Vremenske napovedi so čudna reč: ene obljubljajo razjasnitve, druge še naprej napovedujejo padavine, ampak po dveh dneh in nočeh dežja skoraj brez prestanka bi človek pričakoval vsaj nekaj vedrih trenutkov. Zato se osem članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica korajžno zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), tri se nam pridružijo v starem delu Sevnice, dva pa v Gostilni Kregl. Ker še ne neha deževati, sedemo h kavi in čaju.
Foto: Nevenka Vahtar.
Boris začne zanimivo razpravo o tem, kako gradnja hidroelektrarn, ki sicer v Sloveniji pokrivajo 35 procentov oskrbe z elektriko, spremeni okolje in vpliva predvsem tudi na živali. Bregovi Drave so ponekod nevarne betonske stene, na srečo ugotovimo ob Savi, da je utrjevanje brežin s kamni ustreznejše, zaradi zaraščanja z grmovjem pa tudi bolj naravno.
Občudujemo tudi zanimivo speljano ribjo stezo, za katero pa moramo pri ribičih še izvedeti, če res deluje, oziroma, kako je z drstenjem rib zdaj - pri toliko ovirah na Savi.
Jezovi so velika ovira za ribe, predvsem za tiste ki migrirajo, torej se selijo iz enega dela reke v drugega, kjer mrestijo. Zato je ob jezovih potrebno zgraditi obvod oz. prehod za ribe. V Savi so to pudust, bolen in som. Tako je ob HE Blanca narejen prehod za ribe na desni obali Save, dolg je 680 m. Sestoji se iz treh delov: betonskega kanala z betonskimi prekati pod jezom, sonaravnega odseka ter iztoka v Savo pod jezom. Betonski del je dolg 110 m, sonaravni del pa 570 m. Višinska razlika gladin zgornje in spodnje vode Save je 9,4 m. Normalna globina vode v prekatih je 1,4 m. Dno je prekrito s kamni in manjšimi skalami velikosti 10 - 30 cm. Sonaravni odsek sestavljajo zaporedni pragovi in tolmuni na medsebojni razdalji 5 m. Pragovi so narejeni iz treh vrst skal velikosti 0,5 m. V tem delu sta dve jezerci, to sta počivališče in zbirališče rib. Struga prehoda vijuga kakor kača.
Z zajezitvijo HE Arto-Blanca je zajezen tudi izlivni del reke Mirne, kjer se je nivo vode dvignil za nekaj metrov. Tu je obstajal neprehodni jez v Dolenjem Boštanju. Tu so bile na Mirni izdelane serije 4 položnih drč z vmesnimi drstišči, ki so višje od območja nivoja Save, ki je dvignila nivo Mirne na sotočju. Izdelani so iz večjih skalnatih balvanih, ribe že veselo uporabljajo pri selitvi na drsališča.
Vir: Andrej Hudoklin z Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, enota Novo mesto.
Foto: Nevenka Vahtar.
Hidroelektrarno Arto-Blanca z močjo 39 MW, ki prispeva približno en odstotek letne proizvodnje električne energije v Sloveniji, so začeli graditi leta 2005, v letih 2009 in 2010 je začela poskusno obratovati, vsa dovoljenja pa je dobila leta 2011. Steče daljša debata o tragičnem dogodku leta 2008, v katerem je bil marsikdo udeležen kot opazovalec.
Zadnji spust po Savi je bila odprava s kanuji po reki Savi od Sevnice do Brestanice, ki jo je organiziral sevniški župan Kristijan Janc. Odvijala se je v četrtek, 3. julija 2008. Končala se je tragično s 13 preminulimi. Velja za najhujšo nesrečo na vodi v Sloveniji. Namen spusta je bil še zadnjič ogledati si Savo, preden jo ujamejo v pregrado Hidroelektrarne Blanca, se družiti z vsemi, ki so vpeti v projekt gradnje elektrarne in pokazati, da se lahko imajo prijetno. Dolžina načrtovane poti znaša okoli 15 kilometrov. Preveslali naj bi jo približno v dveh in pol do treh urah. Peljali naj bi se mimo hidroelektrarne Blanca, ki je bila uradno še vedno gradbišče. Na gradbišču so v ponedeljek, in sicer prej kot je bilo sprva načrtovano, minirali zaščitni zid. Ta je gradbišče varoval pred vdorom vode. Tako so reko iz struge preusmerili čez jez in prelivna polja. Pot po naravni strugi reke Save torej ni bila več mogoča. Čeprav osnovnega namena spusta ni bilo več možno doseči, so ga nameravali izpeljati. Predstavniki sevniške občine, ki so spust organizirali, so se oglasili na podjetju Hidroelektrarne na spodnji Savi, kjer so jim odločno odsvetovali spust čez prelivna polja blanške hidroelektrarne.
Spusta se je udeležilo 31 ljudi, od tega 27 v štirih kanujih (v treh čolnih po 7 ljudi in v enem 6) in 4 v gasilskem spremljevalnem čolnu.
Krški čoln je bil prvi, ki je prispel do elektrarne, za njim sta priplula še sevniška. Pred elektrarno sta se sevniški ekipi začeli pregovarjati, ali naj zapeljejo kar čez jez ali ne. Jez se je, kakor je kasneje izjavil Goran Rovan, zdel na prvi pogled kakor brzica, podobna tistim na reki Krki. S čolni naj bi se preprosto zapeljali čeznjo in nadaljevali pot. Medtem ko se je krški čoln v skladu s predhodnim dogovorom usmeril proti levem bregu, sta si sevniški ekipi zadnji hip premislili in se odpravili proti jezu, za katerim se nahajajo nevarna prelivna polja. Krčani so za njimi kričali, naj se tudi oni usmerijo proti bregu, oziroma naj počakajo vsaj toliko časa, da sami vidijo od spodaj, kako izgleda. Sevničani so se kljub temu zapeljali čez jez, najprej eden čoln, zatem še drugi, vsak v svoje prelivno polje, čez brzico, visoko kakšen meter. Slišati je bilo krike, za katere so veslači iz krškega čolna menili, da so posledica navdušenja in adrenalina. Kanuja sta se po predvidevanjih bočno prevrnila, eden pa se je tudi prelomil. Domneva se, da se je čoln prelomil na previsu jezu. Tam je poseben hrbet, ki se najprej dvigne, zatem pa strmo spusti 6 metrov globoko do betonske plošče prelivnih polj. Razen Ane Janc, ki jo je vodni sunek odnesel čez sifon, je močan rečni tok prelivnih polj ljudi pogoltnil in jih premetaval.
Reševanje je trajalo več dni: preživela je Ana Janc, pet mrtvih so našli prvi dan, drugi dan tri, tretji dan enega, četrti dan štiri. Eno truplo je voda odnesla celo na Hrvaško. Sodelovalo je 1040 ljudi, stroške: 28.747 evrov – je poravnala Vlada Republike Slovenije. Veliko je bilo razprav o vzrokih in krivcih za nesrečo. Gotovo je bil spust nepremišljeno dejanje: čolni niso bili primerni, proti predpisom je bilo zadrževanje na gradbišču, pravila ne dovoljujejo plovbe bliže kot je 500 metrov od jeza, udeleženci niso vsi nosili čelad in rešilnih jopičev.
Blizu elektrarne od leta 2009 stoji spomenik Sonce se je zjokalo avtorja Rudija Stoparja s simboličnimi solzami za umrle in kot opomnik živim. Tudi mi smo se zamislili in nemo obstali ob besedah:
Od nikoder pride čas, svet prevzame grenčina, ko sonce izjoče zlate solze spomina.
Marsikdo ima grenke spomine: Daniela nam pokaže mesto, kjer je ob Savi stala njena rojstna hiša. Odkupili so jo in podrli zaradi zvišanja vodostaja v akumulaciji. Ob tem se pogosto postavlja vprašanje, če so prebivalci ob Savi dobili pravično odškodnino in si kolikor toliko v redu uredili okolje. Gotovo sta pri tem pomembna enotnost in složnost ljudi na nekem področju.
Skoraj dve uri in pol nas na pohodu spremlja droben dež, na poti je veliko luž in blata, ampak mi se ne damo. Ozremo se še na uspešno tovarno Inplet, ki so jo leta 1982 ustanovile Jutranjka, Komet in Lisca. V kriznih časih ji je pomagala na noge Marija Jazbec, od leta 2000 pa jo vodi Helena Zidarič Kožar. Največ izvažajo v Nemčijo in Francijo, kjer skoraj ni butika s kvalitetnim ženskim perilom, ki ne bi bilo iz njihovega pletiva. Zelo uspešni so tudi na dveh francoskih sejmih perila in pletiv ter kupce pridobijo s prilagodljivostjo in kratkimi dobavnimi roki. Čistilna naprava v bližini tovarne priča o tem, da jim ni vseeno za okolje.
Skoraj dve uri in pol nas na pohodu spremlja droben dež, na poti je veliko luž in blata, ampak mi se ne damo. Ozremo se še na uspešno tovarno Inplet, ki so jo leta 1982 ustanovile Jutranjka, Komet in Lisca. V kriznih časih ji je pomagala na noge Marija Jazbec, od leta 2000 pa jo vodi Helena Zidarič Kožar. Največ izvažajo v Nemčijo in Francijo, kjer skoraj ni butika s kvalitetnim ženskim perilom, ki ne bi bilo iz njihovega pletiva. Zelo uspešni so tudi na dveh francoskih sejmih perila in pletiv ter kupce pridobijo s prilagodljivostjo in kratkimi dobavnimi roki. Čistilna naprava v bližini tovarne priča o tem, da jim ni vseeno za okolje.
Kljub slabemu vremenu smo doživeli zanimivo dopoldne.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar