Izjemoma vstajanje ob šestih za tiste, ki se bomo na Svete Višarje peljali z žičnico, ta začne voziti šele ob devetih. Veliko pa se jih je odločilo, da opravijo vzpon na Kamnitega lovca iz doline. Glavni naval na ta romarski kraj je bil včeraj na praznik, danes verjetno ne bo kakšne posebne gneče.
Danes se Vojku in Marjani pridruži hči Irena, ki je nisem videla od časa, ko je hodila še v osnovno šolo. Pa bi jo takoj prepoznala, tako mladostna je še.
Počakamo jo na bencinski črpalki v Ratečah, kjer občudujemo Ponce, kapelico na vogalu in jerebiko. Spet se zapeljemo preko meje, skozi Trbiž, kjer me preseneti, da je kar nekaj hiš nujno potrebnih obnove, do spodnje postaje žičnice za Svete Višarje v naselju Žabnice-Camporosso.
Nova kabinska žičnica iz leta 2000 lahko v 91 kabinah v eni uri prepelje 1800 oseb na nadmorsko višino 1766 metrov. Za premostitev tri kilometre dolge linije z višinsko razliko tisoč metrov je potrebnih 30 podpornih stebrov in ena vmesna postaja.
Spodnja postaja je lepo urejena in funkcionalna. Ker smo upokojenci, plačamo deset evrov petdeset za povratno karto, sicer bi štiri evre več. Kabine pa začnejo voziti že malo pred deveto uro.
Med 11- minutno vožnjo imamo lep razgled na travnike, gozd, smučarske proge in naselja v dolini,
na zgornji postaji pa se odpre tisti značilni neverjetni pogled na cerkev z okoliškimi hišami s kuliso Viša in Montaža, na drugi strani pa Dobrača z mnogimi sosedi v Avstriji. Svete Višarje so nekaj posebnega že od leta 1360, ko naj bi pastirček našel Marijin kip, za katerega so zgradili kapelico in kasneje cerkev.
Spoštljivo stopimo v cerkev, ki je cilj tisoče romarjev in stičišče slovanske, germanske in romanske kulture. Že leta 1860 so našteli preko sto tisoč romarjev. Nekdo igra Je angel Gospodov ..., poslikava Toneta Kralja krasi cerkev, dopolnjuje pa jo tudi zanimivo oblikovan strop.
Sprehodimo se po naselju, ki je kljub navalu obiskovalcev prejšnjega dne lepo pospravljeno in pripravljeno. Uro in 15 minut hoje nam obljubljajo do Kamnitega lovca (Cima del Cacciotore), katerega vrh je na nadmorski višini 2071 metrov.
Lepo vzdrževana pot, ki se polagoma vzpenja med macesni in rododendroni. Torej bi bilo treba sem priti ob zlatih jesenskih barvah prvega in cvetenju drugega. Včasih je treba malo više stopiti, ko pa pridemo do kotla z melišči, jih obidemo po desni strani.
Zadnjo fotografijo je posnel Zmago Grabrijan.
Na koncu pa se je vendar treba malo bolj potruditi: se prijeti za jeklenico, potegniti na višje mesto, popaziti, da ti ne zdrsi po pesku na skalah.
Krasni razgledni na okoliške hribe in nazaj na Svete Višarje se odpirajo po celotni poti, na vrhu pri križu in zvonu pa dosežejo višek. Malicamo v žuborenju glasov različnih jezikov, celo danski je vmes, fotografiramo, potem pa previdno poplezamo spet navzdol.
V naselju si privoščimo kozarec vina "Kristusove solze" in še kaj, obiščemo obe razgledni točki in že je čas za vožnjo v dolino. V prijetnem lokalu ob spodnji postaji žičnice nam zadiši kavica, v Zavetišču Slatna pa čaka na nas Milkina okusna enolončnica. In veliko novih prišlekov: sami znani in dobrodošli.
Z gondolo romanje ali pa peš.
na Kamnitega lovca gotovo tud' greš. Ti dreja ...
Z gondolo romanje ali pa peš.
na Kamnitega lovca gotovo tud' greš. Ti dreja ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar