Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre danes na Breg, ki se v bistvu začne v dolini. Pet se nas zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), ker je mrzlo, nam kar prija, da se stisnemo v en avto.
Na Bregu (naselju z okrog 140 prebivalci, še vedno v dolini) nas gostoljubno sprejme Vlasta, nova članica naše skupine. V prijetnem prostoru z lončnicami in starinami nam postreže z borovničkami in dišečo kavo v velikih skodelicah, da lahko še izdatno dodaš mleko. Pa napolitanke so tudi zraven. Na kratko še poklepetamo z njenim možem, potem pa se odpravimo po cesti ob Podvinskem potoku.
Tega izdatno regulirajo: podirajo drevje in oblagajo bregove s kamenjem.
Drugi posnetek: Ljubo Motore.
Ob prvi priliki zavijemo na desno.
Potem pa v hrib: Gradišče je to, uradno pa Breg (res na Bregu). Tu so našli obdelane kamne iz prazgodovine, od tod ime.
Začnejo se nam odpirati razgledi na dolino Save od Šentjurja na Polju, preko Šmarčne do Kompolja, v nasprotni smeri pa od Lisce preko Razborja do Lovrenca. Kot preproga se širijo polja v dolini, vmes pa se blešči pas Save.
Po travnati poti se začnemo spuščati v dolino, pred nami pa se še vedno razgrinjajo široki razgledi.
Mimo kapelice do druge kapelice, ki pa je že v dolini. Mimo športnega igrišča zdaj hodimo v smeri Save.
Ob poti nas pozdravi konj, ki pričakuje kakšen priboljšek,
naprej pa pridemo do zanimivega mosta za železniško progo in mosta preko Save, ki pa je napravljen samo za pešce in kolesarje.
V čisto vodo reke Save se izliva zaradi regulacijskih del umazana vodo potoka.
Z mosta se nam odpirajo spet lepi razgledi na Lisco in Razbor.
V naselju Šmarčna z okrog 90 prebivalci ne srečamo žive duše: vsi so v službi ali šoli. Občudujemo pa lahko cerkev Marije Pomočnice. V virih o njej beremo:
V času kuge, ki je morila po naših krajih v 17. stoletju, je bilo na mestu, kjer danes stoji cerkvica, postavljeno kužno znamenje, kmalu za tem pa pozidana manjša kapelica. Po ustnem izročilu naj bi kipec Marije ob prenovi cerkve na Topolovcu postavili pod kap cerkve in tam naj bi Marija jokala. Jok so slišali šmarski fantje, ki so se zadrževali v okolici. V košu na ramenih je prinesel kipec Marije v šmarsko kapelico domačin Franc Slanšek. Leta 1906 so k tedanji kapeli iz 17. stoletja zgradili 16 metrov visok zvonik, ki stoji še danes.V zvoniku sta bila nameščena dva zvonova. Na začetku druge svetovne vojne so bili krajani Šmarčne skoraj v celoti izseljeni v razna delovna taborišča, predvsem v Nemčiji. Odhajajoči krajani so se zaobljubili, da bodo, ko se srečno vrnejo v rojstno vas, v zahvalo dogradili in obnovili kapelico. Temu dogodku je danes namenjena poslikava na zahodni strani cerkvice. Poslikava prikazuje svobodne lastovke, ujete v bodečo žico, ki si želijo na svobodo in pod svoj krov domačije. V zelo težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba najprej obnoviti svoje porušene in požgane domove in se vrniti v normalno življenje, se v letu 1968 začnejo zaobljubljena dela. Nova cerkvena ladja z večjim oktogonalnim prostorom za približno 40 vernikov, je bila prizidana h kapelici iz 17. stoletja in zvoniku postavljenem leta 1906. S trdim delom, samoodrekanjem, pomočjo dobrih ljudi in župnije, je bila cerkvica zgrajena. 18. oktobra 1970 jo je blagoslovil in posvetil ljubljanski škof Stanislav Lenič. Spoznanje, da je cerkev Marije Pomočnice na Šmarčni potrebna temeljite obnove in dejstvo, da je stara kapela popolnoma dotrajana, novejši del, ki je bil prizidan kasneje, pa tudi v slabem stanju, je leta 2000 vodilo v ustanovitev gradbenega odbora za izgradnjo nove cerkve. Novo cerkev z oltarjem in poslikavami je 6.10. 2013 ob prisotnosti številnih duhovnikov in vernikov blagoslovil dekan Klavdio Preterca, ki je ob tej priložnosti cerkvi poklonil mašni plašč. Cerkev poleg novega oltarja s kipom Marije Pomočnice krasijo čudoviti svetopisemski prizori slikarja Bojana Sumraka.
Nedaleč od cerkve je vredno obiskati Dolinškov kozolec z etnološko zbirko. Ker se nismo najavili, si ga lahko ogledamo samo od zunaj.
Počasi se vračamo in občudujemo lepo urejene zabojnike za smeti v ličnem kozolčku, markacija na kamnu pa nakazuje pot na Lovrenc in Lisco.
Vrnemo se na izhodišče in zaključimo krog s podaljškom. Na neverjetno toplem soncu nazdravimo lepemu dnevu in našemu uživanju.
Okrog sedem kilometrov smo prehodili v dveh urah s postanki. Z avtom smo potem mimogrede doma.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar