Črna mlaka - 24. 7. 2024

Vročina in moja bolniška - to je bilo krivo, da kar nekaj časa nismo spoznavali vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Za danes so napovedane temperature pod 30 stopinj, torej na pot!

Sedem se nas zbere na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.17, s katerim se zapeljemo do Železniške postaje Libna. V katerem kraju pa pravzaprav smo? 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Peron, na katerega izstopimo, je verjetno v Spodnjem Starem Gradu, ki se sicer skriva za drevjem v smeri proti Savi; na drugi strani železnice je naselje Stari Grad (240 prebivalcev, do leta 1990 Stari Grad pri Vidmu). Kaj ima skupnega s Sevnico? Cerkev svetega Miklavža, Kraljestveno dvorano Jehovovih prič in trgovino Kmečke zadruge Sevnica Gregor. Grad - manjša utrdba, je stal na planoti nad naseljem, zgradili so ga v 11. - 13. stoletju verjetno Salzburški škofje, kasneje so ga imeli v lasti Celjski. Leta 1309 je k njemu spadalo deset kmetij in posestva. O gradu je zapisanih malo podatkov; verjetno je bil poškodovan v kmečkih uporih leta 1515 in v 16. stoletju so ga opustili. Material so uporabili za gradnjo cerkev svetega Miklavža in Matere Božje v Dolenji vasi pri Krškem leta 1627 kot zahvalo za varstvo proti kugi. Domačini vedo povedati, da je nekaj kamenja od grajske stavbe mogoče najti tudi v enem hlevu blizu prostora, kjer naj bi stala. Zanimivo je tudi to, da je včasih reka Sava tekla tik pod tema dvema cerkvama in so se enkrat morali verniki umakniti od maše iz Cerkve svetega Miklavža, čeprav je ta svetnik tudi zavetnik pred visokimi vodami. Marijina cerkev pa je postavljena na hribček malo više. Kje pa je Libna? Naprej proti Krškemu se razteza naselje Spodnja Libna, nad njo Libna in hrib Libna.

Napotimo se po cesti ob železnici, preko polja najdemo bližnjico do Dolenje vasi pri Krškem (okrog 220 prebivalcev), kjer se ustavimo pri spomeniku izgnanim in padlim v parku z udobnimi klopmi in tekočo vodo. 

Prej pa še na glavni cesti dobimo okrepitve štirih domačink iz Krškega, Pleterij in Kostanjka. 

Nad cerkvijo se odcepi pot na desno: hodili bomo po Čebelarsko-vinogradniški poti do Zdol, na levo pa vodi Gobarsko-dninarska pot tudi do Zdol, vendar jo prihranimo za povratek. Prečimo potok Čelčan, ki se je ob zadnjih padavinah kar precej razlil in nam postregel z mlakami in blatom. Opazimo tudi  "klavţe" - zaščito pred hudourniškimi vodami potoka. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Više je pot suha, lepo speljana in vzdrževana, prijetno je hoditi po gozdnih tleh, oznak z rumenimi puščicami in kažipoti pa ni prav veliko. Skoraj spregledamo čebelnjak, ki je zapuščen. Trava in praprot ob poti segajo visoko in rosa nam pošteno opere obutev in hlače do kolen. 

Foto: Vinko Šeško.

Kmalu se zavedamo, da smo v gozdu Črna mlaka, kjer skrivenčena drevesa rastejo na negostoljubnih tleh, ki jih je pustilo Panonsko morje (kot v repnicah) in se morajo boriti za obstanek. 

Na desno se nam odpre vinorodno področje Rajck in želimo si malo pobliže pogledati, kako kaj kaže letina v skrbno negovanih vinogradih. Najprej se sprašujemo, zakaj tako ime. Baje, da je to raj, jaz pa komentiram: Raj, ki "rajca". Vinska klet Senica je tu in vse skupaj se je začelo s preselitvijo prednikov s Primorske. Vrata na posestvo so zaprta, mi pa vseeno dobimo pijačo: Lojze toči žgano pijačo, iz gozdnih jagod - za zdravilo, da se ne bi prehladili.

Vrnemo se na označeno pot in, ko pridemo iz gozda, že vidimo na levi Zdole, zadaj pa Libno in Grmado. Zdaj smo na asfaltirani cesti, desno so Čele, v dolini pa Zgornja Pohanca. Meni pogled nanjo ni preveč všeč: rastlinjaki in pokriti sadovnjaki, vendar le tako lahko v negotovih vremenskih razmerah pridelajo sadje. Domačinke nam razlagajo, kdo vse je od tod doma: tudi Rezi Pirc in Vida Ban, včasih stebra Zveze prijateljev mladine Krško. Pokažejo pa nam tudi, da ni treba hoditi naprej naokrog po cesti, uradna pot je po bližnjici, le označena ni dobro.

Zdole so naselje z okrog 300 prebivalci, lepo razloženo po grebenu, omenjeno pa je bilo že leta 1249 kot "Vas na hribčku pri svetem Juriju". Prvotno baročno Cerkev svetega Jurija so leta 1875 prezidali v neoromanskem slogu. Krasijo jo medaljoni s prizori iz Kristusovega življenja. Oltarji so iz druge polovice 19. stoletja. Krajani vsako leto priredijo jurjevanje z različnimi prireditvami, vrhunec pa je  petje po hišah in cvrtje nabranih jajc. Kraj se lahko pohvali z Domom krajanov (dvorana, dva oddelka vrtca), Kulturnim domom Bena Zupančiča (včasih šola, pisatelj in politik pa je s temi kraji povezan s starši: oče je bil iz Pleterij pri Zdolah, mati pa iz Pišec), športnim in otroškim igriščem, v večnamenski stavbi pa imajo tudi manjšo trgovino s pošto in gostinski lokal. V njem najdemo prostor za malico, kavo in klepet (tudi o bodočih potovanjih). Dobra kava, vino in pivo (Mimi, hvala za tekoče dobrote!) prijazna postrežba, hudomušni napisi - res vredno obiska. 

Najbolj je posrečen tisti, ki je kot kontra našim načrtom za potovanja.

Foto: Vinko Šeško.

Še naprej se sprehodimo po lepo urejenem kraju, zanj ima gotovo zasluge tudi Turistično hortikulturno društvo. Spomnimo se tudi tega, da je bil na Zdolah 28. 3. 1921 rojen kuharski mojster Ivan Ivačič, na katerega so v kraju zelo ponosni. Kljub enakemu priimku si nisva bila nič v sorodu, mi je pa to večkrat na kakšnem izpitu pomagalo prebiti led, ker sem že na vprašanje o sorodstvu pravilno odgovorila. Domačini se spominjajo njegovega vikenda v gozdu, ki zdaj propada, njegov sin pa naj bi delal kot zdravnik v Zdravilišču Laško. Vinko se spomni, da je oba srečal na Lisci, kjer je mojster z nezaupanjem gledal ajdove žgance znane oskrbnice Marjanke, češ, da jih on drugače pripravlja. Na koncu pa je "zmazal" sinovo in svojo porcijo. Pred tremi leti smo z obiskom počastili stoletnico rojstva tega znanega krajana, tokrat 40-letnico njegove smrti (1984).

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Na koncu naselja se poslovimo od dveh domačink,  kažipot pa nas usmeri  levo na Gobarsko-dninarsko pot. 

Zdole ostajajo za nami, na travniku iščemo škotsko govedo, ki so ga včasih tu gojili, vendar ga ne več. Počasi se spuščamo v gozd Rujek, ki se nadaljuje v Črno mlakoi, n spet občudujemo posamezna zanimiva drevesa. Poleg bukev in hrastov je tu tudi veliko akacije, vmesni prostor pa porašča gosta trava ali praprot. Potok Sečnik, ki ga preskočimo, dela zanimive meandre. Ob poti vidimo tudi vodni zbiralnik za oskrbo okoličanov. Ta pot je s kažipoti in puščicami bolje označena kot njena bolj vzhodna varianta. Ko stopimo iz gozda, so tu že prve hiše Dolenje vasi pri Krškem z lepo urejeno okolico.

Ozračje se je že ogrelo, preko polja pohitimo do Železniške postaje Libna, kjer pod lipo najdemo gostoljubno senco na klopeh. Počitek se po skoraj enajst kilometrih dolgi poti res prileže, vlak ob 12.19 nima zamude, ploho pa doživimo samo v Brestanici - pod varno streho.

Včasih velja malo tvegati: tudi zaradi možnosti vročine, ploh in dolžine poti.

Več posnetkov

Video: