib, potem pa spet spustimo. 


Smo na nekakšnem širokem polotoku in na desni skozi drevje vidimo ožji zaliv jezera. 



Spet lahko hodimo ob vodi ali njeni bližini po ozkih stezah, ki jih sicer verjetno uporabljajo ribiči. 



Nekdanji ribiški dom je v razsulu, le dva mladeniča tam namakata trnke. Tu se jezero res zoži, bregova na obeh straneh pa dvigneta v višine. Tudi pot do pregrade je speljena više v hribu, ob njej pa se nam oči lahko spočijejo na mahu v različnih odtenkih zelene barve. 


Pregrada Tratna, ki jo je leta 1975 pomagal graditi tudi naš Vinko Govekar, je dolga 81 metrov, visoka pa 17,2 metra. 


Z informativne table izvemo tudi podatek, da jezero vsebuje štiri milijone kubičnih metrov vode, ki ima največjo globino 14,5 metrov, dolžina njegove obale pa znaša 7,8 kilometra. 


Voda je speljana na majhno hidroelektrarno, višek pa skozi poseben predor. Tu se uradno začne tok reke Voglajne, pred zajezitvijo pa je nastala ob sotočju obeh glavnih potokov. Mi se še dobro spomnimo, kako je bila včasih umazana ob izlivu v Savinjo v Celju, predvsem zaradi industrije v Štorah in Celju. Zdaj pravijo, da je s kvaliteto vode bolje. Okolica pregrade je lepo urejena, tu je tudi RTC Nivojček, v katerega je vstop samo s klubsko izkaznico ali ribolovno dovolilnico. Nasproti pa je v amfitearu med travniki in njivami lepo razporejena vas.


Steza s pregrade v hrib je za nas prestrma, zato krenemo naokrog po betonski cesti, ki pelje do hiše visoko v hribu. 


Pod hišo po ozki poti v strmini prečimo hrib in pridemo do večje jase z novejšo hišo. Spodaj ob jezeru so ostanki  tabora  s šotori v indijanskem stilu, verjetno so bili tu kakšni tabori. V resnici obala ob tem ožjem delu jezera, z izjemo pregrade, izgleda zapuščeno. Spustimo se spet čisto do vode in podpremo z malico. 


Le še nekaj sto metrov hoje in smo na cesti proti Gorici in nazaj na parkirišče. Parkiranje je treba nekako odslužiti, zato posedimo ob kavici in poklepetamo s prijazno natakarico. 


Blizu parkirišča je pomol s privezi za čolne, tu so objekti ribiške družine, prijetno pa nas preseneti tudi javno stranišče za obiskovalce jezera v posebnem kontejnerju. Na travniku je še prijetno manjše igrišče za otroke in vse skupaj prijazno vabi, da človek pride in se sprosti v naravi.
Vinko Šeško predlaga, da bi se vračali po bližnjici in tako v Gorici zavijemo na levo proti Lesičnemu. Radi bi po drugi poti prišli do Dobja, ampak verjetno spregledamo pravi odcep na desno. Tako se vozimo kakšnih deset kilometrov več: po nešteto ovinkih, skozi manjše vasi, s krasnimi razgledi od Donačke do Pohorja. Košnica, Jelce, Paridol, Repuš in končno Dobje pri Planini - najprej tisti del na hribu ob cerkvi, šele nato v dolini. To so gotovo kraji, ki jih moramo kdaj tudi prehoditi. Pa imamo načrt!

Video:


Ni komentarjev: