Loka pri Zidanem Mostu - 9. 12. 2024

Ob osmih zjutraj nas je pet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju in najprej je na vrsti kava in "bojni posvet". Odločimo se za sprehod ob Savi v Loki pri Zidanem Mostu, tja pa se odpeljemo z enim avtomobilom. 

Spodnji posnetek: Ljubo Motore.

Parkiramo na levem bregu Save pri mostu proti naselju Vrhovo, 

potem pa počasi hodimo ob reki, ki je danes lepe barve. Na ograji sadovnjaka pa nas pozdravljajo adventni venčki najrazličnejših barv in oblik, iz različnih materialov ... Letos jih je 116, Turistično društvo Loka pa razstavo organizira že od leta 1994.

Izbor adventnih venčkov, najbolj posrečen pa je gotovo gasilski.

Ob sadovnjaku se napotimo proti Železniški postaji Loka in naselju, v katerem pridno prekopavajo, menda za čistilno napravo. 

Pred kapelico je še en adventni venček, 

Foto: Ljubo Motore.

mi pa zavetje pred vetrom najdemo v lokalu in se ogrejemo s kuhančkom. 

Vračamo se preko polja in ugotavljamo, da smo se malo sprehodili in naužili svežega zraka kljub ne preveč prijetnemu vremenu.

Več posnetkov

Video:

ADVENTNI VENČEK

Adventni venček ima precej obsežno simboliko. Neprekinjen krog adventnega venčka, ki spominja na neskončnost, simbolizira popolnost in večnost. Zimzelene vejice, ki jim mraz in sneg ne moreta do živega, so simbol moči, novega in večnega življenja ter upanja. Sveče simbolizirajo novo rojstvo življenja in svetlobe. Simbolika vijolične barve predstavlja spokojnost in upanje, da bo tema premagana.

Vsaka sveča na vencu ima svoj pomen. Prva sveča simbolizira pričakovanje ali upanje. Druga sveča simbolizira mir. Tretja sveča simbolizira veselje in je lahko tudi roza barve. Četrta sveča predstavlja ljubezen. Štiri sveče imajo posebno simboliko: predstavljajo štiri mejnike krščanstva (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta), štiri strani neba (Kristusovo učlovečenje za ves svet in vse ljudi), štiri letne čase, pa tudi človekovo življenje. Vsaka prižgana sveča postaja vse manjša in nas tako opominja, da smo vedno bližje svojemu koncu.  Ponekod postavijo še peto svečo, ki je bele barve, imenujejo pa jo Kristusova sveča. Prižgejo jo na sam božič. Vsako adventno nedeljo prižgemo eno svečo več, zato je vsako nedeljo v prostoru več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.

Tradicionalni adventni venček naj bi bil iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Štiri sveče naj bi bile izključno v vijolični ali modri barvi, saj le te simbolizirajo spokojnost, post in pričakovanje. Če je sveč pet, je zadnja bela in simbolizira Jezusa. Adventni venček naj bi bil narejen brez dodatnega okrasja, da pride do izraza opisana simbolika.

Venček ima že zelo staro tradicijo: protestantski pastor iz Hamburga je vodil šolo za revne otroke in je leta 1839 napravil lesen prstan z 19 rdečimi in štirimi belimi svečami, da bi pritegnil otroke k maši v adventnem času. Kanalski Slovenci so ga začeli delati na začetku 20. stoletja, ostali pa bolj množično po letu 1980.

Čarobni Maribor - 4. 12. 2024

Kmalu po deseti uri dopoldne se nas 16 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbere na Železniški postaji Sevnica za vlak proti Zagrebu. Ampak groza: imel naj bi 180 minut zamude, kasneje pa izvemo, da zaradi nesreče na avstrijski železnici, kompozicija sploh ni pripeljala. Kaj zdaj? Po iskanju možnosti se odločimo za Maribor: vlak naj bi pripeljal ob 10.40, pa pride s 15 minut zamude. Ena članica odide domov, ostali ujamemo zvezo za Maribor v Zidanem Mostu. Dva se odločita za program v Celju, 

13 pa nas prispe nekaj po pol enih na naš cilj.

Malo nam že kruli po želodcu, zato se kar hitro napotimo v samopostrežno restavracijo 3 faze, kjer ujamemo zadnjo uro, ko imajo še odprto za malice. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Potem se počasi sprehodimo na Glavni trg, kjer se štiri opogumimo za vožnjo z velikim kolesom (dva kroga staneta devet evrov). 

Lep pogled se nam odpira na mesto in proti Pohorju. Spustimo se na Lent, 

se zabavamo z labodi, 

Foto: Marta Brežan.

potem pa sprehodimo preko brvi za pešce. Ne pozabimo na "Muzej za enega" v nekdanji trafiki ob mostu, kjer sicer ni vodiča, se pa nekateri spomnimo, kako pomembno mesto je to bilo. Vračamo se po mostu, 

Foto: Cveta Fakin.

na kolesu so že lučke in vneto fotografiramo. 

Potem pa po Gosposki ulici na Trg svobode. 

Obiščemo še parkirišče s stensko poslikavo ukrajinskega umetnika, potem pasi želimo, da bi kam sedli. 

Odpeljemo s v višine - v lokal Luft, kjer občudujemo lepo urejeno teraso, potem pa se malo odpočijemo ob napitkih.

Tako dočakamo prižig lučk, pa tudi rahel dež. 

Spet se napotimo na Glavni trg, potem na most preko Drave, nazaj v Cerkev svetega Alojzija, do Stolne cerkve svetega Janeza Krstnika, naprej po Gosposki in spet na Trg svoboda. Tu nam zadiši kuhanček, potem pa je že treba na vlak ob 18.25. Malo pred pol deveto smo v Sevnici in komentiramo: "Kako lep in zanimiv je ta štajerski Zagreb!"

Več posnetkov

Video:

Na Dolnje Brezovo - 2. 12. 2024

Šest se nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbere ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in se v lokalu najprej okrepča s kavo. 

Foto: Ljubo Motore.

Zaradi megle se odločimo za krajšo obliko pohoda: z avtomobiloma v bližino Gostilne Kregl, potem pa peš ob Savi do Dolnjega Brezovega. 

Tam nas na otroškem igrišču čaka Božična pravljica s številnimi prizori. Prizadevni krajani in krajanke so z veliko domišljije, spretnosti in skrbnega dela oblikovali krasen prostor za mlade in mlade po srcu. 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Mi pa postavljene mize uporabimo za lastno dezinfekcijo.

Vračamo se spet po nasipu ob Savi, klepetamo 

in se pod kozolcem malo okrepčamo. Ne vleče nas še domov, oglasimo se še v Gostilni Kregl, da se ogrejemo s kuhanim vinom.

Tudi megla nam ne more preprečiti, da bi se lepo imeli.

Več posnetkov

Video:

Volčji Potok - 28. 11. 2024

Skupina Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica gre danes na pot šele z vlakom ob 11.30 z Železniške postaje Sevnica. Šest nas je in v Ljubljano prispemo s veliko zamudo: le toliko časa imamo, da si pri kiosku privoščimo kavo in pico ali rogljiček. Ob 14.15 odpelje vlak proti Kamniku, ki je precej poln: srednješolci se vračajo domov. Kljub temu najdemo sedeže in se med vožnjo pogovarjamo o vsebini obiska Volčjega Potoka. 

Foto: Marta Brežan.

Ob 14.46 izstopimo na Železniški postaji Homec pri Kamniku in se skozi naselje napotimo peš. Na začetku naselja Nožice krenemo preko travnika in po blatni poti do Kamniške Bistrice, 

ki jo prečimo po mostu. Naprej pa je pot širša, v glavnem peščena. Ko pridemo iz gozda ob njive, nas čaka še nekaj blata in luž, pa vseeno po približno pol ure hoda ob pol štirih prikorakamo na cilj. 

Poravnamo vstopnino šest evrov in trideset centov (za upokojene), 

potem pa sledimo prijaznim kažipotom, ki nas vodijo na Večernem sprehodu med lučkami. Te naj bi prižgali ob štirih, ampak nekatere gorijo že prej. Na površini 35 hektarjev je razpeljanih 30 kilometrov kablov z milijon lučkami. 

Svetleče figure so razporejen po tratah, pozdravi pa nas tudi pravljična vasica in na njenem začetku lutka Božička, ki nas prijazno nagovarja. 

V nasadu vrtnic (nekaj je še cvetov) so ograje in lučke na njih ves čas spreminjajo barvo. Tudi na ribniku so svetli okraski, račke se med njimi kar v redu počutijo, z velikega drevesa pa se v modri barvi zliva curek v manjši ribnik. 

Preko vode pa v strmini ob slapu jaslice.

V paviljonu si ogledamo zgodovino Volčjega Potoka, se posvetimo zaslugam družine Souvan, občudujemo pa tudi kiparske stvaritve Janeza Boljke (1931 - 2013). 

Pot nas potem vodi med stožčastimi oblikami v raznih barvah, na sredi travnika pa kraljuje veliko drevo, odeto v lučke, da zgleda res elegantno. 

Na koncu travnika še ena stena iz lučk, kjer se pojavljajo napisi "Volčji Potok", "Ljubezen" in "Love". 

Seveda ne zamudimo pogleda na francoski park v lučkah, na odseve v ribnikih, pri veliki krogli pa nas sreča v vremenski napovedi omenjeni dež. Še dovolj časa je čakal, da nas ni motil preveč med ogledom. Po 

dvoredu se počasi pomikamo proti izhodu in mimogrede opazimo še mnogo svetlečih se cvetov na levi.

Dežnike na plan, baterije v roke in lepo pol ure peš - tokrat na avtobus v naselje Nožice. Ni nam mar, če kdaj čofnemo v kakšno lužo, prešerno prepevamo: "Sem deklica mlada vesela", "Regiment po cesti gre", "Naša četica koraka" ... Mimogrede smo na avtobusnem postajališču. Avtobus ob 18.41 ima samo nekaj minut zamude, v Ljubljani ujamemo vlak ob 19.55 in nekaj čez pol deseto smo v Sevnici. Blatne, ampak polne lepih vtisov.

Več posnetkov

Video:

VOLČJI POTOK

Železniška postaja Homec pri Kamniku, 25 kilometrov dolgo progo s 15 postajami in postajališči odprli leta 1891, od leta 1968 do 1978 ni obratovala, trenutno pa 20 parov vlakov na njej ob delavnikih prepelje tudi do 4500 potnikov in potnic na dan.

Vas Homec (okoli 900 prebivalcev) je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, saj vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat?  Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji župnijska cerkev Marijinega rojstva s pokopališčem. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal  na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja.

Pirnatova vila (pasar Alojz Pirnat) pod cerkvijo iz 1957 – eno zadnjih del Jožeta Plečnika.

Jože Gostič, slovenski operni pevec (1900 – 1963).

Vas Nožice (okrog 600 prebivalcev).

Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil.  Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Ob koncu druge svetovne vojne so dvorec po nepotrebnem uničili in nanj spominja kulisa.

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1000 vrtnic in dva milijona tulipanov (300 vrst).

Razvaline srednjeveškega gradu iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili. V Slavi Vojvodine Kranjske ga je leta 1689 omenjal že Valvasor. Vrh grajskega hriba z ostanki močnega zidovja je vredno ogleda, predvsem pa bodo z njim zadovoljni ljubitelji odprtih razgledov, saj so v marcu 2023 ob ruševinah gradu postavili nov razgledni stolp. Ta bo obiskovalcem ponujal pogled na ruševine in na širšo okolico Arboretuma Volčji Potok. Stolp je visok 10 m in je izdelan iz jeklene konstrukcije. Ima 4 nosilne stebre, 6 podestov in 47 stopnic. Projektno nalogo je sprejelo projektivno podjetje Ambient d.o.o., vodja projekta je Marija Magdalena Kregar, univ. dipl. inž. arh., načrt pa je izdelal Miha Jaklič, univ. dipl. inž. grad. Največje dovoljeno število ljudi na razgledni ploščadi je 12.