V skupini Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica nas že dolgo mika "bela lepotička" - džamija v Ljubljani in za danes smo se naročili na obisk. Islamska skupnost v Sloveniji si je že od leta 1969 prizadevala pridobiti zemljišče zanjo, prilika pa se je pokazala šele leta 2008, ko je na javni dražbi (edini ponudniki) kupila okrog 13 tisoč kvadratnih metrov veliko parcelo od Mestne občine Ljubljana za 4,5 milijonov evrov. Pri nakupu je pomagal emirat Katar z 1,3 milijoni evrov. Temeljni kamen so položili leta 2013, gradnja se je nadaljevala v letu 2014, prvo javno molitev so opravili leta 2020.
Poleg džamije in 40 metrov visokega minareta so okrog ploščadi nanizano objekti za izobraževanje ter upravne in stanovanjske zgradbe - pravo mesto v malem. Manjka samo še stavba za muzej. Prednost lokacije je bližina avtobusne in železniške postaje, v bistvu je to center mesta, okolica pa ni preveč privlačna: železnica, Železniška postaja Šiška, Pivovarna Union, na drugi strani Železničarski muzej in trenutno gradbišče stanovanjskih blokov.
Ob 7.32 na Železniški postaji Sevnica vstopimo na vlak za Ljubljano, dve sta že na njem, dve se priključita v Ljubljani - skupaj nas je 26. Med vožnjo se pogovarjamo o islamu, za katerega se v svetu izreka ena četrtina prebivalstva (skoraj dve milijardi) in je tako drugo najbolj razširjeno verstvo, takoj za krščanstvom (preko dve milijardi vernikov: katoličani, pravoslavni, protestanti). V Sloveniji je bilo leta 2002 preko 47 tisoč muslimanov, večina bošnjaškega rodu. Po vseh večjih mestih, kjer je bil priliv delavcev, so organizirani v odbore, eden je tudi v Krškem.
V Ljubljano se pripeljemo z zamudo in ni časa za kavo. Počasi se odpravimo po Vilharjevi cesti, se s pogledom ustavimo na Navju, prečkamo Dunajsko cesto in nadaljujemo pot po Livarski in Džamijski ulici. Pred nami je
Muslimanski kulturni center v res nenavadnem okolju. Pozdravi nas
Senada Ferišić (po rodu iz Bosne), profesorica, ki v Islamski skupnosti dela kot učiteljica verouka za otroke in odrasle ženske. Poročena je z imamom in imata dva otroka: osnovnošolko in srednješolca, živijo pa v Kranju in se tam dobro počutijo. Letos je v Centru vpisanih k verouku 124 otrok. Senada nam razloži, kako je Muslimanski kulturni center nastal: na natečaju je bila najboljša ideja priznanega arhitekturnega biroja iz Ljubljane.
Džamija je v obliki kocke, ki spominja na "kabo" v Meki (rojstni kraj preroka Mohameda na zahodu Saudske Arabije), najsvetejše mesto za muslimane, kamor naj bi enkrat v življenju vsak romal. Mreža na fasadi je ornament z bosanskih hiš.
Najprej obiščemo svetlo, prijetno
knjižnico, nad katero so učilnice. Deluje že več kot deset let, v njej delata dve knjižničarki, ima pa več kot tri tisoč enot. Je javna knjižnica za področje kulture in religije s posebnim poudarkom na islamu. Odprta je trikrat na teden: ob torkih, sredah in četrtkih od desetih do osemnajstih. Po novem izposojajo tudi na dom: letna članarina je osemnajst evrov, za upokojence zastonj. Včlani se lahko kdorkoli. Največ gradiva je v bosanskem jeziku, veliko v slovenščini, pa tudi v arabščini. Posebno zanimiv je koran za slepe v
brajici, sicer pa imajo prevode korana v različne jezike. Organizirajo tudi prireditve za otroke in odrasle - predvsem za razvijanje bralne kulture.
Sezujemo se, ženske pokrijemo, potem pa vstopimo v džamijo (mošejo: oba izraza sta pravilna), ki prevzame predvsem s svojo svetlostjo in preprostostjo. Celoten material: jeklo, steklo, beton, les - vse je iz Slovenije, le preproge so iz Turčije. Kupole so notranje, obrnjene navznoter: velika modra (simbol neba) in 49 majhnih (čas prizadevanje za džamijo od 1969 do 2018, ko naj bi bila odprta; pri romanju v Meko pa je tudi del poti, na kateri z 49 kamenčki ciljajo in izganjajo hudiča). V džamiji, ki sprejme lahko okrog tisoč ljudi, ni slik, podob, kipov, le kaligrafski napisi v arabščini.
V smeri Meke je postavljena polkrožna niša "
mihrab", prostor, v katerega lahko vstopi samo "imam" (duhovnik) ob molitvi petkrat na dan. Čas za molitev, ki je izključno v arabščini, je odvisen od sončnega vzhoda in zahoda, molitev pa traja od deset od 35 minut. V času "
ramazana" se zdravi verniki postijo 29 ali 30 dni od zore do mraka, to je tudi čas, namenjen za dajanje miloščine. V džamiji so tudi stopnice "
minber" za molitev ob petkih in praznikih. "Imam" ali "mufti" (najvišji verski predstavnik islamske skupnosti v državi ali na določenem ozemlju) od tod nagovori vernike v slovenščini ali bosanščini. Prostora je za tisoč ali tisoč dvesto oseb. Za petkovo slovesnost (sveti dan) je to premalo, zato je nekaj podobnega tudi v nedeljo, da lahko pridejo tudi ženske, ki imajo v tej džamiji prostor na galeriji. Klic "mujezina" k molitvi izvajajo preko ozvočenja, slišati se sme samo na področju Centra. Musliman postaneš z izjavo pred petimi ali več uradnimi osebami, ni treba spremeniti imena, moraš pa biti fizično in duhovno zdrav ter se simbolično okopati. Za dojenčke imajo posebne obrede na določene dni po rojstvu. Pri pogrebih ni dovoljena žara, večina se odloči za pogreb z duhovnikom, ni zaželeno pretirano žalovanje. Za romanje v Meko se oseba pripravlja celo življenje in pravilno opravljeno pomeni odpuščanje vseh grehov. Stane pa to šest do sedem tisoč evrov.
Povzpnemo se na galerijo in v umivalnico za obredno umivanje pred molitvijo (obraz, usta, nos, ušesa, vrat, roke do komolcev, noge do gležnjev), ki pa ga je mogoče opraviti tudi doma.
Pred vstopom v dvorano si v avli ogledamo slike prve džamije na slovenskih tleh, ki je bila zgrajena leta 1917 v Logu pod Mangrtom. V času prve svetovne vojne so jo zgradili bosanski vojaki, ki so se borili na soški fronti. Danes je tam samo še vojno pokopališče za 102 osebi in Islamska skupnost se vsako leto junija tu zbere in pravi molitve za padle. V dvorani (amfiteatru) se dogajajo izobraževalni in drugi kulturni dogodki. Islamska skupnost ima različne oddelke: za odrasle, mlade, posebnega za ženske. Zraven so športna sala in veliki prostori za druženje, z ozvočenjem je vse povezano z džamijo. Imajo pa tudi prijetno restavracijo Behar s pogledom na terase z drevjem in grmovjem (zeleni kaskadni park s klopjo prijateljstva). Odprta je vsak dan razen ponedeljka (od deveti do devetih).
Najprej smo mislili naročiti samo kavo (dobite jo tudi v džezvici), potem pa se večinoma odloči še za malico in sladkarije.
Večina se odpravi v Tivoli na Razstavo ob 50. obletnici tematskih in gozdnih učnih poti na Jakopičevem sprehajališču. Občudujemo različne zanimive posnetke, pogrešamo pa zemljevide, kje poti so. Seveda poiščemo tudi fotografije naših Posavcev: Vinka Šeška in Sonje Kostevc. Tivoli v srednjem veku ni bil v javni rabi, za časa Napoleona so ga odprli (1813), načrtoval ga je francoski inženir. V kasnejših preurejanjih sta sodelovala Maks Fabiani in Jože Plečnik. Tivolski grad ima osnovo v 13. stoletju, sedanjo podobo je dobil v 17. stoletju. Služil je med drugim za oddih jezuitom, pa kot poletna rezidenca ljubljanskih škofov, vojašnica, skladišče, vojaška bolnica; od leta 1986 pa je v njem Mednarodni grafični likovni center.
Pokukamo tudi v Pravoslavno cerkev svetih Cirila in Metoda,
potem se pa nas sedem sprehodi skozi mesto in preko tržnice do vzpenjače, plačamo štiri evre in pol za povratno vožnjo (za upokojene)
in gremo občudovat Ljubljano z višine. Ogledamo si tudi kiparsko razstavo Primoža Puglja, lutke Unicefa,
grajsko kapelo, kjer si privoščimo kaligrafske napise svojih imen, ne prezremo pa tudi kaznilniških prostorov.
V mestu se prižigajo lučke in napotimo se po desnem bregu Ljubljanice do jaslic iz slame,
potem pa po levem do Tromostovja. Zadiši nam tudi kuhanček po štiri evre (dlje od središča mesta je po tri in pol), za trenutek prisluhnemo petju gimnazijcev in gimnazijk pri Prešernovem spomeniku, te pa kmalu preglasijo trubači iz Guče.
Vlak ob 18.35 nas že čaka in okrog osmih smo v Sevnici. Bogat dan!
Video:
